VSL Sklep VII Kp 38892/2016

Jedro

Pri kaznivem dejanju samovoljnosti subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa v izreku sodbe.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, iz razloga po 437. členu v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), "zavrglo obtožni predlog po zasebni tožbi zasebnega tožilca", ki je obdolženemu B. B. očitala storitev kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo zasebnega tožilca.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil pooblaščenec zasebnega tožilca "iz vseh zakonskih razlogov" in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sklep po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ, sicer pa sklep preizkusi v tistem delu in iz razlogov, iz katerih se izpodbija s pritožbo.

6. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zasebno tožbo vrniti zasebnemu tožilcu v popravo oziroma dopolnitev, je zmotno. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP se namreč v skrajšanem postopku ob vložitvi zasebne tožbe po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega akta, pri katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, ali ima zasebna tožba morebitne formalne pomanjkljivosti. Če tovrstne napake obstajajo, pozove vložnika, naj zasebno tožbo dopolni in mu za dopolnitev določi primeren rok. Če formalnih napak ni, sledi materialni oziroma vsebinski preizkus (prvi odstavek 437. člena ZKP), ki obsega preizkus, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 277. člena ZKP. Sodišče prve stopnje v tej fazi postopka sprejme odločitev brez da bi zasebnega tožilca pozivalo k dopolnitvi oziroma popravi vsebinsko pomanjkljivega obtožnega akta, zato pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje zasebnemu tožilcu ni dalo možnosti za dopolnitev oziroma popravo zasebne tožbe, ni utemeljeno.

7. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da konkretni opis dejanja, ki je naveden v izreku prvostopenjskega sklepa, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, kot to v pritožbi utemeljeno navaja pritožnik.

8. Opis vsakega kaznivega dejanja mora v skladu z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave RS in 2. člen KZ-1) vsebovati določno konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodna praksa je ustaljena in enotna v tem, da sodišče posameznega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. Takšen način se je v sodni praksi uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju subjektivnih zakonskih znakov, pri katerih v konkretnem opisu dejanja ni nujno potrebno z istimi besedami ponoviti abstraktnega zakonskega znaka, saj je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013 glede kaznivega dejanja samovoljnosti zavzelo stališče, da subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) "bolj" konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa v izreku sodbe.

9. V obravnavani zadevi opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijanega sklepa vsebuje opredelitev abstraktnega zakonskega znaka, da si je obdolženec samovoljno vzel "svojo pravico oziroma pravico, za katero je mislil, da mu pripada". Ob upoštevanju zgoraj povzete ustaljene sodne prakse ni nobene potrebe, da bi se ta abstraktni zakonski znak v opisu konkretnega dejanskega stanu ponavljal in še dodatno konkretiziral, saj so dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo prepričanje obdolženca, da mu določena pravica pripada, zgolj posredne okoliščine, s katerimi se dokazuje zatrjevanje obdolženčeve zavesti. Navedene okoliščine ne sodijo v opis kaznivega dejanja, temveč se mora sodišče prve stopnje do njih opredeliti v obrazložitvi sodbe, s katero se ta zakonski znak ugotavlja. Pritožnik ima zato prav, da je opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi popoln in vsebuje vse predpisane zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP). Pri tem se do navedb obdolženčevega zagovornika v odgovoru na pritožbo ni opredeljevalo, saj opis dejanja v prvotno vloženi zasebni tožbi ni bil predmet tega pritožbenega preizkusa, prav tako tudi ne dopustnost spremembe zasebne tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo. O tem bo sodišče prve stopnje odločalo ob izdaji končne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 28/2008
• VSL Sklep VII Kp 50142/2017
• VSRS Sodba I Ips 33477/2015