VSL Sodba VII Kp 17296/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP izostanek predstavnika oškodovanke na naroku za glavno obravnavo pravilno presojalo z vidika, ali je izkazan interes oškodovanca za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca.

Pritožbeno izvajanje, da podaja premoženjskopravnega zahtevka ne more pomeniti izkazanega interesa oškodovanca za kazenski pregon in lahko predstavlja le interes po plačilu zneska povzročene škode, izhaja iz zgrešenega razumevanja procesnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku. Zakonodajalec postopkovnih pravic oškodovancu ni podelil z namenom doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja, temveč zato, da lahko že v kazenskem postopku vpliva na uveljavljanje svojega civilnega zahtevka, bodisi v kazenskem postopku bodisi ločeno v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, obdolženega B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženemu B. B. je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 43817/2014 z dne 30. 5. 2017, ki je postala pravnomočna dne 16. 6. 2017, ter mu na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni 1 leta in 5 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazni 6 mesecev zapora iz te sodbe izreklo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Oškodovano Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženi A. A. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolženega B. B. pa je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da ga "višje sodišče oprosti", in zagovornik obdolženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo "razveljavi ter samo odloči tako, da obdolženca oprosti vseh očitkov po obtožnem predlogu".

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:

4. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP šteti, da je oškodovanka Republika Slovenija umaknila predlog za pregon in izdati sklep o ustavitvi kazenskega postopka (pravilno: zavrnilno sodbo). Pri razlagi predmetne procesne določbe je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz namena zakonske presumpcije, ki predpostavlja, da oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča in ne pride na glavno obravnavo ter svojega izostanka ne opraviči, nima interesa za kazenski pregon.¹ Negativen interes za končanje kazenskega postopka je izražen skozi prizmo neudeležbe oškodovanca na naroku za glavno obravnavo, kamor je vabljen kot priča, zato zakon predvideva, da se v takšnem primeru šteje, da je predlog za pregon umaknil. Sodišče prve stopnje je izostanek predstavnika oškodovanke na naroku dne 6. 9. 2016 pravilno presojalo z vidika, ali je izkazal interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca,² ter na podlagi vsebine vloge z dne 2. 8. 2016 utemeljeno zaključilo, da tak interes nedvomno obstoji. Državno pravobranilstvo RS je z navedeno vlogo priglasilo premoženjskopravni zahtevek in vnaprej sporočilo, da se razpisanega naroka za glavno obravnavo ne bo udeležilo, s tem pa tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno izkazalo, da pri pregonu zoper obdolženca vztraja.

5. V dani procesni situaciji razlog za odsotnost oškodovanca z naroka ni pomemben, zato je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje nekonkretiziranega opravičila predstavnika oškodovanke ni moglo vsebinsko presojati. Pritožbeno izvajanje, da podaja premoženjskopravnega zahtevka ne more pomeniti izkazanega interesa oškodovanca za kazenski pregon in lahko predstavlja le interes po plačilu zneska povzročene škode, pa izhaja iz zgrešenega razumevanja procesnih pravic oškodovanca v kazenskem postopku. Zakonodajalec postopkovnih pravic oškodovancu ni podelil z namenom doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja, temveč zato, da lahko že v kazenskem postopku vpliva na uveljavljanje svojega civilnega zahtevka, bodisi v kazenskem postopku bodisi ločeno v pravdi.³ Interes oškodovanca za kazenski pregon obdolženca je zato potrebno vrednotiti z vidika njegovih možnosti za uveljavljanje civilnih zahtevkov, ki izvirajo iz izvršenega kaznivega dejanja, v kazenskem postopku, slednje pa se najbolj izrazito uresničujejo prav z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka.

6. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi relevantnega spisovnega gradiva sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da dokazni postopek ni podal nobenih konkretnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo zaključiti, da sta prav obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je dokazno presojo utemeljeno oprlo na konkretno izpostavljene ugotovitve: (1) da je poškodba na strehi policijskega vozila nastala ravno kritičnega dne, ko je bilo vozilo parkirano pred lokalom X. in je nastal obravnavan videoposnetek, (2) da sta bila obdolženca glede na svoja zagovora tistega večera v lokalu X., (3) da je bil posnetek objavljen na Facebook profilu obdolženega A. A., (4) da ju je na posnetku, ki je bil prvotno boljše kvalitete, prepoznal kriminalist C. C., (5) da se na posnetku sliši vzdevek "P.", ki ga uporablja B. B., in da ima večji storilec na roki veliko belo ročno uro, kakršno glede na posnetke iz spleta nosi obdolženec A. A. ter (6) da je nizko stopnjo podobnosti storilcev iz posnetka z obdolžencema podal tudi sodni izvedenec Č. Č., ki je takšno oceno pripisal dejstvu, da sta storilca na posnetku slabo vidna. Medsebojna povezava vseh ugotovljenih obremenilnih okoliščin in njihova neposredna navezava na obdolženca B. B. in A. A. tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo podpira dokazni zaključek izpodbijane sodbe, da sta obdolženca kritičnega dne poškodovala vozilo Policijske postaje ..., česar pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega B. B. ne morejo omajati.

7. Brezuspešne so pritožbene navedbe, da iz videoposnetka niso razvidne nobene poškodbe strehe vozila, ki bi nastale zaradi ravnanj storilcev, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu utemeljeno oprta na skladne izpovedbe policistov D. D., E. E. in F. F., ki so ob natančnem pregledu vozila vsi opazili udrtino na strehi. Življenjsko logična je tudi prvostopenjska presoja, da je do poškodb prišlo prav kritičnega dne, ko je nastal videoposnetek, saj sta se storilca sunkovito povzpenjala na intervencijsko vozilo in je že zaradi teže odrasle osebe pričakovati, da se lahko vozilo ob takšnem ravnanju poškoduje. Brezpredmetno je pritožbeno sklicevanje na slabo kvaliteto in nerazločnost fotografij, ki so bile pridobljene prek zavarovalnice, saj sodišče prve stopnje svojih zaključkov na ta dokazni vir ni oprlo. Odločilnega pomena nima niti dejstvo, da policisti vozila niso fotografirali, saj so bili v zvezi s svojimi vizualnimi opažanji zaslišani neposredno na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je njihovim medsebojno skladnim izpovedbam tudi utemeljeno verjelo.

8. Pritožbeno razlogovanje, da je ravnanje policistov nesprejemljivo in neskrbno, na presojo v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva, saj so izostanek fotografij nadomestila druga dokazna sredstva. Sodišče druge stopnje ne more sprejeti niti pritožbenih zatrjevanj, da opustitev policistov kaže, da do poškodb vozila sploh ni prišlo, saj je priča F. F. korektno pojasnil, zakaj fotografij ni naredil, zaslišani policisti pa so tudi sicer brez vsakršnega osebnega interesa za izid konkretnega kazenskega postopka izpovedovali objektivno in enotno, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da jim ne bi verjelo. Nekoliko zavajajoče je v tej zvezi pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da iz videoposnetka ni razviden napis "pičke" na pokrovu motorja vozila, saj je sodišče prve stopnje ta očitek iz konkretnega opisa dejanja izpustilo iz razloga, ker ga ni moglo pripisati obdolžencema, ne pa zato, ker tovrstna poškodba na vozilu sploh ni nastala.

