VSL Sodba VII Kp 20911/2016

Jedro

Obdolženčev zagovornik ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni pravni kvalifikaciji obdolženca za izvršitev kaznivega dejanja 9. 1. 2016 obtožbe oprostiti, ne pa navedenega dejanja zgolj izpustiti iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Gre namreč za dve kaznivi dejanji, zato je med njima podan realni stek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je le-ta obdolžencu v korist, zato jo lahko v pritožbenem postopku uveljavlja le državni tožilec, ne pa tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik. Ker državna tožilka tega ni storila in ker ne gre za kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni poseglo. Sodišče se je pri odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika posledično omejilo zgolj na dogodek iz izreka sodbe, to je očitano dejanje z dne 22. 1. 2016.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v znesku 80,00 EUR in potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega kaznivega dejanja grožnje, storjenega 9. 1. 2016 in 22. 1. 2016 ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo zapora treh let in enoletno preizkusno dobo.

3. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter obdolženca oprosti in mu povrne stroške kazenskega postopka“.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi državne tožilke:

5. Državna tožilka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izpustilo dejanje z dne 9. 1. 2016. Meni, da je bila izvršitev očitanega dejanja dokazana z izpovedbami oškodovanca in prič ter da je sodišče prve stopnje zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene navedbe po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljene.

6. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta obdolženi in oškodovanec v dalj časa trajajočem sporu in da je obdolženi oškodovancu že grozil, saj to izhaja iz izvedenih dokazov. Drži tudi, da so zaslišane priče vedele izpovedati o številnih dogodkih, ko naj bi obdolženi oškodovancu grozil prav v ... parku, vendar ti dogodki niso predmet obtožbe in zato tudi niso predmet tega kazenskega postopka ter se nanje sodba ne nanaša (prvi odstavek 354. člena ZKP). Predmet tega kazenskega postopka in posledično predmet dokazovanja je določilo tožilstvo v obtožnem aktu. Ker predmet obtožbe konkretizirata med drugim tudi čas in kraj izvršitve kaznivega dejanja, sta lahko v konkretnem primeru predmet dokazovanja samo dejanji iz opisa, to je dejanji z dne 9. 1. 2016 in 22. 1. 2016.¹ Sodišče zato tudi ne sme ugotavljati za obdolženca manj ugodnih dejstev od zatrjevanih.

7. V zvezi z dejanjem z dne 9. 1. 2016 je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo njegovega obstoja. Oškodovančeva izpoved glede očitanega dejanja ni skladna in jo je slednji večkrat spreminjal tako, da je mešal dogajanje z dogodki, ki niso predmet obtožnega predloga v tem postopku. Glede na oddaljenost in siceršnje število podobnih dogodkov sicer ni pričakovati, da bi se oškodovanec natančno spomnil vseh podrobnosti, vendar so bile neskladnosti v njegovi izpovedi tolikšne, da obstoja očitanega historičnega dogodka sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo šteti za dokazanega. Ugotovitve o odnosu med obdolžencem in oškodovancem in o obstoju dejanj, ki niso predmet obtožbe v tem postopku, lahko predstavljajo zgolj indice, to je dejstva, ki šele posredno, z logičnim sklepanjem omogočajo spoznavanje pravno odločilnih dejstev,² vendar samo njihov obstoj še ne zadošča, da bi lahko sodišče na njihovi podlagi napravilo sklep, da je dogodek potekal na način, kot zatrjuje obtožba ter da so druge možne razlage izključene. To še posebej velja, ker obravnavanega dogodka ni videla nobena izmed zaslišanih prič in ga tudi ne potrjujejo ostali izvedeni dokazi. To je po presoji pritožbenega sodišča tudi bistvena razlika v primerjavi z dejanjem z dne 22. 1. 2016, obstoj katerega je potrdil tudi zaslišani B. B. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da izvršitev dejanja z dne 9. 1. 2016 obdolžencu ni bila dokazana s stopnjo subjektivne gotovosti, ki bi glede tega dejanja opravičevala izrek obsodilne sodbe.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta dejanji, ki sta predmet obtožbe, povezani v celoto in da gre zato za enovito dejanje grožnje ter ga je glede dokazanosti kot takega tudi potrebno presojati. Iz očitka v obtožnem predlogu izhajata dve časovno in krajevno povsem ločeni grožnji, ki sta glede na naravo vsaka zase pri oškodovancu povzročili občutek ogroženosti. Ker je kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 dokončano, ko se oškodovanec seznani s storilčevo grožnjo oziroma, ko je pri njem ustvarjen občutek ogroženosti, sta nastali dve prepovedani posledici,³ posledično pa so izpolnjeni zakonski znaki dveh kaznivih dejanj in ne enega, kot to zmotno navaja pritožba. V takih primerih se vsako kaznivo dejanje obravnava samostojno, ne glede na to, da se storilcu sodi za obe dejanji hkrati, zato je sodišče prve stopnje obdolženca lahko obsodilo zgolj za eno izmed očitanih dejanj.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

