VSL Sklep I Cp 2174/2018

Jedro

Izvedenec je ocenil, da je za izvedbo diagnostičnih postopkov (CT glave) in terapijo z zdravili potreben čas treh tednov, najdalj do 9.11.2018. Zdravila ne učinkujejo takoj. Praviloma je potrebno več tednov, da se doseže pacientova uvidevnost in sposobnost aktivno sodelovati pri drugih, milejših oblikah zdravljenja. Pritožbeno sodišče verjame, da pritožnik čuti, da je táko stopnjo zdravstvenega stanja že dosegel. Te ocene ni mogoče nekritično sprejeti. Zaradi strokovne ocene, da bo za stabilizacijo tožnikovega zdravstvenega stanja potrebno več tednov, gre očitno za delno ali začasno izboljšanje stanja, kar pa ne pomeni, da je udeleženec do svojega zdravstvenega stanja že uvideven in da bo pri zdravljenju aktivno sodeloval.

Stabilizacijo udeleženčevega zdravstvenega stanja in možnost zdravljenja izven oddelka pod posebnim nadzorom je mogoče pričakovati z iztekom predvidenega obdobja zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Do takrat udeleženčevo zdravstveno stanje ne omogoča odgovornega sodelovanja pri zdravljenju: jemanja zdravil, bivanja v bolnišnici. Njegova želja, da z zdravljenjem nadaljuje ambulantno, je torej preuranjena. Z drugimi oblikami zdravljenja (na drugih oddelkih psihiatrične klinike, z ambulantnim zdravljenjem, z nadzorovano obravnavo) še vedno ni mogoče odvrniti nevarnosti, ki grozi udeležencu in drugim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. list RS št. 77/08, v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike X, najdalj do 9.11.2018. Ugotovilo je, da so pogoji za udeleženčev sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča izpolnjeni.

2. Pritožuje se udeleženec po odvetniku. Sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 30.10.2018. Navaja, da je njegovo stanje od 19.10.2018, ko je bil obravnavan s strani sodišča, spremenjeno tako, da je kritičen do svoje bolezni in neljubega dogodka s sodnico ob zaslišanju. Njegova reakcija je posledica močnega stresa oz. skrbi, kar je doživel zaradi nenadne izgube stanovanja (razen tega ga skrbi za bolnega sina, pridobitev finančnih sredstev). V takem stanju je skušal poiskati pomoč na Urgentnem bloku UKC na ta način, da bi dobil ustrezna pomirjevala. Bil je nervozen in bi si rad pomagal. Na urgenci se ni znašel in ni dobil tistega, kar je iskal; ni se znal obvladati, kar je privedlo do hospitalizacije. Tudi ob sodnem zaslišanju je bil še pod močnim stresom, zato svoje, proti sodnici usmerjeno dejanje obžaluje in se opravičuje. Takrat je imel izdelan plan, kako pomagati otroku oz. si za njegovo zdravljenje pridobiti denarna sredstva in sicer s prodajo očetovih stvari na semnju v A. Zaradi sodničine napovedi, da bo prišel na prostost, vendar ne takoj, ampak po predhodni proceduri, je izgubil živce in agresivno reagiral. Zdravstveno stanje se mu je izboljšalo in sedaj ima na svoje obnašanje povsem drugačen, kritičen pogled. Pripravljen je na ponovno zaslišanje in pregled pred strokovno komisijo oz. pred sodiščem. Zaveda se tudi svojega stanja v letu 2004, ko je bila ugotovljena bipolarna duševna motnja maničnega tipa, ki se je po mnenju izvedenca ponovila. Pripravljen je odgovorno sodelovati pri zdravljenju oz. sprejeti terapijo z zdravili in se udeleževati aktivnosti v okviru načrtovanega zdravljenja: sam jemati zdravila in redno obiskovati svojega ambulantnega zdravnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjska interpretacija materialnopravnih določil – da je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. ZDZdr predpisani pogoji – je pravilna. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Na podlagi zakonske določbe, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne, ko prejme obvestilo o sprejemu osebe oz. izve za sprejem (61. čl. ZDZdr).

5. Na podlagi svoje ocene sedanjega zdravstvenega stanja pritožnik meni, da je šest dni po tem, ko je bil s strani izvedenca pregledan in ga je obiskalo sodišče, njegovo zdravstveno stanje spremenjeno do te mere, da je do svoje bolezni kritičen in sposoben sodelovati pri zdravljenju. Izvedenec, ki je udeleženca pregledal 19.10.2018, je ocenil, da bo stanje, kakršnega udeleženec opisuje, doseženo do 9.11.2018.

6. Na dan pregleda je bil udeleženec bistre zavesti, pogovorljiv, impulziven in slabo vedenjsko obvladan. Kazal je izrazito znižano frustracijsko toleranco in je ob povsem umirjenem poteku naroka nakazal fizično agresivnost do sodnice, obenem pa zagrozil s samomorilnim vedenjem. Izvedenec je ocenil, da je za izvedbo diagnostičnih postopkov (CT glave) in terapijo z zdravili potreben čas treh tednov, najdalj do 9.11.2018. Zdravila ne učinkujejo takoj. Praviloma je potrebno več tednov, da se doseže pacientova uvidevnost in sposobnost aktivno sodelovati pri drugih, milejših oblikah zdravljenja. Pritožbeno sodišče verjame, da pritožnik čuti, da je táko stopnjo zdravstvenega stanja že dosegel. Te ocene ni mogoče nekritično sprejeti. Zaradi strokovne ocene, da bo za stabilizacijo tožnikovega zdravstvenega stanja potrebno več tednov, gre očitno za delno ali začasno izboljšanje stanja, kar pa ne pomeni, da je udeleženec do svojega zdravstvenega stanja že uvideven in da bo pri zdravljenju aktivno sodeloval. Zdravstveno osebje, ki udeleženčevo zdravstveno stanje spremlja, o spremembah, ki ji navaja pritožnik, ne poroča. Psihiatrična bolnišnica bo namreč – že pred predvidenim zaključkom zdravljenja na varovanem oddelku – udeleženca iz oddelka pod posebnim nadzorom odpustila, sodišče pa o tem obvestila takoj, ko se bo zdravstveno stanje tako izboljšalo, da razlogov za udeleženčevo zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom ne bo več (podlaga za táko ukrepanje je v prvem odstavku 71. čl. ZDZdr). Ker se to do sedaj ni zgodilo, je očitno, da zdravljenje še traja in pogojev za izvajanje zdravljenja na drug način še ni. Obdobje zdravljenja – do 9.11.2018 – je predvideno, ni pa nujno, da bo zdravljenje do tedaj trajalo.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pogoji za udeleženčevo zdravljenje na oddelku pod posebnim nazorom – predpisani z 39. čl. ZDZdr – še vedno podani. Udeleženec ima zaradi bolezni (bipolarna duševna motnja maničnega tipa) še vedno moteno presojo realnosti in svojega ravnanja ni sposoben obvladovati. Na dan pregleda ga ni mogel obvladati niti v navzočnosti sodišča – nastopil je s fizično in verbalno agresivnostjo. Tudi nevarnost samomorilnega vedenja, ki jo je takrat izrazil, še ni izzvenela. Ker je ugotovljeno, da učinki zdravil nastopijo po več tednih in ker bolnišnica o drugačnem stanju ne poroča, je očitno, da je udeleženec zaradi neobvladljivosti svojega ravnanja še vedno nevaren sebi in drugim. Stabilizacijo udeleženčevega zdravstvenega stanja in možnost zdravljenja izven oddelka pod posebnim nadzorom je mogoče pričakovati z iztekom predvidenega obdobja zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Do takrat udeleženčevo zdravstveno stanje ne omogoča odgovornega sodelovanja pri zdravljenju: jemanja zdravil, bivanja v bolnišnici. Njegova želja, da z zdravljenjem nadaljuje ambulantno, je torej preuranjena. Z drugimi oblikami zdravljenja (na drugih oddelkih psihiatrične klinike, z ambulantnim zdravljenjem, z nadzorovano obravnavo) še vedno ni mogoče odvrniti nevarnosti, ki grozi udeležencu in drugim.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi druge točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1610/2017
• VSL Sklep I Cp 933/2020
• VSL Sklep I Cp 1588/2020