<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 213/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.213.2018
Evidenčna številka:VSL00016310
Datum odločbe:19.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:ničnostna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - osebni stečaj - eventualna kumulacija zahtevkov - primarni tožbeni zahtevek - zavrženje tožbenega zahtevka - pravni interes - nedopusten nagib

Jedro

Tožba po določilih OZ je bila vložena pred začetkom osebnega stečaja drugega toženca, zato je bila v času vložitve dopustna in je ni mogoče naknadno zavreči, ampak je treba uporabiti 270. člen ZFPPIPP. Pravilno tolmačenje prvega odstavka tega člena, to je, da preneha pravica upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, torej od njih zahtevati plačilo, lahko pomeni le vsebinsko odločanje o zahtevku.

Zakonsko določilo eventualne kumulacije po tretjem odstavku 182. člena ZPP je treba razlagati tako, da je sodišče dolžno obravnavati naslednji zahtevek, če stranka z zahtevkom, ki ga je uveljavljala najprej, ni bila uspešna (zavrnitev) ali ga sodišče sploh ni vsebinsko obravnavalo (umik, zavrženje tožbe).

Dopustna je eventualno kumulacijo izpodbojnega in ničnostnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca zoper točko I. 1. izreka izpodbijane sodbe se zavrže. V preostalem delu se pritožba prvega toženca, pritožbi tožnice in drugega toženca pa v celoti, zavrnejo in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica in drugi toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženec sam nosi pritožbene stroške za pritožbo, tožnica pa mu je dolžna v 15 dneh povrniti 67,88 EUR pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da prodaja nepremičnine parc. št. 1651/2, k. o. ..., realizirana s prodajno pogodbo z dne 10. 1. 2011, nima pravnega učinka proti tožnici, ter da je prvi toženec dolžan dovoliti izterjavo njene terjatve v višini 972.515,81 EUR s pripadki (I. 1. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, da se navedena prodajna pogodba razveljavi oziroma nima pravnega učinka, ter da se dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist drugega toženca, ki je v osebnem stečaju, prvi toženec pa je dolžan navedeno nepremičnino izprazniti in jo izročiti v stečajno maso (I. 2. točka izreka), ugotovilo je, da je navedena prodajna pogodba nična, ter je vzpostavilo prejšnje zemljiško knjižno stanje v korist drugega toženca (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III., IV. in V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev v IV. in V. točki izreka. Predlaga, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj bi moralo sodišče skladno z načelom pravičnosti upoštevati, da je drugi toženec v osebnem stečaju, da bo poplačilo izvedeno v korist stečajne mase, ter da je sprožanje takšnih postopkov za tožnico negospodarno oziroma v škodo proračuna. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov v postopku izdaje začasne odredbe, saj gre šteti, da je tožnica s predlogom v celoti uspela in sodišče teh stroškov tožencema ne bi smelo priznati.

3. Prvi toženec se pritožuje zoper I., II., III. in IV. točko izreka iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugi toženec se pritožuje zoper II. in III. točko izreka prav tako iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. V bistvenem se pritožujeta zaradi postopkovnih kršitev, nepravilne in nepopolne dokazne ocene, nepravilne uporabe materialnega prava ter pristranskosti sodišča. Zaradi obširnosti pritožb ju pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzelo, se bo pa do pritožbenih ugovorov opredelilo v nadaljevanju. Prvi toženec predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in tožbo v celoti zavrže, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Drugi toženec predlaga, da sodišče pritožbi ugodi tako, da tožničin zahtevek zavrne ter ji v plačilo naloži stroške postopka.

4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo drugega toženca, prvi toženec pa odgovor na tožničino pritožbo. V odgovorih prerekata pritožbene navedbe.

5. Prvi toženec za pritožbo zoper odločitev sodišča v I. 1. točki izreka izpodbijane sodbe ne izkazuje pravnega interesa, zato je njegova pritožba nedopustna. V preostalem delu je pritožba prvega toženca neutemeljena, prav tako sta v celoti neutemeljeni pritožbi tožnice in drugega toženca.

Zahtevki

6. Tožnica je postavila dva primarna in dva podredna zahtevka (pripravljalna vloga z dne 15. 6. 2016 in zapis naroka 19. 10. 2016), zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvega toženca, da je postavila primarni in dva podredna zahtevka. Ni prerekano, da je tožbo vložila pred začetkom osebnega stečaja drugega toženca,1 zato se je prvi primarni zahtevek glasil na izpodbijanje dolžnikovih dejanj skladno s splošnimi določili Obligacijskega zakonika (OZ). Po pozivu sodišča je zaradi osebnega stečaja drugega toženca postavila drugi primarni zahtevek skladno s prvim odstavkom 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Podredno je že v tožbi postavila zahtevek po ugotovitvi ničnosti, ki ga je utemeljevala z nedopustnim nagibom in s tem nedopustno podlago ter z navideznostjo pogodbe, drugi podredni zahtevek pa se nanaša na izbrisno tožbo v posledici ničnostnega izreka.

