<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1148/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1148.2018
Evidenčna številka:VSL00016296
Datum odločbe:10.10.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:NEPRAVDNO PRAVO
Institut:določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pomožni objekt - načelo inkvizitornosti - dokazovanje z izvedencem

Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko A./I. izreka U.P. in M.M. dopustilo samostojno udeležbo v postopku in pod točko A./II. izreka za skupno pooblaščenko za sprejemanje pisanj imenovalo U.P. Ugotovilo je, da je parcela št. 1178/2, k. o. 000, skupno pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 000-1343 na naslovu A., stoječi na parceli št. 1178/6, in stavbi z ID znakom 000-1303 na naslovu B., stoječi na parceli št. 1178/3, obe iste k. o., in s tem skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavbe na naslovu B., ter predlagatelja (B./III. in B./IV. točka izreka). V ostalem delu je predlog zavrnilo (B./V. točka izreka) in odločilo, da bo o zemljiškoknjižnih vpisih po pravnomočnosti tega sklepa odločilo sodišče po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka z učinkom od dne 24. 11. 2015 (B./VI. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku1 in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Izpodbija ugotovitev sodišča, da parcela 1178/2, k. o. 000, predstavlja pripadajoče zemljišče ne le k njegovi stavbi, temveč tudi k stavbi na naslovu B., ki stoji na parceli št. 1178/6 iste k. o. Sodišču očita, da je brez pravne in dejanske podlage, brez ogleda objektov in njihove povezanosti ugotovilo, da sta skladišče in garaža na parc. št. 1178/4 in 1178/5 pomožna objekta zunanje ureditve. Oba objekta sta odmerjena, stojita vsak na svoji parcelni številki in potrebujeta zemljišče za njuno redno rabo, kar narekuje določitev parcele 1178/2 kot pripadajočega zemljišča k stavbam na parc. št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5 v lasti predlagatelja. Noben udeleženec v postopku ni zatrjeval, da sta skladišče in garaža pomožna objekta. Glede na stanje v naravi in gradbene predpise gre za samostojna objekta oziroma za celovit (enoten) objekt skupaj s stavbo na parceli 1178/3. Izpodbijani sklep nima razlogov glede ničnosti zatrjevane odločbe Komiteja ... z dne 5. 5. 1987 v delu, ki se nanaša na 185 m² dvorišča, kar danes predstavlja parc. št. 1178/2, zato ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja, da je parc. št. 1178/2, k. o. 000, v času pridobitve lastninske pravice predlagatelja na parc. št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5, tj. 5. 5. 1987, predstavljala zazidano stavbno (funkcionalno) zemljišče k objektom, ki jih je kupil predlagatelj, in ki se je prenašalo na lastnika objekta po samem zakonu. Trdi, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo predmetno zakonodajo, ki pa je ni uporabilo. Na podlagi lege parcele 1178/2, ki predstavlja atrij k objektom na parc. št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5, njene kvadrature, obkroženosti z objekti predlagatelja na podlagi vhodov iz te parcele v nepremičnine predlagatelja, dostopa in funkcionalne enote tega zemljišča z objekti predlagatelja, bi moralo ugotoviti, da gre za zazidano stavbno zemljišče v smislu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč2 in da je predlagatelj to zemljišče pridobil skupaj z nakupom objektov na parc. št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5. Ker se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini3, so lastniki objekta pridobili na funkcionalnem zemljišču lastninsko pravico. Navaja, da nasprotni udeleženec niti drugi udeleženci niso prerekali zatrjevane delne ničnosti zgoraj navedene odločbe Komiteja, kakor tudi ne, da se je parcela št. 1178/2 kot zazidano stavbno zemljišče prenašala skupaj z objekti in da je predlagatelj na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico na njej. Sodišče bi zato v skladu s 50. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča4 lahko odločalo o obstoju stvarne (lastninske) pravice na spornem zemljišču, saj med udeleženci ni spora o odločilnih dejstvih, sicer pa bi moralo postopek ustaviti in odločiti, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. Pritožnik poudarja, da je sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča dolžno upoštevati dejansko rabo in ne tega, kaj so stanovalci sosednjega objekta glede uporabe mislili. Sodišče je izmed vseh kriterijev, ki jih določata Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi5 in ZVEtL-1 odločilo, da je na podlagi mnenja sosednjega objekta B., da bi slednji souporabljali zemljišče parcele 1178/2 (za parkiranje), le-to pripadajoče zemljišče tudi k objektu B. Opozarja, da je k tej stavbi že bilo določeno funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče na parc. št. 1178/7 in 1179. Iz pretekle rabe je mogoče ugotoviti, da je sporno zemljišče uporabljal predlagatelj in pred njim njegov pravni prednik. Predlagatelj ni mogel poslovati oziroma uporabljati objektov, ne da bi bila zagotovljena celotna raba tega zemljišča. Iz tega razloga so bila postavljena vrata in stanovalci B. na tem zemljišču niso parkirali. Zaradi opustitve dokaza z izvedencem urbanistom, ki bi z gotovostjo ugotovil, da je predmetna parcela pripadajoče zemljišče izključno k objektom predlagatelja, je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, predlagatelju pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je parc. št. 1178/2 neposredno namenjena stavbi B. Ker ni neposredne povezave predmetne parcele s stavbo B., stanovalci oziroma etažni lastniki ne morejo pridobiti statusa udeleženca v postopku, zato v njem ni mogoče upoštevati njihovih želja oziroma predlogov. Pritožnik še poudarja, da je na spornem zemljišču zgradil betonsko ploščo, da ga vzdržuje in da se uporablja izključno za potrebe objektov na parcelah, ki so v njegovi lasti. Vpogled v lokacijo stavb in zemljišča, razviden iz skice, ki jo prilaga pritožbi, omogoča zaključek, da parc. št. 1178/2 tangira k objektom predlagatelja, da drugega dostopa do svojih objektov, kot s te parcele, predlagatelj nima, da z njegovimi objekti tvori funkcionalno celoto in da je kot takšna pripadajoče zemljišče k objektom v njegovi lasti. Meni, da je zavrnitev lastninske pravice na parc. št 1178/2 pavšalna in nezadostna. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da bi skladno z izpodbijanim sklepom udeležencem pripadlo kar 93 % funkcionalnega zemljišča (parc. št. 1178/2, 1178/7 in 1179), predlagatelju pa le 2 % (1178/2), kar je celo štirikrat manj, kot znaša njegov delež prostorov. V kolikor se parcelam oziroma objektom predlagatelja in udeležencev dodeli pripadajoče zemljišče upoštevajoč zemljiškoknjižno stanje v času, ko so vsi objekti pripadali enemu lastniku, mora objektom predlagatelja pripadati 187 m² zemljišča.

