VSL Sodba VII Kp 12354/2015

Jedro

Zavod RS za zaposlovanje v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev tujcev ni mogel preveriti resničnosti navedb obdolženca, da bo zaposlil tujce, ampak le, ali izpolnjuje pogoje za zaposlitev ali ne. To pa je bistveno za presojo, ali gre za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, saj kaznivo dejanje ne bi bilo podano zgolj v primeru, če bi organ lahko že v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev ugotovil obdolženčev pravi namen, česar Zavod RS za zaposlovanje v času odločanja ni mogel ugotavljati.

Primarni objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je pravni promet (25. poglavje KZ-1) in ne premoženje, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja glede na izrecno določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni mogoča, saj ne gre za premoženjski delikt.

Zakonski opis kaznivega dejanja po 253. členu KZ-1 ne vsebuje nedovršnih glagolov, ki bi pojmovno zajemali niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, temveč je izvršitvena oblika opisana z dovršnim glagolom "spravi", kar označuje enkratni dogodek. Storilec navedenega kaznivega dejanja zato vsakič, ko spravi pristojni organ v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini potrdi nekaj lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, stori (posamično) kaznivo dejanje overitve lažne vsebine,

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sevnici je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve sto šestih kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas, ki ga je obdolženec prestal v priporu od 6. 9. 2017 od 17.15 ure do 8. 9. 2017 do 9.40 ure. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodnih taks.

2. Zoper sodbo sta vložila pravočasni pritožbi:

- obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka storitve kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje;

- državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 določi kazen dva meseca zapora in mu nato izreče enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je obdolžencu storitev kaznivih dejanj v objektivnem in subjektivnem smislu v celoti dokazana. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje pravilno temeljijo na ugotovitvah: da obdolženec nobenega izmed tujcev, ki so navedeni v izreku sodbe, kljub pridobitvi dovoljenj za zaposlitev ter dovoljenj za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve, ni zaposlil v svojem podjetju in jih ni prijavil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav jih je najmanj 46 nedvomno vstopilo v Slovenijo; da večina tujcev ni bivala na naslovih, kjer so imeli prijavljeno začasno prebivališče ali pa so tam bivali le kratek čas, nato pa odšli neznano kam; da obdolženec za kar 38 tujcev ni vrnil delovnih dovoljenj, čeprav ga je k temu zavezovala zakonodaja s področja zaposlovanja in dela tujcev ter je bil o tem poučen; in da glede na siceršnje število pri obdolžencu zaposlenih delavcev (okoli 63), obseg poslovanja in finančno stanje njegovega podjetja v letih 2008 in 2009, ko je že v letu 2009 beležil negativni poslovni izid, prihodki so glede na leto 2008 znatno upadli, že v januarju 2009 pa so se začele daljše blokade njegovih poslovnih računov, ki so bili krajši čas blokirani že v letu 2008, za zaposlitev tako velikega števila delavcev ni bilo nobene potrebe. Pritožnik povzetih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe zgolj s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da je imel namen vseh 53 novih delavcev zaposliti in s pavšalnimi navedbami, ki ne vsebujejo prepričljivih nasprotnih argumentov, ne more omajati.

5. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da je obdolženec v zvezi z zaposlitvijo delavcev že opravil določena opravila, vključno s podpisom pogodb o zaposlitvi. Pogodbe o zaposlitvi tujcev je bilo namreč potrebno obvezno predložiti že v postopku za izdajo dovoljenj za zaposlitev pri Zavodu RS za zaposlovanje, torej pred dejansko zaposlitvijo tujcev, zato vnaprejšnja priprava delovnopravne dokumentacije s strani obdolženca za presojo njegovega namena zaposlitve tujcev ne more biti odločilna.

6. Pritožbene navedbe, da je obdolženec, kot je zatrjeval v zagovoru, odhajanje delavcev prijavil na Policijsko postajo ..., v dokaznem postopku niso bile potrjene, saj je policist B. B., ki je obravnavana kazniva dejanja preiskoval v predkazenskem postopku, zaslišan kot priča izpovedal, da mu ni znano, da bi obdolženec podal takšno prijavo, niti tega ni zaznal od samega obdolženca.