7. Sodišče prve stopnje je prvi primarni zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zavrnilo z obrazložitvijo, da je zaradi osebnega stečaja prvega toženca prenehala pravica izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih OZ, saj jih je v stečajnem postopku dopustno izpodbijati le še po pravilih, določenih v pododdelku 5.3.4. ZFPPIPP.2 Neutemeljeno se pritožba prvega toženca zavzema za zavrženje tega zahtevka, ker naj ne bi bil dopusten. 270. člen ZFPPIPP določa, da z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, saj lahko upnik po začetku stečajnega postopka te zahteve uveljavlja samo še na račun stečajnega dolžnika. To nadalje pomeni, da z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnika od osebe, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno, zahtevati, da mu plača to, kar je prejela na podlagi izpodbojnega dejanja, v obsegu, potrebnem za plačilo njegove terjatve do dolžnika.3 Takšno stališče je zavzeto tudi v odločbi VSL sklep Rg 137/2016 z dne 17. 5. 2016, pri čemer je iz te odločbe razvidno, da je bila tožba po določilih OZ vložena po začetku osebnega stečaja, kar pomeni, da ni bila več dovoljena. V obravnavanem primeru pa je bila tožba po določilih OZ vložena pred začetkom osebnega stečaja drugega toženca, zato je bila v času vložitve dopustna in je ni mogoče naknadno zavreči, ampak je treba uporabiti 270. člen ZFPPIPP. Pravilno tolmačenje prvega odstavka tega člena, to je, da preneha pravica upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, torej od njih zahtevati plačilo, lahko pomeni le vsebinsko odločanje o zahtevku. Zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

8. Tudi če bi sodišče sprejelo stališče drugega toženca, da bi bilo treba prvi primarni zahtevek tožnice za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določilih OZ zavreči, je neutemeljeno nadaljnje pritožbeno zavzemanje prvega toženca, da sodišče zaradi zavrženja obeh primarnih zahtevkov ne bi smelo odločati o podrednem zahtevku. Takšno tolmačenje tretjega odstavka 182. člena ZPP je preozko. Sodna praksa je že izrekla, da sta primarni in podredni zahtevek vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Smiselno enake učinke kot zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, po kateri mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, imata tudi umik in zavrženje tožbe po primarnem zahtevku, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni.4 Stališča, ki ga zavzema pritožba, ni zaslediti niti v pravni teoriji.5 Zato je zakonsko določilo eventualne kumulacije po tretjem odstavku 182. člena ZPP treba razlagati tako, da je sodišče dolžno obravnavati naslednji zahtevek, če stranka z zahtevkom, ki ga je uveljavljala najprej, ni bila uspešna (zavrnitev) ali ga sodišče sploh ni vsebinsko obravnavalo (umik, zavrženje tožbe).

9. Pritožbi tožencev nadalje neutemeljeno zavzemata stališče, da se paulijanska in ničnostna tožba izključujeta, oziroma da ju ni mogoče kumulirati, kot je to storila tožnica. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 13. točki obrazložitve in je štelo trditveno podlago tožnice za ustrezno tudi glede ničnostnega in izbrisnega zahtevka. Prvi toženec se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso, pri čemer gre ugotoviti, da se zadevi VS RS II Ips 5/2013 in II Ips 194/98 nanašata na zvijačo in ne na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. V zadevah VSL I Cpg 190/2014 in I Cpg 1531/20156 kumulacija res ni bila dopuščena. Vendar sta za odločitev v tej konkretni zadevi bistveni in najbolj primerljivi zadevi VS RS II Ips 297/2010 in II Ips 259/2013, na slednjo se sklicuje tudi sodišče prve stopnje pri svoji obrazložitvi. Obe v tovrstnih zadevah dopuščata ničnosti zahtevek, pod predpostavko, da tožbene trditve v primeru njihove resničnosti utemeljujejo ničnostno sankcijo. Tožnica je, poleg trditvene podlage za izpodbijanje tožnikovih pravdnih dejanj, v IV. točki tožbe podala ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero je utemeljevala ničnostno sankcijo, za svoje trditve je ponudila tudi dokazila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji tožbe na ugotovitev ničnosti ni mogoče odrekati. Eventualno kumulacijo izpodbojnega in ničnostnega zahtevka dopušča tudi novejša sodna praksa.7

10. Toženca tožnici odrekata ničnostno tožbo tudi iz razloga, ker naj ne bi izkazala javnega interesa. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do trditvene podlage, ki jo je tožnica podala glede ničnostnega zahtevka, iz česar izhaja tudi njen javni interes. V IV. točki tožbe je tožnica navedla, da je bil edini namen prenosa lastninske pravice med tožencema izognitev plačilu davčnih obveznosti v morebitni izvršbi ter da je takšna podlaga nedopustna. Če je VS RS v zadevah II Ips 259/2013 in II Ips 297/2010 dopustilo vložitev ničnostne tožbe v zasebnih razmerjih,8 je v konkretnem primeru javni interes, ko se zatrjuje oškodovanje javnih financ, še toliko bolj utemeljen.

11. Zgoraj je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe prvega toženca, podane na 2. do 9. strani pritožbe, ter na pritožbene navedbe drugega toženca, podane na 2. in 3. strani pritožbe. Sklepno gre ugotoviti, da tožnici ni mogoče odrekati ničnostnega tožbenega zahtevka in je sodišče o njem pravilno vsebinsko odločalo. Posledično prvi toženec ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnjeni primarni zahtevek v I. 1. točki izreka izpodbijane sodbe, saj si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Obstoj pravnega interesa je osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe in vseh rednih in izrednih pravnih sredstev.9 Pritožbi tožencev zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe pa sta v delu, ko zatrjujeta, da ni dopustna eventualna kumulacija izpodbojnega in ničnostnega zahtevka, ter da ni podanega javnega interesa za ničnostni zahtevek, neutemeljeni.

