VSL Sklep II Cp 844/2018

Jedro

Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je pravno odločilno stanje ob uveljaviti ZDen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in druga nasprotna udeleženka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sta J. P. in pokojna M. P. upravičena do odškodnine za nepremičnine parc. št. 168, 169/1 in 167/1 v deležu 739/4992, vse k.o. ..., v obliki obveznih obveznic Slovenskega državnega holdinga d. d., vsak v višini 18.098,50 EUR (skupaj 36.197,00 EUR) in je Slovenski državni holding dolžan v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa izročiti denacionalizacijskemu upravičencu in skrbniku za poseben primer J. P. obveznice v višini 36.197,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za vrnitev nepremičnin parc. št. 168, 169/1 in 167/1 v deležu 739/4992, vse k.o. ..., ki so še predmet tega postopka (v nadaljevanju sporna zemljišča), v naravi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izpodbijani sklep je treba razveljaviti, ker gre za sklep presenečenja. Glede na način vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje (na zadnji narok je sodišče povabilo izvedenca geodetske in gradbene stroke) v katerem so se ugotavljale potrebe družbe P. d. d. - v stečaju na spornih zemljiščih, predlagatelj ni pričakoval, da bo njegov predlog za vrnitev spornih parcel v naravi zavrnjen.

Za sklep presenečenja gre tudi zaradi (sicer nepravilne) ugotovitve, da naj bi vrnjene sporne nepremičnine predstavljale "otok" sredi kompleksa, do katerega bi pot vodila preko industrijskega obrata. Glede na vodenje postopka se o tem ni imel možnosti izjaviti. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, zmotno je uporabljeno materialno pravo.

Sklep ne upošteva stanja (zadnje) glavne obravnave. Zmotno je njegovo stališče, da je okoliščine iz 4. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) treba presojati na dan uveljavitve ZDen, to je 7. 12. 1991. Pravna oseba, ki je ob uvedbi denacionalizacije opravljala dejavnost betonarne, ni imela sklenjene zakupne pogodbe z Občino A., kot (takratnim) lastnikom zemljišč in ne obstaja več. Podjetje S. je z Občino A. zakupno pogodbo sklenilo naknadno, prej ni imelo pravne podlage za uporabo zemljišč. Razpolaganja po uvedbi denacionalizacije (tudi zakupna pogodba, ki je obsegala zemljišča, ki so predmet postopka vračanja) so bila nična. Izpodbijani sklep prezre, da na dan sojenja P. d. d. - v stečaju ne opravlja več nobene dejavnosti, svoje premoženje je prodalo, nov kupec, ki je sporne nepremičnine prevzel v posest, pa se ukvarja s prevozništvom. P. d. d. - v stečaju zato nima več pravnega interesa. Do navedenih dejstev se izpodbijani sklep ne opredeli. Kršena je pravica predlagatelja do izjave, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo ustavne pravice predlagatelja (14. člen, 22. člen in 33. člen Ustave RS).

Ovire glede vrnitve v naravi iz 4. točke 19. člena ZDen je treba razlagati restriktivno in v korist denacionalizacijskega upravičenca. Izpodbijani sklep upošteva hipotetično (preteklo) situacijo nemotenega delovanja betonarne s separacijo in ne upošteva (ne ugotavlja) sedanjega stanja. Občini A. podeljuje pravico do varstva kompleksa, čeprav sama ne opravlja dejavnosti in tudi ni lastnica preostalih zemljišč v kompleksu. Za predmetni postopek ni pomembno, kako je potekala dejavnost do stečaja P. d. d.. V primeru, da bo kompleks v bodočnosti namenjen enaki dejavnosti (sedanji lastnik se ukvarja s prevozništvom), bi bodoči uporabnik lahko prilagodil opravljanje dejavnosti na obstoječih površinah, ne da bi potreboval tudi dele spornih parcel, kar je potrdil tudi izvedenec T. Še zlasti to velja za del parc. št. 167/1, ki je tudi najbolj oddaljena od vseh objektov P. d. d. - v stečaju. Temeljno vodilo denacionalizacije je vzpostavitev stanja pred odvzemom premoženja in poprava storjenih krivic. Pravni položaj P., d. d. - v stečaju ali novega lastnika se ne bi spremenil, če bi bil lastnik zemljišč predlagatelj namesto Občine A.

Z izpodbijanim sklepom ni odpravljena krivica, povzročena z odvzemom zemljišč predlagatelju in njegovi pravni prednici. Omejitev po 4. točki 19. člena ZDen je namenjena lastniku oziroma imetniku pravice uporabe družbene lastnine, ki bi svojo pravico zaradi denacionalizacije izgubil. V konkretnem primeru za nemoteno delovanje Občine A. kot zavezanca za vračilo sporne nepremičnine niso nujno potrebne. Z izpodbijano odločitvijo so bile zato predlagatelju kršene tudi njegove ustavne pravice iz 14. člena, 22. člena, 25. člena in 33. člena Ustave.