9. Obdolženčev zagovornik ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni pravni kvalifikaciji obdolženca za izvršitev kaznivega dejanja 9. 1. 2016 obtožbe oprostiti, ne pa navedenega dejanja zgolj izpustiti iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Kot pojasnjeno, gre namreč za dve kaznivi dejanji, zato je med njima podan realni stek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, gre pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je le-ta obdolžencu v korist, zato jo lahko v pritožbenem postopku uveljavlja le državni tožilec, ne pa tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik.⁴ Ker državna tožilka tega ni storila in ker ne gre za kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni poseglo. Sodišče se je pri odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika posledično omejilo zgolj na dogodek iz izreka sodbe, to je očitano dejanje z dne 22. 1. 2016.

10. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da dejanje z dne 22. 1. 2016 potrjuje izpoved priče B. B., oškodovanca ter zagovor obdolženca v delu, ko je potrdil, da se je ta dan sestal s B. B. Izpoved oškodovanca je ocenilo kot prepričljivo, saj je bila v tem delu konsistentna in potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prav to razlika v primerjavi z izpovedjo oškodovanca glede dejanja z dne 9. 1. 2016. Ne gre za to, da bi oškodovanec glede prvega dogodka lagal in si izmišljal, kot to skuša prepričati pritožba, temveč so po presoji višjega sodišča razlike v njegovi izpovedbi posledica oddaljenosti dogodka in številčnosti podobnih dogodkov, katerih obstoj so potrdile tudi ostale zaslišane priče. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno izpovedi priče B. B., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno. Verodostojnost priče sodišče v skladu z načelom neposrednosti (prvi odstavek 355. člena ZKP) namreč ocenjuje na glavni obravnavi, saj pričina pisna izjava takšne psihološke ocene verodostojnosti ne zagotavlja.⁵ Pritožbeno stališče, da je verodostojnost priče pogojena z njeno skrbnostjo pri popisu pisne izjave zato ne vzdrži kritične presoje. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje izpoved te priče, ki je bila neposredno zaslišana, ocenilo kot verodostojno in to v obrazložitvi tudi prepričljivo pojasnilo, zato pritožbeno sodišče slednjemu pritrjuje.

11. Izvršitev očitanega dejanja po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrjuje tudi obdolženčev motiv, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi B. B. in zagovora obdolženca ter na podlagi listinskih dokazov, ki potrjujejo, da je bila dne 22. 1. 2016 opravljena glavna obravnava v zadevi VI K 59776/2012, na kateri je bila oškodovancu izrečena oprostilna sodba. Ker predstavlja motiv razlog obdolženca, zaradi katerega je ta izvršil dejanje, je pri tem povsem nepomembno, kaj je kot motiv štel oškodovanec, zato se pritožbeno problematiziranje vprašanja, ali je bila motiv izdaja oprostilne sodbe ali obveznost plačila stroškov kazenskega postopka, izkaže za povsem nerelevantno.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da izrečena grožnja ni bila resna in pri oškodovancu ni ustvarila občutka ogroženosti. Za takšno grožnjo gre, če gre za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto pri oškodovancu objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost, navedeno pa sodišče presoja glede na vsebino izrečenih groženj, okoliščin in dejstev, v katerih so bile grožnje izrečene, odnosa med obdolžencem in oškodovancem, njunih osebnostnih lastnosti ter podobnih okoliščin.⁶ Iz očitka v obtožnem predlogu izhaja, da je obdolženi govoril o tem, „da bo oškodovancu zavil vrat in ga prerezal“ ter da „bo z njim obračunal“. Gre za besedni zvezi, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavljata resno in konkretno grožnjo za življenje in telo ter sta pri oškodovancu objektivno zmožni povzročiti občutek ogroženosti. Dodatek, ki se nanaša na oškodovančeve otroke, to je „da C. C. maltretira otroke“ sicer res ne predstavlja grožnje in posledično tudi ne konstitutivnega elementa kaznivega dejanja, vendar ta del opisa v ničemer ne spreminja pravne kvalifikacije očitanega dejanja in zato ni pravno pomemben.

