VSL Sklep I Cp 1141/2018

Jedro

Ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavil tožnik (da se ugotovi, da je imel tožnik posest in da ga je toženec na v zahtevku opredeljen način v tej posesti motil), je v motenjskem sporu po mnenju teorije in (novejše) sodne prakse nepotreben, ob upoštevanju 181. člena ZPP pa celo nedovoljen. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer potrebno ugotoviti, ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa te dejanske ugotovitve sodijo v obrazložitev in ne v izrek.

Tožnik za zahtevek kot ga je postavil (z njim zahteva le odstranitev enega od betonskih zidov z ograjo), nima pravnega interesa. S tako postavljenim zahtevkom namreč tožnik želenega pravnega varstva ne bo dosegel. Vožnje po sporni poti, tudi če bi toženec betonski zid, ki stoji na meji, odstranil ter odstranil tudi navoženo zemljo in teren utrdil, ne bi bile mogoče, saj bi jih preprečeval drugi (na pot) postavljen betonski zid. Tožnik zato z dajatvenim tožbenim zahtevkom, kot ga uveljavlja v tem sporu, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da se tožba v ugotovitvenem delu zavrže;

- v III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženec je dolžan odstraniti ograjo in oporni zid iz poti na meji med parc. št. 2422/1 k. o. X in parc. št. 2424/1 k. o. X, na zemljišču parc. št. 2422/1 k. o. X vzpostaviti prejšnje stanje z odvozom navožene zemlje in ponovno utrditi zemljišče tako, da bo dostop do nepremičnine parc. št. 2424/1 k. o. X po poti, ki poteka v dolžini cca 50 m in širini 3 m po sredini nepremičnine parc. št. 2422/1 k. o. X, last toženca I. (J.) M., S., med stavbo s številko 110 in stavbami s št. 117, 115, in 112, ki stojijo na nepremičnini parc. št. 2422/1 k. o. X, do nepremičnine tožnika parc. št. 2424/1 k. o. X ponovno mogoč, pri čemer se je v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih ravnaj, s katerimi bi tožnika oviral v posesti poti, vse v roku 8 dni, pod izvršbo."

zavrne;

