VSL Sodba I Cp 140/2018

Jedro

Glede na to, da je v pisnem soglasju brazgotinjenje opisano obširno, je potrebno ustno pojasnilno dolžnost opraviti v enakem obsegu, če tožniku ni bilo dano v podpis pisno soglasje, na podlagi katerega bi se seznanil z možnimi zapleti in posledicami posega.

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja zastaranja odškodninske terjatve tožnika pravilno uporabilo splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR od 24.6.2014 dalje do plačila, in od zneska 2.000,00 EUR od 17.3.2017 dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 5.500,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.000,00 EUR od 24.6.2014 dalje do plačila in od zneska 500,00 EUR od 8.2.2012 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da se je umaknil iz dejavnosti „flair-tendinga“ v posledici neuspele presaditve las ter posledic takšnega posega. Izvedenka je potrdila, da je tožnik izredno občutljiv na problem izpadanja las. Tožnik se je umaknil iz javnosti, saj se mu ves čas zdi, da je tarča pogledov drugih ljudi ter njihovega pomilovanja. Navedenega ne spremeni dejstvo, da se je tožnik v obdobju po letu 2007 spomnil zgolj enega dogodka, ki se je izvajal podnevi. Tudi pod lučjo (ki se uporablja v primeru, da gre za nočne dogodke) so posledice posega na tožnikovi glavi dobro vidne. Mogoče celo bolj, saj luč dodatno poudari nepravilnosti - neravnine na površini kože. V kolikor bi bil poseg uspešen, bi tožnik nadaljeval z dejavnostjo, kjer je zunanji videz zelo pomemben dejavnik. Da se je tožnik umaknil v posledici neuspelega posega, je potrdila tudi priča I. Č. Potrjeno je tudi, da se tožnik ne ukvarja več s plavanjem. Sodišče spregleda, da se tožnik v času plavanja nahaja na nivoju tal in je posledično z roba bazena še bolj omogočen pogled na njegovo glavo, ki je tako še bolj izpostavljena pogledom ostalih kopalcev. Prav tako v bazenu nikoli ni mogel uporabiti nobene kape, ipd., da bi se lahko zakril pred pogledom tretjih oseb. Glede na dejstvo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago v zvezi z utrpelimi duševnimi bolečinami, bi sodišče moralo samo pravilno pravno okvalificirati zahtevek tožnika ter odločati o priznanju odškodnine iz naslova neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (tako sodba I Cp 4703/2008 z dne 18.3.2009). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo plačilo dodatnih 2.000,00 EUR iz naslova skaženosti. Tožniku je poseg pustil trajne posledice, ki so izrazito vidne, saj se nahajajo na območju glave. Tožnik je posledice poskusil odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem z botoksom in tetoviranjem, vendar pri tem ni bil v celoti uspešen. Tudi sodišče samo ugotavlja, da so „luknjice“ na glavi tožnika vidne še danes s prostim očesom, in sicer iz razdalje najmanj pol metra. Tožnik je mlajši moški, pri čemer je intenziteta skaženosti še toliko bolj izrazita. Zato bi sodišče moralo prisoditi tožniku odškodnino v celotnem terjanem znesku. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi 8. člena ZPP ugotoviti, da je plačilo posega izkazano. Res ni tožnik predložil potrdila o plačilu, je pa navedeno dejstvo potrdil z drugimi dokazi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku dejansko izstavila kakšen račun, ki bi bil neporavnan. Nelogično je, da bi tožena stranka poseg izvedla, tožnik tega ne bi plačal, nato pa tožena stranka vse od leta 2012 pa do danes ne bi od tožnika terjala plačila. Očitno je, da je bil predmetni strošek poravnan, in sicer s plačilom na roke. Posledično tožnik tudi ni prejel nobenega potrdila o plačilu, zato ga ni mogel predložiti.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je protispisno stališče, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je po prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije. Sodišče je toženi stranki naložilo, da po prejemu listinskih dokazov tožeče stranke odgovori na navedbe tožeče stranke v zvezi s tožbenim zahtevkom in razširitvijo tožbe, pojasnilo pa je tudi, da se tožena stranka lahko opredeli na „današnje postavljene navedbe in predloge tožeče stranke“. Sodišče pa tožene stranke ni opozorilo na posledice zamude, zato tožena stranka ni prekludirana. Vloge in listine, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja sporov (286. člen ZPP). Sodišče je dovolilo spremembo tožbe po ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije, zato je ravnalo pravilno, ko se je meritorno opredeljevalo o uveljavljenem ugovoru. Iz sodbe je izostala opredelitev o navedbah tožene stranke, ki se je pri utemeljitvi ugovora sklicevala na spoznanja sodne prakse (na odločbe II Ips 255/2011, III Cp 1000/2015, II Cp 3146/2013). V skladu s sodbo II Ips 255/2011 tožena stranka ne more odgovarjati kot delodajalec, saj je bil tudi tedaj A. A. zaposlen pri tretjem, kar potrjuje sklep VSL III Cp 1000/2015, kjer se izrecno navaja, da odškodninske odgovornosti po določbi 147. člena OZ ni mogoče uporabiti, če je delodajalec v civilnopravnem odnosu z delavcem, ki je zaposlen drugje. Podlaga za poslovno sodelovanje med toženo stranko in A. A. je namreč v podjemni pogodbi, ki sta jo sklenili gospodarski družbi, kar tako