13. Da je bila izrečena grožnja pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu, kaže tudi odnos med obdolžencem in oškodovancem ter okoliščine, v katerih so bile grožnje izrečene. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so med obdolžencem in oškodovancem obstajali številni spori, kar je v zagovoru potrdil tudi obdolženec sam, o tem pa so izpovedovale tudi zaslišane priče. Pritožnik sicer pravilno zatrjuje, da obstaja med obdolžencem in oškodovancem samo en sodni spor, vendar je enako ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč zapisalo, da „med oškodovancem in obdolžencem (ter obdolženčevo družino) obstajajo številni (tudi še odprti sodni) spori“. Navedeni zapis gre razumeti tako, da med obdolžencem in oškodovancem obstajajo številni spori, tudi sodni in ne, da med njima obstajajo številni sodni spori, kot to zmotno tolmači pritožnik. Ker je obdolženec v preteklosti oškodovancu že grozil in tudi fizično napadel oškodovančevega očeta, kar je potrdil v svojem zagovoru, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je oškodovanec obdolženca bal. To še posebej velja, ker se je na dan izvršitve očitanega dejanja odnos med obdolžencem in oškodovancem dodatno zaostril, saj je bil oškodovanec takrat oproščen v kazenskem postopku, v katerem je bila oškodovanka obdolženčeva hči. Ob upoštevanju teh okoliščin in ob upoštevanju nespornega dejstva, da ima oškodovanec nizko frustracijsko toleranco, je izrečena grožnja pri oškodovancu vsekakor lahko ustvarila občutek ogroženosti. Pritožbeno sodišče dodaja, da je lahko tudi nelagodje, ki ga je pri oškodovancu zaznal B. B., povsem verjetno posledica strahu, zato izpovedbe ni mogoče presojati na način, da se oškodovanec obdolženca ni bal, kot to skuša prepričati pritožba. B. B. je namreč povedal tudi, da grožnje oškodovancu ne bi omenjal, če ne bi imel vtisa, da je zadeva resna. Relevantne niso niti pritožbene navedbe, da sta bila obdolženec in oškodovanec sprva v dobrih odnosih. Pritožnik v nadaljevanju namreč sam ugotavlja, da se je njun odnos po oškodovančevi ločitvi od obdolženčeve hčerke močno poslabšal in da je bil v času izvršitve kaznivega dejanja slab. Zato torej dejstvo, da sta bila obdolženi in oškodovanec nekoč v dobrem odnosu, ne more vplivati na obstoj občutka ogroženosti pri oškodovancu v času izvršitve očitanega dejanja, prav tako pa za obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je obdolženi grožnjo nameraval uresničiti.

14. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v smislu 386. člena ZKP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in dobo preizkusa, kar vse je upoštevaje težo kaznivega dejanja in ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine tudi primerna in pravična sankcija.

15. Ker izpodbijana sodba nima napak, ki jih zatrjujeta pritožbi in ker tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi (tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, kot tudi pritožbo državne tožilke) zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v znesku 120,00 EUR.

-------------------------------
¹ Tako mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 600.
² Tako Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2003, str. 524.
³ Tako M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 188.
⁴ Tako Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 733 in sodbi VSRS I Ips 42/1998 z dne 5. 10. 2000 ter I Ips 102/2005 z dne 12. 5. 2005.
⁵ Tako Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2003, str. 250.
⁶ Tako sodba VSRS I Ips 55124/2010-55 z dne 6. 9. 2012.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1144/2013
• VSM Sklep IV Kp 12536/2016
• VSM sklep IV Kp 2756/2014