- v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča toženi stranki povrniti 921,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča povrniti toženi stranki 355,57 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku in: I. ugotovilo, da je imel tožnik v posesti pot, ki poteka v dolžini 50 m in širini 3 m po sredini nepremičnine parc. št. 2422/1, k. o. X, last toženca, med stavbo št. 110, 117, 115 in 112, ki stojijo na tej isti nepremičnini, do nepremičnine tožnika parc. št. 2424/1, k. o. X; II. ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti s tem, ko je obstoječo pot na meji med parc. št. 2422/1, k. o. X in 2424/1, iste k. o., vse od stavbe št. 110 do že pred tem obstoječega opornega zidu, pregradil z novim opornim zidom visokim cca 30 cm, na njem postavil ograjo visoko cca 1m, na zemljišče (prej pot) v delu, ki meji s tožnikovo nepremičnino parc. št. 2424/1, k. o. X, navozil zemljo in zemljišče preuredil v vrt, s čimer je tožniku onemogočil uporabo poti za dostop do nepremičnine s parc. št. 2424/1, iste k. o.; III. tožniku naložilo, da odstrani ograjo in oporni zid s poti na meji med parc. št. 2422/1 in parc. št. 2424/1, obe k. o. X, na zemljišču parc. št. 2422/1 vzpostavi prejšnje stanje z odvozom navožene zemlje in ponovno utrditvijo zemljišča tako, da bo dostop do tožnikove nepremičnine parc. št. 2424/1, k. o. X, po poti, ki poteka v dolžini cca 50 m in širini 3 m po sredini toženčeve nepremičnine parc. št. 2422/1, k. o. X, med stavbo s št. 110 in stavbami s št. 117, 115 in 112, ki stojijo na nepremičnini parc. št. 2422/1, do tožnikove nepremičnine parc. št. 2424/1 ponovno mogoč, pri čemer se je v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih ravnanj, s katerimi bo tožnika oviral v posesti; IV. tožencu naložilo, da tožniku povrne 1.884,77 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da v izpodbijanem sklepu toženec ni označen s pravim imenom, zato je sklep izdan zoper neobstoječo osebo. Opozarja, da je ugotovitveni zahtevek neutemeljen in nepotreben glede na obseg varstva, ki ga predpisuje Stvarnopravni zakonik (SPZ). Zato bi bilo treba ta del tožbe zavreči, saj tožnik zanjo nima pravnega interesa. Tudi sicer ugotovitev sodišča, da je imel tožnik v posesti pot, ki poteka v dolžni cca 50 m in širine 3 m, ni dokazana in je celo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč na ogledu izpovedal, da naj bi šlo za pot širine približno 2,8 m. Tožnik ni imel dejanske oblasti nad zatrjevano potjo. V tožbenem zahtevku ni nikjer opredeljen obseg uporabe sporne poti, ali naj bi šlo le za pešpot ali za vožnje in s kakšnimi vozili. Izrek pod točko II sklepa ni identičen s postavljenim zahtevkom. Zakaj ga je sodišče spremenilo oziroma izpustilo določen opis poti oziroma del zahtevka, ni znano. Sodišče prve stopnje je zahtevku sledilo brez kritične presoje dejanskega stanja. Sploh ni ugotavljalo dolžine in širine poti, obstoj zatrjevane poti je bil sporen. Tudi ni ugotavljalo obsega motenja, torej v kakšni širini je postavljen oporni zid z ograjo, stoječ na meji parcel pravdnih strank. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v kakšni širini je potrebno porušiti zid z ograjo, prav tako ne obseg navožene zemljine, ki jo je potrebno odstraniti. Na sporni poti, kot izhaja iz ugotovitev sodišča na kraju samem, obstajata dve betonski škarpi in na njima postavljeni ograji, ki omejujeta vrtiček. Druga betonska škarpa oziroma zid z ograjo ne stoji na meji in ne ob meji, saj je med njima vrtiček. Ne gre za isti zid z igrajo. Tožnik tega drugega zidu z ograjo, ki dejansko poteka preko poti na drugi strani vrta na toženčevi nepremičnini, ne omenja v tožbi in tudi s tožbenim zahtevkom ne zahteva njegove odstranitve. Zahtevek, ki ne omogoča popolne vzpostavitve prejšnjega stanja, je zato neutemeljen, saj z njim tožnik ne more doseči želenega pravnega varstva, ki mu ga sicer daje motenjska pravda. Toženec v nadaljevanju izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov, na podlagi katere je sodišče zaključilo, da je imel tožnik pred nastalim motenjem posest poti. Opozarja, da tožnik ni trdil, na kakšen način je lahko čez žičnato ograjo z električnim pastirjem, ki je bila postavljena na njegovi (tožnikovi) parceli, dostopal na parcelo. Ugotovitev sodišča, da se je dostopalo z umikom žice električnega pastirja, nima podlage v tožbenih trditvah. Tožnik nima ekonomskega interesa za vložitev motenjske tožbe, saj lahko do svoje nepremičnine dostopa po drugih treh poteh, o katerih je bilo govora na ogledu kraja samega. O ugovoru toženca, da obstojijo še druge poti, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. Pritožnik predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik zmotno meni, da je bil izpodbijani sklep izdan zoper neobstoječo osebo. Sodišče prve stopnje je v uvodu sklepa sicer res navedlo ime toženca, ki mu je v oklepaju dodalo „tudi J.“, vendar pa med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno kdo je tožnik in kdo toženec. Napačna navedba imena zato predstavlja le napako v zapisu imena, ki jo sodišče lahko odpravi s popravnim sklepom (prvi odstavek 328. člena ZPP)¹.

6. Tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti je dajatveni zahtevek. To izhaja iz 34. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavil tožnik (da se ugotovi, da je imel tožnik posest in da ga je toženec na v zahtevku opredeljen način v tej posesti motil - glej izrek v I. in II. točki izpodbijanega sklepa), je v motenjskem sporu po mnenju teorije² in (novejše) sodne prakse nepotreben, ob upoštevanju 181. člena ZPP³ pa celo nedovoljen. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer potrebno ugotoviti, ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa te dejanske ugotovitve sodijo v obrazložitev in ne v izrek. Sodna praksa, ki je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču in ugotovitveni del tožbe zavrača, ga kot sestavni del dajatvenega zahtevka dopušča tedaj, če sicer dajatveni in restitucijski zahtevek ni dovolj določen⁴. Pritožnik v zvezi s tem pravilno opozarja, da je v konkretnem primeru, glede na dovolj določno in jasno vsebino dajatvenega zahtevka, ugotovitveni del tožbe nepotreben in posledično nedopusten. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točkama I in II spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

7. Materialnopravno zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi v ostalem delu. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja namreč zahtevku tožnika ni mogoče ugoditi.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnik v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje, izhaja, da na trasi zatrjevane poti, po kateri naj bi tožnik pred nastalim motenjem vozil, stojita dva pasova betonskega zidu, na katera je toženec namestil kovinske stebričke in ograjo ter znotraj teh dveh betonskih pasov (škarp) po navozu zemlje uredil vrtiček. Obstajata torej dve betonski škarpi in nanju postavljeni ograji, ki (vsaka s svoje strani) omejujeta sporni vrt, in tudi obe predstavljata oviro za dostop do nepremičnine tožnika po sporni poti, ki poteka preko toženčeve nepremičnine.

9. Tožnik s tožbo zahteva le odstranitev škarpe z ograjo, ki stoji na meji med nepremičninama pravdnih strank. Tudi v tožbenih navedbah omenja le škarpo postavljeno na mejo, v pritožbenem postopku (to je v odgovoru na pritožbo) pa, kot je bilo že zgoraj poudarjeno, ugotovitvi, da sta na poti dva pasova betona, ki ju (fizično) ločuje vrtiček, ne nasprotuje. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da tožnik za zahtevek kot ga je postavil, saj z njim zahteva le odstranitev enega od betonskih zidov z ograjo, nima pravnega interesa. S tako postavljenim zahtevkom namreč tožnik želenega pravnega varstva ne bo dosegel. Vožnje po sporni poti, tudi če bi toženec betonski zid, ki stoji na meji, odstranil ter odstranil tudi navoženo zemljo in teren utrdil, ne bi bile mogoče, saj bi jih preprečeval drugi (na pot) postavljen betonski zid. Tožnik zato z dajatvenim tožbenim zahtevkom, kot ga uveljavlja v tem sporu, ne more uspeti.

10. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tudi v tem delu ugodilo ter odločitev v točki III izreka na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Ker ostale pritožbene navedbe ob povedanem niso relevantne za odločitev, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev (točka IV izreka). Ker tožnik v pravdi ni uspel, je dolžan tožencu povrniti stroške celotnega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT; UL RS, št. 2/2015) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Tožencu je pritožbeno sodišče priznalo skupaj 1.277,17 EUR stroškov, od tega 921,60 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje in prvi pritožbeni postopek (375 točk⁵ za pritožbo zoper zamudno sodbo - tar. št. 21/1 OT; 3x 75 točk za tri naroke (obravnava procesnega vprašanja) - tar. št. 20/3 OT, 150 točk (100+50) za trajanje dveh narokov - 6/1. člen OT; 300 točk za odgovor na tožbo - tar. št. 19/1 OT; 300 točk za prvi narok - tar št. 20/1 OT, 100 točk za trajanje; 150 točk za drugi narok - tar. št. 20/2 OT, 50 točk za trajanje; 150 točk za tretji narok in 100 točk za trajanje, odsotnost iz pisarne 40 točk - 6/4. člen OT, 2% materialnih stroškov - 11/3. člen OT; 13,32 EUR kilometrine za odvetnika - 10. člen OT), 355,57 EUR pa za ta pritožbeni postopek (375 točk za pritožbo - tar. št. 21/1 OT, 2% materialnih stroškov in 180 EUR sodne takse za pritožbo). V višjem znesku priglašenih in ostalih stroškov ni priznalo, ker nimajo podlage v OT oziroma niso izkazani. Pravdne stroške je tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Več o tem glej tudi v A. Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 327.
² Glej Juhart, M.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 204.
³ Tožeča stranka lahko z ugotovitveno tožbo zahteva, da sodišče ugotovi (le) obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. V tej zadevi ugotovitev posesti in obsega motenja ne predstavlja ugotovitve obstoja pravice ampak ugotovitev določenega dejstva (glej dr. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, UL RS in GV Založba, 2006, str. 143-148).
⁴ Primerjaj: odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1879/2015, I Cp 1182/2017, II Cp 1175/2013, I Cp 1215/2013, I Cp 1857/2012, I Cp 1886/2015, I Cp 1429/2011 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 657/2001.
⁵ Vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR (13/1. člen OT)

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 67/2019
• VSL sodba II Cp 1922/2013
• VSL Sklep I Cp 2774/2017