9. Pritožba pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati z izpostavljanjem izpovedb prič G. G. in H. H., češ da zaslišana varnostnika nista ničesar izpovedala o tem, da bi obdolženca kritičnega večera zapustila lokal pred koncem delovnega časa oziroma ju kakorkoli drugače obremenila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da sta varnostnika o obdolžencih govorila le na splošno in da o kritičnem večeru nista vedela povedati ničesar, zato njuni izpovedbi tudi po oceni pritožbenega sodišča nimata tehtne dokazne vrednosti. Zmotno je pritožbeno navajanje, da bi priča H. H., ki je kritičnega dne delal na vhodu v lokal, gotovo opazil, če bi obdolženca lokal zapustila pred zaključkom delovnika, saj takšno razlogovanje prezre, da ima klub X. dva vhoda, poleg tega pa se H. H. glede kritičnega večera ni spomnil ničesar posebnega, niti se ni spomnil konkretnega intervencijskega vozila, ki je bilo pred vhodom v lokal gotovo parkirano, zato njegovo posplošeno izpovedovanje za obdolženca ne more biti razbremenilno. Odločilnega pomena nima niti H. H. subjektivno mnenje, da ne verjame, da bi obdolženca skakala po vozilu, saj so številni drugi, za obdolženca obremenilni dokazi, v medsebojni povezavi pokazali nasprotno. Neutemeljen poudarek je v pritožbi dan izpovedbi G. G., češ da mu glede obdolžencev drugi varnostniki nikoli niso povedali, da bi ponovno vstopila v lokal, saj se tudi ta priča v zvezi s kritičnim večerom ni spomnil ničesar specifičnega. Pritožbena izvajanja ne upoštevajo, da sploh ni nujno, da sta se obdolženca kritičnega večera po odhodu iz lokala vanj tudi ponovno vrnila, da bi bil G. G. z njunim ponovnim vstopom sploh lahko seznanjen. Pritožbeno sklepanje, da obdolženca kritičnega dne lokala nista zapustila in očitanega dejanja sploh nista mogla storiti, pa je po vsem navedenem brez vsakršne dokazne osnove in ga sodišče druge stopnje ne more sprejeti.

10. Pritožba brez uspeha izpostavlja okoliščino, da so bile poškodbe na vozilu odkrite šele pet dni po obravnavanem dogodku, saj je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive argumente, zakaj je do poškodbe strehe prišlo ravno kritičnega dne, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeni poudarek, da policisti vozilo vsak dan pred izmeno vizualno pregledajo, zbledi ob upoštevanju izpovedb policistov, da je streha vozila na višjem nivoju od njihove telesne višine, zato ni nič nenavadnega, da poškodbe niso opazili že prej. Pravilnosti presoje ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje, da bi policisti nedvomno že prej opazili vsaj vrezan zapis na pokrovu motorja, saj je povsem mogoče, da je do te poškodbe prišlo kasneje in ob drugi priliki, kar je bil tudi razlog, da je sodišče prve stopnje ta del očitka iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo. Pritožba brezpredmetno polemizira o nedopustnosti policijskega dela z umazanim vozilom, saj poškodba strehe ni ostala neopažena zaradi morebitne nečistoče vozila, temveč zaradi njene višine. Povzpenjanje oseb na streho inervencijskega vozila pa tudi sicer ni nekaj običajnega in se ne dogaja vsakodnevno, zato je povsem življenjsko logičen prvostopenjski zaključek, da je do poškodbe strehe prišlo ravno obravnavanega dne, ko je nastal videoposnetek, tj. ko sta se na vozilo povzpela obdolženca in s sunkom teže telesa povzročila, da je prišlo do poškodbe strehe.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se izpodbijana sodba neupravičeno opira na izpovedbo policista C. C., ki ni izvedenec za prepoznavo po fotografijah oziroma videoposnetkih. Sodišče prve stopnje je izpovedbo omenjene priče presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP in drugi odstavek 355. člena ZKP), v medsebojni povezavi z drugimi dokazi pa njegovo prepričljivo izraženo mnenje utemeljeno upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Pritožba dvoma v verodostojnost C. C. ne vzbuja z zatrjevanjem, da priča ob zaslišanju ni pojasnil, kakšen razgovor je predhodno opravljal z B. B., da ga je lahko na posnetku prepoznal, saj o tem na glavni obravnavi sploh ni bil konkretno povprašan, niti obramba ni predlagala, da se s tem v zvezi pridobijo sestavljeni uradni zaznamki oziroma da se dejansko stanje v tej smeri podrobneje razišče. Dokazne presoje ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je prepoznava C. C. lahko napačna, ker obstajajo osebe z zelo podobnimi morfološkimi značilnostmi, saj se prvostopenjsko sodišče ni oprlo le na njegovo mnenje, temveč je v obzir vzelo tudi dejstvo, da je na posnetku slišati vzdevek obdolženega B. B., da večji storilec nosi veliko belo uro, kakršno na posnetkih na spletu nosi tudi obdolženi A. A. in da je nenazadnje na svojem Facebook profilu posnetek objavil prav A. A. sam, kar vse potrjuje, da sta na posnetku prav obdolženca.