3. Na pritožbo je odgovorila druga nasprotna udeleženka, ki je obrazloženo nasprotovala pritožbenim trditvam in predlagala njeno zavrnitev. Izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 80/2016, na katero se je sklicevala že v svoji pripravljalni vlogi (v ponovljenem postopku) 31. 3. 2017 in ji izpodbijani sklep utemeljeno sledi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre za sklep presenečenja, saj je prvostopenjsko sodišče ugovor druge nasprotne udeleženke o zaključeni funkcionalni celoti spornih zemljišč, ki preprečuje vrnitev v naravi, presojalo skozi celotni postopek in je v zvezi s tem tudi izvajalo dokaze.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ostaja sporna odločitev le še glede načina in oblike vrnitve spornih zemljišč, tj. nepremičnin parc. št. 168, 169/1 in 167/1 v deležu 739/4992, vse k.o. ...

6. Sklep ob tokratnem odločanju zavzema stališče, da spornih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi, ker je za njihovo vrnitev podana ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen¹.

7. Pritožba, ki vztraja pri vrnitvi spornih parcel v naravi, gradi na trditvah, da je pri presoji, ali so podane ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, treba upoštevati stanje ob zaključku sojenja in ne ob uveljavitvi ZDen, kot naj bi materialnopravno zmotno upošteval izpodbijani sklep.

8. Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 2113/2015 z dne 28. 10. 2015², opirajoč se na utrjeno sodno prakso, izpostavilo in obrazložilo, zakaj je pomembno stanje ob uveljavitvi ZDen (13. točka obrazložitve). Upoštevaje konkretne okoliščine primera³, ki jih pritožba (ponovno) izpostavlja, pa je res dopustilo možnost za vsaj (delno) upoštevanje sedanjega stanja (31. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji predlagatelja zoper navedeni sklep višjega sodišča (predmet revizijske presoje je bila odločitev glede parc. št. 178 k.o. ...⁴), je s sklepom VS RS 80/2016 z dne 6. 10. 2016 zavrnilo revizijo in zavzelo jasno stališče (sedaj izpodbijani sklep mu sledi), da je pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravno odločilno stanje ob uveljavitvi ZDen.

9. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu razlago, da 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen ščiti pred takšno okrnitvijo izrabe prostora, ki bi določeni prostorski celoti odvzela njeno temeljno vsebino, temeljilo na izhodišču, da se z denacionalizacijo ne sme povzročati novih krivic in da je namen ureditve preprečiti, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremičnine prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo z določenim, vsebinsko povezanim načinom izrabe tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve namena izrabe prostora (12., 14. točka obrazložitve). Izpostavilo je, da je v konkretnem primeru pomembno, da gre za specifičen kompleks zemljišč (Obrat na B.), na območju katerega se je že od šestdesetih let prejšnjega stoletja izvajala dejavnost proizvodnje betona in betonskih izdelkov, in poudarilo, da varstvo iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen uživa prav taka vsebinsko zaključena izraba prostora. Pojasnilo je, da v obravnavani zadevi sedanjega lastniškega stanja ni mogoče gledati izolirano od "lastniškega" (oziroma družbenolastniškega) režima ob uveljavitvi ZDen, ko je občina imela pravico uporabe na pretežnem delu obravnavanega kompleksa. Zaključilo je, da je občina zato upravičena, čeprav sama ni izvajala dejavnosti, ki determinira vsebino kompleksa, uveljavljati varstvo pred posegom v prostor, katerega izraba je bila z izločitvijo enega od zemljišč bistveno okrnjena. Zavzelo je stališče, da stečajni postopek P. d. d. na odločitev ne vpliva in da tudi ni pomembno, da obstaja ob zaključku sojenja specifičen lastninski režim in da občina sama ne opravlja dejavnosti v kompleksu.

10. Neutemeljene so zato pritožbene trditve glede (ne)upoštevanja sedanjega stanja. Razlogi so navedeni že v navedenih sklepih pritožbenega in Vrhovnega sodišča in jih ni treba ponavljati. Dejstva, na katerih gradi pritožba, da sedaj (v času vračanja) betonarna ni več v obratovanju, da druga nasprotna udeleženka sama ne opravlja dejavnosti, da je P. d. d. - v stečaju nepremičnine in premičnine na območju Obrata na B. prodalo novemu lastniku, ki se ukvarja s prevozništvom, glede na jasno izraženo stališče Vrhovnega sodišča niso upoštevna. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah določb postopka in kršitvi ustavnih pravic, ki jih pritožba veže na očitek o (ne) upoštevanju stanja na dan zadnje glavne obravnave.

11. Z zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča je bil predlagatelj seznanjen pred ponovno odločitvijo sodišča prve stopnje in se je imel možnost o njem izjaviti, zato ne gre za sklep presenečenja, kot uveljavlja pritožba. Na navedeno odločbo in v njej navedeno stališče se je sklicevala tudi druga nasprotna udeleženka v pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2017, na katero predlagatelj ni odgovoril in ni ponudil razlogov za vztrajanje pri svojem (drugačnem) stališču, pri katerem vztraja v pritožbi. Sicer predlagatelj tudi v pritožbi ne ponudi tehtnih razlogov v prid svojemu stališču. S ponavljanjem razlogov, s katerimi je bilo seznanjeno in se je o njih izreklo že Vrhovno sodišče, pritožba ne vzbuja pomislekov o pravilnosti odločitve. Dejstvo, da sta se nižji sodišči (pred navedeno odločitvijo Vrhovnega sodišča) ukvarjali z vprašanjem vrnitve dela spornih nepremičnin in se je v tej smeri tudi vodil dokazni postopek in da je bila (v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča) odrejena parcelacija⁵, ne nudi podlage za sklep, da gre zaradi načina vodenja dokaznega postopka (usmerjen je bil v ugotavljanje zemljišč, ki jih potrebuje P. d. d. - v stečaju) za sklep presenečenja.

12. Izpodbijani sklep ugotavlja,

- da je bila na območju B., kjer se nahajajo (še) sporna zemljišča že pred vojno manjša zasebna gramoznica, ki se je po vojni širila in so zaradi njene širitve postopoma odkupovali zemljišča, da so bili leta 1975 zaradi načrtovane betonarne in obrata za izdelavo blokov in cevi zgrajeni objekti, kot so danes, ti. betonarna in seperacija z ostalimi spremljajočimi objekti (v nadaljevanju: Obrat na B., kot je zemljišča z objekti poimenoval izpodbijani sklep),

- da se je oblikovala velika jama (gramoznica), ki jo na severni in vzhodni steni omejuje visoka neprehodna brežina,

- da je do denacionalizacije zemljišč na območju B. prišlo za potrebe izkopa gramoza,

- da je uporabno dovoljenje za objekte betonarne, seperacijo ter izdelavo cementnih izdelkov pridobil R., z opravljanjem dejavnosti pa so nadaljevali njegovi pravni nasledniki, to je S. in kasneje G., d. o. o. (hčerinska družba v 100% lasti P. d. d.) ter P. d. d.,

- da je bila imetnica pravice uporabe na zemljiščih, kjer se je opravljala navedena dejavnost, Občina C., le manjši obrobni del kompleksa je bil formalno v uporabi dejanskega uporabnika S.,

- da so zemljišča, ki so bila prej v uporabi Občine C., po ustanovitvi novih občin na območju Občine C. v letu 1995 postala last Občine A.,

- da je S. sklenil leta 1998 z Občino A. zakupno pogodbo za zemljišča, ki jih je prej uporabljal v Obratu na B.,

- da je šel S. v letu 2000 v stečaj,

- da je njegova zemljišča parc. št. 171/3, 169/2 in 169/3 in 170/2 vse k.o. ..., skupaj z gradbenimi objekti kupilo P., d. d., ostala zemljišča v Obratu na B. pa je v najem od Občine A. vzel G. d. o. o. (v 100% lasti P., d. d.), ki se je z Občino A. dogovoril, da bo vsa navedena zemljišča odkupil,

- da sta šla v stečaj P., d. d. (junij 2012) in G., d. o. o. (februar 2012), do uvedbe stečaja pa je P., d. d. od Občine A. odkupilo vsa zemljišča v Obratu na B. (razen parc. št. 178, 168 in 169/1 k.o. ...),

- da je zemljišča P., d. d., v Obratu na B. v stečajnem postopku 2. 8. 2017 kupila družba Š., d. o. o., ki pa v zemljiško knjigo še ni vpisana,

- da se je na tem območju dejavnost betonarne s separacijo, skupaj z izdelavo cementnih izdelkov, nemoteno izvajala od šestdesetih let do stečaja P., d. d.,

- da je bilo zemljišče v Obratu na B. opredeljeno v urbanističnem načrtu mesta C. kot "območje industrijskih površin R.",

- da se je obseg zemljišča za delovanje betonarne s separacijo po letu 2000, ko je upravljanje Obrata na B. prevzel G., d. o. o., zmanjšal, saj slednji ni več zakupil parc. št. 171/2 (leta 2003 jo je Občina A. prodala T., d. o. o.), 179 in 180 (vrnjeni sta bili predlagatelju), vse k.o. ...,

- da so se sedaj sporna zemljišča, ki se nahajajo v neposredni bližini objekta betonarne s separacijo (na severnem delu Obrata na B.) uporabljala (pred uvedbo ZDen, v času uveljavitve ZDen in kasneje do stečaja P., d. d.) kot deponija za skladiščenje predelanega in nepredelanega materiala.

13. Na podlagi navedenih ugotovitev izpodbijani sklep materialnopravno pravilno zaključi, da so sporna zemljišča del kompleksa betonarne s separacijo in bi bila z njihovo vrnitvijo v naravi bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in je zato za njihovo vrnitev v naravi podana ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

14. Po povedanem ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev izpodbijanega sklepa (24., 25. točka obrazložitve), da bi v primeru, da bi se sporne nepremičnine vrnile v naravi, le te predstavljale otok v Obratu na B., do katerega bi pot vodila preko industrijskega obrata (pritožba ji nasprotuje), s čimer izpodbijani sklep (dodatno) utemeljuje odločitev za zavrnitev njihove vrnitve v naravi in tudi ni podlage za pritožbeni očitek, da gre za sklep presenečenja.

15. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni pomembno, kako je potekala dejavnost betonarne oziroma v kakšnem obsegu in na kakšen način so se uporabljala sporna zemljišča do stečaja P., d. d. Slednje je za presojo, ali so sporna zemljišča del kompleksa betonarne s separacijo in ali so potrebna za njeno uporabo, odločilnega pomena⁶. Izpodbijani sklep ima v ugotovitvah (16. - 19. točka obrazložitve, 24. točka obrazložitve), ki jim pritožba konkretizirano ne nasprotuje, zadostno podlago za zavzeto stališče, da so del kompleksa. Pritožba s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca J. T., da lahko obrat posluje brez spornih parcel⁷, ne more doseči drugačne odločitve. Izvedenec je namreč, kot pravilno obrazloži že izpodbijani sklep (26. točka obrazložitve⁸), mnenje temeljil na stanju po uvedbi stečaja nad P., d. d., ko betonarna že več let ni obratovala in je ugotavljal, katero zemljišče (v primeru ponovnega obratovanja) ne bi bilo (več) nujno potrebno za obratovanje. Posledično je materialnopravno pravilna odločitev, da za vrnitev spornih parcel v naravi obstaja ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

16. Izpodbijani sklep zato materialnopravno pravilno prisodi odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga (prvi odstavek 42. člena ZDen). Pritožba konkretizirano višini ne nasprotuje, prvi nasprotni udeleženec (zavezanec za izročitev obveznic) pa se ne pritožuje.

17. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane niti procesne in materialne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Predlagatelj s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški druge nasprotne udeleženke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da udeleženca krijeta sama pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Po navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.
² Z njim je glede spornih zemljišč razveljavilo (predhodni) sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 4. 2015, s katerim je glede njih (ne da bi predhodno opravilo parcelacijo) odločilo, da se v naravi vrnejo le delno, glede parc. št. 178 k.o. ... pa je njegovo odločitev, da se v naravi ne vrne, potrdilo.
³ Dejstva, da je P., d. d., od leta 2012 dalje v stečaju in se njegovo premoženje (betonarna s seperacijo) prodaja, da je v stečaju tudi njena hčerinska družba G., d. d. in da bi se ob (morebitnem) ponovnem zagonu betonarne novi prevzemnik glede na veliko površino zemljišč v Obratu na B. imel možnost prilagoditi novemu nastalemu stanju.
⁴ Navedeno zemljišče, ki se nahaja v Obratu na B. in spada v sklop betonarne (enako kot še sedaj sporna zemljišča) predlagatelju ni bilo vrnjeno, ker je bilo ugotovljeno, da za njegovo vrnitev obstaja ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.
⁵ Na zadnji narok sta bila zato povabljena izvedenca gradbene in geodetske stroke.
⁶ Vrhovno sodišče je v že navedenem sklepu izpostavilo (14. točka obrazložitve), da je pomembno, da gre za specifičen kompleks zemljišč (Obrat na B.), na območju katerega se je že od šestdesetih let prejšnjega stoletja izvajala dejavnost proizvodnje betona in betonskih izdelkov.
⁷ Izvedenec je bil mnenja, da glede na zmogljivost betonarne in separacije za deponiranje frakcij nepredelanega materiala povsem zadostuje zemljišče na drugih parcelah v Obratu na B.
⁸ V izpodbijanem sklepu je sicer pojasnjeno (27. točka obrazložitve), da ugotovitve, temelječe na navedenem izvedenskem mnenju, sodišče podaja le za primer, da bi se višje sodišče postavilo na (drugačno) stališče tj. relevantnost stanja ob vračanju.

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 141/2020-96
• UPRS Sodba I U 2398/2018-27
• VSRS sklep II Ips 80/2016