3. Četrta in peta udeleženka sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Nasprotni udeleženec in ostali udeleženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je na podlagi določb ZVEtL6 predlagal, da sodišče določi parcelo št. 1178/2 kot pripadajoče zemljišče k stavbam na parcelnih št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5, vse k. o. 000, ki so v njegovi lasti. Sodišče prve stopnje je skladno z določbami ZVEtL-1 v postopek pritegnilo v uvodu tega sklepa navedene subjekte, med njimi skupnost etažnih lastnikov stavbe B.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo pravno podlago za odločitev o obravnavanem predlogu, ki jo predstavljajo določbe ZVEtL-1. Navedeni zakon v prvem odstavku 43. člena določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, in sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravil o posledicah gradnje na tujem svetu, pravil etažne lastnine in pravil o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. V skladu z navedeno določbo se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, iz katerih izhaja, katero zemljišče je bilo načrtovano kot neposredno namenjeno oziroma potrebno za redno rabo stavbe, (2) dejanska ureditev v naravi (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla redna raba zemljišča ter (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi zgoraj navedenih predpisov postalo last lastnikov teh stavb.

7. Prvostopenjsko sodišče je ob celoviti presoji vseh štirih meril ugotovilo, da je (bilo) sporno zemljišče (parcela 1178/2) namenjeno in potrebno za redno rabo dveh stavb - predlagateljeve in stavbe na naslovu B., ter predstavlja skupno pripadajoče zemljišče teh dveh stavb in s tem skupno lastnino njunih vsakokratnih lastnikov. Na podlagi vpogleda v listine v spisu je ugotovilo, da sta obe stavbi historično in dejansko povezani, od leta 1968 pa je tudi v zemljiškoknjižnem pogledu moč govoriti o dveh zaokroženih stavbnih kompleksih, pri čemer stavba na naslovu B. predstavlja stanovanjski, stavba predlagatelja na naslovu A. pa poslovni del. Stališče o tem, da sporna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb je sprejelo upoštevajoč odločbo Komiteja ... z dne 5. 5. 1987, iz katere je razvidno, da je predlagatelj odplačno pridobil pravico uporabe na poslovni stavbi A., stoječi na parc. št. 1178/2, in sicer le na stavbišču z gospodarskim poslopjem, brez dvorišča v izmeri 185 m², ki po neprerekanih ugotovitvah sodišča predstavlja današnjo parcelo št. 1178/2. Le-to (dvorišče) je še naprej ostalo v upravi občine C. in je bilo namenjeno tako kot dotlej uporabi predlagatelja in stanovalcev stavbe B. Namembnost skupne uporabe med drugim potrjujeta dopisa Samoupravne stanovanjske skupnosti ... z dne 11. 11. 1987 in Komiteja ... z dne 1. 10. 1987. Da je bilo dvorišče ves čas tudi dejansko v uporabi stanovalcev stavbe B., ki so si prizadevali za odstranitev ograje, ki deli sporno parcelo od njihove (oziroma od funkcionalnega zemljišča k zemljišču na parc. št. 1178/6), sta potrdili tudi U.P. in M.M., etažni lastnici stavbe B., ki jima je sodišče priznalo samostojno udeležbo v postopku. V zvezi s tem so neutemeljene navedbe pritožnika, da stavba B. s parcelo 1178/2 ni neposredno povezana, saj zakonska definicija pripadajočega zemljišča takšnega kriterija ne zahteva. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, obrazloženih v točkah 15 do 19 izpodbijanega sklepa, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi, je bila dejanska raba sporne parcele že v času družbene lastnine namenjena obema stavbama ter je to funkcijo ves čas ohranila. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj predstavlja parcela 1178/2 pripadajoče zemljišče k obema objektoma (stavbama). Navedenih zaključkov pritožba ne uspe izpodbiti.

8. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi neprerekanih trditev predlagatelja o delni ničnosti odločbe Komiteja, kot tudi dejstva, da se je lastninska pravica na tej parceli na podlagi zakona prenašala skupaj z objektom, odločiti o obstoju lastninske pravice na spornem zemljišču, so zmotne. Pritožniku je treba pojasniti, da ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini7). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.8 V konkretnih postopkih je torej treba ugotoviti, kdo je postal lastnik takšnega zemljišča in njegov obseg. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče v predmetni zadevi glede na trditve in ugovore udeležencev postopka obravnavalo vprašanje, ali je sporna parcela zgolj pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja ali pa gre za skupno pripadajoče zemljišče, ki pripada tudi stavbi B. Iz podatkov spisa izhaja, čeprav pritožba trdi drugače, da je bilo navedeno vprašanje med udeleženci nedvomno sporno - kar je tudi jedro spora predmetnega postopka, kot tudi, da je nasprotna udeleženka v odgovoru na predlog ničnosti zgoraj navedene odločbe nasprotovala. Po izvedenem dokaznem postopku, kot obrazloženo zgoraj, je sodišče ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča in obstoj skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov obeh stavb. Določba 50. člena ZVEtL-1, na katero se v pritožbi sklicuje predlagatelj, pa se nanaša na morebitne druge (izvedene) pravice, o katerih se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča odloča le, kadar gre za pravna vprašanja, sicer pa sodišče postopek ustavi in udeležence napoti na pravdni ali drug postopek.9