12. V zvezi s pritožbenimi opozorili, da je sodni izvedenec s področja preiskav fotografij in videoposnetkov v svojem mnenju zapisal, da sta storilca na posnetku slabo vidna, gre izpostaviti pojasnilo C. C., da je bil posnetek, ko ga je sam gledal, boljše kvalitete, kar nedvomno prispeva k večji točnosti njegovega mnenja o identiteti storilcev. Glede ocene sodnega izvedenca, ki je podal nizko podporo stopnji podobnosti storilcev z obdolžencema, pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno obrazložilo, da je ocena sodnega izvedenca posledica dejstva, da sta storilca na posnetku slabo vidna, kar je tudi razlog, da je prvostopenjska dokazna ocena v skladu s priporočilom sodnega izvedenca oprta zlasti na druge dokaze.

13. Sodišče druge stopnje ne more odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca ustrezne stroke v zvezi z vprašanjem, ali je na način iz posnetka mogoče poškodovati intervencijsko vozilo, kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj pritožnik sploh ne zatrjuje, da je kršitev pravic obrambe vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je zagovornik obdolženega B. B. na narokih za glavno obravnavo že sam dvakrat izrazil mnenje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zrelo za razsojo, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi dokazni postopek dopolnjevalo z izvedbo dodatnega dokaza, še zlasti ne s postavitvijo izvedenca za ugotavljanje dejstev, glede katerih ni potrebno posebno strokovno znanje.

14. Prvostopenjska obrazložitev v odločbi o kazenski sankciji, da ima obdolženi B. B. neprimeren odnos do organov pregona, ne zahteva nobene dodatne razlage, saj tak zaključek izhaja že iz ugotovljenega načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in v skladu z določbami kazenskega zakona odločilo tudi, da obdolžencu prekliče pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 43817/2014 z dne 30. 5. 2017, pravnomočno dne 16. 6. 2017. Za svojo odločitev je na straneh 10 in 11 izpodbijane sodbe navedlo jasne in tehtne razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in s tem zavrača posplošene pritožbene očitke o tem, da je ocena sodišča prve stopnje v tem delu neobrazložena in zmotna. Pritožnik ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje z ocenjevanjem pozitivne prognoze po prejšnji obsodbi nedopustno poseglo v pravnomočno sodno odločbo, saj je bilo na podlagi določbe prvega odstavka 60. člena KZ-1 dolžno presojati, ali bi obstajala podlaga za izrek prejšnje pogojne obsodbe, če bi se vedelo za obravnavano kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec storil, preden je bil pogojno obsojen.

15. Sodišče druge stopnje je ob odsotnosti nadaljnjih razlogov za utemeljitev izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji za obdolženega B. B. tudi na podlagi določbe 386. člena ZKP ugotovilo, da je bila obdolžencu glede na njegovo predhodno kaznovanost utemeljeno izrečena kazen zapora, višina kazni za obravnavano kaznivo dejanje in izrečena enotna kazen pa ustrezno odražata vse obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na straneh 10 in 11 izpodbijane sodbe.

