VSL Sodba I Cp 114/2018

Jedro

Proizvajalec fonogramov je upravičen do nadomestila, če se za komercialne namene fonogram ali njegov posnetek uporabi za javno priobčitev (prvi odstavek 130. člena ZASP). Kdor nadomestila ne plača, krši pravico proizvajalca fonogramov, ki obstaja že na temelju zakona, in mora zaradi takšnega ravnanja plačati odškodnino.

Prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če takšen sporazum obstaja.

Pri oblikovanju vsebine skupnega sporazuma sta obe stranki (tožeča stranka ter združenje uporabnikov) vezani na prisilne določbe zakonov, tudi ZASP. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za primerno in glede na okoliščine opravičljivo zvišanje ali znižanje tarife, dajanje popustov ni samo po sebi nedopustno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 530,84 EUR, nadomesti z zneskom 506,20 EUR;

sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20990/2016 z dne 4. 3. 2016 ostane v I. in III. odstavku izreka v veljavi za znesek glavnice 180,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 24. 10. 2014 dalje do plačila in za znesek stroškov 22,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka); v preostanku navedeni sklep o izvršbi v I. in III. odstavku izreka razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo (za glavnico v višini 622,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od te glavnice od 24. 10. 2014 do plačila in za izvršilne stroške v višini 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – II. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 530,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v celoti v veljavi s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je z reprezentativnimi združenji uporabnikov dne 27. 6. 2012 sklenila Skupni sporazum, z njim pa so smiselno določili ugodnosti pri plačevanju nadomestil za uporabo varovanih del za tiste uporabnike, ki bodo izpolnjevali svoje zakonske obveznosti. Dogovorjeno je bilo tudi, da če uporabniki prireditev ne prijavijo in tožeči stranki ne pošljejo seznama uporabljenih fonogramov, do diskontirane tarife niso upravičeni. Pri tem ni res, da bi imela višina nadomestila, kot izhaja iz 4. člena Skupnega sporazuma, kakršenkoli kaznovalni učinek. Ne gre za kaznovanje, ampak za podaljevanje ugodnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je v primerljivih odločbah III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 zavzelo jasno stališče, da skupni sporazum lahko vsebuje okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila zviša, zniža ali oprosti in da je diferenciacija uporabnikov potrebna. Opozarja, da določbe 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) ni mogoče uporabiti za interpretacijo določb Skupnega sporazuma o višini nadomestila. Stranke tega sporazuma niso z ničemer posegle v nobeno določbo tega člena. Višino odškodnine in civilne kazni ne moreta biti merilo za določanje (primarne) cene zasebni (intelektualni) lastnini. Taka interpretacija 168. člena ZASP je z več vidikov v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj s takimi stališči in razlogi omejuje pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja njen 33. člen in tudi krši ustavno načelo enakosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Tega podpisniki sporazuma niso storili. Sodišče je napačno uporabilo tudi 125. člen Ustave RS kot podlago za to, da ne upošteva določb Skupnega sporazuma, ker naj bi bili v nasprotju z ZASP, kar pa, kot rečeno, ne drži. Popusti so splošna praksa kolektivnih organizacij, kakršna je tožeča stranka. Njihov namen je zmanjševanje stroškov upravljanja in se ponavadi odobrijo, če uporabniki olajšujejo delo kolektivni organizaciji. Tožnica ne more biti kaznovana, ker je v Skupnem sporazumu pristala na večji popust za uporabnike, ki izpolnjujejo svoje obveznosti. Pod pogoji, kot jih vsiljuje sodišče prve stopnje, tožeča stranka Skupnega sporazuma sploh ne bi sklenila. Poleg tega ZASP oziroma sedaj Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) izključujeta pristojnost rednih sodišč za odločanje o primernosti tarife oziroma o drugem spornem vprašanju v zvezi s skupnim sporazumom. Gre za izključno pristojnost Sveta za avtorsko pravo, sodno varstvo pa predvideva šele zoper njegovo odločbo. Sodišče mora torej osnovo za odmero civilne kazni vzeti takšno kot je in se vanjo ne sme spuščati, niti iz razloga, da že višina po njegovem predstavlja kazen. Napačno je stališče sodišča, da je Skupni sporazum akt javnopravne narave, je akt zasebnopravne narave, ki ga je uvedla novela ZASP iz leta 2004. Z uveljavitvijo 157. člena je odločanje o tarifi prenesla iz državne regulacije na avtonomno regulacijo zainteresiranih