VSL Sodba II Cp 1274/2018

Jedro

Tožnik je z opisom ravnanja tožencev in navedbo posledic, ki jih je zaradi njunega ravnanja utrpel (navedel je, da so izrečene grožnje pri njem vzbudile strah in porušile njegov notranji mir) opredelil področje varovanja in kršitev. S tem je opravil zadostno konkretizacijo splošne osebnostne pravice, zato mu okoliščina, da v okviru tožbenih navedb ni konkretno opredelil vrste kršene osebnostne pravice, ni v škodo. Subsumpcija pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, pod pravno normo je naloga sodišča.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da odškodnina ne more odražati zgolj oškodovančevega subjektivnega vrednotenja posledic. Povedano drugače: načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih, ni uporabilo kot korektiv načela individualizacije.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek odškodnine, ki sta jo toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki, zniža za 1.000 EUR,

- v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 152,50 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 112,85 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačata 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 19. 7. 2017 dalje (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožencema je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 73,78 EUR (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi. Enako predlagata tudi toženca, ki s pritožbo izpodbijata ugodilni in stroškovni del sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju o višini odškodnine ni upoštevalo intenzitete in trajanja strahu ter duševnih bolečin. Neobrazložena je ostala ugotovitev, da tožnikovo iskanje zdravniške pomoči 6. 4. 2016 ni posledica ravnanja tožencev, temveč posledica kazenskega postopka. Odgovor na vprašanje, koliko časa je tožnik trpel zaradi posledic ravnanja tožencev, kako intenzivno je bilo njegovo trpljenje, in ali je del tožnikovih težav mogoče pripisati tudi teku kazenskega postopka, bi lahko podal le izvedenec medicinske stroke, predlog za izvedbo tega dokaza pa je sodišče zavrnilo. Nepravilno so odmerjeni tudi stroški postopka. Te bi moralo sodišče odmeriti po uspehu, ločeno po temelju in višini. Tožencema je tudi neupravičeno priznalo stroške prihoda njunega pooblaščenca iz Ljubljane v Novo mesto. Neupravičeno pa tožniku ni priznalo stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (dvakrat po 300 točk). Takšno obvezno razlago 1. in 2. točke tar. št. 20 Odvetniške tarife je sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije.

Toženca pa navajata, da je tožba nesklepčna, ker iz tožbenih navedb ne izhaja, katero konkretno osebnostno pravico tožnika naj bi toženca kršila. Kritičnega dne sta bila dejansko toženca žrtvi tožnikovega fizičnega in verbalnega nasilja. Tožnik je prvega toženca udaril v trebuh in po roki, kričal, naj "spizdita s te zemlje", grozil, da ju bo ubil, ter poškodoval njun avtomobil. To je bil tudi razlog, da je drugi toženec tožnika fotografiral. Predložena fotografija ne razkriva strahu ali ogroženosti, temveč tožnikovo pokončno držo in samozavest. Tožnik je po telesni konstituciji bistveno višji in močnejši od tožencev (tožnik ima okoli 2 m in 140 kg, toženca pa imata 170 cm in 65 kg), zato je zaključek sodišča prve stopnje življenjsko nelogičen. Tožnik se tožencev ni bal, nasprotno, z držanjem vrat vozila je izkazoval fizično premoč in resnost svojih groženj. Toženca sta bila tista, ki sta poklicala policijo. Tožnikova izpovedba je neverodostojna, neprepričljiva in očitno prilagojena potrebam tega postopka. Prav tako tožbene navedbe nimajo opore v drugih dokazih. Glede na sosedski odnos s tožnikom ne drži, da A. B. in B. B. nimata interesa za izid tega postopka. Tožnik tudi ni dokazal, da so njegove težave (izguba kg, težave s spanjem, težave s prebavo, občutki osramočenosti, ponižanja in nemoči) posledica škodnega dogodka, oziroma, da so zatrjevane zdravstvene težave posledica občutkov osramočenosti, ponižanja in nemoči. Gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec medicinske stroke. Po izpovedi policista C. C. je tožnik deloval neprestrašeno in neprizadeto. Pretirana je ocena o večmesečnem strahu (če bi resnično obstajal, bi trajal največ nekaj dni), zato je posledično pretirana tudi višina odškodnine. Ker je spor povzročil tožnik (tožencema je povzročil premoženjsko škodo na vozilu), bi moralo sodišče prisojeno odškodnino znižati zaradi njegovega soprispevka. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev; sodišče ni pojasnilo, kako je izračunalo nagrado tožnikovega pooblaščenca (1.424 točk).