K pritožbi obdolženega A. A.

16. Pritožnik z vnovičnim zatrjevanjem, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, pravilnosti prvostopenjske presoje ne more omajati. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve te sodbe že pritrdilo vsem ključnim obremenilnim okoliščinam, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje in ki omogočajo zanesljiv zaključek, da je očitano dejanje tudi obdolženemu A. A. v celoti dokazano. Glede na čas nastanka videoposnetka je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za ugotovitev, da je lokal zapustil že pred njegovim zaprtjem (med 3.30 in 4.30 uro), zato pritožnik s ponavljanjem zagovora, da z B. B. tistega večera nista zapustila lokala X. pred zaključkom obratovalnega časa, ne more uspeti.

17. Sodišče druge stopnje je v okviru obravnave pritožbe zagovornika obdolženega B. B. že obrazložilo, da posplošene izpovedbe zaslišanih varnostnikov obdolžencev ne morejo razbremeniti, zato se nanje brez uspeha sklicuje tudi obdolženi A. A. Z navajanjem, da zaslišani policisti niso nikoli navedli, da naj bi avtomobil poškodoval prav on skupaj z B. B., pritožnik spregleda izpovedbo C. C., ki je oba obdolženca na posnetku prepoznal. Preostali zaslišani policisti dogodka sploh niso videli, niti oseb na posnetku niso poznali, zato njihove izpovedbe ne nudijo nobene tehtne osnove za ugotavljanje identitete storilcev dejanja. Na pomisleke pritožnika o tem, ali je do poškodbe strehe sploh prišlo, zakaj niso bile narejene fotografije vozila in zakaj so bile poškodbe odkrite šele pet dni kasneje, je sodišče druge stopnje obširno odgovorilo zlasti v točkah 8., 9. in 11. te sodbe in se na tem mestu ne bo ponavljalo. Enako velja za oceno dokazne vrednosti izpovedbe priče C. C., ki je obdolženca na posnetku laično prepoznal, in mnenje sodnega izvedenca za prepoznave, ki je podal nizko podporo stopnji podobnosti storilcev z obdolžencema, na kar je bilo odgovorjeno v točkah 12. in 13. te sodbe.

18. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji obrazloženo ni izpodbijal, zato jo je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP in ugotovilo, da je bila obdolžencu A. A. glede na njegovo nekaznovanost utemeljeno izrečena pogojna obsodba, v njenem okviru pa mu je bila ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot so pravilno ugotovljene na strani 10 izpodbijane sodbe, določena primerna kazen 5 mesecev zapora in ustrezno dolga preizkusna doba v trajanju treh let.

19. Sodišče druge stopnje je glede na vse obrazloženo pritožbi obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

20. Obdolženi A. A. je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR, ki je odmerjena glede na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7111 (znesek osnove 100,00 EUR) v zvezi s taksnima številkama 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obtoženca, ki opravlja delo taksista, ima s.p. in prejema plačo 500,00 EUR, je tudi lastnik motornega vozila in nima otrok.

21. Obdolženega B. B. je sodišče druge stopnje na podlagi določil 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 98. člena ZKP plačila sodne takse za vloženo pravno sredstvo oprostilo, saj je obdolženec brez zaposlitve in ne prejema rednih dohodkov, zato bi plačilo sodne takse ogrozilo njegovo vzdrževanje.

-------------------------------
¹ Tako Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-I) z dne 21. 2. 2008 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 85762/2010-6 z dne 26. 5. 2011.
² Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 60633/2012 z dne 11. 2. 2016 in sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 2388/2016 z dne 9. 2. 2017 ter IV Kp 28711/2017 z dne 5. 12. 2017.
³ Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-95/14-19, Up-320/14-22, U-I-5/17-3 z dne 12. 1. 2017, točka 12. obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 54391/2021
• VSL Sklep VII Kp 42176/2020
• VSL Sklep VII Kp 37170/2017