7. Pritožnik neuspešno izpostavlja obdolženčev zagovor, da je bilo v letu 2008 poslovanje sicer krizno, da pa je računal na pridobitev posla, ki ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da za zaposlitev tako velikega števila tujcev pri obdolžencu glede na siceršnje veliko število zaposlenih pri njem in upoštevaje obseg poslovanja ter finančno stanje njegovega podjetja v letih 2008 in 2009, ni bilo nobene potrebe, kar potrjujeta tudi izpovedbi prič C. C. in Č. Č., povzeti v točkah 12 in 16 sodbe, da pri obdolžencu v letu 2008 oziroma v prvi polovici leta 2009 ni bilo dovolj dela. Posledično pa tudi v pritožbi povzet obdolženčev zagovor, da tujcev ne bi prijavil za bivanje, če jih ne bi nameraval zaposliti, ne vzdrži kritične presoje. Obdolženec je namreč kljub v inkriminiranem obdobju večjemu številu zaposlenih delavcev, težavam v poslovanju in pomanjkanju dela, do meseca avgusta 2009 na Upravno enoto ... vlagal prošnje za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje za kar 53 v izreku sodbe navedenih tujcev (za katere je predhodno pridobil dovoljenja za zaposlitev), ki jih nato v svojem podjetju ni nikoli zaposlil, zato je povsem utemeljena in pravilna presoja sodišča prve stopnje, da takšnega namena tudi nikoli ni imel.

8. Pritožbeno stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za storitev kaznivih dejanj overitve lažne vsebine, ker je Zavod RS za zaposlovanje opustil dolžno skrbnost pri preveritvi obdolženčevih vlog, ni utemeljeno, saj v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev tujcev niti ni mogel preveriti resničnosti navedb obdolženca, da bo zaposlil tujce, ampak le, ali izpolnjuje pogoje za zaposlitev ali ne. To pa je bistveno za presojo, ali gre za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, saj kaznivo dejanje ne bi bilo podano zgolj v primeru, če bi pristojni organ lahko že v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev ugotovil obdolženčev pravi namen,¹ česar Zavod RS za zaposlovanje v času odločanja ni mogel ugotavljati. Obdolženec je namreč dovoljenja za zaposlitev tujcev potreboval kot osnovo za nadaljnjo pridobitev dovoljenj za prvo prebivanje tujcev v RS, izostanek njegovega namena dejanske zaposlitve tujcev pa se je pokazal šele kasneje, ko tujcev v svojem podjetju ni zaposlil. Iz enakega razloga pa je neutemeljeno tudi stališče pritožbe, da ne gre za kazniva dejanja overitve lažne vsebine v postopkih upravnega odločanja Upravne enote ..., češ da so bile predložene listine pristne in da je upravna enota v postopkih izdaje dovoljenj za začasno prebivanje tujcev tudi sama, neodvisno od obdolženčevih vlog, izvajala določene aktivnosti oziroma opravljala njihovo vsebinsko presojo. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve se namreč po določbi 32. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1) izda na prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca, pri čemer izdaja temelji na navedbah vložnika oziroma na listinah, ki jih je ta glede na določbe ZTuj-1 dolžan predložiti pristojni upravni enoti. Obdolženec je bil kot vložnik prošenj za izdajo dovoljenj zavezan podati resnično izjavo oziroma navesti resnična dejstva, a je kot razlog prebivanja tujcev v vloženih prošnjah lažno navedel zaposlitev, česar upravna enota v času odločanja ni mogla preverjati oziroma na kakršenkoli način ugotoviti, ali je obdolženčeva izjava o razlogu zaposlitve tujcev resnična.² Pritožnik zato neutemeljeno zatrjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za kazniva dejanja, saj vsa obdolženčeva ravnanja, kot so opisana v izreku sodbe, vsebujejo zakonske znake kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

9. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da za obstoj kaznivega dejanja ne zadostuje zgolj povzročitev zmote pri državnem organu, temveč mora slednji v zmoti v javni listini tudi potrditi nekaj lažnega. Zavod RS za zaposlovanje je namreč v zmoti potrdil dejstvo, da so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za zaposlitev tujcev in za izdajo delovnih dovoljenj, Upravna enota ... pa, da so izpolnjeni pogoji za začasno bivanje tujcev po Zakonu o tujcih, čeprav temu ni bilo tako.

10. Pritožba v zvezi s pravno kvalifikacijo očitanih kaznivih dejanj že sama priznava, da je primarni objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 pravni promet (25. poglavje KZ-1) in ne premoženje, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja glede na izrecno določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni mogoča, saj ne gre za premoženjski delikt.³ Pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno sklop obdolženčevih ravnanj označiti v smislu kolektivnega kaznivega dejanja, ni pravilno, saj zakonski opis kaznivega dejanja po 253. členu KZ-1 ne vsebuje nedovršnih glagolov, ki bi pojmovno zajemali niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, temveč je izvršitvena oblika opisana z dovršnim glagolom "spravi", kar označuje enkratni dogodek. Storilec navedenega kaznivega dejanja zato vsakič, ko spravi pristojni organ v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini potrdi nekaj lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, stori (posamično) kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, zato je sodišče prve stopnje obdolženčeva ravnanja pravilno pravno opredelilo kot sto šest kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1.

11. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, za katero meni, da je pretirana in prestroga. Zavzema se za izrek pogojne obsodbe, vendar te vrste kazenske sankcije s pritožbeno izpostavljenimi okoliščinami ne more doseči. Časovna odmaknjenost storitve kaznivih dejanj, od katerih je minilo že skoraj devet let, ob upoštevanju dejstva, da je bil obdolženec v vmesnem času kar štirikrat pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj, kot je povzeto v točki 23 izpodbijane sodbe, ne more uspešno utemeljiti t.i. pozitivne prognoze na strani obdolženca, ki je bistven pogoj za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi ne more iti za sto šest kaznivih dejanj, na izbiro kazenske sankcije nimajo nobenega vpliva, saj je bilo že pojasnjeno, da je pravna opredelitev kaznivih dejanj pravilna. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se je upravni sistem RS za pridobivanje dovoljenj za zaposlitev oziroma dovoljenj za prebivanje povsem spremenil in sedaj zahteva vsebinsko preverjanje vsake vloge, je brezpredmetno, saj formalnost in decentraliziranost preteklih postopkov v ničemer ne zmanjšuje teže storjenih kaznivih dejanj. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da pričakovan učinek kazni na prihodnje življenje obdolženca v družbenem okolju ni ustrezno pojasnilo za izbiro kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedene okoliščine sledilo namenu kaznovanja, ki je med drugim tudi vpliv na storilca, da v bodoče z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bo nadaljeval.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno izpostavljene okoliščine ne narekujejo niti spremembe višine določenih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na spodnji meji zakonsko predpisanega minimuma, primerna in pravična pa je tudi višina obdolžencu izrečene enotne kazni zapora, saj ustreza ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, kot jih je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 22 izpodbijane sodbe.

K pritožbi državne tožilke:

13. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za določitev višjih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja in za izrek višje enotne kazni zapora. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

14. V pritožbi navedene okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, da je obdolženec vsa kazniva dejanja izvršil v relativno kratkem časovnem obdobju, kar po njenem mnenju kaže na njegovo premišljenost, odločenost in vztrajnost, se po oceni pritožbenega sodišča ustrezno odražajo v stopnji obdolženčeve krivde, ki jo je sodišče prve stopnje v povezavi s preostalimi ugotovljenimi obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami pri odmeri kazni upoštevalo v zadostni meri. Dejstvo, da je obdolženec k svojemu ravnanju pritegnil tudi hčerko, ki je zanj in po njegovih navodilih vlagala vloge pred državnimi organi, dejanjem ne daje nobene posebne teže, saj je bila njegova hči tedaj že polnoletna (stara 20 oziroma 21 let), v podjetju pa je, glede na njeno izpovedbo, opravljala več administrativnih opravil in je torej obdolženec ni izkoristil le za sodelovanje pri inkriminiranih upravnih postopkih. Pritožnica nadalje poudarja, da je šlo v obravnavani zadevi za večje število tujcev in da je bil obdolženec po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj večkrat obsojen, kar vse je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo, zato vnovično izpostavljanje teh okoliščin v pritožbi spremembe višine kazni ne more doseči. Pri tem gre dodati, da skupno število tujcev v obravnavani zadevi ne predstavlja tehtne obteževalne okoliščine, saj se kriminalna količina obdolženčevega ravnanja ustrezno odraža že v skupnem številu izvršenih kaznivih dejanj. V zvezi z obdolženčevo predhodno kaznovanostjo za kazniva dejanja pa je potrebno upoštevati, da pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj ni bil pravnomočno obsojen in torej ne gre za povratnika, zato kasnejše kazenske obsodbe za odmero višine kazni niso odločilnega pomena.

15. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbi obdolženčevega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

16. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 98. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da je obdolženec šibkega premoženjskega stanja (s.p. v mirovanju in brez prometa, brezposelna žena) in dolžan preživljati dva mladoletna otroka, zato je presodilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse lahko ogroženo njegovo vzdrževanje oziroma vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

-------------------------------
¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 40938/2010-86 z dne 15. 6. 2010.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5579/2014-59 z dne 30. 11. 2015 in XI Ips 40938/2010-86 z dne 15. 6. 2010.
³ Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, ki spada v isto poglavje KZ-1 kot kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 ter je prav tako lahko storjeno iz koristoljubnosti, vendar to še ne pomeni, da gre za premoženjski delikt (sodba I Ips 7895/2014-91 z dne 7. 1. 2016).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 4762/2016
• VSM Sklep II Kp 38582/2017
• VSL Sodba X Kp 47710/2014