glede na vsebino sodelovanja kot tudi stranke pogodbe pojmovno izključuje subordinacijo. Pogodba določa, da A. A. opravlja dela samostojno in na podlagi lastne odgovornosti, tožena stranka nudi le prostore in opremo, finančne rezultate sodelovanja pa si pogodbeni stranki delita v skladu z dogovorom. Zmoten je tako zaključek v sodbi prve stopnje, da je bil končni rezultat dela, ki ga je opravljal dr. A. A. za toženo stranko, v interesu in korist tožene stranke. Ne drži tudi, da je bil A. A. dolžan spoštovati navodila o načinu dela tožene stranke. Zmotno je stališče, da odškodninski zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Ker je tožnik sodno varstvo za plačilo škode v znesku 2.000,00 EUR uveljavljal 17.3.2016, škoda pa je tožniku nastala ob presaditvi las dne 8.2.2012, tožena stranka za ta znesek utemeljeno uveljavlja zastaranje. Glede kršitve pojasnilne dolžnosti sodba ne vsebuje razlogov oziroma je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da vpliva na zakonitost sodbe. A. A. je tožnika že pred operativnim posegom seznanil z vsebino priloženega soglasja, tožnik se je z operacijo strinjal, v podpis pa mu je bilo soglasje po elektronski pošti predloženo na dan operacije. A. A. je izpovedal, da je bil tožnik v pogovorih pred nameravano operacijo zelo dobro informiran o postopku presaditve las. Ker se v obrazložitvi sodbe navaja, da soglasje v poglavju brazgotinjenje in počasno ali podaljšano celjenje obširno piše o nastanku brazgotin, tudi takšnih, ki so nastale pri tožniku, je v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno, da tožnik pred operacijo ni bil seznanjen z možnostjo brazgotin. Izostala je tudi izpovedba zdravnika, ki je izključil možnost, da bi opustil pacienta seznaniti z vsebino soglasja, saj je bil to eden izmed prvih posegov, ko je bil še bistveno bolj previden, zato je to tudi bolj poudaril in opozoril na možne komplikacije. Ker je tožnik potrdil, da je prejel soglasje po elektronski pošti, je zmotno ugotovljeno, da ga tožnik ni dobil, sodišče pa je spregledalo elektronsko sporočilo A. A. z dne 8.2.2012, kjer zdravnik navaja, da v skladu z dogovorom prilaga soglasje in tožnika prosi, da ga v skladu z dogovorom prinese na kontrolni pregled, želi mu še uspešno celjenje. Priča M. E. je potrdila, da sta se tožnik in zdravnik pred operacijo dolgo časa menila v ambulanti ter da dr. A. vsakega pacienta seznani z morebitnimi zapleti. Zdravnik je poudaril, da vsakdo, ki so mu bili presajeni lasje, lahko pričakuje, da bo imel kraste in rane, kar je logično pri vsakem kirurškem posegu. Spomnil se je, da sta govorila o brazgotinjenju, o detajlih pa ni vedel povedati. Iz sodbe je izostala izpovedba tožnika, da se tudi ob seznanitvi z možnostjo brazgotin ne bi odločil za operativni poseg, če bi vedel, da zdravnik dogovorjenega operativnega posega še ni opravil. Očitno je, da odločitev tožnika ni bila pogojena z možnostjo nastanka brazgotin, pač pa z izkušnjami zdravnika. Tožena stranka meni, da terapija z botoksom in tetoviranjem ne predstavlja zdravljenja niti stroška, ki bi bil potreben za zmanjšanje vidnosti nastalih brazgotin. Tožnikova občutljivost na zunanji videz ni okoliščina, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine. Iz ustnih pojasnil izvedenke je razvidno, da tožnik ni utrpel nepopravljive škode, gre le za nekaj brazgotin, prav tako pa se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo. Iz sodbe je izostalo opozorilo izvedenke, da se tožnik po operaciji sploh ni odzval na naročene preglede ter izpovedba tožnika, da mu je zdravnik poslal po elektronski pošti soglasje in ko ga je prebral, je bil še bolj v skrbeh, saj se v njem navaja, da so brazgotine posledica operativnega posega ter izpovedba, da se tudi pri nobenem drugem zdravniku ni oglasil, kar ni združljivo z zaključkom o silnem strahu za izid zdravljenja. Popolnoma prezrta pa je tudi elektronska korespondenca med tožnikom in A. A. po operaciji. Tožnik vse do pravde sploh ni zatrjeval, da bi ga skrbelo za izid zdravljenja, kaj šele, da bi ga mučili strahovi. Prisojena odškodnina za nastali strah tako ni upravičena. Brazgotine pri tožniku ne izpolnjujejo pravnega standarda skaženosti. Dejstvo, da so te vidne in da tožniku njegov videz veliko pomeni, nikakor ni dovolj. Tožnik je sam izpovedal, da je po napravljeni tetovaži s svojim videzom zadovoljen. V zbranih dokazih ni podlage, da so brazgotine vplivale na njegovo psihično ravnotežje oziroma duševno počutje nasploh. Ni izkazano, da bi brazgotine vzbujale zanimanje okolice. V sodbi se opušča mnenje izvedenke, ki tožniku pripisuje obsedenost s svojo plešavostjo. Tudi sicer je napačno utemeljevanje škode z izključno subjektivno prizadetostjo tožnika, saj je v skladu z ustaljeno sodno prakso nujno treba upoštevati objektivno ugotovljena dejstva o spremembi oškodovančeve zunanjosti. Tožnik je samovoljno oziroma predčasno prekinil zdravljenje, na pozive zdravnika za kontrolni pregled se sploh ni odzival. Iz sodbe je izostalo, da je tožnik v nasprotju z navodili po posegu nosil kapo, kar je po pojasnilu izvedenke negativno vplivalo na celjenje ran, zaradi česar je nujno ugotoviti soprispevek tožnika k nastali škodi.

6. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. V teoriji in sodni praksi ni bilo enotnega stališča o vprašanju, ali je izpolnitev pojasnilne dolžnosti pogoj za sklenitev pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev. To dilemo je Vrhovno sodišče RS razrešilo v zadevi II Ips 94/2015 z dne 2.7.2015. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika in se zato presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje glede vprašanja zastaranja odškodninske terjatve tožnika pravilno uporabilo splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.¹ Pravilno je ugotovilo, da je bil poseg presaditve las pri tožniku izveden 8.2.2012, tožba pa je bila razširjena dne 17.3.2016, zato zastaralni rok za terjatev na plačilo zneska 2.000,00 EUR (ki predstavlja strošek zdravljenja za zmanjšanje vidnosti brazgotin, ki je nastal šele po posegu presaditve las), še ni potekel, terjatev pa zato ni zastarala.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedbe in dokaze v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije podala prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, na posledice zamude pa je bila opozorjena v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo. Zato jih ni mogoče upoštevati (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke (da naj tožena stranka v skladu z edicijsko dolžnostjo predloži pogodbo, na podlagi katere je delo za toženo stranko vršil A. A.) toženi stranki dodelilo rok 15 dni za predložitev pogodbe, na podlagi katere je A. A. delal za toženo stranko (ni šlo za poziv sodišča po 286. a. členu ZPP, ker navedb v zvezi s pasivno legitimacijo tožena stranka sploh še ni podala, tako da ni moglo iti za poziv njej na dopolnitev predhodnih navedb). Ker je tožeča stranka pogodbo o opravi zdravstvenih storitev (oziroma lepotnega posega) sklenila s toženo stranko, je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede tega, da ona ni pasivno legitimirana. Tožena stranka pa do prvega naroka ni podala ugovora pasivne legitimacije, ki bi ga zapolnila z navedbami in dokazi. Da bi to lahko storila kasneje, jo ne opravičuje dejstvo, da je takšen dokazni predlog podala tožeča stranka, saj na njej ni bilo trditveno in dokazno breme glede tega, na kakšni podlagi je za toženo stranko delal zdravnik A. A. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče šteje kot pravilne razloge, ki jih je v zvezi z pasivno legitimacijo tožene stranke navedlo sodišče prve stopnje v točki 16 sodbe. Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji in v pritožbi sklicevala na primere v sodni praksi, ki pa z obravnavanim primerom niso primerljivi, saj gre v predmetni zadevi za pogodbeno odškodninsko odgovornost, kjer je tožnik sklenil pogodbo s toženo stranko za opravo lepotnega posega. Zato ni pomembno, na kakšni podlagi je zdravnik A. A. delal za toženo stranko oziroma takšno dejstvo ni razlog, zaradi katerega tožena stranka ne bi odgovarjala za kršitev pojasnilne dolžnosti, opravljene s strani A. A. Pomembno je zgolj, da je A. A. delal pri toženi stranki in v njeno korist. S tem, ko je delal zanjo, pa je bil nedvomno dolžan spoštovati tudi navodila o načinu dela tožene stranke, v tem smislu gre na nek način tudi za sobordinacijo oziroma podrejenost toženi stranki.

10. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da A. A. pred opravo posega - presaditve las ni opravil pojasnilne dolžnosti v zadostnem obsegu. Dokazna ocena je prepričljiva in skladna metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih so popolni in jasni, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je A. A. kot zdravnik tožniku zadovoljivo pojasnil tudi posledice posega v smislu možnega brazgotinjenja, pritožbenega sodišča ne prepričajo. Tožena stranka v pritožbi pove, da je pisno soglasje za poseg poslala tožniku istega dne, kot je bil opravljen poseg, vendar pa je bistveno, da ga tožnik ni imel na razpolago pred posegom, temveč šele po njem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi sama tožena stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je pisno soglasje tožniku po elektronski pošti poslala po operaciji. V pisnem soglasju za operativni poseg presaditve las (priloga B3) je brazgotinjenje našteto med pričakovanimi nevšečnostmi, tveganji in zapleti ter pojasnjeno zelo obširno. A. A. pa je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku pojasnil le, da bo po posegu lahko imel dva dni kraste in obveze, ki jih mora odstraniti pod tušem z nežnim šamponom. Ostalih podrobnosti se ni spomnil. Glede na to, da je v pisnem soglasju brazgotinjenje opisano obširno, je potrebno ustno pojasnilno dolžnost opraviti v enakem obsegu, če tožniku ni bilo dano v podpis pisno soglasje, na podlagi katerega bi se seznanil z možnimi zapleti in posledicami posega. Če bi A. A. pojasnilo v takšnem obsegu tudi izpolnil, bi se tega gotovo spomnil, zato ne prepričajo nasprotne pritožbene navedbe o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Priča M. E. je vedela povedati le, da sta bila A. A. in tožnik dosti časa v ambulanti predno je tožnik stopil v operacijsko dvorano, pri čemer v operacijski dvorani pogovor o posledicah posega ni potekal. Ni pa bila prisotna pri sami opravi pojasnilne dolžnosti, zato pritožbenega sodišča ne prepriča pritožbena navedba tožene stranke, da je ta priča potrdila, da zdravnik A. A. pacientu vedno razloži, kako poteka postopek, saj je takšna izpovedba premalo konkretna.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik prestajal strah že med samim posegom, ko se je dr. A. A. med posegom spraševal, kam naj pravilno da vsadek, da bo rasel v pravilno smer. V skrbeh pa je bil tožnik tudi po posegu, ko je prebral v soglasju določila o brazgotinah. Zaradi vnetja so pri tožniku kraste trajale tri do štiri tedne, brazgotine pa so zorele pol leta po posegu. V septembru 2012 pa je bil tožnik seznanjen ne samo z zaključkom zdravljenja, ampak tudi s posledicami posega. Da je bil strah intenziven, je potrdil tako tožnik v svoji izpovedbi kot izvedenka dr. C. T. v svojem mnenju. Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da dejstvo, da je tožnik na zunanjo podobo občutljiv, ni pravno relevantno. To dejstvo namreč vpliva na subjektivno doživljanje strahu s strani tožnika in je zato pravno pomembno. Dejstvo je, da se tožnik po operaciji ni odzval na kontrolni pregled pri toženi stranki. Kako je to dejstvo vplivalo na tožnikovo doživljanje strahu, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, prav tako pa ne pojasni v pritožbi. Izpovedba tožnika o njegovi skrbeh, ko je po operaciji prebral pisno soglasje za poseg, je opisana v točki 53 sodbe, zato ne drži navedba pritožbe tožene stranke, da je v sodbi to izostalo. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje po posegu v stiku z dr. A. A. po elektronski pošti v času od 8.5.2012 do 5.9.2012, tako da ne drži navedba tožene stranke, da se tožnik ni oglasil pri zdravniku. Glede na nezadovoljstvo tožnika z opravljenim posegom pa je razumljivo, da se na kontrolni pregled pri toženi stranki ni zglasil. Sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnika skrbelo za izid zdravljenja in takšnega zaključka pritožba tožene stranke ne omaje.

12. Glede skaženosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik v obeh parietalnih predelih področje brez las, veliko 5x4 centimetre, desno 5x3 centimetre, in da so v levem področju ostale brazgotine v področju 6x3 centimetre, kjer je bila opravljena presaditev, na desni strani pa 5x5 centimetrov. Na zatilju, kjer je bilo odvzemno mesto, ima tožnik nešteto drobnih belih brazgotinic, ki so deloma prekrite s tetovažo, so malo vidne, drobne, vendar bolj svetle kot barva lasišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi lastnega opažanja ugotovilo, da so nekatere brazgotine na levem in desnem temenu še vedno vidne s prostim očesom, to pa je razvidno tudi iz fotografij na prilogah A26 in A27. Takšne brazgotine nedvomno kazijo izgled človeka, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da te brazgotine ne izpolnjujejo pravnega standarda skaženosti, ki bi oškodovanca upravičevali do odškodnine. Res je izvedenka dr. T. izpovedala, da je tožnik obseden s svojo plešavostjo, vendar je sodišče prve stopnje subjektivne okoliščine na strani tožnika, to je, da tožniku njegov videz zelo veliko pomeni, upoštevalo v ustrezni meri. Pravilno je pojasnilo, da se subjektivne lastnosti oškodovanca, med katerimi je tudi psihični ustroj, upoštevajo le do razumne mere. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa bi takšne brazgotine motile tudi povprečno občutljivega človeka. Sodišče je tako pravilno verjelo tožniku in ugotovilo, da brazgotine zbujajo zanimanje okolice, saj je izpovedal, da ga ljudje sprašujejo, kje je bil in kaj je delal. Ko je tožnik izpovedal, da je bil zadovoljen, je to izpovedal v zvezi z napravo tatuja, da je takrat lahko snel kapo, ki jo je pred tem nosil, da bi zakril brazgotine. Naprava tatuja je stanje izboljšala, vendar ne popolnoma, kot to izhaja iz izpovedbe tožnika. Glede tega, da je tožnik predčasno prekinil zdravljenje oziroma da je po posegu nosil kapo ter kako je to vplivalo na samo zdravljenje, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala navedb, tudi ne navedb o soprispevku tožnika iz tega naslova, zato pritožbeno sodišče teh novot ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Pritožba tožene stranke v zvezi s skaženostjo tako ni utemeljena.

13. Ni pa utemeljena niti pritožba tožeče stranke, ki nasprotuje prisojeni odškodnini za skaženost, ker naj bi bila prenizka. Res je tožnik mlajši moški, brazgotine so vidne in se nahajajo na območju glave, vendar je te okoliščine ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje in prisodilo tožniku pravično odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, pri čemer je v skladu z 179. členom OZ pravilno upoštevalo tako stopnjo in trajanje duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri določitvi odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik z botoksom in tetoviranjem že saniral del nastale škode in pri odmeri odškodnine za skaženost upoštevalo le brazgotine, ki so dejansko še vidne in zbujajo posebno zanimanje okolice. Tako ni podlage za prisojo višje odškodnine od že prisojene, zato je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena.

14. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi s stroški zdravljenja z botoksom in tetoviranjem v znesku 2.000,00 EUR (kot izhajajo iz potrdila HIShairclinic na A24), saj je izvedenka T. v mnenju potrdila, da je s tem posegom tožnik delno odpravil in zmanjšal posledice predmetnega presajanja las oziroma nastale brazgotine, zato je sodišče prve stopnje te stroške pravilno priznalo kot potrebne stroške zdravljenja in jih naložilo v plačilo toženi stranki na podlagi določbe 1. odstavka 174. člena OZ.

15. Tožeča stranka se neutemeljeno pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da zaradi predmetnega škodnega dogodka tožnik ni opustil ne dejavnosti „flair -tendinga“ (barmenstvo) ne plavanja. V sodbi je sodišče prve stopnje v točkah 42 - 50 obširno pojasnilo, zakaj je sprejelo takšne zaključke ter zaključek, da ne gre za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi bilo podlaga za prisojo odškodnine. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje strinja in glede na vsebino pritožbe le še dodaja, da se ne strinja s trditvami pritožbe, da so v zatemnjenih klubih brazgotine še bolj vidne kot podnevi. Zlasti pa ni prepričljivo, da je bil to razlog, zaradi katerega je tožnik opustil to dejavnost. Tega dejstva ni potrdila niti priča I. Č., na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Ta priča je potrdila le, da se je tožnik z barmenstvom in plavanjem pred škodnim dogodkom res ukvarjal, ne pa dejstva, da se tožnik s tema dvema dejavnostima ne ukvarja več in zakaj. Tožnik v pritožbi poudarja pomembnost zunanjega videza pri opravljanju barmenstva, vendar pritožbenega sodišča ne prepriča, saj tožnikov zunanji videz le ni tako spremenjen, da bi to lahko vplivalo na odločitev o opustitvi takšne dejavnosti. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da opustitev plavanja ni posledica spornega škodnega dogodka. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da sedaj lahko hodi v fitnes in plava in zato ni verjelo njegovi nasprotni izpovedbi ob zaslišanju. Ko pritožba omenja, da tožnik v bazenu ni mogel uporabiti kape, pa takšna trditev pritožbenega sodišča ne prepriča, saj je splošno znano, da veliko kopalcev v bazenu uporablja posebno plavalno kapo, ki bi se je lahko poslužil tudi tožnik.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da nevšečnosti med zdravljenjem, ki so tožnika v času zdravljenja začasno omejevale v njegovih aktivnostih, niso prerasle v samostojno obliko nepremoženjske škode. Upoštevale bi se lahko v okviru zahtevka za odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin, ki pa ga tožnik ni postavil. Pritožnik se sklicuje na odločitev v zadevi VSL I Cp 4703/2008 z dne 18.3.2019, ki pa ni primerljiva, saj je v njej bil s strani tožeče stranke postavljen tudi zahtevek za prisojo odškodnine za telesne bolečine, kar pa tožnik v predmetni zadevi ni storil. Zato tožnikova pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova povračila stroškov posega v višini 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi ta znesek toženi stranki dejansko plačal. Tožnikove izpovedbe priča I. Č. ni potrdila niti tožnik ni predložil kakšnega drugega dokaza o tovrstnem plačilu na roke (npr. potrdila o plačilu, ki bi lahko predložil ne glede na način plačila na roke). Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo pričama dr. A. A. in M. E., da je tožnik hotel plačati s potovalnimi čeki, kar za toženo stranko ni bilo sprejemljivo, tožnik pa se ni držal obljube, da bo poseg plačal ob kontroli, saj ga čez dva dni na kontrolo ni bilo. Dejstvo, da tožena stranka ni izstavila računa, pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da je bilo plačilo izvršeno. Tožena stranka bi bila dolžna izstaviti račun ne glede na to, ali je bil ta nato tudi dejansko plačan. Dejstvo, da do danes tožena stranka tožnika ni terjala za plačilo, pa tudi ne dokazuje, da je bila storitev plačana, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje in to logično obrazložilo z dejstvom, da poseg ni bil uspešen in da so celo nastale posledice, ki so predmet tega postopka.

18. Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki jih navajata pravdni stranki v pritožbah, niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Enako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2017.

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 378/2004
• Sodba II Ips 190/2008
• VSC sodba Cp 507/2016