Dokazna ocena

12. Tožnica zatrjuje, da je drugi toženec s sporno pogodbo neodplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičnini na prvega toženca, ter da je bil edini namen prenosa, da se drugi toženec izogne poplačilu davčnega dolga, ki mu je bil odmerjen, ter preprečitev izvršbe na tej nepremičnini. Zatrjuje, da je ta nagib bistveno vplival na odločitev obeh pogodbenikov, da skleneta izpodbijani pravni posel. Nasprotno toženca trdita, da je bil edini namen tega posla realizacija pridobljene pravice prvega toženca. Ključno vprašanje za odločitev v tej zadevi je torej bilo, ali je bil pri sklenitvi sporne pogodbe bistveni namen tožencev izigrati tožnico ali pa realizacija pridobljene pravice prvega toženca, ki zatrjuje, da je bil pred sklenitvijo sporne pogodbe dejanski lastnik nepremičnine, ki je predmet prodajne pogodbe, in ves čas gospodar posla.

13. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- prvi toženec je 18. 5. 2007 na dražbi kupil predmetno nepremičnino, a je pritožbeno sodišče sklep o domiku in tretjo dražbo razveljavilo (prilogi B 11 in B 12). Zato mu sodišče v izpodbijani sodbi ni odreklo interesa za pridobitev te nepremičnine, a je ugotovilo, da nadaljnji dogodki niso bili takšni, kot jih toženca zatrjujeta;

- drugi toženec je na dražbi 29. 2. 2008 kupil navedeno nepremičnino za kupnino 432.500,00 EUR (priloga B 13);

- sodišče je dopustilo možnost dogovora med tožencema, da bo drugi toženec kot slamnati mož za prvega toženca kupil nepremičnino, vendar je ugotovilo, da do tega ni prišlo na način, kot toženca zatrjujeta;

- ugotovilo je sklenitev predpogodbe in pogodbe o ari (priloga B 21), ki je datirana na 6. 5. 2010. Glede na to, da je tožnica trdila, da je predpogodba antidatirana, je sodišče ugotovilo, da je bila sklenjena najkasneje 14. 1. 2011;

- tožencema zaradi različnih izpovedi ob zaslišanju ni verjelo, da je prvi toženec drugemu tožencu izročil 100.000,00 EUR are;

- ugotovilo je, da je bila prodajna pogodba (priloga B 22) pri notarju sklenjena 14. 1. 2011 in ne 10. 1. 2011, kot je datirana, pri čemer se je oprlo na trditve prvega toženca, da ga je drugi toženec 13. 1. 2011, ko je bil seznanjen s stališčem davčnega organa glede pomembnih dejstev iz davčnega postopka, poklical in mu predlagal, da nepremičnino prepišeta takoj naslednji dan, da bi zavarovala pravni in dejanski položaj prvega toženca;

- pritrdilo je tožničinim navedbam, da so posojilne pogodbe (priloge od A 6 do A 11) prirejene potrebam te pravde, na kar je sklepalo iz izjave očeta drugega toženca I. F. (priloga A 2), ki je pred davčnim organom 18. 2. 2011 izpovedal, da v letih od 2005 do 2008 od prvega toženca ni prejel nobenega posojila. Prav tako je ugotovilo, da I. F. v prijavi premoženja z dne 23. 12. 2008 ni navedel obveznosti do prvega toženca, niti v pripombah na zapisnik o davčnem in inšpekcijskem nadzoru, niti kasneje v pritožbi zoper odločbo z dne 28. 6. 2011;

- ugotovilo je tudi, da je drugi toženec v posojilnih pogodbah nastopal kot zastavni dolžnik, vendar zavarovanj ni bilo izvedenih;

- za dokazano je štelo, da je nepremičnino adaptiral prvi toženec, ter da je plačeval stroške v zvezi z njo, vendar je zaključilo, da je takšno ravnanje lahko posledica različnih dogovorov med drugim tožencem kot lastnikom nepremičnine in prvim tožencem kot zainteresiranim za uporabo te;

- kot ključno za odločitev je štelo, da ni dokazov, da bi bila kupnina po pogodbi z dne 10. 1. 2011 plačana, ter je ob ugotovitvi, da je bila pogodba o prenosu lastništva sklenjena naslednji dan po dnevu, ko je drugi toženec izvedel za svoje davčne obveznosti v višini 972.515,81 EUR, zaključilo, da je bil glavni namen tožencev, da se s prenosom nepremičnine drugi toženec izogne izvršbi in s tem plačilu davčnega dolga, pri čemer je dopustilo možnost, da sta toženca ob tem zavarovala tudi pravni in dejanski interes prvega toženca.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje naredilo celovito in popolno dokazno oceno in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

Pritožba prvega toženca v zvezi z dokazno oceno

15. Prvi toženec se glede 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritožuje iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo vseh, z njegove strani predlaganih prič. Pritožba ni utemeljena. Zaslišanje odvetnice A. A. ni bilo potrebno, saj ni neposredno sodelovala pri sklepanju in pripravi posojilnih pogodb, predpogodbe in prodajne pogodbe, sodišče pa je prvemu tožencu verjelo, da ima vse od leta 2007 dalje interes, da nepremičnino kupi, verjelo mu je tudi, da sta bila z drugim tožencem dogovorjena, da bo ta kot slamnati mož nepremičnino kupil na dražbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec glede na predložena dokazila (fotografije v prilogah B 18 in od B 57 do B 59) izkazuje, da bi s pridobitvijo te nepremičnine pridobil zaključeno celoto zemljišč v njegovi lasti, kjer ima stanovanjsko hišo in objekte za gospodarsko dejavnost, s katero se ukvarja. Da je imel prvi toženec interes nepremičnino pridobiti že v letu 2007, izkazuje dejstvo, da je nepremičnino kupil v izvršilnem postopku, vendar je bil takšen nakup kasneje razveljavljen. Ker je sodišče navedena dejstva štelo za dokazana, tudi ni bilo treba zaslišati odvetnice B. B., ki je prvega toženca zastopala na javni dražbi v letu 2007. Sodišče je glede adaptacije nepremičnine res ugotovilo, da trditve prvega toženca, da je sam izvajal adaptacijo in plačeval stroške, niso skladne z izpovedjo tožencev, da prvi toženec ni želel, da se navzven vidi, da je predmetno nepremičnino dejansko kupil on (zaradi spora z družino S.), vendar je v nadaljevanju sprejelo trditve prvega toženca, da je izvajal adaptacijo, plačeval stroške in oddajal stanovanja, kar so potrdile zaslišane priče in kar je razvidno iz predloženih listin. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo treba zaslišati prič J. P., M. R., L. P. in Z. P.