nosilcev posameznih skupinskih interesov. S tem je zakon jasno določil, da skupni sporazum ni akt javnopravne narave, saj mu manjka temeljni pogoj za akt takšne vrste, to je, da ga izda organ javne oblasti ali nosilec javnega pooblastila. Stališče sodišča je, da je tožeča stranka upravičena do trikratnega nadomestila zgolj, če so izpolnjene predpostavke za izrek civilne kazni po 168. členu ZASP, pri čemer pa izpolnjenosti teh predpostavk ni ugotavljalo. Dejstvo je, da je tožena stranka svoje zakonske obveznosti namerno, najmanj pa iz hude malomarnosti, kršila. Pritožnica se tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka po povrnitvi stroškov preverjanja in obdelave podatkov ter stroškov kilometrine. Izpostavlja, da bo prisiljena, ob interpretaciji, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, stroške, ki nastanejo zaradi kršitvenih ravnanj uporabnikov, prevaliti na uporabnike, ki ravnajo zakonito. Taka interpretacija zakonskih določb pa je neustavna, saj krši načelo enakosti, tožeči stranki pa jemlje tudi pravico do povrnitve stroškov oziroma škode, ki ji je nastala izključno zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in je njena povrnitev določena tako v ZASP (168. člen) kot s Skupnim sporazumom. Sodišče prve stopnje bi moralo tožeči stranki priznati tudi pravico do plačila DDV od prisojenega zneska nadomestila. Uporabo fonograma davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je upravičen proizvajalec fonogramov v primeru javne priobčitve. Ker ima tožeča stranka pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu, je dolžna obračunati in plačati tudi DDV ter to tudi počne. Stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila DDV je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbah II Cp 2617/2015, II Cp 17/2016, I Cp 866/2017. Sodišče prve stopnje ni seznanjeno z osnovnimi pojmi avtorskega prava, saj ne ločuje med enkratnim primernim nadomestilom iz prvega odstavka 130. člena ZASP in pravičnim nadomestilom iz prvega odstavka 37. člena ZASP. Pri prvem gre za plačilo za uporabo tuje lastnine, pri drugem pa za odškodnino zaradi škode, ki s privatnim kopiranjem nastane imetnikom pravic. Z javno priobčitvijo fonograma lastninska pravica imetnikov pravic ni bila prav nič zmanjšana, je pa uporabnik za njeno uporabo dolžan plačati uporabnino (nadomestilo). Gre torej za vtoževanje enkratnega primernega nadomestila. Upoštevati je potrebno tudi, da je tožena stranka prejela vtoževani račun, na katerem je bil zaračunan DDV. Ta račun je tožena stranka morala vnesti v svoje poslovne knjige in si na podlagi vnosa odvedla vstopni davek na dodano vrednost, s čimer se je njena obveznost do fiskusa na račun dolgovanega DDV zmanjšala ravno za višino vstopnega davka na dodano vrednost. To pomeni, da je bila z neplačilom obveznosti do tožeče stranke obogatena za znesek DDV, plačilo katerega je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je napačno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo stroškov izterjave v višini 40,00 EUR. Sodišče prve stopnje je vtoževani znesek zavrnilo z utemeljitvijo, da je ena od predpostavk za uporabo Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1), sklenjena pogodba, ki pa v konkretnem primeru ni bila sklenjena. Ta ugotovitev je napačna, saj je tožeča stranka vtoževani račun izstavila v skladu z določbami Skupnega sporazuma, torej v skladu s pogodbo. Zahtevek je zavrnilo tudi z navedbami, da tožeča stranka ni niti gospodarski subjekt niti javni organ, kar pa ne drži. Je pravna oseba, ustanovljena za opravljanje dejavnosti, ki je v splošnem interesu, njena dejavnost je nedvomno poslovne narave, zato šteje za drugo javno osebo, ki je javni organ v skladu s 6. členom ZPreZP-1. Pravila o stroških izvršilnega postopka temeljijo na principu krivde, zato bi moralo sodišče celotne izvršilne stroške naložiti v plačilo dolžniku, torej toženki. Napačno tudi ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalnih vlog z dne 21. 3. 2017 in z dne 18. 4. 2017. Ne drži, da vlogi nista bili za pravdo potrebni, saj predstavljata odgovor na vlogi tožene stranke in bi jih sodišče moralo priznati, še zlasti zato, ker je toženi stranki priznalo stroške pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2017. Tožeči stranki bi moralo priznati tudi priglašene stroške za zastopanje na poravnalnem naroku. V skladu z obvezno razlago tarifne številke 20 Odvetniške tarife (OT) je poravnalni narok poseben narok, ki se ne uvršča v okvir glavne obravnave, saj ga sodišče razpiše pred glavno obravnavo, sistematično pa se v ZPP uvršča v poglavje o sodni poravnavi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena (le glede pravdnih stroškov).

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov na prireditvi "L. 2014" z dne 13. 5. 2014, po računu št. 491674 z dne 15. 10. 2014, stroške preverjanja in obdelave podatkov ter stroške kilometrine in stroške izterjave v skladu z ZPreZP-1. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka predvajala fonograme brez predhodne prijave in naknadne predložitve sporeda uporabljenih del, zato je tožeča stranka nadomestilo obračunala na podlagi 4. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (Ur.l. RS, št. 51/2012, v nadaljevanju Skupni sporazum), ki se uporablja od vključno 1. 5. 2012 dalje (18. člen sporazuma). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ob uporabi določbe 5. člena Skupnega sporazuma v zvezi s prvim odstavkom 168. člena ZASP in prvim odstavkom 131. člena OZ,¹ delno pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.²

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o tožbenem zahtevku na plačilo nadomestila na temelju prvega odstavka 168. člena ZASP in prvega odstavka 131. člena OZ. Proizvajalec fonogramov je upravičen do nadomestila, če se za komercialne namene fonogram ali njegov posnetek uporabi za javno priobčitev (prvi odstavek 130. člena ZASP). Kdor nadomestila ne plača, krši pravico proizvajalca fonogramov, ki obstaja že na temelju zakona, in mora zaradi takšnega ravnanja plačati odškodnino.³ Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, ki je skladno tudi z odločbo SEU opr. št. C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett – Packard/Reprobel).⁴ Iz r. št. 79 odločbe izhaja med drugim stališče SEU, da je namen pravičnega nadomestila povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic.