3. Tožnik in toženca na pritožbo nasprotnika v pravdi nista odgovorila.

4. Obe pritožbi sta delno utemeljeni (tožnikova pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških, v preostalem delu pa ne).

5. Tožnik v tej pravdni zadevi od tožencev zahteva plačilo odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Njegov tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da sta mu toženca 12. 5. 2015, na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu ..., grozila s smrtjo, da ga je prvi toženec pljunil in da sta ga toženca po krivem obtožila, da jima je poškodoval avto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se kritičnega dne toženca do tožnika vedla žaljivo in mu grozila s smrtjo, s tem pa sta pri tožniku povzročila strah in občutek ogroženosti. Glede tožbenega očitka, da sta toženca tožnika po krivem obtožila, da jima je poškodoval vrata avtomobila, je ugotovilo, da ni utemeljen. Za strah in duševne bolečine zaradi posega v tožnikovo duševno integriteto je tožniku prisodilo enotno odškodnino.

O temelju (pritožba tožencev)

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaključek, da sta toženca z verbalnim nasiljem in grožnjami pri tožniku povzročila strah in občutek ogroženosti, temelji na jasni in prepričljivi dokazni oceni, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Prav tako nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, ki je izpovedal, da je na dvorišče B. prišel zaradi kričanja in divjanja tožencev, ki sta svoje verbalno nasilje, najprej izvajano nad A. B. (vpila sta, trobila in zahtevala vrnitev svojih harmonik), preusmerila nanj, in da je njune grožnje (da bo videl boga, da ga bodo ubili, da je lažje zažgati dve bajti, da bodo prišli cigani, da ga bodo pospravili) vzel resno. Tožnikov opis dogodka je potrdila priča A. B., ki je dogajanje na dvorišču svoje hiše večkrat opisala. Čeprav se v predmetnem pravdnem postopku ni spomnila besed, ki sta jih toženca izrekla tožniku (spomnila pa se je, da sta toženca kričala, se prerekala s tožnikom, grozila njenemu sinu, in da je bila zaradi njunega obnašanja pretresena), pa je potrdila vsebino izjav, ki jih je predhodno podala na policiji in na sodišču. Iz policistovega uradnega zaznamka z dne 12. 5. 2015, zapisanega na podlagi njene izjave, izhaja, da sta toženca tožniku grozila, da bosta njega in vse pobila, da bosta poklicala cigane, da ga bodo pospravili in da bosta vse spravila pod zemljo. V prekrškovnih postopkih, v katerih sta bila toženca kaznovana zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru¹ (zadevi ZSV - 138/2015 in ZSV - 139/2015, vodeni pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu), je A. B. povedala, da sta toženca na dvorišču vpila, da bosta poklicala cigane, da jih pospravijo in da bo gorela hiša. Čeprav se je na načelni ravni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je tudi sosedski odnos lahko podlaga za oceno, da ima priča zaradi (naklonjenega) odnosa do soseda (tožnika) interes za izid postopka (oziroma, da je napačno stališče, da sosedski odnos avtomatično izključuje zainteresiranost priče za izid postopka), pa to ne vpliva na pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je A. B. verodostojna priča, ki je podala prepričljivo izpovedbo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje te ocene ni oprlo le na okoliščino, da priča nima interesa za izid postopka, temveč tudi na okoliščino, da je o poteku dogodka, v katerem je bila tudi sama dejanska oškodovanka, v različnih postopkih podajala vsebinsko skladne izjave, v katerih je toženca opisovala kot nasilneža. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožencema drugačnega poteka dogodka ni uspelo dokazati.

