VSL Sodba II Cp 118/2018

Jedro

Sodišče je tožničin prispevek k nastali škodi ovrednotilo tako, da ji je pripisalo določen delež glede na celoten obseg škode. Namesto tega bi izvedenca lahko vprašalo, kakšne bi bile tožničine poškodbe, če bi bila privezana; toženka namreč odgovarja samo za te poškodbe in njihove posledice. Pri odgovoru na navedeno vprašanje bi se utegnilo pokazati, da tožnica nekaterih, zanjo najusodnejših poškodb, morebiti sploh ne bi utrpela, posledično pa bi bila upravičena do bistveno nižje odškodnine. Za znižanje ali celo izključitev v izpodbijani sodbi ugotovljenega tožničinega prispevka k nastali škodi zato po presoji pritožbenega sodišča ni dejanske in pravne podlage.

Kadar sodišče zaupa izvedensko delo strokovni instituciji (tretji odstavek 254. člena ZPP), ni treba, da so posamezni strokovnjaki, ki sodelujejo pri pripravi izvedenskega mnenja, sami izvedenci.

Ni mogoče upoštevati toženkinega opozorila v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za tujo pomoč prekoračilo tožbeni zahtevek in da je od celotne prisojene odškodnine treba odšteti tudi valorizirano vrednost zneska 5.000,00 EUR, ki ga je toženka plačala tožnici že pred pravdo. Ker se je toženka prepozno pritožila, sodišče druge stopnje sodbe, ki je v neizpodbijanem delu postala pravnomočna, ne sme spremeniti v tožničino škodo (359. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v drugem odstavku XV. točke izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožnici še 4.752,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožničin zahtevek po temelju utemeljen do 80 %. Toženki je naložilo, da mora tožnici za nematerialno škodo plačati 113.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 dalje in ji povrniti njeno materialno škodo – za stroške parkiranja 15,84 EUR, za zdravila 3,97 EUR, za nakup oziroma popravilo čevljev 72,37 EUR, za nakup podkolenske nogavice 6,08 EUR, za poškodovana oblačila 200,00 EUR, za tujo pomoč 13.312,00 EUR, za nakup sobnega kolesa 96,00 EUR in za fitnes 39,60 EUR, vse z obrestmi. V presežku je tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je bila v avtu pripasana, tako kot je ugotovila policija na kraju dogodka. Sodišče je imenovalo izvedenca Č. čeprav je tožnica predlagala njegovo izločitev. Izvedenec je samoiniciativno vpogledal v kazenski spis. Svoje mnenje je oprl predvsem na tožničine telesne poškodbe, čeprav ni izvedenec medicinske stroke. Sodišče ni zaslišalo voznika, sicer pa je iz fotografij razvidno, da je bil varnostni pas na zadnjem desnem sedežu strgan. Komisijo, ki je izdelala izvedensko mnenje o tožničinih poškodbah, so sestavljali zdravniki desetih specializacij, ki pa niso vsi izvedenci. Izdelana ekspertiza vsebuje samo povzetke njihovih mnenj. Podpisal jo je tudi farmakolog, ki pa svojega mnenja sploh ni izdelal. Tožnica vztraja, da so vse njene zatrjevane zdravstvene težave posledica obravnavanega škodnega dogodka. Prisojena odškodnina za nematerialno škodo je prenizka. Tožnica je trpela grozne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prestala je kar enajst operacij. Sodišče je očitno upoštevalo krajše bolečinsko obdobje, kot ga je ugotovil izvedenec. Začasnega zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti med zdravljenjem, ki je trajalo osem let, sodišče ni upoštevalo. Tožnica se še vedno boji morebitnega ponovnega padca in nove poškodbe. Zdaj je odvisna od drugih, vozniškega izpita, ki ga je načrtovala, ne bo mogla narediti, večno pa bo žalostna tudi zato, ker sedaj ne bo več mogla imeti otrok. Tožnico moti njena spremenjena zunanjost, šepanje pri hoji in brazgotine. Po nesreči si je morala kupiti ohlapnejše čevlje. Brez priboljškov, s katerimi si je krajšala čas v bolnišnici, bi se ji zmešalo. Vsi stroški za nakup zdravil so bili potrebni, prav tako stroški za prevoz na preiskavo EMG. Izvedenec farmakolog bi moral pojasniti, ali so tožničine težave z očmi posledica zaužitih zdravil, prej sodišče zahtevka za stroške nakupa očal ne bi smelo zavrniti. Stroške tuje pomoči za čas od 19. 4. 2010 do konca oktobra 2011 je napačno obračunalo. Po sodni praksi je urna postavka tuje pomoči 6,00 EUR. Tudi tožničini stroški za nakup abdominalnega pasu so bili upravičeni, saj je tožnica dobila trebušno kilo zaradi naprezanja pri uporabi bergel.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo prej previsoka kot prenizka. Zahtevek za materialno škodo je bil v presežku pravilno zavrnjen. Pri obračunu tuje pomoči pa je sodišče celo prekoračilo tožbeni zahtevek. Prezrlo je tudi enega od toženkinih delnih plačil (5.000,00 EUR), ki bi ga v valorizirani vrednosti moralo odšteti od prisojene odškodnine.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode v obsegu 20 %, zato je po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica je namreč z opustitvijo obvezne uporabe varnostnega pasu prevzela nase tveganje, da bo ob morebitnem trčenju utrpela hujše poškodbe, kot bi jih sicer.

