VSL Sodba II Cp 727/2018

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.

Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.

Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 4.292,91 EUR (tako da je tožena stranka namesto 18.292,68 EUR tožeči stranki dolžna plačati 13.999,77 EUR), odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka pa tako, da se toženčeva obveznost plačila zniža za 959,00 EUR na 310,69 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,58 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 18.292,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka) in 959,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe in podrejeno njeno razveljavitev. Priglašata svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pritožbi očita sodišču nepotrebno ugotavljanje dejstev v zvezi z avdiovizualnimi deli in omenjanje televizijskih programov, čeprav je uveljavljal plačilo za javno priobčitev samo v radijskih programih, v katerih se avdiovizualna dela ne predvajajo.

Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji in ni upoštevalo, da cena iz naslova retransmisije glasbenih del v radijskih programih ni bila nikoli sporna, ni pojasnilo odstopa od sodne prakse, na katero se sklicuje tožnik, oziroma se do nje sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Poudarja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/03 razveljavilo splošno tarifo za javna oddajanja, zato za pravice iz 30. in 31. člena ZASP tarife v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del¹ (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998) ni več, iz ustavne odločbe pa ne izhaja namen, da bi jo nadomestilo minimalno plačilo. Uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998 nasprotuje tudi zato, ker naj bi ta veljala zgolj za primere, ko ni mogoče določiti prihodkov uporabnika. To merilo naj bi bilo pogojeno z razveljavljeno tarifo in kot samostojno merilo ne more obstajati, posledično pa je preostanek nerazveljavljene tarife, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo, neveljaven. Tarifa Pravilnika 1998, sprejeta pred 17 leti, ni več učinkovita zaradi spreminjajočih se družbenih razmer. Sodišče bi moralo tudi glede kabelske retransmisije ugotoviti obstoj pravne praznine, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 325/2016 glede radiodifuznega oddajanja, in na podlagi 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) prisoditi običajno plačilo. Sodišče bi moralo opraviti presojo skladnosti skupnega sporazuma z zakonom kljub določbi o vezanosti sodišča na skupni sporazum (sedmi odstavek 157. člena ZASP), a tega ni storilo. Nasprotno je napačno zaključilo, da minimalni avtorski honorar predstavlja veljavno, dovolj določeno in primerno tarifo, za kar ni navedlo pravnih argumentov. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

Sodišče je brez utemeljitve sprejelo le toženčeve argumente, da minimalni honorar zajema skupno ceno za izkoriščanje avtorskih del preko radijskih programov in preko televizijskih programov. Razlog, da gre za enovito pravico in zato enotno ceno, ni utemeljen; obstajata dva različna načina uporabe, sicer stranki ne bi posebej sklepali licenčnih pogodb za radijske in televizijske programe, razlikujeta pa se tudi glede na obseg in vsebino repertoarja glasbenih del. Ker je sodišče odločalo o zahtevku glede kabelske retransmisije glasbenih del v televizijskih programih, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako ni imelo pravne podlage, da je del zahtevka za obdobje, ki izvira iz leta 2012, zavrnilo iz razloga, ker naj bi bilo v zadevi že odločeno.

Sodišču očita, ker naj bi priznalo plačila tudi na račun retransmisije preko televizijskih programov, torej v celotnem znesku, čeprav tožnik v tem postopku vtožuje le pravice za radijske programe.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da toženec ni bil nepošten, zato meni, da mu pripadajo zamudne obresti od neupravičene uporabe dalje in ne šele od vložitve tožbe. Meni, da za zaključek o toženčevi nedobrovernosti zadoščajo dejstva, da toženec ni plačal nadomestila, da se je zavedal svoje obveznosti plačila in je priznal, da je varovana dela uporabljal nezakonito. Opozarja na nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da je toženec neupravičeno obogaten in je uporabljal dela nezakonito, in zaključkom, da toženca ne smatra za kršilca avtorske pravice. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je treba sodbo v tem delu razveljaviti. Obstoj spora med tožnikom in reprezentativnim združenjem pred Svetom za avtorsko pravo pa ni utemeljen razlog za sprejeto odločitev.

Sodišču očita, da je prezrlo tožnikove trditve o izpolnjenih pogojih za civilno kazen in brez utemeljitve sprejelo le toženčeve argumente. V nasprotju z lastnimi ugotovitvami (da je toženec kršilec avtorske pravice) in brez opredelitve do nezakonite uporabe avtorskih del je sodišče neupravičeno zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem očita nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter nasprotje med razlogi, zaradi česar naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče preizkusiti. v boljšem položaju kot tisti uporabniki, ki plačujejo skladno s pogodbo.

Na koncu uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS, pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti iz 60. člena Ustave RS.

4. Toženec je na tožnikovo pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Toženec se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča, da bi bil tožnik upravičen do plačila po celotni Tarifi 1998, saj je tožnik ob določitvi tarife upošteval repertoar, ki je presegal njegovo dovoljenje z dne 12. 3. 1998. Napačno je izhajal iz tega, da ima upravičenje do upravljanja pravic na filmski glasbi. Ob pravilni uporabi (znižane) tarife iz Pravilnika 1998 bi moralo sodišče ugotoviti, da je toženec povrnil dolgovano nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del (0,0065 EUR oz. 0,007 EUR na naročnika mesečno), zaradi česar bi moralo zahtevek v celoti zavrniti.

Poudarja, da tožnik v skladu z materialnim pravom (enotno določeni tarifi iz Pravilnika 1998) ni upravičen zahtevati plačila ločeno za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih, zato je njegov zahtevek nesklepčen, kar terja njegovo zavrnitev. Ob tem se sklicuje na sklep VSL II Cp 445/2017 z dne 27. 9. 2017 in delno povzema njegovo vsebino.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnik upravičen do nadomestila za t. i. predobstoječo glasbo, to je za glasbo, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, se pa retransmisira kot njen del, in da se Tarifa 1998 glede na točko f) 2. člena Pravilnika 1998 ne nanaša na filmsko glasbo, to je glasbo, ki je ustvarjena posebej za uporabo v avdiovizualnem delu, zaradi česar napačno ni zmanjšalo vrednosti tarife Pravilnika 1998 iz 7. točke II. poglavja, ki upošteva delež glasbe, ki jo je tožnik upravičen upravljati. Tožnik je v praksi v preteklosti upravljal in določal tarife za pravice na vsej glasbi v avdiovizualnih delih, čeprav v skladu z dovoljenjem z dne 12. 3. 1998 ni bil pristojen za to. Sodišče je pri presoji vsebine dovoljenja iz leta 1998 in repertoarja, za katerega je bila določena Tarifa 1998, nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (preteklo tožnikovo delovanje) in nepravilno uporabilo materialno pravo, obenem storilo kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do toženčevih navedb glede tožnikovega preteklega delovanja, in kršilo toženčevo pravico do poštenega postopka, obrazložene odločbe in izjave iz 22. člena Ustave RS.

6. Tožnik je odgovoril na toženčevo pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

7. Toženčeva pritožba je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

8. Tožnik od toženca zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del izključno v radijskih programih v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in decembru 2012, letih 2013 ter 2014 in obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015, skupaj za 42 mesecev, opirajoč se na pogodbeno dogovorjeno ceno v višini 0,03 EUR na radijskega naročnika mesečno, kar po njegovem izračunu skupaj znaša 18.292,68 EUR. Zahteva tudi plačilo 50 % civilne kazni, to je v višini 9.146,34 EUR, in 2.755,22 EUR zakonskih zamudnih obresti, nateklih do 23. 12. 2015. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika 1998 odmerilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih (le za 35 mesecev) v višini 89.075,18 EUR, ki ga je znižalo za že plačanih 786,45 EUR. Ker je tožnik vtoževal nadomestilo le v višini 18.292,68 EUR, je sodišče njegovemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo. Zahtevek za plačilo civilne kazni in glede zakonskih zamudnih obresti, nateklih do vložitve tožbe, je zavrnilo.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.² Pritožbeno sodišče stališče Vrhovnega sodišča RS sprejema in v nadaljevanju strnjeno povzema njegove bistvene razloge. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma, ker se v praksi ni uporabljala. Na veljavnost tarife torej vpliva dejanska uporaba. Skrajno neživljenjsko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah, kot v tem sporu, kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet 14 let pred spornim obdobjem. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne pa le v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev. Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Vrhovno sodišče je poudarilo velik pomen Memoranduma z njegovimi dopolnitvami, saj je več kot deset let urejal razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, in zavzelo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 po prenehanju veljavnosti Memoranduma ni “oživela“, zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.³

10. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del svoje terjatve (za kabelsko retransmisijo glasbenih del) in sama po sebi tudi ne tožba (oziroma tožbe), v kateri(h) tožnik svojo terjatev razcepi, tako da njeno plačilo uveljavlja v več sodnih postopkih⁴. Tožnik je v konkretnem postopku ponudil dovolj trditev, ki bi ob dejstvu, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku; v 7. členu licenčne pogodbe⁵ (priloga A1) dogovorjena cena za leto 2011 v višini 0,03 EUR⁶ na naročnika radijskih programov mesečno namreč omogoča presojo utemeljenosti višine uveljavljanega tožbenega zahtevka v okviru tožnikovih trditev.

11. Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku. Iz istega razloga je neutemeljeno njegovo povzemanje drugačnega stališča iz sklepa VSL II Cp 445/2017, zavzetega v luči tedanje sodne prakse, ki je kot edino pravno podlago za določitev nadomestila priznavala enovito tarifo iz Pravilnika 1998. Tudi sicer ena odločba višjega sodišča še ne pomeni ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo sodišče prve stopnje (ali višje sodišče) vezano.

12. Dejstvo je, da oba načina izkoriščanja avtorskih del obstajata v praksi, kar nenazadnje izhaja že iz tega, da zanju obstajata (oziroma sta obstajali) različni pravni podlagi (licenčni pogodbi), kar tudi potrjuje sklep, da gre po naravi za terjatev, ki jo je mogoče ločiti. Tožnik torej more zahtevati nadomestilo ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno⁷. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota. Po povedanem nikakor ne drži toženčeva pritožbena navedba, češ da je tožba (že) zaradi ločenega uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih nesklepčna.

13. Vrhovno sodišče je, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, v svojih zadnjih odločbah⁸ opozorilo na pomen okoliščine, da so bila razmerja med strankama več let urejena z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, posledično tudi v skladu s Sporazumom o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga A4) in v skladu z licenčno pogodbo, ki sta jo na njihovi podlagi sklenili pravdni stranki. V tem postopku (drugače kot v primeru televizijskih programov) je licenčna analogija uporabljiva, saj se glede radijskih programov tožnikov položaj oziroma vsebina dovoljenja za kolektivno upravljanje nista spremenila. V radijskih programih se namreč ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi licenčne pogodbe med strankama ostal nespremenjen.⁹

14. V 7. členu licenčne pogodbe dogovorjeno ceno za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih (za leto 2011) v višini 0,03 EUR na naročnika radijskega programa mesečno je torej treba šteti za običajno v smislu 81. člena ZASP¹⁰. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska¹¹ in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank¹², je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. Da ga še vedno štejeta kot takega, izhaja tudi iz okoliščine, da toženec v postopku ni argumentirano nasprotoval njegovi primernosti. Primarno se je (materialnopravno napačno) zavzemal za prisojo nadomestila na podlagi (občutno znižane) tarife Pravilnika 1998 in nasprotoval uporabi pogodbene podlage zaradi njene neveljavnosti, glede višine pogodbeno dogovorjene cene pa (podrejeno) navedel le, da bi bil po pogodbi upravičen do 10 % popusta od dogovorjene cene. Njegov ugovor pa ni utemeljen, saj običajno nadomestilo lahko predstavlja le dogovorjena cena, popust kot tak pa (po poteku veljavnosti pogodb) ni upošteven.

15. Ker odločitev v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 250/2016, v kateri tožnik zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo v televizijskih programih deloma za isto obdobje (od januarja do junija in za december 2012)¹³, še ni pravnomočna, pravda v tem postopku pa se je z vročitvijo tožbe tožencu začela prej, je bilo pritožbeno sodišče prosto pri določitvi primernega nadomestila, tako glede obdobja, za katerega naj se prisodi, kot tudi glede njegove višine. To torej znaša 0,03 EUR in se prisodi za celotno vtoževano obdobje 42 mesecev in ne samo za (neprekrivajočih se) 35 mesecev. Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje o povprečnem številu naročnikov (14.518), ki se zmnoži z 0,03 EUR, bi bil toženec za 42 mesecev dolžan plačati tožniku 18.292,68 EUR. Upoštevati je treba tudi vsa toženčeva delna plačila nadomestila, tudi tista, ki izvirajo iz leta 2012¹⁴, in v celotni višini, tako za kabelsko retransmisijo preko radijskih programov, kot tudi televizijskih programov, na kar je toženec utemeljeno opozoril v pritožbi. Glede na to, da gre za enotno terjatev, ki se jo je tožnik (brez posebnega pojasnila razlogov za takšno ravnanje) odločil uveljavljati ločeno, ni prav nobenega razloga, da bi sodišče toženčevo plačilo upoštevalo le delno.

16. Iz zbranega procesnega gradiva izhaja toženčeva trditev, da je v vtoževanem obdobju za pravico kabelske retransmisije plačal 4.292,91 EUR, čemur je tožnik nasprotoval s trditvami, da gre za samovoljna nakazila za televizijske programe, ki niso predmet tega postopka¹⁵, da so toženčeve navedbe v zvezi s plačili nesubstancirane in da toženec ni izkazal niti plačal ustreznega nadomestila, na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2017 pa je vendarle priznal, da je toženec res nekaj plačeval iz naslova kabelske retransmisije v radijskih programih. Pri ugotavljanju višine delnega plačila je pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje, saj jih je toženec dokazoval izključno z listinskimi dokazi, zato lahko ugotovi drugačno dejansko stanje brez pritožbene obravnave (prva in druga alineja 358. člena ZPP). Po prepričanju pritožbenega sodišča listina z naslovom Plačila T. d. d. za aktivna naročniška razmerja v obdobju jan. ‒ jun. 2012 in dec. 2012 ‒ nov. 2015 (priloga B21) in izpisi nalogov za plačilo (priloga B28) dokazujejo zadostne toženčeve navedbe, da je tožniku mesečno plačeval nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v višini 0,0065 oziroma 0,007 EUR na naročnika, do katerega je bil po njegovem mnenju upravičen tožnik, in da so plačila za vtoževano obdobje skupaj znašala 4.292,91 EUR. Vsota zmnožkov pravkar omenjenih postavk s številom naročnikov za vsak posamezen mesec (priloga B21) se ujema s posameznimi zneski, ki jih je toženec mesečno nakazoval tožniku, z izjemo prvega plačilnega naloga, izvedenega 10. 1. 2013, ki po toženčevih navedbah zajema obdobje od 11. 10. 2010 do novembra 2012, torej tudi obdobje, za katerega tožnik ne vtožuje nadomestila. Seštevek izvedenih plačil (z omejitvijo zneska iz omenjenega prvega plačilnega naloga na ustrezen znesek nadomestila za uporabo glasbenih del na vtoževano obdobje) znaša 4.292,91 EUR in potrjuje toženčevo navedbo, da je toliko plačal tožniku za kabelsko retransmisijo glasbenih del. V okviru navedenega zneska je za obdobje od januarja do junija in za december 2012 plačal 661,76 EUR, kar bo moralo upoštevati to sodišče pri odločanju o pritožbah, vloženih zoper odločitev v zadevi II P 250/2016. Po odštetju zneska 4.292,91 EUR od prisojene glavnice toženec dolguje tožniku še 13.999,77 EUR.

17. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti od nadomestila že od neupravičene uporabe dalje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj tožencu ni moč očitati nepoštenosti, ki jih pritožbene navedbe ne uspejo izpodbiti. Pritožbeno stališče, da za zaključek o njegovi nedobrovernosti zadoščajo dejstva, da tožena stranka ni plačala nadomestila, da se je zavedala svoje obveznosti plačila in je priznala, da je varovana dela uporabljala nezakonito, je napačno. Toženec se je obveznosti po ugotovitvah sodišča prve stopnje res zavedal, (zanj) nesporni del nadomestila plačal, med pravdnima strankama (in tožnikom ter operaterji nasploh) pa (je) obstaja(l) spor o višini primernega nadomestila. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila višina avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del do nedavnega objektivno gledano sporna, sodeč tudi po obsežni sodni praksi. Navedene okoliščine utemeljujejo začetek teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (193. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Pretežno enaki razlogi so bili tudi zadostna podlaga za sklep, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti in še manj namerne kršitve avtorske pravice, zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni materialnopravno pravilna (tretji 168. člen ZASP). Na dlani je torej, da vsaka nezakonita uporaba avtorskih glasbenih del še ne utemeljuje prisoje civilne kazni. Pritožbeno sodišče v tem delu ne najde s tožnikove strani zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe, zato uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Z znižanjem nadomestila, ki ga toženec dolguje tožniku, se je spremenil tožnikov uspeh v pravdi, zato je treba spremeniti odločitev o stroških postopka. Pri tem je treba izhajati iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o višini stroškov vsake od pravdnih strank. Glede na 46 % tožnikov uspeh v pravdi mu je toženec dolžan plačati stroške v višini 1.293,37 EUR. Toženčevi stroški pa glede na njegov 54 % uspeh znašajo 982,68 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku plačati 310,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno zahteva spremembo stroškov v III. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da se toženčeva obveznost plačila stroškov zniža za 648,31 EUR.

19. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je znesek 18.292,68 EUR znižalo za 4.292,91 EUR na (13.999,77 EUR), za kar je zvišalo znesek v II. točki izreka izpodbijane sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v III. točki izreka pa tako, da je znesek pravdnih stroškov 959,00 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, nadomestilo z zneskom 310,69 EUR. Sicer je njegovo pritožbo in tožnikovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Pritožbene navedbe namreč niso utemeljene, kar velja tudi za posplošene očitke o kršitvah ustavnih pravic, uradoma upoštevnih procesnih kršitev ali materialnopravnih pomanjkljivosti pa višje sodišče ni zasledilo. Nekatere pritožbene navedbe posebnega odgovora ne terjajo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Mednje sodijo predvsem obširne toženčeve navedbe o tem, ali je tožnik s tarifo iz Pravilnika 1998 zajel tudi filmsko glasbo in ali je upravičen upravljati s pravicami na predobstoječi glasbi, v povezavi s tem pa glede tožnikovega domnevno spornega preteklega delovanja s tem, ko naj bi z upravljanjem in določanjem tarife za pravice na vsej glasbi v avdiovizualnih delih presegel svoje pristojnosti iz dovoljenja z dne 12. 3. 1998. Te so ob materialnopravnem gledišču o neustreznosti tarife iz Pravilnika 1998 in ob dejstvu, da se avdiovizualna dela (in z njimi povezani filmska in predobstoječa glasba) ne predvajajo v radijskih programih, brez pomena.

20. Ker je toženec s pritožbo delno uspel, tožnik pa s svojo pritožbo ni uspel, je tožnik dolžan tožencu povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je s pritožbo zahteval zavrnitev zahtevka v celoti, uspel pa je glede 4.292,91 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 23 %. Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe v priglašeni višini (344,25 EUR po tar. št. 21) in pavšalni znesek materialnih stroškov (9,18 EUR na podlagi 11. člena Odvetniške tarife¹⁶), povečana za 22 % davek na dodano vrednost (77,75 EUR), in strošek za sodno takso za pritožbo (567,00 EUR), skupaj torej 998,18 EUR. Tožnik mu je tako dolžan povrniti 229,58 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 29/1998
² II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka) in naslednje.
³ V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejši odločbi II Ips 41/2018 (26. in 27. točka).
⁴ Seveda pa ima lahko odločitev za takšno razpršeno pravdanje stroškovne posledice, saj mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški so potrebni, skrbno presoditi vse okoliščine posameznega primera. Prim. Betetto, N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 35.
⁵ Pogodba o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji z dne 4. 9. 2008 (priloga A1).
⁶ O tem, zakaj je to plačilo običajno, in s tem predstavlja primerno tarifo v smislu 81. člena ZASP, več v nadaljevanju.
⁷ Da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od iste tožene stranke zahteval še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov, je to sodišče pojasnilo v odločbah II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017 in II Cp 2858/2017.
⁸ Odločbi VS RS II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
⁹ Zavod AIPA je 11. 10. 2010 pridobil dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki ga je predtem imel tožnik.
¹⁰ Enako je naslovno sodišče odločilo v odločbah II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017 in II Cp 2858/2017.
¹¹ Stališče VS RS v odločbi II Ips 43/2018 (49. točka) in II Ips 219/2017 (44. točka).
¹² Stališče VS RS v odločbi II Ips 52/2018 (33. točka).
¹³ Za to obdobje mu je sodišče prisodilo nadomestilo na podlagi minimalne tarife iz Pravilnika 1998 v višini 0,1753 EUR na (televizijskega) naročnika mesečno, zato je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zahtevek za isto obdobje zavrnilo.
¹⁴ In ne sorazmerno manj za 7 mesecev, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, upoštevaje da je za prekrivajoče obdobje od januarja do junija in za december 2012 delno plačilo upoštevalo že sodišče prve stopnje v zadevi II P 250/2016.
¹⁵ Te trditve niso odločilne glede na pravkar zavzeto stališče.
¹⁶ Ur. l. RS, št. 2/15.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 851/2018
• VSL Sodba I Cp 859/2019
• VSL Sklep I Cp 993/2017