16. Glede pritožbenih navedb zoper 13. točko obrazložitve, da bi morala tožnica pravilno kumulirati zahtevke, podati ustrezno trditveno podlago, predlagati ustrezna dokazila in izkazati javni interes, se je pritožbeno sodišče izreklo zgoraj.

17. Glede pritožbenih navedb zoper 18. točko obrazložitve gre najprej pojasniti, da ni nerazumljiva navedba sodišča, da sta predpogodba in pogodba podpisani zgolj s strani obeh tožencev, saj je pritožba to ugotovitev izvzela iz konteksta. Sodišče je okoliščino datumov sklenitve obeh pogodb razčiščevalo zaradi tožbenih trditev, da sta antidatirani, ter ugotovilo, da je potrdilo notarja edini pisni dokaz o sodelovanju tretje osebe pri sklenjenih pogodbah. Pravilno je zato sklenilo, da naj bi bili predpogodba in pogodba sestavljeni najkasneje 14. 1. 2011. Da je bila prodajna pogodba podpisana 14. 1. 2011, prvi toženec navaja tudi v pritožbi, da bi bila predpogodba antidatirana, pa sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Sodišče je v 18. točki obrazložitve res zapisalo, da sta toženca s sklenitvijo prodajne pogodbe zavarovala pravni in dejanski interes prvega toženca, a je hkrati ugotovilo, da sta to storila z glavnim in izključnim namenom, da se drugi toženec izogne izvršbi na nepremičnino in s tem plačilu davčnih obveznosti. Zato zgolj navedba sodišča, da sta toženca zavarovala pravni in dejanski interes prvega toženca, ne more izpodbiti bistvenih zaključkov sodišča prve stopnje.

18. Glede pritožbenih navedb zoper 19. točko obrazložitve pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, s tem, ko je ugotovilo, da toženca nista dokazala, da je prvi toženec drugemu tožencu izročil 100.000,00 EUR. Pravilno je ugotovilo, da so bila razhajanja v izpovedih obeh tožencev ob prvem in drugem zaslišanju takšna, da jima ni mogoče verjeti, da je do izročitve denarnih sredstev prišlo. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. To je v izpodbijani sodbi dopustilo možnost, da je imel prvi toženec doma velike vsote denarja, a dokazila o dvigu 100.000,00 EUR na dan 6. 5. 2010 ni predložil (predložil je dokazila o bančnih dvigih od leta 2006 do 21. 4. 2010; priloge B 14, B 15 in od B 24 do B 48), čeprav je izpovedal, da jih je dvignil prav na ta dan. Kljub temu, da je sodišče dopustilo možnost dviga tega zneska na ta dan, utemeljeno ni verjelo, da je bil znesek tudi izročen. Na pritožbeni očitek, da sodišče nima nobenega dokaza o tem, da denar drugemu tožencu ni bil izročen, gre pojasniti, da negativnega dokaznega bremena tožnici ni bilo mogoče naložiti.

19. Pritožbene trditve glede 20., 21., 22., 23. in 24. točke obrazložitve niso utemeljene. Prvi toženec ugotovitev sodišča prve stopnje glede posojilnih pogodb ne more izpodbiti. Dokazna ocena je v tem delu pravilna in jo pritožbeno sodišče sprejema, saj je I. F. zanikal, da bi v letih 2005 do 2008 od prvega toženca prejel kakršnakoli posojila, takšno izjavo je podal pred davčnim organom in tudi v svoji prijavi premoženja z dne 23. 12. 2008 ni navedel obveznosti do prvega toženca. Pravilno je sodišče ugotovilo, da so bile pogodbe sklenjene v letih 2006 in 2007, pa do danes ni bilo izvedenih zavarovanj, kot je bilo v pogodbah dogovorjeno. Sodišče je tožencema verjelo, da je med njima in I. F. obstaja večletno prijateljsko, zaupno razmerje. Če je tako, ni logično, da so se za zavarovanja v posojilnih pogodbah dogovorili. Ko pa so bila zavarovanja dogovorjena, pa nadalje ni logično, zakaj niso bila izvedena. V zvezi s tem je sodišče dokazni predlog po zaslišanju odvetnice A. A. pravilno zavrnilo, saj v zaupno razmerje med omenjenimi ni podvomilo. Pritožbene trditve, da prvi toženec od tistih, ki jim zaupa, ne zahteva nobenega zavarovanja, kar bi lahko potrdila tudi odvetnica A. A., pa so neutemeljene, ob ugotovljenih dejstvih, da je I. L. zaupal, v posojilnih pogodbah pa so dogovorjena zavarovanja. Zato potrditev tega dejstva (da prvi toženec od tistih, ki jim zaupa, ne zahteva nobenega zavarovanja) s strani predlagane priče ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Tudi sicer razlog, da zavarovanja niso bila izvedena, ni bil edini, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

20. Na pritožbene navedbe, da tudi če kupnina ne bi bila plačana, to dejstvo ne more vplivati na ničnost pogodbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to res, vendar tožnica ničnostne tožbe ne utemeljuje na neplačilu kupnine, ampak jo utemeljuje na nedopustnem nagibu, zato je bilo ugotovljeno neplačilo kupnine relevantno za sklepanje sodišča, da prvi toženec ni dokazal, da je bil namen spornega prenosa zavarovanje njegovega pravnega in dejanskega položaja glede sporne nepremičnine.