6. Sodišče je utemeljeno podvomilo o tožničini trditvi, da je bila v resnici privezana, kot izhaja iz policijskega zapisnika. Toženki je uspelo izpodbiti verodostojnost takšnega zapisa z izvedencem za promet in raziskave prometnih nezgod. Dr. N. Č. je po analizi poteka in dinamike nezgode, ob upoštevanju gibanja obeh vozil in sil, ki so delovale na potnike ob trčenju, tožničinih poškodb in poškodb notranjosti vozila, lahko zanesljivo ugotovil, da tožnica v času trčenja ni bila privezana z varnostnim pasom.

7. Sodišče prve stopnje, ki je mnenju izvedenca v celoti sledilo, je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in razumne razloge, zakaj ne verjame tožničini trditvi, da se je po trčenju sama odpela, oziroma, da se je varnostni pas ob trčenju strgal. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni zaslišalo priče R. Z., tožničinega moža, saj bi bila verodostojnost njegove izpovedi zaradi povezanosti s tožnico vprašljiva, za povrh pa z njo ne bi bilo mogoče prepričljivo ovreči strokovnih ugotovitev izvedenca, ki imajo zadostno oporo v objektivnih dokazih. Mnenje izvedenca medicinske stroke v kazenskem postopku, ki na podlagi tožničinih poškodb ni mogel potrditi, da tožnica ni bila pripasana, za to pravdo ni uporabno, ker ne zadošča le analiza tožničinih poškodb oziroma mehanizma njihovega nastanka, ampak je treba upoštevati celotno dinamiko nezgode, kar terja dodatna znanja s področja fizike in tehnike.

8. Sicer pa tožnica v pritožbi zgolj ponavlja svoje trditve in pripombe k izvedenskemu mnenju, ki jih je izvedenec prepričljivo in strokovno utemeljeno zavrnil. Izvedenec za izdelavo svojega mnenja ni potreboval posebnega medicinskega znanja. Pritožbeni pomisleki o njegovi strokovnosti so brez vsake podlage. Ker v izvidu in mnenju ni nobenih pomanjkljivosti, nejasnosti ali protislovja, ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem ni bila potrebna (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Tudi tožničino zahtevo za izločitev izvedenca je sodišče utemeljeno zavrnilo. Slabo mnenje tožničine pooblaščenke o izvedencu ni izločitveni razlog. Morebitnih drugih tehtnih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom o nepristranskosti izvedenca, pa tožnica ni navajala.

9. Sodišče je tožničin prispevek k nastali škodi ovrednotilo tako, da ji je pripisalo določen delež glede na celoten obseg škode. Namesto tega bi izvedenca lahko vprašalo, kakšne bi bile tožničine poškodbe, če bi bila privezana; toženka namreč odgovarja samo za te poškodbe in njihove posledice. Pri odgovoru na navedeno vprašanje bi se utegnilo pokazati, da tožnica nekaterih, zanjo najusodnejših poškodb, morebiti sploh ne bi utrpela, posledično pa bi bila upravičena do bistveno nižje odškodnine. Za znižanje ali celo izključitev v izpodbijani sodbi ugotovljenega tožničinega prispevka k nastali škodi zato po presoji pritožbenega sodišča ni dejanske in pravne podlage.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri ugotavljanju tožničine nepremoženjske škode in odmeri odškodnine zanjo. Tako je škodo, ki jo predstavljajo tožničine telesne bolečine, ovrednotilo z zneskom 100.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zneskom 80.000,00 EUR, strah z zneskom 10.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi skaženosti z zneskom 5.000,00 EUR. Seštevek v višini 195.000,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje, upoštevaje predpisana merila iz 179. člena OZ. Navedeni znesek ustrezno odraža vse ugotovljene okoliščine primera, saj so v njem upoštevani tako stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi narava in teža tožničinih poškodb, trajanje in zapletenost njenega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti, obseg njene funkcionalne in estetske prizadetosti in s tem povezane omejitve, ki jih mora trpeti v vsakdanjem življenju. Sodišče prve stopnje je odškodnino v zadostni meri individualiziralo, hkrati pa je primerno upoštevalo tudi zahtevo po njeni objektivni pogojenosti. Ni dvoma, da je tožničina nepremoženjska škoda glede na izvedene dokaze velika, vendar je tudi prisojena odškodnina zanjo (več kot 187 povprečnih neto plač na zaposlenega v državi) na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišča sicer prisojajo v podobnih primerih (IV. stopnja po Fisherjevi lestvici), kar utemeljeno izpostavljata tako izpodbijana sodba kot toženka v odgovoru na pritožbo. Še višja zahtevana odškodnina, za katero se zavzema pritožba, bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

