VSL Sodba II Cp 1460/2018

Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine; sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 1.238,55 EUR nadomesti z zneskom 738,55 EUR ter v točki III. izreka tako, da se znesek 1.225,00 EUR nadomesti z zneskom 968,30 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki plačati 62,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 1.238,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2017 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.400,00 EUR za obdobje od 20.3.2017 do 8.5.2017 (točka I. izreka). V presežku nad prisojenim zneskom je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.225,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka I. izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino ter posledično pravdne stroške. Navaja, da je sodišče tožnici priznalo odškodnino iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 500,00 EUR. Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju navedel, da tožničine življenjske aktivnosti niso zmanjšane ter da poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, niso pustile trajnih posledic v anatomskem, funkcionalnem ali estetskem smislu. Duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki so praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz dejanskih ugotovitev izvedenca izhaja, da v tožničinem primeru nikakor ne gre za tako izjemno situacijo. Vse iz izvedeniškega mnenja izhajajoče prizadetosti v zvezi z 17 dnevnim staležem in zdravljenjem zadobljenih poškodb je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, zato tožnici za to obliko škode ne pripada odškodnina. Tožena stranka tudi v celoti prereka dosojeno odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči. Tožena stranka se ni strinjala z mnenjem v delu, ko je izvedenec navajal, da je tožnica potrebovala tujo pomoč v manjšem obsegu za opravljanje težjih gospodinjskih del - le ta se ne opravljajo vsak dan in tudi vsak dan se ne prinašajo težja bremena iz trgovine. Izvedenec ni navedel razloga, zakaj tožnica navedenih opravil sama ne bi zmogla. Zgolj zmerno počivanje, kot ga izvedenec navaja, ni razlog za dosojo tuje nege in pomoči. Glede na vrsto poškodb, intenziteto bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja tožnice, pa tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica tujo nego in pomoč potrebovala v takšnem obsegu, kot jo zahteva.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba tožene stranke pravilno navaja, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine; sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.¹

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnici zaradi posledic škodnega dogodka začasno odpadli določeni hobiji, hoja v hribe in kolesarjenje, tožnica ni bila več tako uspešna pri delu na vrtu ter v službi, kjer je že 33 let šivilja. Ni pa to njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za takšne posledice, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi šlo za duševne bolečine, ki bi bile zelo močne intenzivnosti ali daljšega trajanja, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhajajo druge posebne (neobičajne) okoliščine, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine iz tega naslova. Poleg tega tožnica odškodnine iz tega naslova niti ni zahtevala (glej njeno drugo pripravljalno vlogo z dne 12.3.2018). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 500,00 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi določbe 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 500,00 EUR.

7. Glede tuje nege in pomoči je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu 17 dni, pri čemer je od teh dni prvi teden zmerno počivala. Takrat je potrebovala občasno tujo pomoč v manjšem obsegu (uro na dan), kasneje pa takšne pomoči ni več potrebovala. Zaključilo je, da je bila tožnica potrebna pomoči in nege drugih največ 7 dni in sicer po eno uro dnevno, kar pomeni 7 ur, ob upoštevanju cene 5,00 EUR na uro pa to znaša 35,00 EUR. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da se težja gospodinjska dela ne opravljajo vsak dan in da se vsak dan ne prinašajo težja bremena iz trgovine ter da izvedenec ni navedel razloga, zakaj tožnica navedenih opravil sama ne bi zmogla. Gre za strokovno vprašanje, katerih opravil tožnica začasno ni zmogla sama, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, ki je le primeroma naštel, katerih del tožnica sama v obdobju enega tedna ni zmogla opraviti in je pri tem potrebovala tujo pomoč. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebnosti tuje pomoči tožnici.

8. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji tako, da je upoštevajoč pravilno odmero stroškov s strani sodišča prve stopnje in novi uspeh tožeče stranke (45%) in tožene stranke (55%), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 968,30 EUR stroškov (v tem delu je spremenilo točko III. izreka sodbe prve stopnje).

9. Ker je pritožba v preostalem delu neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo (v višini 40%), ji je skladno z uspehom na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP dolžna tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 60,00 EUR (150,00 EUR x 0,40) in materialne stroške v znesku 2,00 EUR (5,00 EUR x 0,40), skupaj 62,00 EUR. Te stroške ji je dolžna plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 568/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 719/2008, II Ips 688/2009, II Ips 346/2010, tako tudi sklep št. 4 posvetovanja ZS, VS republik in pokrajin ter VSS z dne 15. in 16.10.1986 v Ljubljani; Poročilo VS SRS, 1986/II, str.8

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 784/2006
• VSK Sodba I Cp 825/2016
• VSL sklep I Cpg 1356/2010