VSL Sklep I Cp 485/2018

Jedro

Pavšalen napotek sodišča ne ustreza pojmu ustreznega materialnega procesnega vodstva glede na vsebino 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je nesklepčnost v tem, da tožnik ne poda identitete zemljišč oziroma parcel, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so s prodajnimi pogodbami zajete tiste nepremičnine, ki so navedene v sodbi Višjega sodišča in da so bile prav te nepremičnine vrnjene tožniku in tudi predmet posameznih prodajnih pogodb. Tožnik torej po stališču sodišča prve stopnje ni podal ustreznih trditev o tem, katere nepremičnine so bile prodane, v kakšnih deležih ter za koliko. Ker materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo ustrezno, je sodišče prve stopnje storilo kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je hkrati odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega tožniku ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in tožnik utemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 68.635,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 dalje (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.249,76 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in sodbo izpodbija v celoti. Uvodoma povzema dosedanji potek prvostopenjskega postopka ter navaja, da je sodnica na naroku dne 25. 10. 2017 pavšalno izjavila, da je tožba nesklepčna in jo je treba popraviti. Iz previdnosti je zato tožnik že na naroku uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka. Obrazložitev sodišča, da tožnik ni podal identitete zemljišč oziroma parcel, ni pravilna. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožnik navaja, da sodnica ni obrazložila, v čem vidi nesklepčnost tožbenega zahtevka in je šele v 11. točki sodbe prvič poskušala pritegniti kakšen argument glede nesklepčnosti. Če za napako stranka izve šele iz sodbe, gre za situacijo, ko je sodišče odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega stranki ni bila dana možnost, da se o njem izjavi, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru nesklepčnosti se dokazni postopek ne izvaja. Sodnica bi morala tožnika pozvati, da popravi obstoječo pomanjkljivost, sicer bi morala tožbo zavreči. Ker je zahtevek zavrnila, je že zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je sicer jasno in konkretno navedel, da je tožnica (prav: tožena stranka, toženka) iz po M. L. podedovanega premoženja precejšen del že prodala in za to prodajo prejela ustrezno kupnino od posameznih kupcev, tožnik je tudi konkretno navedel, kdo in za kateri znesek je neupravičeno pridobljeno premoženje od tožnice kupil. Predlagal je tudi listinske dokaze. Tožnik povzema navedbe glede sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 3. 2018. Jasno je, za katere zemljiškoknjižne vložke in nepremičnine gre. Gre za notorična dejstva, ki jih ni treba še posamezno oštevilčeno navesti. Sodba ima pomanjkljivosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, med razlogi sodbe in listinami je tudi nasprotje v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik navaja, da je sodnica prebrala listinsko dokumentacijo in bi zato morala ugotoviti, da si je toženka pridobila premoženje pokojne M. L. in realizirala to premoženje s tem, da je pridobila posamezne zneske, skupno v višini tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo priti do konkluzije, da je bila toženka neupravičeno obogatena in stroškovno ugoditi tožbenemu zahtevku, zato je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da jo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe. Ni ugotovilo, da bi bila tožba nepopolna, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo tožbo zavreči (108. člen ZPP). V primeru nesklepčnosti tožbe je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna odločitev¹.

6. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo svojo dolžnost iz 285. člena ZPP in materialno procesno vodstvo sodišča ni bilo ustrezno. Tožnik v pritožbi navaja, da ga je sodnica na naroku opozorila, da je tožba nesklepčna in je treba zahtevek popraviti, vendar ni obrazložila, v čem vidi nesklepčnost tožbenega zahtevka in je zato že na naroku uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka. Takšne trditve so potrjene z vsebino zapisnika, iz katerega ustrezno materialno procesno vodstvo, tudi ob upoštevanju navedb in opozoril toženke v odgovoru na tožbo, ni razvidno. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba nesklepčna, vendar njeno procesno dejanje ni bilo takšno, da materialno procesno vodstvo sodišča ne bi bilo več potrebno.² Toženka je navedla, da ni mogoče ugotoviti, kaj in zakaj tožnik od toženke terja, da ni jasno, zakaj od toženke terja denarni znesek v takšni višini, da tožnik dokazil, iz katerih bi izhajala terjatev po višini, ni predložil in da ni jasno, na katere pogodbe in delno odločbo se tožnik sklicuje, saj odločbe ne opredeli, niti ni razvidno, med kom naj bi bile sklenjene prodajne pogodbe, kdaj in kaj je bil njihov predmet, kakšna je bila cena. V nadaljevanju je tožnik svoje trditve dopolnil, predložil je tudi dodatne dokaze, pomanjkljivosti, na katere je opozoriti toženka, je v pretežnem delu odpravil. Kljub temu je po oceni sodišča prve stopnje tožba ostala nesklepčna. Kot je bilo že navedeno, je namreč sodnica na naroku tožnika opozorila, da je tožba nesklepčna, vendar le pavšalno. Nesklepčnost je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, videlo drugje, kot je nanjo opozorila toženka v odgovoru na tožbo.

7. Pavšalen napotek sodišča ne ustreza pojmu ustreznega materialnega procesnega vodstva glede na vsebino 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je nesklepčnost v tem, da tožnik ne poda identitete zemljišč oziroma parcel, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so s prodajnimi pogodbami zajete tiste nepremičnine, ki so navedene v sodbi Višjega sodišča in da so bile prav te nepremičnine vrnjene tožniku in tudi predmet posameznih prodajnih pogodb. Tožnik torej po stališču sodišča prve stopnje ni podal ustreznih trditev o tem, katere nepremičnine so bile prodane, v kakšnih deležih ter za koliko. Slednji zaključek sodišča prve stopnje je sicer pravilen in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, zmotno pa je sodišče prve stopnje navedlo, da ni podana identiteta zemljišč, da bi se ugotovilo, ali so zajete tiste nepremičnine, ki so navedene v sodbi Višjega sodišča. V predhodni zadevi, iz katere izvira sodba Višjega sodišča I Cp 5455/2007 z dne 12. 3. 2008, je šlo namreč po trditvah tožnika za parcele podedovane po E. D. P. oziroma za izročitev dela zapuščine, ki jo je pravni prednik toženke pridobil na podlagi sklepa o dedovanju kot nujni dedič, čeprav to ni bil, ker se je dedovanju veljavno odpovedal (po E. D. P.). V predmetni zadevi pa tožnik zahteva vračilo premoženja (oziroma nadomestitev vrednosti dosežene koristi), ki ga je toženka pridobila iz naslova denacionaliziranega premoženja podedovanega po zapustnici M. L. (sestri E. D. P.).

8. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje torej ni bilo ustrezno, sodišče prve stopnje je storilo kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je hkrati odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega tožniku ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in tožnik utemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Neutemeljeno pa tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zatrjuje nasprotje med razlogi o vsebini listin in med samimi listinami (kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), oboje iz razloga, ker so dejstva razvidna iz priloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da dokazni predlogi trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti ustrezno materialno procesno vodstvo in tožnika izrecno opozoriti na dopolnitev nepopolnih navedb o pomembnih dejstvih, ki zadevajo identiteto nepremičnin, ki so bile predmet dodatnega sklepa o dedovanju (A5) in predmet posameznih prodajnih pogodb, medtem ko je glede zneska 12.500,00 EUR tožnik poleg ostalih dejstev že navedel, da je toženka v denacionalizacijskem postopku po M. L. na podlagi delne odločbe Upravne enote ... z dne 17. oktobra 2003 prejela znesek 12.500,00 EUR.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj tretji odstavek 318. člena ZPP.
² Primerjaj sodbo VSRS III Ips 32/2016.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 108/2023
• VSL sklep II Cp 2227/2010
• Sklep in sodba II Ips 512/2005