21. Pritožbene navedbe v zvezi s 25. točko obrazložitve glede adaptacije niso utemeljene. Sodišče je verjelo prvemu tožencu, da je izvajal adaptacijo in plačeval stroške, predložena dokazila pa izkazujejo tudi, da je nepremičnino oddajal v najem (priloge od B 83 do B 88). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev glede računov za elektriko, saj je sodišče navedlo, da se računi v prilogah od B 89 do B 121 nanašajo na drugega toženca, ki je nepremičnino kupil v izvršilnem postopku, dokumentacija in računi v prilogah od B 122 do B 197 pa se nanašajo na obdobje po sklenitvi kupoprodajne pogodbe, torej se glasijo na ime prvega toženca. Res se v prilogah od B 94 do B 97 nahajajo štirje računi za elektriko, ki so se v letu 2009 glasili na prvega toženca, vendar navedena okoliščina na odločitev sodišča ne more bistveno vplivati, saj mu je sodišče priznalo interes za pridobitev nepremičnine. Glede požarnega zavarovanja pritožbene trditve niso utemeljene. Iz listin v prilogah B 89, B 90 in B 91 izhaja, da je v času pred podpisom sporne pogodbe zavarovanje sklepal drugi toženec, prvi toženec ga je sklenil 3. 7. 2012, to je po podpisu sporne pogodbe. S tem je sodišče odgovorilo na pritožbene očitke prvega toženca, podane na 10. do 17. strani pritožbe.

Pritožba drugega toženca v zvezi z dokazno oceno

22. Drugi toženec najprej izpodbija ugotovitve sodišča v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče sodilo izven trditvene podlage, ko je zapisalo, da ni jasno, zakaj je bila prodajna pogodba sklenjena v januarju 2011, če je bil izvršilni postopek končan že v letu 2009. Trditveno podlago v zvezi s tem je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2016. Pritrditi gre pritožbi, da sta se toženca lahko dogovorila, da bosta glavno pogodbo sklenila, ko se bodo medsosedski in družinski odnosi po izvršeni javni dražbi pomirili, ter sta se odločila, da posel utrdita s predpogodbo. Tega sodišče v 25. točki obrazložitve ni zanikalo. A tega dejstva samega po sebi ni štelo za odločilnega, saj ga je pravilno presojalo skupaj z drugimi ugotovljenimi pravno relevantnimi dejstvi. Nerazumljiva je nadaljnja pritožbena navedba, da se je prvostopnemu sodišču tekom postopka postavilo vprašanje, zakaj se je ob obstoju takšnih tesnih vezi med tožencema predpogodba sploh sklepala, ter da je bilo takšno vprašanje namenjeno prvemu tožencu. Tega sodišče v obrazložitvi ni navedlo, prav tako prvemu tožencu ob obeh zaslišanjih takšnega vprašanja ni postavilo. Glede ugotovitve sodišča, da pri sklepanju pogodb ni sodelovala tretja oseba, je pojasnjeno zgoraj v 17. točki. Pritrditi gre pritožbi, da sta prodajna pogodba in predpogodba konsenzualna kontrakta in sodelovanje tretjih oseb ni predpisano z nobenim materialnim predpisom, a je sodišče pri ugotavljanju, ali so resnične trditve o antidatiranosti pogodbe, pravilno ugotovilo, da je bilo pisno potrdilo notarja tisto, ki je dokazovalo, kdaj je bila pogodba sklenjena. Tudi ne drži, da je bila pogodba sklenjena 10. 1. 2011, kot je v njej navedeno, saj sta toženca izpovedala, da je bila sklenjena 14. 1. 2011 pri notarju. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. V zvezi s predpogodbo pa je bilo relevantno le dejstvo ali je bila izvedena, torej ali je bila ara v višini 100.000,00 EUR izročena. Zato se z ugotavljanjem, ali je predpogodba antidatirana, sodišče pravilno ni ukvarjalo, in je dopustilo, da je bila sestavljena tudi pred 14. 1. 2011.

23. Ne drži, da 13. 1. 2011 drugemu tožencu ni bila znana višina davčne obveznosti. Tožnica je zatrjevala, da je bil z drugim tožencem 13. 1. 2011 opravljen sklepni razgovor, v katerem mu je bila predstavljena odločitev davčnega organa, predložila je tudi dokazilo o tem, in sicer odločbo davčnega organa (priloga A 1). Na 38. strani odločbe je navedeno, da mu je bila 13. 1. 2011 predstavljena odločitev davčnega organa. Teh tožničinih trditev drugi toženec v postopku niti ni prerekal. Res obveznost davčnega zavezanca nastane šele z dnem izdaje odmerne odločbe, ki jo je drugi toženec neprerekano dobil 14. 3. 2011. Vendar ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da če davčna obveznost ne obstoji, se ji tudi ni mogoče izogniti, saj je v postopku dokazano, da je bil drugi toženec z visokim davčnim dolgom seznanjen 13. 1. 2011, kar je v odgovoru na tožbo izrecno navedel prvi toženec.