7. Poleg tega iz r. št. 79 odločbe jasno izhaja stališče, zavzeto tudi v izpodbijani odločbi, ki sledi tudi v tem obsegu ustaljeni sodni praksi, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če takšen sporazum obstaja.⁵ V konkretnem primeru takšen sporazum obstaja (Skupni sporazum iz leta 2012). Pri oblikovanju vsebine skupnega sporazuma sta obe stranki (tožeča stranka ter združenje uporabnikov) vezani na prisilne določbe zakonov, tudi ZASP. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za primerno in glede na okoliščine opravičljivo zvišanje ali znižanje tarife (tako tudi VS RS v odločbah III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014), dajanje popustov ni samo po sebi nedopustno. Pri tem pa je ZASP jasno določil, da lahko proizvajalec fonogramov zahteva odškodnino v obsegu, ki je "enak nadomestilu za zakonito uporabo" (drugi odstavek 168. člena ZASP). Proizvajalec fonogramov lahko zahteva tudi civilno kazen (tretji odstavek 168. člena ZASP), in ta lahko znaša do 200 % nadomestila za uporabo fonogramov (tretji odstavek 168. člena ZASP). Vezano pa je na predpostavko, da je kršitelj ravnal namerno ali hudo malomarno (tretji odstavek 168. člena ZASP), upoštevajo pa se lahko tudi druge okoliščine (četrti odstavek 168. člena ZASP). Zahtevek na plačilo civilne kazni je torej utemeljen le, če so izpolnjene predpostavke zanj, pri čemer nadomestilo za zakonito uporabo in civilna kazen skupaj ne moreta presegati trikratnika nadomestila za zakonito uporabo. Prav to pa si je v Skupnem sporazumu izgovorila tožeča stranka. V prvem odstavku 4. člena Skupnega sporazuma si je izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice, kar je enako zgornji meji tega, kar lahko zahteva na temelju prvega in tretjega odstavka 168. člena ZASP, kar pa je nedopustno. Civilna kazen je vezana na krivdo, ki ni vedno podana. Celo v primeru kršitve proizvajalec fonogramov na temelju ZASP ni samodejno upravičen do civilne kazni. Na podlagi tarife oblikovane v 4. in 5. členu Skupnega sporazuma, pa je proizvajalec fonogramov upravičen do trikratnika tarife za zakonito uporabo v primeru kršitve vselej, ne glede na stopnjo krivde kršitelja in druge predpostavke. Ker je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek in so drugačne pritožbene navedbe utemeljene. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da so bila navedena stališča zavzeta že v številnih sodnih odločbah (zadnja primerljiva odločba je citirana odločba VSL V Cpg 351/2018). Ker so določbe Skupnega sporazuma v tem obsegu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP, sodišče prve stopnje upoštevajoč institut exceptio illegalis (125. člen Ustave) upravičeno ni uporabilo določbe prvega odstavka 4. člena in drugega odstavka 6. člena Skupnega sporazuma, temveč je kot podlago za odmero nadomestila uporabilo tarifo iz 5. člena Skupnega sporazuma. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo tudi, da gre pri Skupnem sporazumu za akt javnopravne narave, saj nadomešča tarifo 2005, ki je javnopravni akt, sporazum je bil objavljen, ustanavlja pravice in obveznosti nedoločenega števila tretjih oseb. Takšno stališče je zavzela tudi enotna sodna praksa, ki Skupni sporazum šteje za podzakonski splošni akt.⁶ Tudi sodišča so zato vezana na skupni sporazum (sedmi odstavek 157. člena ZASP), vendar le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom (125. člen Ustave). Če je kakšna določba skupnega sporazume v nasprotju s katerim od zakonov, je sodišče ne uporabi. Sedmi odstavek 157. člena ZASP ne more pomeniti, da sodišče skupnega sporazuma ne more preizkusiti glede skladnosti z zakonom, zato se tudi tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Pritožnica izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če že ni uporabilo tarife oblikovane v 4. členu Skupnega sporazuma, tožnici prisoditi vsaj civilno kazen. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Sodišče prve stopnje brez zahteve upravičenca toženi stranki plačila civilne kazni ne more naložiti. Takšnega zahtevka pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni postavila.

9. Ni bilo prerekano, da je bilo obiskovalcev sporne prireditve približno 5000 in je sodišče prve stopnje ob uporabi 5. člena splošne tarife Skupnega sporazuma (tarifni razred 4) pravilno odmerilo nadomestilo v višini 180,00 EUR neto.

10. Pritožbeno sodišče vztraja tudi pri ustaljenem stališču sodne prakse, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila DDV, ker odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV). Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV. Tožeča stranka toženi stranki ni opravila storitve, nanjo ni prenesla nobene pravice do predvajanja fonogramov.

11. Pritožbeno sodišče (prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso) sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov terenske kontrole vključno s kilometrino (primerjaj prvi odstavek 153. člena ZASP). Zakonska dolžnost kolektivnih organizacij je tudi izterjevanje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tudi v tem obsegu je sodišče prve stopnje upravičeno uporabilo institut exceptio illegalis in ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena v zvezi z 11. členom Skupnega sporazuma.