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o trditvah glede ničnosti odločbe Komiteja v delu, ki se nanaša na današnjo sporno parcelo št. 1178/2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedeno odločbo obravnavalo in jo vsebinsko presojalo (15. in 17. točka). Čeprav se do navedb predlagatelja, da naj bi bila odločba v delu, v katerem sporna parcela še naprej ostaja v upravljanju občine, nična, ni izrecno opredelilo, je iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa razbrati, da jim ni sledilo, saj se je postavilo na stališče, da je upravni organ v odločbi z izvzetjem te parcele iz prenosa pravice uporabe na predlagatelja želel preprečiti prenos v izključno pravico uporabe v korist organizacije združenega dela in jo še naprej ohraniti v uporabi predlagatelja in stanovalcev današnje B. Navedeno nenazadnje izhaja iz zaključka sodišča o določitvi sporne parcele kot skupnega pripadajočega zemljišča obeh navedenih stavb, ne le predlagateljeve. Dodatna obrazložitev glede na podano trditveno podlago predlagatelja ni bila potrebna. Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Nestrinjanje predlagatelja z odločitvijo sodišča tudi ni zadosten razlog za postavitev izvedenca (urbanistične stroke). V postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča sodišče po uradni dolžnosti postavi izvedenca ustrezne stroke, če je to potrebno za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpolagalo z upravnim aktom, tj. odločbo iz leta 1987, na podlagi katere je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ob upoštevanju kriterijev iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 lahko že sámo zanesljivo ugotovilo, da sporno zemljišče predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavbe v lasti predlagatelja in stavbe B. Svoje stališče glede nepotrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem je na naroku 10. 10. 2017 tudi predstavilo (in v izpodbijanem sklepu obrazložilo), pritožnik pa zgolj s (pavšalno) navedbo, da bi izvedenec z gotovostjo ugotovil, da sporno zemljišče pripada izključno k objektom predlagatelja, ne more biti uspešen. Sodišču zato ni mogoče očitati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporno zemljišče, zemljišče, namenjeno oziroma potrebno za redno rabo stavbe v lasti predlagatelja in stavbe na naslovu B., in se je kot takšno uporabljalo že pred prenosom pravice uporabe na poslovni stavbi na predlagatelja v letu 1987, je pravilno zaključilo, da predstavlja skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb.

12. Prvostopenjsko sodišče je kot stavbo v smislu določb ZVEtL-1 pravilno štelo zgolj objekt predlagatelja na parc. št. 1178/3 z naslovom B., ne pa tudi objektov na parc. št. 1178/4 in 1178/5, in pri tem ni kršilo razpravnega načela. Kot že obrazloženo, je postopek po ZVEtL oziroma ZVEtL-1 namenjen dokončni ureditvi do sedaj še nerazrešenih razmerij, v katerem ima zaradi narave in namena postopka, katerega cilj je pravilna in celovita ureditev pravnih razmerij med udeleženci na podlagi kolikor mogoče široko ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče širša (preiskovalna) pooblastila. Sodišče je na podlagi ogleda na naroku na kraju samem dne 10. 10. 2017 objekta na parcelah št. 1178/4 in 1178/5, ki v naravi predstavljata garažo oziroma skladišče, česar pritožnik ne izpodbija, v skladu s prvim in drugim odstavkom 23. člena ZVEtL-1, iz katerega je jasno razvidno, da se takšni objekti štejejo za objekte zunanje ureditve, pravilno obravnavalo kot pomožna objekta, ki služita predlagatelju kot lastniku poslovne stavbe na parc. št. 1178/3. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno parcelo 1178/2 določiti kot pripadajoče zemljišče tudi k navedenima objektoma, se tako izkažejo za neutemeljene.

13. Pravilna je tudi zavrnitev predloga glede ugotovitve izključne lastninske pravice predlagatelja na sporni parceli 1178/2, ki glede na razloge prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ne potrebuje dodatne obrazložitve.

14. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih ali kakšne od uradno upoštevnih kršitev določb postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP10).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP.
2 Uradni list FLRJ, št. 52/58; v nadaljevanju ZNNZ.
3 Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami; v nadaljevanju ZLDNL.
4 Uradni list RS, št. 34/2017; v nadaljevanju ZVEtL-1.
5 Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZVEtL.
6 ki v času izdaje izpodbijanega sklepa ni več veljal in se na podlagi prehodne določbe 57. člena ZVEtL-1 od dne 19. 7. 2017 ne uporablja več.
7 Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami; v nadaljevanju ZLNDL.
8 Tamara Fajs: ZVEtL in ovire za njegovo izvajanje v praksi, PP št. 28-29/2011.
9 Glej obrazložitev k 50. členu Predloga Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.
10 Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; v nadaljevanju ZNP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 12, 12/2, 23, 23/1, 23/2, 43, 43/1, 50

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjky