VSL Sodba II Cp 460/2018

Jedro

Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, izključi možnost kakršnihkoli dogovorov s posameznimi uporabniki, tudi tistih, katerih namen bi bil pravična prilagoditev pogodbenih pogojev spremenjenim okoliščinam oziroma revalorizacija vrednosti postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 4.600,86 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka), skoraj v celoti je ugodilo zahtevkom tožečih strank s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razen zahtevkom glede terjatev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so nastale pred 14. 3. 2007, iz razloga zastaranja (II. točka), ter tožencu naložilo, da plača pravdne stroške tožečih strank v višini 13.078,34 EUR v 15 dneh, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo (II. točko izreka odločbe) vlaga toženec obširno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo, tako da zavrne tožbeni zahtevek, in podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da naj bi tožeče stranke s podpisi dovoljenj izjavile voljo, da bodo za uporabo avtorskih del tožencu plačevale nadomestilo v skladu z veljavno tarifo. Glede na 2. člen dovoljenj, ki določa, da bodo plačevale mesečni honorar skladno z določbami Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del z dne 21. 12. 2006¹ (v nadaljevanju Pravilnik 2006), bi bila odločitev sodišča pravilna le, če bi po samem zakonu dogovorjeno tarifo Pravilnika 2006 nadomestila tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del z dne 19. 3. 1998² (v nadaljevanju Pravilnik 1998). To bi pomenilo, da se pogodbene stranke ne bi mogle dogovoriti za uporabo nobene druge tarife, razen tarife Pravilnika 1998. To pa pomeni, da bi bilo plačevanje avtorskega nadomestila v skladu z njo kogentna vsebina dovoljenj. Torej bi šlo za obvezno vsebino pogodbe v smislu drugega odstavka 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar bi pomenilo, da je tarifa Pravilnika 1998 sestavni del pogodb oziroma dovoljenj in jih dopolnjuje ali stopa na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Le v takšnem primeru bi bile tožeče stranke dolžne plačevati avtorska nadomestila po tarifi Pravilnika 1998, ne glede na to, da so se v dovoljenjih zavezale tožencu plačevati nadomestila v skladu s tarifo Pravilnika 2006. Bistveno je namreč, da Pravilnik 2006 erga omnes ni bil nikoli razveljavljen in še vedno v celoti velja, poleg tega pa tožeče stranke nikoli niso izpodbile veljavnosti dovoljenj in so v celoti veljala. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 160/2011 zaključilo, da ima naravo skupnega sporazuma po ZASP-B tarifa Pravilnika 1998 in da naj bi bil Pravilnik 2006 sprejet v nasprotju z zakonsko predvidenim postopkom, še ne pomeni, da je dogovor o uporabi tarife Pravilnika 1998 kogentna sestavina dovoljenj in da v primeru drugačnega pogodbenega dogovora tarifa Pravilnika 1998 stopa na mesto dogovorjene tarife Pravilnika 2006. Dejanske okoliščine v tem sporu so bistveno drugačne kot v zadevi II Ips 160/2011, saj je med pravdnima strankama obstajalo veljavno pogodbeno razmerje. Sprejetje Pravilnika 2006 ni bilo v nasprotju s kogentnimi predpisi, ker tedaj še ni veljala novela ZASP-D, temveč novela ZASP-B. Če je bilo sodišče mnenja, da je Pravilnik 2006 nezakonit, bi moralo začeti postopek za presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem RS. Pravilnik 2006 ni bil nikoli razveljavljen z učinkom erga omnes in še vedno velja, poleg tega pa tožeče stranke nikoli niso izpodbile veljavnosti dovoljenj in so ta veljala z dogovorjeno vsebino v celotnem spornem obdobju. Sodišču očita, da ni upoštevalo namena Pravilnika 2006, ki je bil prilagoditev tarife iz Pravilnika 1998 iz tolarjev v evre in revalorizacija nadomestil z namenom ohranjanja njihove vrednosti. Zato je bil namen pogodbenega dogovora o uporabi Pravilnika 2006 le pravična prilagoditev pogodbenih pogojev spremenjenim okoliščinam. Toženec skuša prikazati, da mu ni bilo treba sprejeti tarife Pravilnika 2006 v skladu z novelo ZASP-D, ker ni šlo za sprejetje novega pravilnika, ampak je šlo dejansko le za revalorizacijo skladno z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in 11. členom Pravilnika 1998. Pri sprejetju Pravilnika 2006 je šlo le za spremembo Pravilnika 1998, pri čemer se sklicuje na odločbo U-I-165/03, v kateri je zavzeto stališče, da je tarifa Pravilnika 1998 predpis oziroma splošni akt in ne skupni sporazum; ker ne gre za skupni sporazum, je toženec smel izvesti revalorizacijo samostojno. V zvezi s tem sodišču očita, da je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more preko uporabe instituta exceptio illegalis priti do zaključka o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka, saj omenjeni institut sodišču omogoča le neuporabo podzakonskega predpisa, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju. O utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve bi lahko odločilo le, če bi ugotovilo ničnost 2. člena dovoljenja. Pa tudi če bi sodišče ugotovilo njegovo ničnost, ne bi smelo avtomatično odmeriti nadomestila po tarifi iz Pravilnika 1998, ampak bi moralo ugotavljati ustrezno denarno nadomestilo, tako da se upoštevajo spremenjene okoliščine; odmera po njej za nadomestila, ki izvirajo iz obdobja v letih od 2007 do 2012, ne more biti primerna. Zavzema se za uporabo meril iz tarife Pravilnika 2006, ki vključujejo pravico do ustrezne revalorizacije. Pri tem se sklicuje na stališče v judikatu II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017, da je uporaba meril iz enostransko določene Tarife 2007 za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov dopustna, četudi tarifa ni bila sklenjena v obliki skupnega sporazuma. Določanje ustrezne tarife je po naravi stvari v toženčevi pristojnosti. Določbe veljavne tarife Pravilnika 1998 niso kogentne, zato po samem zakonu ta tarifa ne more nadomestiti pogodbeno dogovorjenega nadomestila. Poudarja, da kolektivna organizacija in uporabnik lahko skleneta pogodbo o višjem plačilu, pri čemer se sklicuje na sklep VSL II Cp 2786/2015 z dne 27. 1. 2016 in sodbo VS RS II Ips 29/2004 z dne 27. 10. 2005, pri zadnji na njegovo stališče, da ZASP dopušča drugačne dogovore in morebitne posebne tarife. Opozarja na 11. člen Pravilnika 1998, po katerem lahko toženec v razponu rasti indeksa cen na drobno sam revalorizira višino nadomestil. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, povzeto iz zadeve II Ips 160/2011, da je naravo skupnega sporazuma dobil le tarifni del Pravilnika 1998, ne pa njegov normativni del, čigar del je bil omenjeni 11. člen. Vzpostavlja se nevarna sodna praksa, ki posameznikom omogoča, da uveljavljajo kondikcijske zahtevke, četudi pogodbeni dogovor po naravi stvari ne more biti ničen (saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom). Tožeče stranke niso prikrajšane, saj je toženec zgolj revaloriziral tarifo iz Pravilnika 1998. Sodišče prve stopnje je kršilo ustavno pravico avtorjev do varstva avtorskih pravic iz 60. člena Ustave RS, katere vsebina je tudi ta, da avtorji dobijo takšno plačilo, kot se ga je uporabnik zavezal plačati. Pravdni stranki sta se dogovorili samo za uporabo pravične prilagoditve pogodbenih pogojev glede na spremenjene okoliščine, kar je dopustno. Tudi dovoljenja so vsebovala določbo o revalorizaciji. Dovoljenje nima narave upravnih odločb, zato se ne more uporabiti instituta exceptio illegalis. Ob podpisu dovoljenj še ni bilo dvoma o pravilnosti Pravilnika 2006. Tudi v judikatu II Ips 160/2011 je Vrhovno sodišče RS izrecno opozorilo na relevantnost upoštevanja spremenjenih okoliščin, ki terjajo odmero višine nadomestila glede na primerno uporabo določb obligacijskega prava o pravični prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin. Toženec se je s spornimi dovoljenji lahko pogodbeno dogovoril za ustrezno revalorizacijo avtorskih nadomestil v smislu pravične prilagoditve pogodbenih pogojev glede na nesporno izkazano inflacijo. Ni obogatitve na toženčevi strani, ker je dokazal, da je zbrana sredstva razdelil imetnikom pravic. Ker toženec s prejetimi sredstvi ne razpolaga več, bi bil dolžan tožečim strankam nadomestiti kvečjemu vrednost dosežene koristi. Zato je je sodišče pri ugotavljanju obstoja obogatitve zmotno ugotovilo dejansko stanje kot tudi zmotno uporabilo 190. člen OZ, ko je ugotovilo izpolnjenost tega pogoja. Ni niti prikrajšanja, ker zaradi upoštevanja zakonske revalorizacije tarife Pravilnika 1998 tožeče stranke niso mogle biti prikrajšane. V zvezi z odločitvijo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o svoji nedobrovernosti. Sodišče ne more preko uporabe instituta exceptio illegalis priti do zaključka o utemeljenosti tožbenih zahtevkov na kondikcijski podlagi, saj exceptio illegalis sodišču omogoča le pravico do neuporabe podzakonskega predpisa, ki bi ga sicer moralo uporabiti v sojenju. Zato je toženec podal obširne trditve o razlogih in posledicah razveljavitve spornih pogodbenih razmerij med pravdnimi strankami. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče ni opredelilo do številnih toženčevih ugovorov, ki se nanašajo na razveljavitev pogodbe in zmote pri sklepanju pogodb ter rokov, ki so povezani z uveljavitvijo zahtevkov, ki se nanašajo na razveljavitev pogodbe, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nadalje sama s sabo v nasprotju glede bistvenega vprašanja o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami. Čeprav iz nje izhaja, da je med strankami obstajalo pogodbeno razmerje, naj ne bi bilo mogoče uporabiti pogodbenega določila o valorizaciji tarif, pri čemer pa ugotavljanje ničnosti tega pogodbenega določila naj ne bi bilo potrebno, saj ničnosti pogodb tožeče stranke niso niti zatrjevale. Obrazložitev v tem delu je tako nejasna, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je onemogočen funkcionalni preizkus sodbe. Iz obrazložitve namreč ne izhajajo razlogi, kako je mogoče s pomočjo instituta exceptio illegalis opustiti uporabo pogodbenega dogovora o plačilu višjega nadomestila od tarife Pravilnika 1998. Ker v dokaznem postopku sodišče ni ugotavljalo, ali je avtonomija pogodbenih strank resnično omejena, ampak se je sklicevalo na dokaze, izvedene v postopku med drugimi strankami, je v tem delu podana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v tem delu (15. točki obrazložitve) odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, s čimer je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker je za odločitev pomembno vprašanje, ali je toženec kršil svojo dolžnost skrbnega strokovnjaka glede na njegov monopolni položaj, je prekoračitev te trditvene podlage o preprečevanju zlorabe monopolnega položaja vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča.

3. Tožeče stranke so odgovorile na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeče stranke zahtevajo od toženca, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje malih glasbenih pravic, vračilo razlike med zneskom, ki so ga plačevale po tarifi Pravilnika 2006, in zneskom, ki so ga bile za uporabo avtorskih glasbenih del v svojih poslovnih prostorih dolžne plačati po tarifi Pravilnika 1998, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila posameznega zneska. Trdile so, da znaša preplačilo 36,62 % plačila po tarifi Pravilnika 2006. Svoje zahtevke so gradile na institutu neupravičene obogatitve.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec enostransko določil in objavil (višjo) tarifo Pravilnika 2006, nato pa posameznim tožečim strankam (uporabnikom) izdajal (predpripravljena) dovoljenja. V večini od njih so se tožeče stranke zavezale plačevati avtorski honorar v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del, nekatera dovoljenja pa so se izrecno sklicevala na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 138/06. Uporabniki so dovoljenja podpisali.

7. V pritožbi je sporen temelj zahtevka, višine prisojenega zneska toženec ne izpodbija.

8. Podlaga za kondikcijski zahtevek, ki se obravnava v tem primeru, je prehod premoženja v zvezi s pravnim poslom zaradi njegove izpolnitve, ki mu je bodisi pozneje odpadla pravna podlaga bodisi se je zanj izkazalo, da je bil neveljaven ali neobstoječ. V tej zadevi podlaga za plačilo nadomestila po višji tarifi ni kasneje odpadla, temveč glede na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi (v vzorčnem postopku) drugega uporabnika zoper toženca II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018³, ni obstajala od vsega začetka, kar se je izkazalo kasneje. Vrhovno sodišče RS je namreč ugotovilo, da je treba zaradi učinkovitega izvajanja načela podobnega obravnavanja v praksi veljavni tarifi Pravilnika 1998 v delu, ki se nanaša na javno predvajanje v poslovnih prostorih, v spornem obdobju priznati naravo prisilnega predpisa⁴. Zato od nje toženec kot kolektivna organizacija v posameznih pogodbah z uporabniki ne more odstopiti. Ker je to storil, je tarifa Pravilnika 1998 na podlagi drugega odstavka 17. člena in 443. člena OZ nadomestila pogodbeni dogovor v delu, ki je določal plačilo nadomestila za uporabo glasbenih del v skladu s tarifo Pravilnika 2006. To pomeni, da so bile tožeče stranke za predvajanje glasbe v svojih poslovnih prostorih v spornem obdobju dolžne plačati nadomestilo v skladu z nižjo tarifo Pravilnika 1998. To nenazadnje priznava toženec v pritožbi, v kateri navaja, da bi bile le ob takšnem materialnopravnem stališču tožeče stranke dolžne plačevati avtorska nadomestila po tarifi Pravilnika 1998.

9. Pogodbeni dogovor med strankami o drugačni višini nadomestila za uporabo avtorskih del torej ni mogoč, zato je neutemeljeno nasprotno pritožbeno gledišče, ki ga toženec podkrepi s sklicevanjem na zadevi VSL II Cp 2786/2015 z dne 27. 1. 2016 in II Ips 29/2004 z dne 27. 10. 2005. V prvi zadevi je bilo to stališče, zavzeto v prvem sojenju, preseženo s pravkar navedenim judikatom II Ips 26/2018, druga zadeva pa ni relevantna, ker odločitev temelji na prejšnji zakonski ureditvi, ki je v tedanjem tretjem odstavku 153. člena ZASP⁵ izrecno dopuščala možnost sklenitve posebnih tarifnih sporazumov.

10. Glede na povedano neposredno ne gre za vprašanje konkurence med tarifo Pravilnika 1998 in tarifo Pravilnika 2006 oziroma za vprašanje, katera od njiju je veljavna oziroma se uporabi kot podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila, temveč v prvi vrsti za presojo veljavnosti dovoljenj - dogovorov o višji tarifi od tarife Pravilnika 1998 med tožečimi strankami in tožencem. Zgolj drugotno, v okviru presoje, katera od tarif (kasnejšega Pravilnika 2006 ali prej sprejetega Pravilnika 1998), ki sta obstajali ob podpisu dovoljenj, ima naravo prisilnega predpisa, je bilo treba ugotoviti, katera od njiju je veljavna. Lastnosti prisilnega predpisa namreč lahko pripišemo le veljavno sprejeti tarifi. To je storilo že Vrhovno sodišče RS ob postavitvi materialnopravnega okvira. Glede na predstavljeno materialnopravno stališče toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo instituta exceptio illegalis, neutemeljeno pa sodišču očita, da je sprejelo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve (le) na njegovi podlagi oziroma z njegovo pomočjo preko neuporabe Pravilnika 2006 (odpadle podlage). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi najprej zavzelo stališče, da sploh ni bilo dogovora (soglasja) o plačilu višjega nadomestila, ki se razlikuje od veljavne tarife Pravilnika 1998, in svojo odločitev oprlo na 17. člen OZ in prvi odstavek 158. člena ZASP. Razloge o neveljavnosti Pravilnika 2006 in o uporabi instituta exceptio illegalis je sodišče prve stopnje navedlo šele potem. Iz njih pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zgolj preko omenjenega instituta in s prezrtjem obstoja pogodbenega dogovora prišlo do zaključka o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka, kar očita pritožba. Iz 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je kvečjemu razbrati, da je sodišče črpalo utemeljenost zahtevka iz primarnih razlogov, češ da tožeče stranke niso bile dolžne plačati razlike med tarifama in so zato prikrajšane, ker so bile dolžne plačati le nadomestilo po veljavnem skupnem sporazumu – tarifi Pravilnika 1998. Pritožbeni očitki o nejasnosti razlogov v tem delu sodbe, ki naj bi onemogočala njen preizkus, se izkažejo za neutemeljene, zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Dovoljenja kot taka obstojijo; niso bila razveljavljena (niti izpodbijana zaradi domnevnih napak volje) oziroma zanje ni bilo ugotovljeno, da bi bila (v delu določitve višine nadomestila) nična. Glede na predstavljeni materialnopravni okvir (in tudi stališče izpodbijane sodbe o neobstoju dogovora (soglasja) o plačilu višjega nadomestila, ki se razlikuje od veljavne tarife Pravilnika 1998) to za odločitev ni (bilo) bistvenega pomena, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotoviti ničnosti dovoljenja v delu o uporabi tarife Pravilnika 2006, da bi lahko ugodilo tožbenemu zahtevku, kot si napačno razlaga pritožba. Tega sodišče prve stopnje v okviru predhodnega vprašanja niti ne bi moglo storiti, saj tožeče stranke niso podale ustreznih trditev glede ničnosti dovoljenj. Iz istih razlogov se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do številnih toženčevih ugovorov, ki so se nanašali na razveljavitev pogodb (dovoljenj) oziroma zmote pri njihovem sklepanju, saj to vprašanje ni (bilo) odločilno, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Glede okoliščine obstoja dovoljenja (dogovora) se sicer zadeva razlikuje od zadeve II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, a to ni ovira, da razlogi sodbe o veljavnosti tarife Pravilnika 1998 in o neveljavnosti tarife Pravilnika 2006 niso uporabljivi v obravnavani zadevi; primera sta istovrstna, saj je njuna stična točka (med drugim) presoja, ali je tarifa Pravilnika 2006 predstavljala v skladu z zakonom določeno tarifo o višini nadomestil za predvajanje avtorskih del v poslovnih prostorih tožečih strank. Okoliščina (ne)sklenitve pogodbe pa v nobenem primeru ne utemeljuje prisojo različnega zneska nadomestila, saj bi bilo to v nasprotju z načelom podobnega obravnavanja uporabnikov⁶.

13. Strinjati se je s stališčem, zavzetim v izpodbijani sodbi, ki izhaja tudi iz zadeve II Ips 160/2011⁷, da je z uveljavitvijo novele ZASP-B naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP.

14. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema stališče sodišča prve stopnje, da 11. člen Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za revalorizacijo tarifnih vrednosti, saj glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 160/2011 ni bil sestavni del veljavne tarife v ožjem pomenu te besede, ki ga je preizkusil in nanj izdal soglasje Urad za intelektualno lastnino. Naravo skupnega sporazuma je po prehodni določbi ZASP-B imela le tarifna priloga Pravilnika 1998, kar pomeni, da normativni del Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni postal del sporazuma. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo pri sprejetju tarife Pravilnika 2006 dejansko le za revalorizacijo skladno z ZASP in 11. členom Pravilnika 1998 oziroma le za spremembo Pravilnika 1998 skladno s pravkar navedenim členom, kar naj bi tožencu glede na vsebino pritožbe omogočalo enostransko sprejetje Pravilnika 2006 (in njegovo vključitev v dovoljenja oziroma nato izdajo računov po višji revalorizirani tarifi).

15. Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, po prepričanju pritožbenega sodišča izključi možnost kakršnihkoli dogovorov s posameznimi uporabniki, tudi tistih, katerih namen bi bil pravična prilagoditev pogodbenih pogojev spremenjenim okoliščinam oziroma revalorizacija vrednosti postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.⁸ Domnevni nagib (izključno zaradi revalorizacije tarife), ki naj bi stranki vodil k sklenitvi pogodbe, torej ni odločilen. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je treba upoštevati spremenjene okoliščine, ki terjajo ponovno odmero višine nadomestila, in da gre za kršitev 60. člena Ustave RS, ker je nadomestilo razvrednoteno oziroma avtorji ne dobijo takšnega plačila, kot se ga je uporabnik zavezal plačati. Toženec bi lahko spremenjene okoliščine uveljavljal v zakonsko določenem postopku za spremembo veljavne tarife za vse uporabnike in na tak način preprečil zatrjevano razvrednotenje, pa ni niti trdil, da bi začel tak postopek.⁹

16. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, Pravilnik 2006, na katerega se sklicujejo dovoljenja, še vedno obstaja in formalno ni bil nikoli razveljavljen. Že zato ker v obravnavani zadevi ne gre za neposredno uporabo tarife Pravilnika 2006, pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni začelo postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika 2006 pred Ustavnim sodiščem RS, če je menilo, da je nezakonit. Pa tudi sicer sodišče takšne možnosti nima, temveč lahko začne samo postopek za oceno ustavnosti zakona.¹⁰ Čeprav Pravilnik 2006 ni bil nikoli formalno razveljavljen, to ne pomeni, da se toženec lahko sklicuje nanj v svojih dovoljenjih¹¹ oziroma da mora sodišče na njihovi podlagi prisoditi nadomestilo v višine tarife Pravilnika 2006, kot si to zmotno tolmači toženec v pritožbi.

17. Prav tako ne pride v poštev uporaba zgolj meril iz tarife Pravilnika 2006, za kar si prizadeva toženec. Zadeva II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017, na katero se ob tem sklicuje toženec, ni primerljiva, saj je glede nadomestila za radiodifuzno oddajanje obstajala pravna praznina, medtem ko v konkretnem primeru, v katerem tožnik vtožuje plačilo nadomestila za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, pravne praznine ni bilo.

18. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključek izpodbijane sodbe o obstoju obogatitve na toženčevi strani in prikrajšanja na strani tožečih strank. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni ponudil nobenega dokaza, da bi nadomestila tudi dejansko izplačal upravičenim imetnikom pravic. V pritožbi to oceno skuša izpodbiti le z nasprotno trditvijo, ne da bi konkretno navedel dokaz, na podlagi katerega naj bi domnevno dokazal to dejstvo, sklicevanje na splošno znano dejstvo, da toženec ne uveljavlja avtorskih pravic za svoj račun oziroma na svoje zakonsko zapovedano neprofitno delovanje pa ne zadostuje. Neobstoja prikrajšanja tožečih strank glede na prej navedeno ne more graditi na lastni oceni, da je bil upravičen do plačila razlike med obema tarifama zaradi upoštevanja zakonske revalorizacije postavk tarife Pravilnika 1998.

19. V skladu s 193. členom OZ gredo prikrajšanemu zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženca v okoliščinah konkretnega primera ne gre šteti za poštenega pridobitelja, ker je bilo od njega upravičeno pričakovati, da pozna postopek sprejemanja pravilnika. Sodišče je zato tožečim strankam pravilno in skladno s tožbenim zahtevkom prisodilo zakonske zamudne obresti od prvega dne naslednjega meseca, v katerem so plačale nadomestila. Ker je toženec strokovnjak na področju avtorskega prava, bi ob ustrezni skrbnosti mogel doseči spremembo tarife na zakonit način. Glede na to, da je Pravilnik 2006 sprejel na nezakonit način, se neutemeljeno sklicuje na dobrovernost in odsotnost nepoštenih namenov pri njegovem sprejemanju.¹² Ob skrbnosti, ki se pričakuje od toženca, so brez pomena njegove pritožbene navedbe, da gre pri veljavnosti Pravilnika 2006 za zapleteno pravno vprašanje, zaradi česar naj bi enako kot nekateri višji sodniki utemeljeno verjel v njegovo zakonitost.

20. Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav deloma iz drugih materialnopravnih razlogov. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki o (večkratni) zmotni uporabi materialnega prava, predvsem določb dovoljenj, 17., 88. in 190. člena OZ ter 158. člena ZASP, in o storjenih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 7. členom ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje naslonilo na nekatera materialnopravna izhodišča pritožbenega sodišča v vzorčnem postopku (II Cp 2923/2016 z dne 22. 3. 2017). Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožečim strankam povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožečih strank, odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, so 4.600,86 EUR. Mednje sodijo stroški zastopanja po odvetniku, tj. nagrade za vložitev odgovora na pritožbo s povečanjem za zastopanje 18 dodatnih strank v višini, kot so jih priglasile tožeče stranke (3.751,20 EUR, od katerega znaša nagrada za odgovor na pritožbo 1.667,20 EUR, povišanje na račun zastopanja večjega števila strank pa 2.084,00 EUR – tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT¹³), in pavšalni znesek za materialne stroške (20 EUR – tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost (829,66 EUR – tar. št. 6002 ZOdvT). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 138/2006.
² Uradni list RS, št. 29/1998.
³ II Ips 26/2018 v točkah 12 – 16. Navedena sodba Vrhovnega sodišča izvira iz razdruženega postopka enega od uporabnikov, ki je tožil skupaj z uporabniki v tem postopku, zoper toženca. Sodišče prve stopnje je ta postopek štelo za vzorčni postopek na podlagi 279.b člena ZPP iz razloga, ker se zahtevki tožečih strank opirajo na enako oziroma podobno dejansko podlago in isto pravno podlago).
⁴ V skladu z odločbama Ustavnega sodišča RS U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 in U-I-164/03 z dne 15. 12. 2005, na kateri se sklicuje v obrazložitvi Vrhovno sodišče RS, je toženčev Pravilnik 1998 splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil.
⁵ Uradni list RS, št. 21/95.
⁶ II Ips 26/2018 (17. točka).
⁷ Čeprav Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 26/2018 izrecno poudarja, da se ni opredelilo do veljavnosti Pravilnika 2006, ker v tem delu revizija ni bila dopuščena, stališče o njegovi neveljavnosti izhaja iz 15. točke obrazložitve.
⁸ II Ips 26/2018 (15. točka).
⁹ Prim. II Ips 26/2018 (19. točka).
¹⁰ O tem se je izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 26/2018 (17. točka), ki se je sklicevalo na 23. in 23.a člen Zakona o ustavnem sodišču.
¹¹ Toženca namreč zavezuje ustaljena sodna praksa o veljavnosti tarife Pravilnika 1998 (ki je nespremenjena že sedem let), zato mora njej prilagoditi svoje poslovanje. O tem II Ips 26/2018 (17. točka).
¹² Prim. sodbo VSL II Cp 2923/2016 v 25. točki obrazložitve.
¹³ Vsota vseh zvišanj zaradi zastopanja večjega števila strank je v skladu s 3. točko tar. št. 1200 ZOdvT omejena na količnik 2; če vrednost nagrade pri količniku 1 znaša 1.042,00 EUR, vsota povečanj ne more preseči zneska 2.084,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

05.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 806/2010
• VSL sodba II Cp 2560/2010
• VSL sodba I Cp 205/2013