12. Utemeljen tudi ni zahtevek za plačilo 40,00 EUR na podlagi ZPreZP-1 (povrnitev stroškov opomina). Ta zakon se uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena). Ker v konkretnem primeru ni bila sklenjena obveznostna pogodba med strankama spora (Skupni sporazum to ni), je zahtevek iz tega naslova že iz tega razloga neutemeljen.

13. Razlogovanje pritožbe v zvezi s povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka, je neutemeljeno. Tudi ti stroški delijo usodo končnega uspeha pravdnih strank (postopek se je pričel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru pa se je nadaljeval kot pravdni postopek). Sodišče prve stopnje tožeči stranki povsem upravičeno ni priznalo stroškov za pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2017 in z dne 18. 4. 2017 (toženi stranki pa ne za pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017 in 3. 5. 2017). Pravdni stranki sta si že pred tem izmenjali veliko število pripravljalnih vlog s ponavljajočimi se navedbami, zato sodišče prve stopnje stroškov z navedenimi pripravljalnimi vlogami nobeni od pravdnih strank upravičeno ni priznalo kot potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Je pa tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku dne 30. 5. 2017 po 1. točki tarifne številke 20 Odvetniške tarife (OT), upoštevaje obvezno razlago Odvetniške zbornice Slovenije z dne 20. 10. 2016 (priloga A7).⁷ Pritožniku gre tako sedaj še 200 točk za pripravljalni narok, z 22 % DDV (44 točk) torej 244 točk oziroma 112,00 EUR. Že odmerjeni stroški (z DDV) znašajo 933,15 EUR, skupaj s 112,00 EUR pa sedaj 1.045,15 EUR, s takso 58,00 EUR, kilometrino 66,60 EUR in pričninama 25,29 EUR in 2,40 EUR pa 1.197,44 EUR. Glede na 22 % uspeh tožeče stranke ji gre sedaj 263,44 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa odmerjenih 769,64 EUR. Tožeča stranka je tako sedaj dolžna toženi stranki povrniti 506,20 EUR (namesto odmerjenih 530,84 EUR).

14. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izreku o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v preostalem zavrnilnem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP). Glede na minimalen pritožbeni uspeh, je pritožbeno sodišče še odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V 4., 5. in 6. členu Skupnega sporazuma so dogovorjene tarife. Najnižja je tarifa v 5. členu, ki predpostavlja, da organizator prireditve svojo prireditev prijavi pred prireditvijo in po prireditvi predloži poročilo. Najvišja tarifa je predvidena v 4. členu Skupnega sporazuma. Uporablja se za tiste, ki prireditve ne prijavijo. Razmerje med obema tarifama je 1 : 3 in sicer za vse tarifne razrede enako. Poleg obeh opisanih tarif obstaja še tretja tarifa. Vsi tisti, ki prireditev vsaj prijavijo, so upravičeni do znižane tarife (6. člen), ki znaša dvakratnik tarife po 5. členu.
² Zahtevek bi bil sicer delno utemeljen tudi na obogatitveni podlagi (190, 198. člen OZ).
³ Primerjaj VSL sodba V Cpg 351/2018 z dne 10. 5. 2018.
⁴ Ki je izšla po izdaji odločb VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015, ki ju izpostavlja pritožba.
⁵ Primerjaj VSL sodba V Cpg 351/2018.
⁶ Odločbe, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje, VSL sodba V Cpg 1027/2017, VSL sodba V Cpg 351/2018.
⁷ "Odvetnik je upravičen, sodišče pa je dolžno priznati odvetniške stroške za poravnalni narok in za prvi narok za glavno obravnavo, za vsakega po 1. točki tarifne številke 20 OT."

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 56/2016
• VSL sodba II Cp 257/2010
• VSL sklep I Cp 111/2010