11. Tožnica v pritožbi ponovno našteva svoje zdravstvene težave, ki naj bi bile posledica poškodb v prometni nezgodi, za katero odgovarja toženka. Sodišče prve stopnje je to njeno trditev preverilo ob pomoči Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki jo je sestavljalo deset zdravnikov specialistov. Tako se je lahko zanesljivo prepričalo, da so se zaradi obravnavane nezgode začasno okrepili tožničini glavoboli in povečala frekvenca epileptičnih napadov, za določen čas so se pri tožnici pojavili posamezni simptomi depresivnega razpoloženja, vse od nezgode dalje pa ima tožnica zaradi jemanja zdravil proti bolečinam gastritis, refluksni ezofagitis in dispepsijo, medtem ko so vse ostale tožničine zdravstvene težave posledica različnih bolezni in niso v vzročni zvezi z nezgodo. Teh, povsem jasnih in nedvoumnih zaključkov izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, drugačne pritožbene trditve ne morejo omajati. Odveč je tudi pritožbeni dvom o sestavi oziroma strokovnosti komisije. Kadar sodišče zaupa izvedensko delo strokovni instituciji (tretji odstavek 254. člena ZPP), ni treba, da so posamezni strokovnjaki, ki sodelujejo pri pripravi izvedenskega mnenja, sami izvedenci. Sicer pa je bila članica komisije tudi specialistka farmakologije. Tožničine trditve o škodljivem vplivu različnih zdravil, ki jih je morala jemati, torej niso bile prezrte, le ostale so v pretežni meri nedokazane.

12. Tožnica s ponovnim opisovanjem svoje nepremoženjske škode ne more doseči zvišanja odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri upoštevalo vse relevantne okoliščine primera, ostale pa pravilno zavrnilo. Res pa se je sodišču pri opisu stopnje in trajanja prestanih tožničinih telesnih bolečin¹ primerila očitna napaka. Celotno bolečinsko obdobje je namreč v resnici trajalo 442 dni. V tem času je tožnica trpela 56 dni stalne hude telesne bolečine, 56 dni občasne hude in stalne srednje hude, 130 dni stalne srednje hude in še 180 dni občasne srednje hude in stalne lahke telesne bolečine. Navedena pomanjkljivost pa vendarle ne onemogoča pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi² natančno povzelo izvedensko mnenje, ki mu je pri odločanju tudi brez pridržkov sledilo. Sicer pa je bila tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena pravična odškodnina. V tem okviru je bilo upoštevano tudi začasno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti med njenim zdravljenjem. Tožnica ni upravičena še do posebne odškodnine iz tega naslova. Ker je bilo zdravljenje le delno uspešno, je ostalo tožničino zdravje trajno okvarjeno, zato ji je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pregledno navedlo, kakšne napore in omejitve mora tožnica premagovati pri vsakdanjem življenju in delu. Upoštevalo je, da je zato vsaj v določeni meri odvisna od pomoči družinskih članov. Tožnica ni dokazala, da zaradi posledic nezgode ne more opraviti vozniškega izpita. Dejstvo, da ne bo več mogla imeti otrok, pa je posledica njenih ginekoloških težav, ki niso v vzročni zvezi z nezgodo. Tožničinim trditvam o strahu, ki ga je prestajala ob škodnem dogodku in v času dolgotrajnega zdravljenja, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, enako trditvam o njeni estetsko moteče spremenjeni zunanjosti in o tožničinemu s tem povezanemu duševnemu trpljenju. Kot že navedeno, ji je tudi za to nepremoženjsko škodo prisodilo pravično odškodnino.

13. Tožnica, z izjemo odškodnine za stroške tuje pomoči, neutemeljeno nasprotuje delni zavrnitvi njenega odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo. Res ji mora toženka povrniti stroške za zdravljenje in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi (prvi odstavek 174. člena OZ), kar pa velja le za običajne oziroma razumne izdatke, povezane z zdravljenjem in nadaljnjo rehabilitacijo.

14. Tožnica je dokazala, da si je kupila ortopedske čevlje, ni pa dokazala, da je poleg teh potrebovala in kupila še dodatna dva para običajnih čevljev. Izdatki za različne priboljške v bolnišnični okrepčevalnici niso bili potrebni oziroma neposredno povezani s tožničinim zdravljenjem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Med izdatki za zdravila ji je utemeljeno priznalo le nakup zdravila za želodčno sluznico, upoštevaje izvedensko mnenje, in dodatno še nakup čaja za odvajanje, medtem ko mora tožnica stroške za vsa ostala zdravila, ki jih je nabavila po lastni presoji, kriti sama. Enako velja za nakup očal, saj poslabšanje tožničinega vida ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Potne stroške v zvezi z zdravljenjem praviloma krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnica v pritožbi sama priznava, da povračila niti poskusila ni uveljavljati pri pristojnem zavodu in da prevoz z reševalnim vozilom ni bil nujen. Oškodovanec si mora tudi sam prizadevati, da ne povečuje že nastale škode. Ker tožnica ni pojasnila, kakšni bi bili stroški običajnega prevoza, je sodišče prve stopnje ta njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnica ni upravičena niti do povrnitve stroškov za nakup abdominalnega pasu. Tega je potrebovala po ginekološki operaciji, ki ni vzročno povezana s posledicami prometne nezgode. Pritožbeno pojasnilo, da se je tožnica naprezala zaradi uporabe bergel, ni sprejemljivo. Splošno je namreč znano, da pri uporabi bergel ne prihaja do obremenjevanja trebušne stene. Sodišče prve stopnje je zato tudi ta zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Ni sporno, da toženka dolguje tožnici povračilo za stroške tuje pomoči, ki jo je tožnica potrebovala med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da se je sodišču prve stopnje pri izračunu te tožničine škode za obdobje od 19. 4. 2010 do konca oktobra 2011 primerila računska napaka. V navedenem obdobju je bilo skupaj 560 dni in ne 164 dni, kot je upoštevalo sodišče. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je tožnica v tem času potrebovala pomoč po tri ure dnevno, le v času od 7. 9. 2010 do 7. 10. 2010 po 10 ur dnevno, pritožba ne oporeka. Glede na izvedensko mnenje o tem, kakšno pomoč je tožnica potrebovala, je sodišče urno postavko tuje pomoči pravilno ovrednotilo z zneskom 5,00 EUR, ki tudi ne odstopa od večinske sodne prakse. Tožnica namreč doma ni potrebovala strokovne nege, ampak običajno pomoč, ki so ji jo nudili družinski člani. Pritožba se zato neutemeljeno zavzema za višjo urno postavko.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče pri odločanju o tem zahtevku ne bi smelo upoštevati tožničinega bivanja v bolnišnici. Res je sicer, da je izvedenec kumulativno ocenil trajanje tuje pomoči, vendar je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju omejeno s tožbenim zahtevkom. Tožnica ga je večkrat spremenila, obenem pa (dokaj nepregledno) tudi dopolnjevala svoje trditve o tej škodi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je bila tožnica v spornem obdobju od 19. 4. 2010 do konca oktobra 2011 13 dni hospitalizirana. Povračilo za stroške tuje pomoči ji torej pripada za skupaj 517 dni po 3 ure dnevno in za 30 dni po 10 ur, kar znese skupaj 1581 ur oziroma 9.255,00 EUR, namesto 3.315,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Razlika znaša 5.940,00 EUR, toženka pa tožnici od tega zneska dolguje 80 % oziroma še 4.752,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od 8. 12. 2015, ko je tožnica dokončno oblikovala svoj zahtevek iz tega naslova (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Ob tem ni mogoče upoštevati toženkinega opozorila v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za tujo pomoč (za obdobje pred 19. 4. 2010) prekoračilo tožbeni zahtevek in da je od celotne prisojene odškodnine treba odšteti tudi valorizirano vrednost zneska 5.000,00 EUR, ki ga je toženka plačala tožnici že pred pravdo. Ker se je toženka prepozno pritožila, sodišče druge stopnje sodbe, ki je v neizpodbijanem delu postala pravnomočna, ne sme spremeniti v tožničino škodo (359. člen ZPP).

18. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo tožničini pritožbi glede odškodnine za tujo pomoč in prvo sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

19. O priglašenih tožničinih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje, ki si je stroškovno odločitev pridržalo za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Zadnji odstavek na 34. strani obrazložitve sodbe.
² Tretji odstavek na 32. strani obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 85/2016
• VSL Sodba I Cp 1702/2017
• VSL sklep II Cp 4221/2010