VSL Sklep IV Cp 782/2018

Jedro

Sodišče je z zavrženjem prepozne tožbe ravnalo pravilno. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, je dolžan tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 443,76 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama res prenehala 21. 6. 2014, in da sta pravdni stranki že pravnomočno razvezani. Tožeča stranka je že v zadevi IV P 1688/2014 v odgovoru na tožbo 26. 2. 2015 podala zahtevek za plačilo preživnine za nepreskrbljenega zakonca. V tem postopku je pooblaščenka tožeče stranke na zapisnik 13. 5. 2016 podala izjavo, naj sodišče šteje, da je tožba umaknjena. Tožeča stranka nikoli ni prejela sklepa sodišča o ustavitvi postopka. Sodišče tudi ni odločilo o zahtevku tožeče stranke glede plačila preživnine s končno odločbo. Tožnik je želel uveljaviti zahtevek za plačilo preživnine z nasprotno tožbo v postopku zveze zakonske zveze, ki se je vodil pod IV P 1688/2014, vendar je sodišče postopka razdružilo in zadevi vodilo ločeno. Tožnik je ves čas menil, da bo sodišče njegov zahtevek za plačilo preživnine obravnavalo vsebinsko, saj ni bil seznanjen, da je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Da je postopek ustavljen, je tožnik izvedel šele iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja v obravnavanem postopku, ima kontinuiteto z zahtevkom, ki ga je postavil v zadevi z IV P 1688/2014. Ker je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala 21. 6. 2014, je zahtevek, ki ga je postavil 26. 2. 2015, postavljen znotraj enoletnega roka. Ne glede na navedeno, pa je tudi zahtevek z 28. 3. 2017 postavljen v okviru roka, ki ga določa 81.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), saj v tem času zakonska zveza pravdnih strank še ni bila razvezana. Razvezna sodba je bila izdana 31. 3. 2017, pravnomočna pa je postala v aprilu ali maju 2017.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, to je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo.

6. Po prvem odstavku 81. člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Ta določba se smiselno uporablja tudi za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze, torej tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze (50.a člen ZZZDR). Pri prenehanju življenjske skupnosti zakoncev, ki nista zahtevala razveze, je treba uporabiti določbo o preživljanju zakoncev po razvezi, po kateri sme zakonec, ki preživnine ni zahteval v razveznem postopku, le-to zahtevati s posebno tožbo v roku enega leta od pravnomočne razveze, če so pogoji za preživljanje obstajali v času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. To pomeni, da mora zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

7. Nesporno med strankama v postopku je, da je njuna življenjska skupnost prenehala 21. 6. 2014, kar je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ugotovilo. Tožnik je vložil tožbo 28. 3. 2017, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je prepozno tožbo zavrglo.

8. Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, v katerih se pritožnik sklicuje na zahtevek za plačilo preživnine nepreskrbljenemu zakoncu, ki ga je postavil v odgovoru na tožbo v zadevi z opr. št. IV P 1688/2014 z dne 26. 2. 2015. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče toženčevo tožbo za preživljanje zakonca obravnavalo v zadevi IV P 190/2016, ko je sodišče s sklepom dne 14. 6. 2016 pravdni postopek ustavilo. Tožnik je namreč na naroku 13. 5. 2016 izjavil, da sodne takse za tožbo ni plačal in naj sodišče šteje, da je tožba umaknjena (zapisnik s 13. 5. 2016, ki se nahaja v prilogi B18). Sodišče je zato sprejelo sklep, da se pravdni postopek IV P 190/2016 ustavi (list. št. B18).

9. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam tožnika, da je šele iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izvedel, da je postopek IV P 190/2016, v kateri je zahteval preživnino ustavljen. S sklepom o ustavitvi postopka se je tožnik seznanil na naroku samem, na katerem je bil skupaj s pooblaščenko in je predlagal, naj sodišče šteje tožbo za umaknjeno, sodišče pa je s sklepom postopek ustavilo. Na to, da je tožnik vedel, da je postopek ustavljen, pa kaže tudi dejstvo, da je vložil novo tožbo za plačilo preživnine nepreskrbljenemu zakoncu, ki se obravnava v tej pravdi zadevi, o kateri sodišče niti ne bi smelo odločati, dokler teče pravda o istem zahtevku med istimi strankami (189. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

10. Pravilni so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, da tožba, vložena 28. 3. 2017 (v tem pravdnem postopku), ni in ne more biti dopolnitev tožbe s 25. 2. 2015, ker je bila tožba s 25. 2. 2015 umaknjena in postopek v zvezi z njo ustavljen, je treba šteti, da ni bila nikoli vložena. Zato tožba, vložena v tem postopku, ne more biti njena dopolnitev.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 606/2006
• VSL Sklep I Cpg 857/2017
• VDSS sodba Pdp 1082/2010