<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep VII Kp 49210/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.49210.2016
Evidenčna številka:VSL00016499
Datum odločbe:09.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Turk Lukan (preds.), Maja Baškovič (poroč.), Mitja Šinkovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - samovoljnost - samovoljno ravnanje - samopomoč - protipravnost

Jedro

Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. V opisu dejanja mora biti torej določno navedeno: 1. pravica, ki jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.

Kaznivo dejanje samovoljnosti je podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre. Če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Lahko pa gre v tem primeru za kakšno drugo kaznivo dejanje (če so izpolnjeni zakonski znaki tega drugega kaznivega dejanja).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo zasebno tožbo A. A. z dne 16.11.2016, vloženi po pooblaščencu, Odvetniški pisarni X. d.o.o. iz ... zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1.

2. Zoper sklep se je pritožila zasebna tožilka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zmotna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zasebno tožilko pred zavrženjem zasebne tožbe pozvati, da spremni zasebno tožbo. Prvostopenjski sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus zasebne tožbe (prvi odstavek 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), pri katerem ugotavlja, ali ima zasebna tožba morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik spozna, da obstajajo formalne napake, pozove vložnika, da jih odpravi oziroma vlogo dopolni in mu zato določi primeren rok (76. člen ZKP). Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu. Obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljive zasebne tožbe. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da zasebne tožilke ni pozvalo na dopolnitev zasebne tožbe, ker le-ta v obravnavanem primeru ni bila potrebna. Zasebna tožba namreč vsebuje vse potrebne sestavine v formalnem smislu. Upoštevajoč navedene zakonske določbe bi prvostopenjsko sodišče moralo vložnico pozvati na dopolnitev, le če bi menilo, da je le-ta formalno pomanjkljiva. Ker pa je po formalnem preizkusu nadaljevalo z materialnim, poziv na dopolnitev ni bil potreben. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka zato ni podana.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da so v konkretnem opisu očitanega kaznivega dejanja v zasebni tožbi konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. Glede na podano zakonsko dikcijo očitanega kaznivega dejanja, mora torej biti v opisu dejanja določno navedeno: 1. pravica, ki jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Iz obravnavanega opisa so po presoji pritožbenega sodišča jasno razvidni vsi navedeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je zakonski znak „pravica, ki jo oseba vzame“, konkretizirana v besedni zvezi „prevzel posest“. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v konkretnem opisu konkretiziran tako odvzem posesti kot tudi dosedanje trajanje posesti. Zasebna tožilka je namreč v opisu jasno opisala odvzem posesti („prevzel posest na garaži“) kot tudi stanje do tega odvzema, torej da je posest do spornega odvzema na predmetni garaži imela zasebna tožilka („že več let uporablja A. A. in njeni pravni predniki“). Drugi izmed treh zakonskih znakov, in sicer „prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada“, je konkretiziran z besedno zvezo „češ da je predmetna garaža na podlagi dedovanja po materi njegova last“. Glede tretjega zakonskega znaka, in sicer „samovoljnost odvzema“, gre po presoji drugostopenjskega sodišča pritrditi pritožbenim navedbam, da je zakonski znak konkretiziran z besedno zvezo „zamenjal ključavnico“. Iz opisa je namreč jasno razvidno, da je obdolženi ključavnico zamenjal, ker je mislil, da mu taka pravica pripada, ker naj bi sporno garažo podedoval po materi. Gre za primer, ko se element protipravnosti pojavi kot zakonski znak kaznivega dejanja. Obravnavano kaznivo dejanje je torej podano, ko si storilec odvzame pravico samovoljno, torej ne po redni poti (npr. preko sodišča). V storilčevem ravnanju je tako podana protipravnost, ker predpisi določajo drugačno pot za urejanje pravice v takem primeru.1 Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je splošno znano, da obstaja pravna pot za varstvo posesti, in sicer ima za to obdolženi na voljo ustrezne civilnopravne zahtevke. Poleg tega pa je po drugi strani tudi splošno znano, da v takšnih primerih samopomoč ni dovoljena. Zato sodišče ocenjuje, da je tudi ta zakonski znak očitanega kaznivega dejanja v zasebni tožbi ustrezno konkretiziran.

6. Po presoji drugostopenjskega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe, da iz opisa ne izhaja, da bi zasebna tožilka očitala, da si je samovoljno vzel pravico, za katero obdolženi ve, da mu ne gre. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, da je iz opisa jasno razvidno, da je zasebna tožilka v opisu le navedla, da si je obdolženi vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, hkrati pa je že v opisu obrazložila svoje mnenje, da mu ta pravica ne pripada.

7. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno ločiti med samovoljnim odvzemom pravice (če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre) ter primerom, ko odvzame pravico ter pri tem ve, da te pravice nima. Kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1 je podano le v prvem primeru, torej če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre. Če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Lahko pa gre v tem primeru za kakšno drugo kaznivo dejanje (če so izpolnjeni zakonski znaki tega drugega kaznivega dejanja). Pritrditi je tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da gre za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 le tedaj, ko bi storilčevo dejanje lahko opredelili kot kaznivo tudi, ko bi si vzel pravico za katero bi vedel, da mu ne gre. S tem kaznovanje storilca za kaznivo dejanje samovoljnosti spravimo v odvisnost od tega, ali bi bilo njegovo dejanje kaznivo po kakem drugem predpisu KZ-1, če bi dejanje storil v zavesti, da mu ne pripada pravica, ki si jo samovoljno vzel. Gre za t.i. specialni pogoj kaznivosti.2 Zmoten pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da z besedno zvezo „zamenjal ključavnico“ ni dovolj konkretizirana morebitna izpolnitev zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja (če bi vedel, da ta pravice nima). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče nekoliko prestrogo ocenjevalo konkretizacijo zakonskih znakov nekega drugega kaznivega dejanja, ki bi bilo lahko podano, če bi obdolženec vedel, da mu samovoljno odvzeta pravica ne pripada. Gre namreč le za presojo hipotetične možnosti (če bi vedel, da mu pravica zamenjave ključavnice ne gre), ki v obravnavanem primeru sploh ni podana. V takem primeru, je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno narediti oceno konkretizacije opisa očitanega kaznivega dejanja glede na vsebino celotnega konkretnega opisa. V primeru navedene hipotetične možnosti bi bil namreč opis sestavljen popolnoma drugače, zato je ob taki presoji neprimerna „dobesedna“ razlaga opisa. Če bi vedel, da mu pravica do zamenjave ključavnice ne gre, bi namreč opis obdolžencu očital storitev popolnoma drugega kaznivega dejanja npr. tatvine ali poškodovanja tuje stvari, torej bi vseboval konkretizacijo popolnoma drugih zakonskih znakov. Glede na to, da iz same vsebine opisa izhaja, da bi bilo obravnavano dejanje lahko kaznivo tudi, če bi iz opisa v zasebni tožbi izhajalo, da je obdolženec vedel, da mu pravica ne pripada, drugostopenjsko sodišče šteje, da je v obravnavanem primeru podan tudi naveden specialni pogoj kaznivosti.

8. Pri tem pa je poudariti, da se je pritožbeno sodišče omejilo zgolj na presojo obsega opisa kaznivega dejanja, in sicer ali so v opisu dovolj konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Opravilo je torej le presojo ali je opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi tak, da je primeren za nadaljnjo obravnavo, medtem ko bo odločanje o tem, ali so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja dokazani ali ne, predmet nadaljnjega postopka.

9. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba utemeljena, je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

-------------------------------
1 Tako tudi: mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem: posebni del, Poslovna založba Maribor 2017, str. 713.
2 Tako tudi: mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem: posebni del, GV Založba 2002, str. 784 in Franc Sever: Kaznivo dejanje samovoljnosti po čl. 297 KZ, Pravnik št. 1-3/1973, str. 29.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 310, 310/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNzQ2