VSL Sodba II Cp 776/2018

Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče prvega sodišča, da je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP, ko gre za identično dejansko stanje, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2012 do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za 2.500,00 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 489,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni imela motenj zavesti, saj je bila po Glasgow koma skala ocenjena z maksimalno številom točk, kar pri pacientu pomeni polno zavedanje. Izvedenec je navedel, da je stanje tožnice ocenjeno na podlagi klinične slike. Klinična slika pa je rezultat anamneze (subjektivne navedbe) zunanjih znakov bolezni ali poškodbe (objektivne spremembe) in kliničnega pregleda. Brez tožničinega navajanja, da je bila pretepena s kijem in potem še obrcana, se klinični pregled, v okviru katerega je bila opravljena RTG obdelava v šestih pozicijah, v tolikšnem obsegu sploh ne bi opravil. Klinični pregled ni pokazal nobenih poškodb telesa. Tožničino lastno izpoved (udarec po glavi s kijem in vrtoglavico) je ovrgel rezultat Glasgow koma skale in klinični pregled, ki je izkazal zgolj ranice po čelu, nateg vratne hrbtenice in očesni hematon. Nevšečnosti v zvezi s poškodbami med zdravljenjem pri tožnici praktično ni bilo, saj je bilo zdravljenje zaključeno v trenutku, ko je tožnica zapustila bolnišnico. Toženec zato meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR odmerjena previsoko. Prav tako je odškodnina glede pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu odmerjena absolutno previsoko in izven okvirov, v katerih sodišča odmerjajo odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je povsem subjektivna kategorija, ki se objektivizira šele, ko iz tega razloga nastopijo posledice, ki so medicinsko izkazane v smislu porušenega psihičnega ravnovesja. Tožnica je bila najkasneje ob odpustu seznanjena s stanjem in posledicami poškodb in najkasneje takrat je bila seznanjena tudi s svojim zdravstvenim stanjem.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 21901/2010 z dne 4. 4. 2013 pravnomočno obsojen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ko je dne 30. 8. 2009 okoli 21.00 ure med ulico ... in ... v ... z roko udaril v glavo tožnico, da je padla po tleh, nato pa jo ležečo na tleh še brcal po telesu in glavi, pri čemer je utrpela tri plitve razpočne rane na čelu, udarnino obraza in nateg vratnih mišic. Pravilno je materialnopravno izhodišče prvega sodišča, da je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP, ko gre za identično dejansko stanje, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode izhaja iz 179. člena Obligacijskega zakonika¹, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče oškodovancu, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

7. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo se je prvostopenjsko sodišče oprlo na tožničino izpoved, medicinsko dokumentacijo in na jasno in prepričljivo argumentirano mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. M. V., pri tem pa je upoštevalo načelo, da naj bo zadoščenje oškodovancu pravično in sorazmerno njegovemu prikrajšanju in odškodninam, ki jih sodišča prisojajo za takšne primere.

8. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pretrpljenih telesnih bolečin tožnice, njihove intenzivnosti, časa trajanja ter vseh v sodbi opisanih nevšečnosti, pravilno odmerilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Odločilen razlog zaradi katerega je bila tožnica hospitalizirana in RTG slikana so bile ugotovljene poškodbe glave in omotica, ob udarcu, padcu po tleh in brcah pa bi tožnica lahko utrpela tudi poškodbe skeleta. Glasgow koma skala, ki je bil ob pregledu narejen, v konkretnem primeru po mnenju izvedenca ni bil pomemben za odločitev za sprejem in hospitalizacijo tožnice. V čem se trajanje in intenziteta telesnih bolečin, ki jih je ocenil izvedenec, ne ujema z zatrjevanjem tožnice, pa toženec v pritožbi konkretizirano ne pojasni.

9. Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča glede prisoje odškodnine iz naslova strahu. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče presoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovno obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Čeprav sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem škodnem dogodku (primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem (sekundarni strah), sodišče oškodovancu prisodi za to nepremoženjsko škodo enotno odškodnino.

10. Da je tožnica ob samem napadu utrpela intenziven strah ter da se je hudo ustrašila za svoje življenje, ni dvoma. Tožnica je namreč utrpela več udarcev. Tako je utrpela udarec v predel nosu, udarec v predel leve ličnice ter udarec v predel čela. Tožnica ob napadu tudi ni mogla vedeti, kdaj bo toženec z napadom prenehal. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je bil strah, ki je bil posledica toženčevega udarca v glavo, ter nato še brcanja v glavo in telo, ko je tožnica že ležala na tleh, še toliko intenzivnejši, ker je toženec tik preden je napadel tožnico, s kovinsko palico po glavi udaril tožničinega moža, da je padel na tla, nato pa ga je z nogo brcal v glavo in po telesu in mu povzročil hudo telesno poškodbo. Pritožnik v pritožbi zmanjšuje pomen prizadejanih poškodb. Tožnica je utrpela poškodbe glave (rane na čelu, udarnino obraza), kot občutljivega vitalnega dela telesa. Za ugoditev tožbenemu zahtevku v priznani višini za odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zadošča že intenziven primarni strah, ki ga je tožnica utrpela od dogodku, zaradi česar priznana odškodnina za strah v višini 1.500,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju OZ.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 335/2021
• VSL Sodba II Cp 2255/2018
• VSL Sodba II Cp 545/2019