VSL Sodba II Cp 641/2018

Jedro

Če starši niso na nobeni pravni podlagi dolžni nuditi brezplačnega stanovanja, potem je moč takšno omogočanje uporabe stanovanja brez odmene opredeliti kot darilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopa.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 19. 12. 2017:

- zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Ugotovi se, da je dedič I. Š., od pokojnega očeta J. Š., prejel darilo v vrednosti 28.800,00 EUR na račun 16-letne brezplačne uporabe mansardnega stanovanja v izmeri 69,54 m2, neto uporabne površine, nahajajočega se v stanovanjski hiši, stoječi na parceli ... k.o. ... in se to darilo upošteva pri izračunu čiste vrednosti zapuščine ter vračuna v njegov dedni delež“ (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni plačati 727,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica tožencu v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačati njegove pravdne stroške v znesku 1.452,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo v I. točki izreka in kako naj bi svojo odločitev utemeljilo. Za odločitev je ključna pravna presoja, ali to, da zakoniti dedič več let za potrebe sebe in svoje družine uporablja nepremičnino v lasti zapustnika brez plačevanja ali druge odmene za uporabo lastninske pravice (konkretno mansardo stanovanje v hiši), predstavlja darilo v smislu prvega odstavka 46. člena ZD. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj omenjena določba predvideva, prav tako, kaj določata 54. in 55. člen ZD. Po prepričanju tožnice v to abstrakcijo sodi tudi uporaba mansardnega stanovanja, ne glede na to, koliko je le-to bilo opremljeno oziroma izdelano. Dejstvo je, da ga je toženec šestnajst let uporabljal za potrebe svoje družine. Četudi je sodišče ugotovilo, da je toženec prispeval k režijskim stroškom, to še vedno ne izniči dejstva, da je lastnino zapustnika na nepremičnini uporabljal brez plačila oziroma ustrezne odmene za uporabo lastninske pravice. Zato naj bi bilo potrebno ugotoviti, kolikšna je bila vrednost uporabe stanovanja v stanju, ki ga je slednji prejel v uporabo s strani staršev. Materialnopravno je nepravilen zaključek, da je zapustnik s tem, ko je tožencu dopustil adaptacijo prostorov v mansardi, le-temu skušal le olajšati bivanje družine kot pred tem tožnici, kar naj po naziranju sodišča ne bi pomenilo, da je zapustnik hotel tožencu karkoli darovati. To, da je toženec uporabljal nepremičnino v lasti zapustnika brez nadomestila, izpolnjuje dikcijo 46. člena ZD. Dopustitev adaptacije kaže, da je zapustnik uporabo dovolil, nadalje nakazuje na stanje stanovanja, posledično pa na vrednost daru, nikakor pa ne izraža nobene volje v smislu, naj se to ne vračuna v toženčev dedni delež. Argument sodišča, da dopustitev uporabe stanovanja obema pravdnima strankama predstavlja pomoč staršev otrokom, pri čemer pa starša nista imela volje, da bi se ta pomoč, ki sta jo nudila enemu ali drugemu, kasneje obračunavala v njegov dedni delež, predstavlja golo špekuliranje, saj ni podprto z nobenimi dejstvi in dokazi. Zapustnik ni v zvezi s tem ničesar zapisal, niti izjavil, niti ne gre za takšne okoliščine, iz katerih bi na kak drug način takšna volja izhajala. Sodišče prihaja v nasprotje samo s seboj, ko enkrat pravi, da predmetna uporaba stanovanja ne predstavlja darila, drugič pa, da naj ne bi bila volja staršev, da se to obračunava v dedni delež. Vračunajo se zgolj darila. Zato s tem, ko govori, da zapustnik ni imel volje vračunavati pomoči, sodišče hkrati priznava, da dejansko gre za darilo v smislu prvega odstavka 46. člena ZD. Šlo naj bi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomoč in delo toženca staršema, ki jo navaja sodišče, je bilo že ovrednoteno v skladu z 32. členom ZD v pravdi P 19/2017, kjer je bil le-temu dosojen ustrezen izločitveni zahtevek. Toženec je torej na podlagi tovrstne pomoči prejel solastninski delež nepremičnin, zaradi česar je nakazovanje sodišča v smeri ekvivalence neumestno. Okoliščina, da je tožnica pred tožencem dve leti brezplačno uporabljala to isto mansardno stanovanje, nima nobenega vpliva na odločitev v pravdi. Zahteve po vračunanju daril so namreč v dispoziciji dediča, kar pomeni, da če se eden od sodedičev odloči, da vračunanja darila sodediču ne bo uveljavljal, to ne pomeni, da ga tudi slednji ne sme. Pritožba pojasnjuje, kaj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni povsem jasno. Po njenem mnenju ugotovitev sodišča, da zapustnik ni imel volje, da se toženčeva uporaba stanovanja vračuna v njegov dedni delež, ne predstavlja razlage volje zapustnika, pač pa že ustvarjanje volje zapustnika, saj sodišče špekulira (ugiba). Ugotovitev tega dejstva je v nasprotju celo s tožbenimi navedbami toženca, saj slednji ni zatrjeval, da naj bi zapustnik določil, da se mu prejeto darilo ne vračuna v njegov dedni delež. Sodišče je ugotovilo nezatrjevano dejstvo in nanj oprlo svojo odločitev, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP oziroma storitev bistvene kršitve postopka. V zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev pojasnjuje, da se v predmetni pravdi odloča o dveh medsebojno nepovezanih zahtevkih. Vsak zahtevek vsebuje svojo tožbeno podlago, zaradi česar gre praktično za dve različni tožbi. Ker je sodišče enemu zahtevku ugodilo, drugega pa po temelju zavrnilo, je njen uspeh 50 %. Po medsebojnem pobotu naj bi ji bil dolžan toženec povrniti 372,00 EUR stroškov.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na vprašanje, ali toženčeva 16-letna brezplačna uporaba mansardnega stanovanja (ki se nahaja v nepremičnini, katere solastnik je bil zapustnik v relevatnem obdobju do 1/2), lahko predstavlja darilo, je moč podati pozitiven odgovor. Sodišče prve stopnje izpostavlja, da naj bi bilo tolmačenje določila 29. člena ZD¹ (v zvezi s prvim odstavkom 46. člena ZD), po katerem bi se avtomatično upoštevalo, da je vsak, ki živi doma pri starših brez plačevanja najemnine, to dobil kot darilo, ki naj se v zapuščini upošteva, preširoko, a tega natančneje ne obrazloži. Če starši niso na nobeni pravni podlagi (kot ta ni razvidna (niti zatrjevana) v konkretnem primeru) dolžni nuditi brezplačnega stanovanja, potem je moč takšno omogočanje (uporabe stanovanja brez odmene²) opredeliti kot darilo.³ V tem(u podobnem) smislu je to sodišče že sodbi I Cp 2709/2017 z dne 23. 5. 2018 (kot neutemeljeno) zavrnilo naziranje, da brezplačna medgeneracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež.⁴ Sodišče prve stopnje ne prepriča niti s sklicevanjem na upoštevanje okoliščin konkretnega primera. Njegovo poudarjanje, da sta želela starša s tem tožencu „le“ pomagati tako kot sta pred tem pomagala tudi hčerki (tožnici), seveda ne kaže na to, da ni šlo za darilo, ampak prav nasprotno.⁵ Kar se tiče okoliščin (ki jih sodišče prve stopnje prav tako omenja), da si je toženec na lastne stroške uredil mansardno stanovanje (oziroma glede ohranjanja vrednosti nepremičnine) in da je pomoč od staršev prejemala tudi tožnica, pa je že slednja v pritožbi opozorila na njihovo nebistvenost za odločitev o njenem zahtevku. Glede prve okoliščine je pravilno poudarila, da so toženčeva dela (pomoč staršem) predmet njegovega uveljavljanja zahtevka po 32. členu ZD (v pravdi P 19/2017 istega sodišča), glede druge pa, da dejstvo, da pomoči, ki naj bi jo od staršev prejemala ona, toženec v skladu s 46. členom ZD ne uveljavlja, ne predstavlja ovire za njeno (nasprotno) uveljavljanje vračunanja.

6. Obravnavanega neodplačnega razpolaganja v korist toženca tako slednjemu ne bi bilo moč vračunati v dedni delež, le če bi bila tako zapustnikova volja oziroma ob izpolnjenosti dejanskega stana iz tretjega odstavka 46. člena ZD. Da naj bi bilo temu tako, je toženec jasno zatrjeval v 7. točki pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2015.⁶ Tem navedbam pa tožnica (ne v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2015 in ne v nadaljevanju postopka na prvi stopnji) ni (jasno) nasprotovala.⁷ Ker je zato v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP⁸ potrebno šteti, da je te toženčeve trditve priznala, je moč posledično zaključiti, da je dejanski stan iz tretjega odstavka 46. člena ZD podan. Pritožba zoper odločitev iz I. točke izreka izpodbijane sodbe zato ni utemeljena. To pa velja tudi za pritožbo zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka).

7. Okoliščina, da naj bi imela oba zahtevka, ki ju je s tožbo uveljavljala v predmetni pravdi svojo (lastno) tožbeno podlago, za presojo njenega uspeha v postopku na prve stopnji ni bistveno. Za to oceno je pomembno le, kakšno plačilo je tožnica s tožbo uveljavljala in v kakšnem (proporcionalnem) delu je v tem oziru uspela. To izhodišče pa je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembi.
² Sodišče prve stopnje (glej 9. stran izpodbijane sodbe) med drugim ugotavlja, da naj bi starša računala na toženčevo pomoč, a tega ustrezno (konkretneje) ne pojasni, niti ni razvidno, da bi toženec podal jasne trditve o obstoju morebitne dogovorjene „odplačnosti“. Slednji je (povsem splošno) zatrjeval, da najemnine prosta uporaba stanovanja predstavljala kvečjemu običajno manjše darilo (55. člen ZD), čemur pa (upoštevaje tudi samo višino darila, kot ga v tej pravdi zatrjuje in vtožuje tožnica), ni moč slediti. Ker v konkretnem primeru ne gre za plodove podarjene stvari, je neprepričljivo tudi toženčevo sklicevanje na drugi odstavek 46. člena ZD (v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2015).
³ Glej VSK sodbo 1131/2006 z dne 29. 5. 2007.
⁴ In zaključilo, da je moč pod pojem darila subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za dedičeva otroka.
⁵ Gre za povsem primerljivo „pomoč“ tisti, ko bi tožencu (dediču) kljub dogovoru o dolžnosti plačevanja najemnine, njeno plačilo (na koncu) odpustila, ali ko bi mu (brez dolžnosti njenega povračila) plačevala najemnino za uporabo tujega stanovanja.
⁶ Na zapustnikovo voljo, da se najemnine prosta uporaba mansarde ne vračuna v dedni delež (v smislu tretjega odstavka 46. člena ZD), naj bi po njegovih trditvah kazala vrsta okoliščin na strani staršev pravdnih strank in pravdnih strank. Z ozirom na to pritožbena trditev, da toženec v tem smislu trditev ni podal (in očitek sodišču prve stopnje, da naj bi ugotavljalo nezatrjevano dejstvo), očitno ne drži.
⁷ V pritožbi podano jasno (argumentirano) nasprotovanje tej trditvi zato predstavlja nedopustno (neupoštevno) novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁸ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 98/2019
• VSL sklep I Cp 315/2010
• VSC Sklep I Cp 302/2020