24. Pritožbene navedbe, da je razumljivo in logično, da sta toženca s formalizacijo dogovora, ki se je dejansko že izvrševal, pričela, ko se je pokazala možnost, da bi davčni organ oz. tožnica lahko posegla na nepremičnino, ki je bila dejansko v lasti prvega toženca, niso utemeljene. Nepremičnin v dejanski lasti obstoječe materialno pravo ne pozna. Nepremičnina je bila ob seznanitvi drugega toženca z davčnim dolgom v njegovi lasti, saj jo je v letu 2008 kupil na dražbi. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica posega na tuje premoženje.

25. V zvezi s pritožbenimi navedbami zoper 19. točko obrazložitve gre ugotoviti, da je sodišče pojasnilo, kako naj bi določbe iz predpogodbe vplivale na samo veljavnost pravnega posla, saj je obrazložilo, da del kupnine, ki izhaja iz predpogodbe, ni bil plačan. Glede pritožbenih navedb, da prvi toženec ni mogel točno izpovedati, ali je drugemu tožencu kot aro izročil ravno 100.000,00 EUR, ki jih je dne 6. 5. 2010 dvignil pri banki X., ali pa denar, ki ga je hranil v sefu, ter da je bistveno, da je bil denar izročen, je pritožbeno sodišče v 18. točki zgoraj pojasnilo, zakaj sodišče glede izročitve denarja tožencema utemeljeno ni verjelo. Pritožba se sprašuje, zakaj bi moral biti v konkretnem primeru denarni krog sklenjen. V 19. točki je sodišče obrazložilo, da del kupnine ni bil izročen, kar je relevantna okoliščina pri ugotavljanju ali je bila kupnina plačana. Tudi ni res, da je v tem delu sodišče sodilo izven trditvene podlage, saj je tožnica v tožbi in v pripravljalni vlogi 15. 6. 2016 zatrjevala, da je šlo za neodplačni pravni posel.

26. V zvezi v pritožbenimi navedbami zoper obrazložitev v 20., 21. in 22. točki pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je relevantna okoliščina, da I. F. ob začetku inšpekcijskega postopka ob prijavi premoženja ni navedel obveznosti do prvega toženca, saj je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2016 zatrjevala, da bi si s tem lahko znižal davčno osnovo in višino odmerjenega davka, kar ni bilo prerekano. Res je zaslišana priča E. L., višja davčna inšpektorica, ki je bila prisotna, ko je I. F. podal izjavo, potrdila, da jo je naslednji dan poklical in svojo izjavo preklical. Izpovedala je tudi, da ga je povabila, naj se ponovno zglasi, da bodo njegovo spremenjeno izjavo zapisali, pa se pri njej ni več zglasil. Zato je sodišče pravilno štelo zapisnik o izjavi stranke z dne 18. 2. 2011 za verodostojen. Gre za javno listino, ki izkazuje tisto, kar je v njej navedeno. Z izpovedjo priče E. L. vsebina te listine ni ovržena. Navedena priča je tudi izpovedala, da je bil I. L. ob razgovoru zelo umirjen, nikoli ni kazal kakršnih znakov vznemirjenosti ali karkoli podobnega. Drugi toženec svojih pritožbenih navedb, da je bil I. L. zmeden zaradi starosti, ni dokazal, saj zatrjuje le splošno znano dejstvo, da kognitivna sposobnost posameznika z leti upada, in to ne glede na to, kako uspešen poslovnež je bil v mladosti. Nič v zvezi s tem, da bi bila kognitivna sposobnost I. L. ob razgovoru z davčno inšpektorico takšna, da ne bi mogel razumeti, kaj je izjavil, ni bilo niti zatrjevanega, niti dokazanega.

27. Dejstvo, za kaj je I. F. posojila potreboval, je relevantno iz razloga, ker je tožnica trdila, da so posojilne pogodbe prirejene. Sodišče svoje odločitve ni oprlo zgolj na izpovedi, za kaj naj bi bil ta denar porabljen, ampak je navedeno pravilno primerjalo tudi z izpovedjo drugega toženca, da sta takrat z očetom imela I. F. fond, torej veliko gotovine pri sebi doma. Zgolj dejstvo, da je sodišče spregledalo izpoved I. F., da bodo dokončevali tudi projekt v Avstraliji, na odločitev sodišča ni imelo bistvenega vpliva.

28. Res za posojilno pogodbo ni obvezna pisna oblika, a sodišče posojilnih pogodb ne šteje za prirejene iz razloga (ne)obličnosti, ampak iz razloga, ker je oče drugega toženca podal izjavo, da posojil v teh letih ni prejel, kar torej pomeni, da ne na podlagi pisnih, ne na podlagi ustnih posojilnih pogodb. Glede pritožbenega očitka, da morebitno neplačilo kupnine ne more povzročiti ničnosti prodajne pogodbe, se je sodišče opredelilo zgoraj v 20. točki. Res je bila tožnica s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla seznanjena 14. 1. 2011, ko ji je bila prodajna pogodbe predložena v odmero davka na promet z nepremičninami, a navedeno ne pomeni, da je s predmetnim poslom soglašala, in ni res, da teh trditev tožencev v postopku ni prerekala. V pripravljalni vlogi 15. 6. 2016 je navedla, da je davčni organ pogodbo obravnaval kot odplačno, vendar v postopku odmere davka na promet nepremičnin davčni organ ne presoja vsebine pogodbe, temveč je davek odmerjen na podlagi podatkov, kot so navedeni v sami pogodbi. Navedenemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje, saj ni naloga davčnega organa, da presoja veljavnost pravnih poslov na način, kot jo presoja redno sodišče.

