VSL Sklep II Kp 20483/2015

Jedro

Postopek prisilne poravnave je namenjen varstvu upnikov in ne njihovemu oškodovanju. Dolžnik namreč zaradi insolventnosti ne more izpolniti vseh zapadlih terjatev, prisilna poravnava pa omogoči, da so upniki obravnavani enako in se na ta način prepreči morebitno privilegirano obravnavanje posameznega ali več posameznih upnikov ter s tem istočasno prikrajšanje ostalih upnikov. Ker je sporni račun zapadel v plačilo po začetku postopka prisilne poravnave, nikoli ne bo poravnan v celoti, temveč bo po določilih ZFPPIPP (po večinski volji upnikov) poplačan le v znesku, ki ustreza sprejeti prisilni poravnavi.

Prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP izrecno določa, da lahko subjekt ne glede na (in)solventnost prevzema obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Po 3. točki drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP so takšne obveznosti tudi tiste, ki so namenjene tekoči dobavi blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo ugovoru obdolženčevega zagovornika ter z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obtožba oškodovanca kot tožilca ne dopusti in se kazenski postopek ustavi.

2. Zoper sklep se je po pooblaščencu pritožil oškodovanec kot tožilec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, ugovor zagovornika obdolženega pa zavrne kot neutemeljenega.

3. Obdolženčev zagovornik je vložil odgovor na pritožbo s predlogom, naj se pritožba oškodovanca kot tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da obdolženec v okviru svoje pravnoorganizacijske oblike X. - A. A. s. p. oškodovani družbi ni (in tudi ne bo) v celoti poravnal računa za dobavljen material, čeprav mu je oškodovana družba dostavila vse naročeno blago. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil nad pravnoorganizacijsko obliko X. - A. A. s. p. kritičnega leta uveden postopek prisilne poravnave. Gre za enega izmed postopkov zaradi insolventnosti, ki so urejeni v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Bistvo prisilne poravnave (za razliko od stečajnega postopka) je, da se poslovanje insolventnega dolžnika nadaljuje tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti. Če za sprejetje prisilne poravnave glasuje ustrezna večina upnikov katerih terjatve so priznane ali verjetno izkazane (6/10 terjatev upnikov, upoštevajoč posebna pravila o ponderiranju terjatev), se vse zapadle obveznosti insolventnega dolžnika do upnikov znižajo sorazmerno na tak procent in s takim rokom zapadlosti, da jih je insolventen subjekt še zmožen poplačati. Pri tem je poudariti, da je postopek namenjen varstvu upnikov in ne njihovemu oškodovanju. Dolžnik namreč zaradi insolventnosti ne more izpolniti vseh zapadlih terjatev, prisilna poravnava pa omogoči, da so upniki obravnavani enako in se na ta način prepreči morebitno privilegirano obravnavanje posameznega ali več posameznih upnikov ter s tem istočasno prikrajšanje ostalih upnikov. Ker je sporni račun zapadel v plačilo po začetku postopka prisilne poravnave, nikoli ne bo poravnan v celoti, temveč bo po določilih ZFPPIPP (po večinski volji upnikov) poplačan le v znesku, ki ustreza sprejeti prisilni poravnavi.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo sporno naročilo surovin namenjeno za izdelavo izdelkov, ki jih X. - A. A. s. p. proizvaja v okviru svoje dejavnosti. Ker se pri prisilni poravnavi poslovanje subjekta ne ustavi, je po presoji pritožbenega sodišča, za nadaljevanje poslovanja dolžnika ne le „dovoljeno“ temveč celo nujno, da nadaljuje z naročanjem takšnih surovin, in sicer neprekinjeno, tako pred kot tudi po začetku postopka prisilne poravnave. Le če ima subjekt dovolj surovin namreč lahko nadaljuje s svojim poslovanjem. Poleg tega prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP izrecno določa, da lahko subjekt ne glede na (in)solventnost prevzema obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Po 3. točki drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP, so takšne obveznosti tudi tiste, ki so namenjene „tekoči dobavi blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe“. Med slednje pa po presoji pritožbenega sodišča spada tudi sporno naročilo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno poudarilo, da za sklepanje o obstoju kaznivega dejanja poslovne goljufije ne zadostuje že dejstvo, da obveznost, ki izvira iz obligacijskega razmerja med strankami, ni bila izpolnjena. Strinjati se je, da je izvršitveno ravnanje pri očitanem kaznivem dejanju tudi v tem, da storilec preslepi drugega tako, da pri njem ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah ali ga pusti v zmoti o obstoju ali neobstoju o odločilnih dejstvih.

8. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, da bi obdolženi od oškodovane družbe osebno naročil blago oziroma da bi bil s spornim naročilom sploh seznanjen. Zaslišane priče (B. B., C. C. in Č. Č.), med katerimi je torej tudi priča B. B., ki je zaposlena v oškodovani družbi, so namreč smiselno enako izpovedale, da se je pristojna oseba oškodovane družbe glede tega naročila pogovarjala izključno z nabavno referentko Č. Č. Poudariti je, da je pravnoorganizacijski subjekt X. - A. A. s. p. kritičnega leta zaposloval okoli 60 delavcev. Pri takšnem številu zaposlenih je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno delovne naloge porazdeliti na posamezne zaposlene, pri čemer je popolnoma življenjsko, da obdolženec za vsa posamezna naročila ne bi vedel. V prid slednjemu je tudi dejstvo, da je bila oškodovana družba med manjšimi dobavitelji, kar so smiselno enako izpovedale zaslišane priče (B. B., C. C. in Č. Č.), torej tudi priča B. B., ki je zaposlena pri oškodovani družbi. Le priča D. D., ki je zaposlen pri oškodovani družbi kot vodja oddelka in je član uprave, je izpovedal, da naj bi bila oškodovana družba med večjimi dobavitelji, čemur pa sodišče prve stopnje zaradi izpoved vseh ostalih prič, utemeljeno ni sledilo.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je z oškodovano družbo glede spornega naročila dogovarjala le nabavna referentka (Č. Č.), dočim ni dokazano, da bi za to naročilo obdolženec sploh vedel. Šlo je za običajno naročilo v okviru rednega poslovanja med oškodovano družbo ter pravnoorganizacijskim subjektom X. - A. A. s. p. kakršne je nabavna referentka Č. Č. opravljala dnevno v okviru svojih delovnih nalog. Izrecno je namreč izpovedala, da je blago naročala „vsak dan“. Da je bilo sporno naročilo res vsakodnevno opravilo Č. Č., dokazuje tudi izpovedba E. E., zunanje računovodkinje pravnoorganizacijskega subjekta X. - A. A. s. p., ki je povedala, da so mesečno potrebovali za okoli 800.000,00 EUR surovin ter podatek, razviden iz javno objavljenega poslovnega izida za kritično leto (2013), iz katerega izhaja, da je subjekt v tem letu kupil za 8.000.000,00 EUR surovin. Ker ni dokazano, da bi bil obdolženi sploh v neposrednem stiku z oškodovano družbo, tudi ne more iti za kakršnokoli osebno zavajanje (glede slabega premoženjskega stanja). Poleg tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v obravnavanem primeru tudi ni nobenega dokaza, da bi obdolženec nabavni referentki, ki je bila v kontaktu z oškodovano družbo, povedal, da je družba v likvidnostnih težavah oziroma ji naročil, da naj takšen podatek prikrije oškodovani družbi. Pritrditi je zato ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da ni utemeljenega suma, da bi obdolženec oškodovani družbi naklepno „zamolčal svoje dalj časa trajajoče slabo likvidnostno stanje in tako prikril dejanske likvidnostne težave ter namen izvesti prisilno poravnavo“. Pri tem je še poudariti, da je obravnavano kaznivo dejanje kaznivo le, če storilec pri zavajanju ravna naklepno (malomarnost pa ni kazniva). Glede na vse navedeno je zato pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega.

10. Ker pritožbene navedbe oškodovanca kot tožilca niso utemeljene, preizkus po uradni dolžnosti pa je omejen na preizkus stvarne in funkcionalne pristojnosti prvostopenjskega sodišča pri izdaji sklepa (peti odstavek 402. člena ZKP), glede katerih pritožbeno sodišče ni našlo napak, je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. čelna ZKP).

11. Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso za odločanje o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka v višini 100,00 EUR (tarifna številka 7409 Taksne tarife ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

11.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 287/2002
• VSL sklep Cst 279/2014
• Sodba U 1559/94-4