VSL Sodba II Cp 345/2018

Jedro

Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice navadni in ne enotni sosporniki, kar pomeni, da je odločitev zoper vsakega od njih lahko drugačna, saj lahko vsak samostojno razpolaga s svojim idealnim solastnim delom. Narava razmerja torej ne terja nujno enake odločitve za vse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec naj tožnici plača stroške pritožbenega postopka, in sicer 130,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica solastnica nepremičnine - parcele 331, k. o. X (ID ...), z deležem do 1/6 (točka I izreka). Pravdne stroške tožnice v višini 195,00 EUR je naložilo v plačilo tožencu (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Trdi, da bi tožnica lahko uveljavljala zahtevek glede 1/6 nepremičnine le, če bi bila solastnica preostalega dela (5/6) nepremičnine. Priposestvovanje idealnega deleža namreč ni mogoče. V tej zadevi bi morala biti odločitev enaka kot v zadevi P 91/2016, v kateri je bil zahtevek tožnice proti ostalim solastnikom nepremičnine pravnomočno zavrnjen. Dejstvo, da je J. J. sporno nepremičnino podarila očetu A. M., je sodišče prve stopnje napačno štelo za priznano. Toženec je namreč trdil, da darilna pogodba z dne 18.1.1979 ni bila realizirana in da je J. J. sporno nepremičnino ves čas štela za svojo. Tožnica je darilno pogodbo prvič omenila šele v vlogi 12. 7. 2017, zato je verodostojnost listine (pa tudi verodostojnost izpovedb tožnice in priče J. J.) vprašljiva. Pogodba z dne 18. 1. 1979 ni bila overjena, zanjo ni bil plačan davek, prav tako ni izraz prave pogodbene volje. Iz njene izpovedbe, pa tudi iz okoliščine, da je leta 2006 podala predlog za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, izhaja, da je J. J. nepremičnino vedno štela za svojo. Protispisno je stališče sodišča, da je J. J. v letu 2006 poskušala z vpisom v zemljiško knjigo rešiti A. M. premoženje. V pravdi P 91/2016 darilo očetu ni bilo omenjeno, sporna nepremičnina tudi ni bila omenjena v zapuščinskem postopku po A. M. Tožnica, J. J. in njun oče so vedeli, da kupoprodajna pogodba ni bila realizirana (kupnina ni bila v celoti plačana). Tožnica in njeni sorodniki nepremičnine niso obdelovali niti posedovali. Leta 2000 je na nepremičnino začela prihajati J. K. Vse navedene okoliščine nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje o tožničini dobroverni posesti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in opredejuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Predhodno dogajanje v tej zadevi ni sporno in je sledeče. Tožnica je na podlagi priposestvovanja zoper zemljiškoknjižne solastnice uveljavljala pridobitev lastninske pravice na (celotni) parceli 331/0, k. o. X. Zaradi dvoma v procesno sposobnost A. T., ene od solastnic (z deležem do 1/6) sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje (iz razloga ekonomičnosti postopka) ločeno obravnavalo tožbeni zahtevek proti A. T. (predmetna pravda) in tožbeni zahtevek proti ostalim solastnicam - J. K., B. D., O. M. in J. O. V pravdi proti tem slednjim je bil tožbeni zahtevek (za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini do 5/6) pravnomočno zavrnjen (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 91/2016 z dne 4. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1658/2017 z dne 23. 8. 2017).

7. Vendar sodišče v današnjem primeru na to odločitev ni vezano. Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice navadni in ne enotni sosporniki, kar pomeni, da je odločitev zoper vsakega od njih lahko drugačna, saj lahko vsak samostojno razpolaga s svojim idealnim solastnim delom. Narava razmerja torej ne terja nujno enake odločitve za vse (kriterij iz 195. čl. ZPP). Drži sicer pritožbeno stališče, da pojmovno, glede na naravo stvari, ni mogoče priposestvovanje idealnega dela nepremičnine,¹ je pa v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zaradi povedanega vseeno možna pozitivna odločitev le zoper nekatere solastnike, kar pač privede do solastnine na podlagi priposestvovanja. Res bi lahko imelo prejšnje prvostopenjsko sodišče pred očmi nevarnost, da bo razdruževanje pravd privedlo do različne meritorne odločitve (kar se je naposled tudi dogodilo, saj sta imeli sodišči pred seboj različno procesno gradivo). Vendar to ne spreminja dejstva, da ne formalne ne dejanske vezanosti na prvo sodno odločitev ni, saj zanjo ni nobene zakonske podlage.

8. Sodišče prve stopnje je v današnjem primeru odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da je imela tožnica skupaj s pravnimi predniki sporno nepremičnino v dobroverni posesti več kot 20 let (v obdobju 1967 do 2003). Ta ugotovitev temelji na naslednjem dejanskem stanju:

- tožničin oče A. M. je kot zakoniti zastopnik mladoletne J. M. (sedaj J. J.) od J. V. s prodajno pogodbo z dne 14. 2. 1967 kupil parcelo 331, k. o. X (v naravi vinograd skupaj z leseno hišico in kletjo);

- hišica s kletjo dejansko ni stala na parceli 331, k. o. X, temveč na parceli 27/1 (lastninska pravica tožnice na tej parceli je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 79/2004);

- J. M. (sedaj J. J.) je z darilno pogodbo 18. 1. 1979 sporno parcelo podarila očetu A. M.;

- A. M. je imel to parcelo v posesti vse od nakupa dalje, z njo je gospodaril do svoje smrti (30. 12. 1992), po njej je posest na nepremičnini prevzela tožnica;

- prodajna in darilna pogodba nista bili zemljiškoknjižno realizirani, do leta 2006 je bila zemljiškoknjižna lastnica te parcele J. V., od leta 2006 oziroma 2008 dalje pa so zemljiškoknjižne solastnice J. K., B. D., O. M., J. O. in A. T. (slednja z deležem do 1/6);

- tožnica in J. J., dedinji po pokojnem A. M., sta v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah (D 68/94) sklenili dedni dogovor, na podlagi katerega je J. J. dedovala izrecno navedene nepremičnine (ležeče v k. o. Y in k. o. Z), tožnica pa vse ostale nepremičnine (parcela 331 k. o. X ni bila izrecno navedena v sklepu o dedovanju z dne 28. 1. 2012);

- J. J. je v letu 2006 na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1967 vložila predlog za vpis lastninske pravice pri parceli 331 k. o. X, ki je bil zavrnjen;

- v letu 2003 se je začel spor (s K. K.) glede parcele, na kateri je stala lesena hišica (27/1) (P 79/2004), nato pa še spor (s J. K.) glede sporne parcele (toženka A. T. ne lastništvu ne posesti tožnice ni nikoli nasprotovala); do leta 2003 glede lastništva oziroma posesti te nepremičnine ni bilo spora.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je 20 - letna priposestvovalna doba začela teči že v obdobju uporabe pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ)² (leta 1967 oziroma najkasneje leta 1979), iztekla pa je v času veljavnosti določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Glede na ugotovljeni trenutek izteka priposestvovalne dobe (najkasneje leta 1999) je sodišče prve stopnje pogoje za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pravilno presojalo po ZTLR.³ ZTLR je v 2. in 4. odst. 28. čl. določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odst. 72. čl. ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. čl. ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odst. 72. čl. ZTLR). Po 2. odst. 30. čl. ZTLR se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. Po 1. odst. 266. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Vsa ta pravila je sodišče prve stopnje pravilno apliciralo na zgoraj povzeta dejstva.

10. Čeprav je sodišče prve stopnje dejstvo, da je J. J. sporno nepremičnino podarila očetu A. M., povzelo v okviru priznanih dejstev v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz dokazne ocene in postopka jasno izhaja, da je bilo to dejstvo dokazano in ne priznano, ki ga tožnici ni bilo treba dokazati (2. odst. 214. čl. ZPP). Obstoj in realizacijo darilne pogodbe z dne 18. 1. 1979 je tožnica dokazovala s predloženo darilno pogodbo in izpovedbami (svojo in priče J. J.). Okoliščina, da je tožnica v tem postopku darilno pogodbo prvič omenila v vlogi z dne 12. 7. 2017 (ne že v tožbi), ne vzbuja dvoma v obstoj oziroma verodostojnost te pogodbe, niti v to, da je bila pogodba izraz prave pogodbene volje (A. M. je najprej financiral njen nakup, nato pa je sporno nepremičnino vse od nakupa dalje obdeloval). O tem, da je njena sestra sporno nepremičnino podarila očetu in se odrekla lastništvu na njej, je tožnica izpovedala tudi v pravdi P 91/2016 (na naroku 1. 12. 2015),⁴ darilno pogodbo pa je predložila že v postopku P 79/2004). J. J. je predlog za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1967 podala šele po tem, ko je prišlo do nasprotovanja posesti, oziroma do sporov s K. K. in J. K. Na podlagi navedenega je prepričljiva in tedaj pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, je J. J. nepremičnino štela za svojo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le dele izpovedbe priče J., ne pa izpovedbo kot celoto. Sodišče prve stopnje je (v točki 17 izpodbijane sodbe) prepričljivo obrazložilo, zakaj pričine izpovedbe v nobenem delu ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da se je štela za lastnico sporne nepremičnine. J. J. je na naroku 7. 11. 2017 jasno povedala, da ni štela, da je parcela njena, temveč sestrina, in da je s svojo prejšnjo izpovedbo (da je štela parcelo za svojo oziroma „našo“) želela povedati, da parcela ni od J. K. Skladno z metodološkim napotkom iz 8. čl. ZPP je nato sodišče prve stopnje celotno izpovedbo presojalo tudi skupaj z ostalimi dokazi.

11. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, da je imela tožnica skupaj s svojimi pravnimi predniki nepremičnino v dobroverni posesti, in sicer celotno priposestvovalno dobo. Ta je najprej za tožničino sestro začela teči leta 1967, za tožničinega očeta leta 1979 ki je tako iztekla leta 1987.⁵ Tudi ocen, da so bili vsi posestniki dobroverni, je prepričljiva in pravilna. Tožnica je prepričljivo izpovedala, na kakšen način se je posest izvrševala v času očetovega življenja (in še po tem, ko je sama prevzela posest). A. M. je obdeloval vinograd, ki so ga kasneje zaradi starosti posekali, del parcele so nato kosili, in ga uporabljali za parkirišče, del pa se je zarasel. A. M. sta do leta 1986 pri delu pomagali tožnica in J. J., po letu 1986, ko se je poškodoval (in postal invalid), pa je posest prevzela tožnica. Tožnica je po očetovi smrti nasledila njegov posestni položaj v dogovoru s sestro. Da vse do spora s K. K.. (kar je bilo kratek čas pred vložitvijo tožbe v letu 2004) očetovi oziroma njeni posesti ni nihče nasprotoval oziroma jo želel preprečiti, izhaja tako iz tožničine izpovedbe kot tudi iz izpovedbe priče J. K. Vse do leta 2003 torej tožnica ni imela razloga za dvom, da je bila nepremičnina kupljena (ter kasneje darovana očetu) in da ima (glede na dogovor s sestro - dogovor o posesti in dedni dogovor) sama na njej lastninska upravičenja.

12. Pravilen je torej zaključek, da domnevana dobra vera nikakor ni bila izpodbita, prav nasprotno. Tožnica je torej s priposestvovanjem postala lastnica sporne nepremičnine, proti toženki pač z deležem do 1/6.

13. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške v zvezi z njo, tožnici pa je dolžan povrniti njene, in sicer 110,40 EUR nagrade za sestavo pritožbe ter 20 EUR materialnih stroškov (1. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Prim. VS RS II Ips 178/2009.
² Po načelnem mnenju razširjene seje ZVS št. 30/86 dne 4.4.1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12) je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let.
³ Po načelnem mnenju, sprejetem na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl 1985/I), se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Po načelnem stališču, sprejetim na isti seji, je za obstoj stvarnopravnih razmerji in pravnih učinkov teh razmerji, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR.
⁴ Iz obrazložitve sodbe VSL I Cp 1658/2017 izhaja, da tožnica v pravdi P 91/2016 (prej P 12/2014) ni trdila, da je J. J. sporno parcelo podarila očetu (njena izpovedba pa pomanjkljive trditvene podlage ne nadomešča), in da je darilno pogodbo z dne 18. 1. 1979 predložila šele v pritožbenem postopku.
⁵ Tudi če bi šteli, da je začela teči šele let 1979 in da je šlo za navadno dobroverno, ne tudi zakonito posest, bi iztekla leta 1999 (4. odst. 28. čl. ZTLR).

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4066/2011
• Sodba II Ips 590/2007
• Sodba II Ips 904/2007