29. Sodišče je dogovor, s katerim naj bi drugi toženec nastopal pri nakupu nepremičnine na dražbi kot slamnati kupec, dopustilo, a je v nadaljevanju ugotovilo, da dogovor ni bil izpolnjen, saj prvi toženec kupnine ni plačal. Pritožbena navedba, da je navedeno obrazložilo izven tožničine trditvene podlage, ni utemeljena. Tožnica te trditvene podlage res ni podala, a jo je podal prvi toženec v odgovoru na tožbo. Sicer pritožba drugega toženca na več mestih izpostavlja, da naj bi sodišče sodilo izven tožničine trditvene podlage. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v postopku vsaka stranka dolžna podati svojo trditveno podlago, ne samo na tožeči, ampak tudi tudi na toženi strani. Sodišče je trditvene podlage, če jih šteje za relevantne, dolžno preveriti. V zvezi s pritožbo proti 23. točki obrazložitve glede dogovora o zavarovanjih v posojilnih pogodbah, ki niso bila ustanovljena, se je sodišče opredelilo v 19. točki zgoraj. Navedeno velja tudi za pritožbeno navedbo zoper 24. točko obrazložitve glede morebitnega neplačila kupnine po prodajni pogodbi, kar je obrazloženo v 20. točki zgoraj. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve drugega toženca, podane od 3. do 10. strani pritožbe.

Sklepno glede dokazne ocene

30. Ob ugotovljenih dejstvih: (1) da je drugi toženec nepremičnino kupil na dražbi v letu 2008 in zanjo iz svojega premoženja (I. F. fonda) plačal 432.000,00 EUR, (2) da za nepremičnino po sklenjeni prodajni pogodbi ni dobil plačila (ni dokazano, da je bil izročen znesek are v višini 100.000,00 EUR, za posojilne pogodbe pa je sodišče ugotovilo, da so bile prirejene potrebam postopka), (3) da je bil 13. 1. 2011 seznanjen z višino davčnega dolga 972.515,81 EUR, (4) da je še isti dan poklical prvega toženca in predlagal, da nepremičnino prepišeta takoj, in (5) da je bila naslednji dan 14. 1. 2011 pri notarju sklenjena prodajna pogodba za prenos nepremičnine od drugega toženca prvemu tožencu, ugotovljena dejstva, ki gredo v prid prvemu tožencu: (1) da ima velik interes po pridobitvi te nepremičnine zaradi zaokrožitve lastništva parcel, na katerih ima stanovanjsko hišo in gospodarsko dejavnost, in (2) da je adaptiral sporno nepremičnino, zanjo plačeval stroške ter oddal posamezne enote v najem svojim delavcem, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pravilno je zato ugotovljeno, da je bil bistveni, glavni, primarni namen drugega toženca, da se s prenosom nepremičnine na prvega toženca izogne izvršbi na to nepremičnino. Takšen nagib, ki je bistveno vplival na sklenitev pogodbe, je nedopusten, pri čemer je prvi toženec kot pogodbenik za to vedel, saj mu je prvi toženec navedene okoliščine sporočil. Nedopusten nagib, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, ki veljajo v družbi, pa po drugem odstavku 40. člena OZ pomeni ničnost pogodbe. Ugotovljeno dejstvo, da sta toženca ob tem zavarovala tudi pravni in dejanski interes prvega toženca, ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj je glede na časovno sosledje dogodkov tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je bil bistveni nagib za sklenitev pogodbe preprečitev možnosti, da bi tožnica ob neplačilu davčnega dolga, ki ga je imel drugi toženec, posegla po tem premoženju. Posledično je sodišče pravilno priznalo tudi izbrisni zahtevek in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Prvi toženec drugi podredni zahtevek izpodbija le v povezavi s prvim podrednim zahtevkom, drugi toženec pa ga izpodbija zgolj pavšalno.

Zatrjevana pristranskost sodišča in neenakost orožij

31. Pritrditi gre obema pritožbama, da je sodišče v 25. točki obrazložitve po nepotrebnem ugotavljalo, da bi se prvi toženec pritiskom v domačem kraju lahko izognil enostavno s tem, da bi za predmetno nepremičnino plačal pošteno tržno ceno. Vendar sodišče na to ugotovitev ni oprlo svoje odločitve. Po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo do kršitve 21. člena Ustave RS, saj sodišče s to ugotovitvijo ni kršilo varstva osebnosti in dostojanstva tožencev. Iz obrazložitve sodne odločbe ni razviden negativen odnos do prvega toženca in odločitev sodišča nikakor ni izrazito pristranska, kot jo hoče prikazati pritožba. Če je sodišče s to trditvijo prekoračilo trditveno podlago tožnice, to lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev postopkovnih pravil, ki pa, kot rečeno, na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Povedano velja tudi za navedeno s strani sodišča, da je imel prvi toženec bojazen, da bo nepremičnina prodana nekomu, ki bo tam zgradil večstanovanjski objekt, saj bi potem tuji ljudje vozili čez njegova zemljišča, sedaj pa je hišo adaptiral, ima več stanovanj in jih oddaja svojim delavcem, ki prav tako uporabljajo pot po njegovem zemljišču. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v tem delu za določeno neskladnost izpovedi prvega toženca, a gre pritrditi tudi pritožbi, da je razlika ali zemljišče prvega toženca uporabljajo za dostop popolnoma tuji ljudje ali pa njegovi delavci, ki jih pozna. Vendar tudi v tem delu ni prišlo do postopkovnih kršitev, ker sodišče na navedene ugotovitve svoje odločitve ni oprlo. Pritožbeni trditvi drugega toženca, da je prvi toženec sporno nepremičnino enkrat že pošteno kupil in plačal na dražbi, ki je bila kasneje razveljavljena, ne gre oporekati, kot tudi ne, da je razlika, ali se nepremičnina, ki je lahko obremenjena z zastavnimi pravicami, kupi s pravnim poslom ali pa v postopku izvršbe. Iz sklepa (priloga B 13), s katerim je bila nepremičnina prodana v izvršilnem postopku, je razvidno, da je prišlo do izbrisa zaznamovanih bremen, to je sklepov o izvršbi in knjiženih hipotek. Kot rečeno, pa ugotovitev sodišča glede tega, da bi prvi toženec nepremičnino lahko kupil po pošteni tržni ceni, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