7. Okoliščina, da sta policijo poklicala toženca, ne vzbuja pomisleka v presojo, da je bil tožnik žrtev verbalnega nasilja tožencev (tj. žrtev njunih groženj s smrtjo), in ne obratno. Iz razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, jasno izhaja, da sta toženca poklicala policijo (in se vrnila na dvorišče B.) zato, ker sta menila, da jima je tožnik poškodoval vrata vozila, torej z namenom, da zavarujeta svoja premoženjska upravičenja, in ne zato, ker bi se tožnika bala. Neprepričljiva je tudi pritožbena trditev, da je drugi toženec tožnika fotografiral zato, da bi dokumentiral njegovo nasilno obnašanje, saj predložena fotografija (priloga B7/B8) ne razkriva tožnikovega nasilnega obnašanja. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta toženca tožnika fotografirala z namenom, da povečata učinek izrečenih groženj. Glede pritožbene navedbe, da tožnik policistu ni deloval prestrašen ali prizadet, je treba ugotoviti, da toženca policistove izpovedbe nista povsem natančno povzela. Policist C. C. je ob zaslišanju (na naroku 22. 1. 2018) povedal, da mu je tožnik izgledal normalno in da težko reče, če je bil kaj prestrašen ali prizadet, saj je dogodek že precej oddaljen. Ni torej ne potrdil ne izključil, da je bil tožnik videti prizadet ali prestrašen.

8. Ne omenjena fotografija, ne okoliščini, da je tožnik bistveno močnejši in višji od tožencev, in da je tožnik z roko zadrževal vrata vozila, ko sta se toženca želela odpeljati, ne vplivajo na pravilnost presoje, da je bilo ravnanje tožencev protipravno. Predložena fotografija, na kateri je viden rahel nasmešek tožnika, ne more biti odraz tožnikovih notranjih občutij, saj prikazuje zgolj trenutek znotraj dalj časa trajajočega dogodka. Okoliščina, da je tožnik po telesni konstituciji močnejši od tožencev, ne relativizira (zmanjšuje) resnosti izrečenih groženj, niti njihovega učinka na tožnika. Ne le zato, ker sta bila (sicer fizično šibkejša) toženca v številčni premoči, temveč tudi zato, ker je tožnik glede na vsebino izrečenih groženj (da ga bodo ubili cigani) utemeljeno mislil, da jih lahko toženca uresničita kasneje (toženca sta razpolagala s tožnikovo fotografijo). Občutka ogroženosti ne zanika niti tožnikovo ravnanje, ko je prijel in povlekel za vrata vozila tožencev. Ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik odzval na verbalno nasilje, ki sta ga toženca najprej izvajala nad A. B., nato pa preusmerila nanj, je tožnikovo ravnanje, ki je vključevalo fizično silo (nenamerni poteg vrat vozila),² treba označiti za reakcijo z namenom obrambe (sebe in sosede).

9. Toženca poskušata z opozorili na neskladja (nasprotja) v tožnikovi izpovedbi (tožnik je povedal, da je slišal vpitje, vendar z balkona ni ničesar videl, nato pa je ob vrnitvi tožencev na dvorišče vse opazoval z balkona, ker je bil prestrašen) omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, oziroma doseči presojo, da je tožnikova izpovedba v celoti neverodostojna (prilagojena potrebam tega postopka). Okoliščina, ali je tožnik z balkona videl celotno dogajanje na sosedovem dvorišču ali ne, nima vpliva na ugotovljeni potek dogajanja; tožnik je prišel na sosedovo dvorišče z namenom, da ustavi divjanje tožencev, tam pa je bil izpostavljen njunemu verbalnemu nasilju. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, kateri del tožnikove izpovedbe šteje za neverodostojen in zakaj. Zaradi neprepričljivosti dela izpovedbe (v dokaznem postopku se je izkazala za neresnično tožnikova trditev, da ni potegnil za vrata vozila tožencev) ni razlogov za presojo, da je izpovedba v celoti neverodostojna. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ocenilo posamezni dokaz (tožnikovo izpovedbo) skupaj z ostalimi dokazi, in da je do prepričanja o odločilnih dejstvih prišlo na podlagi celotnega dokaznega postopka.

10. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 179. člena kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Po OZ je osebnostna pravica splošna pravica (kar pomeni, da krog osebnostnih pravic ni zaprt),³ vrste te pravice (z izjemo posebej naštetih - telesna integriteta, osebna svoboda, čast in dobro ime) v OZ niso izrecno navedene. Tožnik je z opisom ravnanja tožencev in navedbo posledic, ki jih je zaradi njunega ravnanja utrpel (navedel je, da so izrečene grožnje pri njem vzbudile strah in porušile njegov notranji mir) opredelil področje varovanja in kršitev. S tem je opravil zadostno konkretizacijo splošne osebnostne pravice, zato mu okoliščina, da v okviru tožbenih navedb ni konkretno opredelil vrste kršene osebnostne pravice, ni v škodo. Subsumpcija pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, pod pravno normo je naloga sodišča. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru opravilo pravilno materialnopravno presojo, da sta toženca s svojim ravnanjem – z grožnjami s smrtjo – posegla v tožnikovo duševno celovitost in da je ta poseg pri tožniku povzročil škodne posledice, tj. strah in duševne bolečine, ki glede na stopnjo intenzivnosti in trajanje utemeljujejo prisojo odškodnine.

11. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ugotovljeni potek škodnega dogodka ne omogoča presoje, da je tožnik prispeval k nastanku škode (171. člen OZ). Čeprav se je vmešal v tuj konflikt, njegovega ravnanja ni mogoče označiti za izzivanje, ki je sprožilo reakcijo tožencev (tožnik ni dal povoda za izrečene grožnje s smrtjo).

O višini (pritožba obeh pravdnih strank)

12. Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede na dejanski obseg škode prisoditi višjo odškodnino, toženca, ki se zavzemata za znižanje prisojene odškodnine, pa menita, da je obseg in trajanje strahu in duševnih bolečin v konkretnem primeru pod pragom pravno priznane škode in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

13. Obseg nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika. Verjelo mu je, da se je zaradi dogodka počutil nelagodno, osramočeno, ponižano in nemočno, in da so se njegove težave določen čas izražale tudi na telesnem področju (slabo spanje…), izključilo pa je vzročno povezavo med škodnim dogodkom in iskanjem zdravniške pomoči v aprilu 2016.

14. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da sodba glede izključitve vzročne zveze v navedenem delu ne vsebuje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se je oprlo na tožnikovo izpovedbo v prekrškovnem postopku, dano 5. 10. 2015, ko je povedal, da se je slabo počutil dva do tri mesece, in na ovrednotenje časovnega razkoraka med težo škodnega ravnanja in iskanjem zdravniške pomoči ter dejstva, da je v vmesnem času tekel kazenski postopek zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari.

15. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek glede zavrnitve njegovega predloga za imenovanje izvedenca medicinske stroke. Presoja, ali je tožnik trpel zaradi posledic škodnega dogodka ali zaradi kazenskega postopka, je v domeni sodišča. Na obstoj katerega dejstva, pomembnega za to presojo, bi se nanašal dokaz z izvedencem, pa pritožba ne pove. Z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga tako ni bila kršena tožnikova pravica do izjave v postopku.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče tožencev, da bi lahko tožnik škodo dokazoval le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Skladno z načelom proste presoje dokazov lahko predlagatelj (tožnik) za dokazovanje določenega dejstva predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni.⁴ To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pravno pomembno je tudi dejstvo, da tožnik ni trdil, da bi v relevantnem obdobju (tj. od škodnega dogodka do izzvenitve psihičnih težav) potreboval zdravniško pomoč. Okoliščina, da tožnik ni iskal (potreboval) zdravniške pomoči, ne onemogoča priznanja odškodnine. Obenem pa gre tudi za okoliščino, ki izključuje presojo, da bi lahko zgolj izvedenec psihiater podal (objektivno) oceno tožnikovih psihičnih težav.

17. Glede na prepletenost škodnih posledic (občutek ogroženosti je mogoče opredeliti kot strah ob napadu in kot duševne bolečine zaradi posega v duševno integriteto) je sodišče prve stopnje tožniku po obeh vtoževanih odškodninskih postavkah (strah, duševne bolečin zaradi posega v tožnikovo duševno integriteto) pravilno prisodilo enotno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v duševno integriteto kot osebnostno pravico.

18. V 179. členu OZ so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo – načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da odškodnina ne more odražati zgolj oškodovančevega subjektivnega vrednotenja posledic. Povedano drugače: Načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih, ni uporabilo kot korektiv načela individualizacije. Ker v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale višjo odškodnino od teh, ki so bile v podobnih primerih prisojene v sodni praksi,⁵ je pritožbeno sodišče ob upoštevanju intenzivnosti posega in posledic znižalo prisojeno odškodnino na 500 EUR.

O pravdnih stroških (pritožba obeh pravdnih strank)

19. Sprememba odločitve o glavnem tožbenem zahtevku vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških, pri čemer je pravilno tožnikovo pritožbeno stališče, da je pri ugotavljanju uspeha treba upoštevati, da je po temelju v celoti uspel. Zaradi spora tako o poteku škodnega dogodka kot o obsegu škode so stroški strank posledica obojega. Glede na skupni uspeh v pravdi (58,3 %⁶ za tožnika, 41,7 % za toženca) je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 578,58 EUR (992,42 EUR⁷ x 0,583), toženca pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 352,30 EUR (844,85 EUR⁸ x 0,417). Po pobotu obeh zneskov sta dolžna toženca tožnici iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 226,28 EUR.

20. Tožnik neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v okvir pravdnih stroškov zajelo tudi potne stroške pooblaščenca tožencev, ki ima pisarno izven območja sodišča prve stopnje. Prvenstveno je treba upoštevati strankino pravico do izbire odvetnika, poleg tega tožencema ni mogoče očitati, da sta to pravico zlorabila (potni stroški znotraj vseh stroškov predstavljajo 12 % delež vseh pravdnih stroškov tožencev). Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede nepriznanja stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku. V drugem odstavku 19. člena OT je sicer sodišču naloženo, da v okviru procesnih predpisov pri odločanju o odvetniških stroških upošteva pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ki jih daje Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, vendar je sodišče vezano le na Ustavo in zakon.⁹ Točka 2 tarifne številke 20 OT je jasna in ne potrebuje razlage; za zastopanje na poravnalnem naroku gredo stranki stroški le v primeru, če mu ni sledil prvi narok. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil podan.

21. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I izreka tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 1.000 EUR (torej na 500 EUR) (5. točka 358. člena ZPP), ter v točki III izreka tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki sta jih toženca dolžna plačati tožniku, iz 73,78 EUR zvišalo za 152,50 EUR (na 226,28 EUR)(3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta toženca s pritožbo delno uspela (33,34 %¹⁰), sta upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na tretjinski uspeh tožencev jima je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 112,85 EUR (330 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV, in sodno takso za pritožbeni postopek, skupaj 338,49 EUR). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, stališče glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjeni sodni praksi, ki se je oblikovala po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

23. Ker je tožnik delno uspel le s pritožbo zoper stroškovno odločitev, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen.

-------------------------------
¹ Kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, se kaznuje z globo od 60.000 do 120.000 tolarjev.
² Tožnik je bil v kazenskem postopku pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari (tožniku je bilo očitano, da je namerno s fizično silo močno potegnil in s tem prekomerno odprl prednja vrata vozila Mercedes Benz, last D. D.)(sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 24. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 1. 2017).
³ Tako tudi Jadek Pensa, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 778.
⁴ Prim. II Ips 164/2016.
⁵ V sodni praksi je bila oškodovancem za strah zaradi groženj s smrtjo prisojena odškodnina v razponu od 400 EUR do 800 EUR. Prim. odločbe VSL I Cp 2385/2010, II Cp 2464/2013 in I Cp 1376/2012.
⁶ 100 % uspeh po temelju, 16,67 % uspeh po višini
⁷ Pritožbeno sodišče povzema znesek iz izpodbijane sodbe, ki predstavlja seštevek naslednjih stroškovnih postavk po tožnikovem stroškovnem zahtevku in po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT): 100 točk za pribavo listin, 300 točk za tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo 18. 12. 2017 in 150 točk urnine, 150 točk za zastopanje na naroku 22. 1. 2018 in 50 točk urnine ter 50 točk za končno poročilo, skupaj 1400 točk, povečano za materialne stroške (24 točk), 22 % DDV in plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje.
⁸ Pritožbeno sodišče povzema znesek iz izpodbijane sodbe, ki predstavlja seštevek naslednjih stroškovnih postavk po stroškovnem zahtevku tožencev in po OT: 330 točk za tožbo, 330 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo 18. 12. 2017, 300 točk za zastopanje na naroku 22. 1. 2018, skupaj 1260 točk, povečano za materialne stroške (23 točk), potne stroške pooblaščenca (103,60 EUR) in 22 % DDV.
⁹ Tako tudi npr. VSL I Cp 1250/2017.
¹⁰ Po temelju nista uspela, po višini pa s 66,67 %.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 78/2021
• VSC Sodba Cp 40/2023
• VSL sodba III Cp 1181/2009