VSL Sklep V Kp 5616/2016

Jedro

Obdolženec se ne more sklicevati na določilo člena 37 Ustave RS, če se na odprtem spletnem forumu predstavlja s psevdonimom. Zato je ugotavljanje njegove identitete dopustno na podlagi odredbe sodišča po členu 165 ZKP, pa čeprav za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Zaradi odpovedi komunikacijske zasebnosti se ekskluzijska sankcija po členu 149.b ZKP ne uporabi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog za izločitev dokazov kot nedovoljenih, zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izločilo dokaze, kot nedovoljene, ki so pobližje predstavljeni v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep so vložili pritožbo pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagali so, da se prvostopenjski sklep razveljavi.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obtoženca, odvetniki iz Odvetniške pisarne A. d. o. o., v Ljubljani. Predlagali so, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in da se "potrdi sklep prvostopnega sodišča".

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani pritožbeni zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu zagovornikov obtoženca za izločitev dokazov. Ugotovilo je, da je upravljalec spletne strani www...si na podlagi odredbe preiskovalne sodnice istega sodišča posredoval določene elektronske prometne podatke na podlagi katerih je bil identificiran kot storilec zatrjevanih kaznivih dejanj obtoženi B. B. Sodeča sodnica je v izpodbijanem sklepu presodila, da so to takšni podatki, ki jih opredeljuje 149.b člen Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in ker se v obravnavani zadevi očita obtožencu izvršitev kaznivega dejanja, ki se preganja na zasebno tožbo, ne pa za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar je kodificirano v 149.b členu ZKP, je zato predlogu zagovornikom obtoženca sledila in izločila tiste podatke, ki jih je upravljalec spletne strani posredoval preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Novem mestu. Le te pa je, kot dokazne vire za ugotavljanje istovetnosti storilca kaznivega dejanja zoper čas in dobro ime, navedel zasebni tožilec v zasebni tožbi. Po presoji izpodbijanega sklepa je preiskovalna sodnica nepravilno izdala odredbo po določilu 165. člena ZKP, ker bi morala presojati utemeljenost predloga pooblaščencev zasebnega tožilca v smislu 149.b člena ZKP.

6. Med strankama ni spora, da so bili inkriminirani zapisi obtoženca, povzeti pa v izrek pravnomočne zasebne tožbe, objavljeni na spletnih straneh ... Povsem utemeljeno je zato usmerila pritožbena obrazložitev pozornost na ustaljeno sodno prakso glede dometa varstva komunikacijske zasebnosti, ki temelji na 37. členu Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016 med drugim zapisalo, da komunikacija na odprtem spletnem forumu ali na odprtem spletnem socialnem omrežju ni komunikacija na kateri lahko posameznik upravičeno pričakuje komunikacijsko zasebnost in zato ne sodi pod okrilje 37. člena Ustave, kar je sprejeto tudi v ustavnopravni teoriji. Tako kot je v judiciranem primeru, je tudi v obravnavani kazenski zadevi obtoženec s psevdonimom "odgovornost" objavljal različne komentarje, za katere zasebni tožilec trdi, da vsebujejo znake kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve. Evidentno je, da oškodovanec na drugačen način, kot da je izkoristil procesno situacijo po 165. členu ZKP in na podlagi odredbe preiskovalne sodnice pridobil identifikacijske podatke, niti ni mogel uspešno izvajati svojih legitimnih upravičenj za zavarovanje svojega dobrega imena in časti. Drugačno razumevanje kot je zapisano v razlogih izpodbijanega sklepa, temelji pa na obrazložitvi predloga zagovornikov obtoženca za izločitev dokazov, bi pomenilo evidentno erozijo moralnih vrednot v civilizirani družbi. Saj če bi za takšne primere veljalo stališče, ki ga zagovarjajo zagovorniki obtoženca, bi lahko vsakdo izkoristil takšno "komunikacijsko zasebnost" ter dobesedno, vulgarno rečeno po mili volji blatil kogarkoli v socialnem okolju. Drugače povedano, če bi veljala kot pravilna ekskluzijska sankcija glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje, bi bili tovrstni ekskluzijski sodni posegi pravzaprav kot karcinomske metastaze materialni resnici. Zaradi pravila, ki veljajo v sodni praksi, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja, je zato pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, tako rekoč ob ugotovitvi enakega dejanskega stanja s stanjem iz judiciranega primera presodilo, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.

7. Res je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje glede uporabe določbe 149.b člena ZKP, da se dokazni viri, ki so pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika uporabljajo samo za ugotavljanje dejanskih stanj za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Pogoj za takšno oceno pa je seveda predhodno vprašanje, ali je določeno dejansko stanje takšno, ki ga varuje določba 37. člena Ustave RS. Katerakoli komunikacija, kot je že pojasnjeno namreč ni aprioristično takšna, ki bi veljala vedno kot primer, ki ga predvideva 149.b člen ZKP. To pomeni, da razločki, ki jih je sodeča sodnica ugotavljala med obema procesnima določbama (165. člen in 149.b člen) niso pravilno ugotovljeni, kar pa je zaznalo konec koncev tudi pravno sredstvo zagovornikov obtoženca, ko so razlikovali "operaterja" s "ponudnikom informacijskih storitev". Pritožbeno sodišče se strinja sicer z nadaljnjim zapisom v odgovoru na pritožbo, da lahko tudi ponudniki informacijskih storitev posedujejo takšne podatke, ki jih varuje 37. člen Ustave, kar pa seveda ni primer obravnavane zadev.

8. Sklicevanje na odločbo "Benedik proti Sloveniji" (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018) pa za obravnavni primer sploh ni relevantna. V zadevi Benedik je namreč sodišče ugotovilo, da je policija pridobila prometni podatek (dinamični IP) brez odredbe nacionalnega sodišča. V nadaljevanju je sodišče še zapisalo, da je dinamični IP prometni podatek, ki je predmet komunikacijskega zasebnosti iz 37. člena Ustave RS in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in da bi bil tosmerni podatek pravno veljaven dokazni vir ob predpostavki, da bi bil pridobljen tudi na zakonit način.

9. V kazenski zadevi zoper obtoženega B. B. je preiskovalnega sodnica opravila preizkus razlogov za odreditev posredovanja podatkov, skratka, da so podani utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja z zapisi na spletnih straneh ... in da je predlagatelj (pooblaščenec zasebnega tožilca) imel utemeljeni interes, da zaščiti svojo integriteto in da se je tako rekoč psevdonimnež: "odgovornost" (obtoženi B. B.), s takšnim načinom komuniciranja odrekel komunikacijski zasebnosti.

10. Ob ugotovitvi, da so pritožbene navedbe utemeljene, skratka, da je utemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep poseglo na način, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Spremenilo je odločbo sodeče sodnice in zavrnilo predlog za izločitev dokazov kot nedovoljenih.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep V Kp 201/2010
• VSL Sklep V Kp 38276/2018
• VSM Sklep V Kp 52436/2016