32. Pritožbeno sodišče je zgoraj ugotovilo, da je bila trditvena podlaga tožnice ustrezna in zadostna, da je sodišče njen zahtevek lahko presojalo, zato ni res, da je trditveno podlago tožnice večkrat prekoračilo in kot nedokazana štelo dejstva, ki jih je dokazno podprto zatrjeval prvi toženec jih tožnica ni prerekala (kot je zatrjevano v pritožbi prvega toženca), ter tudi ni res, da je sodilo z uporabo tako imenovanega preiskovalnega načela, s tem pa privilegiralo obravnavo tožnice in poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti orožij in enakosti pred zakonom (kot je zatrjevano v pritožbi drugega toženca). Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo še na preostale pritožbene trditve tožencev (360. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke

33. Tožnica se neutemeljeno zavzema za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar naj bi bilo skladno z načelom pravičnosti, glede na to, da je drugi toženec v osebnem stečaju. Trdi, da bo poplačilo s prodajo nepremičnin po nični pogodbi izvedeno v korist stečajne mase, kjer tožnica ni edina, niti največja upnica, po drugi strani pa bo drugi toženec pridobil premoženjsko korist v višini priznanih pravdnih stroškov, in v takšni situaciji tožnica, ki uveljavlja ničnost pravnih poslov davčnih dolžnikov, s sprožanjem sodnih postopkov deluje negospodarno oziroma v škodo proračuna. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno priznalo po uspehu v pravdi. Glede na to, da je tožnici priznalo 11.027,50 EUR stroškov, prvemu tožencu 13.516,55 EUR stroškov in drugemu tožencu 13.453,55 EUR stroškov, odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ne bi bila v skladu s 154. členom ZPP, niti v skladu z načelom pravičnosti, kar prvi toženec v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, kot tudi, da so tožničini zaključki materialnopravno zmotni, saj 389. člen ZFPPIPP določa, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja spada med drugim tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja. To pomeni, da bodo stroški, ki jih bo drugi toženec pridobil, šli v stečajno maso, ki se bo razdelila med upnike, torej del tudi tožnici, delno pa bo dobila povrnjene svoje stroške postopka glede na to, da je sodišče pri povračilu teh določilo nerazdelno obveznost tožencev. Tudi pritožbeno zavzemanje, da toženca do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe nista upravičena, saj je tožnica s tem predlogom uspela, ni utemeljeno. Kadar o stroških za izdajo začasne odredbe po določilih izvršilnega zakona ni odločeno med samim postopkom, in tekom tega postopka o teh stroških ni bilo odločeno, so stroški začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov. O njihovi povrnitvi se odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča, po pravilih končnega uspeha v pravdi.10

Sklepno

34. Glede na povedano pritožba prvega toženca zoper zavrnitev prvega primarnega zahtevka ni dopustna in jo je sodišče zavrglo (274. člen v povezavi s 343. členom ZPP), v preostalem delu pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožbi tožnice ter drugega toženca pa v celoti nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka, in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP), kar je narekovalo zavrnitev pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli, morajo sami nositi svoje pritožbene stroške, tožnica pa mora glede na čas vložitve tožbe skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, ki je bil v uporabi od 1. 1. 2009, po tarifni številki 3220 prvemu tožencu, ki je podal odgovor na pritožbo, povrniti nagrado za pritožbeni postopek v višini 50,00 EUR, 22 % DDV znaša 11,00 EUR in materialni stroški 6,88 EUR (skladno s tarifno številko 6002 bi lahko bili priznani v višini 10,00 EUR, priglašeni pa so bili v višini 6,88 EUR, to je 2 % od 344,25 EUR), skupaj 67,88 EUR.

-------------------------------
1 Tožba je bila vložena 7. 1. 2014, osebni stečaj drugega toženca se je začel 11. 7. 2014.
2 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
3 Dr. Nina Plavšak v: ZFPPIPP z razširjenimi uvodnimi pojasnili, GV Založba, 2008, str. 202.
4 VSL sklep I Cp 2998/2016 z dne 21. 2. 2017.
5 Komentar k 182. členu, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, 2. knjiga, Ur. l. RS in GV Založba, 2006.
6 Slednja se sklicuje na zadevo VSL I Cpg 190/2014.
7 Primerjaj VSL sklep in sodba I Cpg 102/2017 z dne 21. 2. 2017 in VSL sklep I Cpg 972/2016 z dne 9. 2. 2017.
8 Sporazumni prenos premoženja na drugega zakonca z namenom, da upnik ne bi mogel poseči na to premoženje, in prenos premoženja z namenom preprečiti oškodovancu poplačilo odškodninske terjatve.
9 Sklep VS RS II Ips 253/2012 z dne 25. 10. 2012.
10 VSL sklep II Cp 4182/2008 z dne 16. 4. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 270, 270/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 182, 182/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 40/2, 255

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjc4