VSL Sklep II Cp 725/2018

Jedro

ZVEtL-1 na abstraktni ravni ne daje prednosti eni okoliščini pred drugimi, ampak jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera.

Prostorski akt, ki izvira iz obdobja po zgraditvi obravnavanih stavb, ne more predstavljati akta, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena.

Dejstvu, da ne obstaja odločba o dodelitvi sporne nepremičnine v uporabo, utemeljeno ni bila pripisana odločilna teža, saj je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, že po samem zakonu sodilo k stavbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženci sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom

(1) ugotovilo, da so parcele 33/5, 32/1, 32/2, 31/11, 35/5 in 525/14, vse k.o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli stavbe X-155 (na naslovu P. 1), stoječe na parceli 33/2 iste k.o., in stavbe X-157 (na naslovu P. 3), stoječe na parceli 33/3 iste k.o. (I. točka izreka),

(2) zavrnilo predlog glede parcel 33/4 (nastale po delitvi parcele 33/1), 525/13 (nastale po delitvi parcele 525/12), 31/10 (nastale po delitvi parcele 31/9), 35/4 (nastale po delitvi parcele 35/3), vse k.o. ... (II. točka izreka),

(3) odločilo, da se o zemljiškoknjižnih vpisih odloči po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznamb postopka z učinkom od 19. 3. 2014 (glede parcel 33/5, 32/1, 34 in 32/2 vse k.o. ...) oziroma od 9. 11. 2016 (glede parcel 31/11, 35/5 in 525/14 vse k.o. ...) (III. točka izreka).

2. Prva nasprotna udeleženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog glede parcel 32/2 in 525/14, obe k.o. ..., zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V Stavbnem redu vojvodine Kranjske iz leta 1875 ni bilo konkretnih rešitev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti pripadajoče zemljišče stavb na P. 1 in P. 3 v Ljubljani, te pa so vsebovane v regulacijskem načrtu mesta Ljubljane iz leta 1897, tj. šest let po izgradnji stavb. Po tem načrtu je parcela 32/2 predstavljala park. Niti iz kasnejših načrtov ne izhaja, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbama. Sodišče se je v nasprotju z Zakonom o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) oprlo zgolj na ugotovljeno redno rabo (dostop do stavb), to pa je le eden od zakonskih kriterijev, ki je – sledeč predlogu zakona – praviloma subsidiaren.

Stavba je bila zgrajena davno pred nacionalizacijo in uvedbo družbenolastninskega sistema. Investitor je tedaj moral pridobiti lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je nameraval graditi. Teh listin ni bilo mogoče pridobiti, regulacijski načrt pa je določil zgolj maksimalni obseg možnega pripadajočega zemljišča. Po nacionalizaciji je nekdanji lastnik obdržal uživalno pravico na stavbišču in na pripadajočem zemljišču, ki je bilo pred nacionalizacijo njegova last, ne pa tudi na zemljišču, ki to ni bilo.

V sistemu družbene lastnine je bilo mogoče pridobiti pravico uporabe le na določeni pravni podlagi in po posebnih postopkih, ne pa z golo uporabo. Ni sporno, da so predlagatelji uporabljali sporno nepremičnino za potrebe dostopa do javne ceste, vendar pa so na tej podlagi lahko le priposestvovali stvarno služnost, ne pa tudi pridobili lastninske pravice.

Parcela 525/14 predstavlja kategorizirano javno cesto in s tem grajeno javno dobro. Sodišče se ni opredelilo do teh pritožničinih navedb.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev, da skupno pripadajoče zemljišče stavb na P. 1 in P. 3 predstavljata tudi parceli 32/2 in 525/14, temelji na ugotovitvah,

- da sta bili stavbi na P. 1 in P. 3 zgrajeni v letu 1891 kot ... stavbi za prisilne delavnice,

- da so bila dovoljenja za izgradnjo in uporabo obeh stavb (najverjetneje) izdana na podlagi Stavbnega reda vojvodine Kranjske iz leta 1875, v katerem ni bilo konkretnih rešitev, ki bi se nanašale na konkretno lokacijo,

- da sta stavbi s pripadajočim zemljiščem vrisani v regulacijskem načrtu iz leta 1897, po katerem je pripadajoče zemljišče stavbe na P. 1 predstavljal zahodni del parcele 33/1 in parcela 32/1, k stavbi na P. 2 pa vzhodni del parcele 33/1 in celotna parcela 34,

- da je po podatkih zemljiškega katastra v letih 1914 in 1940 najverjetneje k stavbama pripadala le parcela 33/1,

- da je vzhodni del parcele 33/1 v redni rabi kot zemljišče neposredno okoli stavbe na P. 1, kot dostop do te stavbe, kot dovoz in kot prostor za parkiranje vozil,

- da je zahodni del parcele 33/1 v redni rabi kot zemljišče neposredno okoli stavbe na P. 3, kot dostop in dovoz do te stavbe in kot prostor za parkiranje vozil,

- da je enako stanje od izgradnje stavb in da z zemljiščem gospodarijo vsakokratni stanovalci,

- da sta parceli 32/1 in 34 v redni rabi obeh stavb kot skupna zelenica, dostop, edini dovoz do obeh stavb, prostor za parkiranje vozil, za stepanje preprog, za sušenje perila ter za igro in sprostitev,

- da na delu parcele 34 stoji manjša stavba, v katerih je bila skupna pralnica obeh stavb, sedaj pa je v njej skupna kolesarnica,

- da je parcela 32/2 v redni rabi stavb kot dostopna pot in zelenica, ob njej pa so posode za zbiranje komunalnih odpadkov, da predstavlja edini cestni priključek stavb na javno cesto, da je tako že od izgradnje oziroma od šestdesetih let, kamor sežejo spomini najstarejših še živečih stanovalcev, da so s parcelo gospodarili in jo vzdrževali vsakokratni stanovalci in da je v katastrskem načrtu iz leta 1959 na njej že vrisana dostopna pot,

- da določeno skupno pripadajoče zemljišče predstavlja zaokroženo celoto, urejeno kot skupni dovoz s severne strani, skupne zelene površine severno od objektov s skupnim pomožnim objektom ter skupne zelene, dovozne in parkirne površine, ki obdajajo stavbi na južni, vzhodni in zahodni strani, da je taka ureditev enaka že vsaj od leta 1959 (tako tudi katastrski načrt iz leta 1959) in da so te nepremičnine ves čas vzdrževali etažni lastniki stavb.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni uporabi okoliščin, ki jih je sodišče dolžno v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZVEtL-1 upoštevati pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča oziroma – v obravnavanem primeru – razmejitvi med nepremičninami v zasebni in javni lasti. ZVEtL-1 na abstraktni ravni ne daje prednosti eni okoliščini pred drugimi,¹ ampak jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnem upoštevanju obojega v izpodbijanem sklepu. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prostorski akt, ki izvira iz obdobja po zgraditvi obravnavanih stavb, ne more predstavljati akta, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena (1. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1).

7. Podlage za drugačno odločitev ne dajejo niti pritožbeni argumenti, ki temeljijo na okoliščini, da sta bili stavbi zgrajeni pred nacionalizacijo in uvedbo družbenolastninskega sistema. Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu ne izhaja, da stavbi nista bili podržavljeni in da sta po nacionalizaciji ostali v zasebni lasti. Pravilno je zato večja teža dana ugotovitvam o pretekli redni rabi zemljišča okrog stavbe kot tistega zemljišča, ki je po predpisih, ki so urejali etažno lastnino v obdobju po drugi svetovni vojni (in po nacionalizaciji) in ki so podrobno predstavljeni v izpodbijanem sklepu, predstavljalo zemljišče, potrebno za redno rabo, in ki je v pravnem prometu delilo pravno usodo stanovanj kot predmetov etažne lastnine v obravnavanih stavbah.

8. Zakonodajalčeva odločitev, da kriterije za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča na abstraktni ravni določi kot enakovredne, je (tudi) rezultat spoznanja o še večji raznolikosti primerov, kot je bila zaznana ob uveljavitvi ZVEtL. Dejstvu, da ne obstaja odločba o dodelitvi sporne nepremičnine v uporabo za potrebe obravnavanih stavb, v ugotovljenih okoliščinah primera, povzetih v 5. točki te obrazložitve (predvsem pa dejstvu, ki ga je kot najpomembnejše ovrednotilo že sodišče prve stopnje, tj. da na istem mestu poteka dostopna pot že najmanj od šestdesetih let prejšnjega stoletja in da so zanjo ves čas skrbeli vsakokratni stanovalci obravnavanih stavb) utemeljeno ni bila pripisana odločilna teža. Kot je obrazloženo že v izpodbijanem sklepu, je bilo zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, v celotnem relevantnem obdobju od nacionalizacije po drugi svetovni vojni do lastninjenja po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije, že po samem zakonu sodilo k stavbi. Glede na v preteklosti nedorečene kriterije za določitev velikosti tega zemljišča bi bil pri odločanju v zadevi lahko pomemben obstoj odločbe o dodelitvi pravice, njen neobstoj pa glede na kriterije iz 43. člena ZVEtL-1 ni ovira za ugotovitev, da tudi nepremičnina, ki povezuje stavbi z javno cesto, predstavlja pripadajoče zemljišče k njima.

9. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivih razlogih v sklepu, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do pritožničinih navedb o grajenem javnem dobru na parceli 525/14. Predvsem iz razlogov, navedenih v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da je sodišče pri razmejitvi med zemljišči v javni in v zasebni rabi upoštevalo meje cestnega sveta, ki je bil v daljšem obdobju in je še vedno namenjen javni rabi. Da morebitna upravna odločba o statusu javnega dobra, izdana v postopku, v katerem predlagatelji niso mogli sodelovati, ni ovira za določitev pripadajočega zemljišča, pa je ustaljeno stališče sodne prakse.²

10. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo drugega nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Drugačno je bilo besedilo 7. člena in 30. člena prej veljavnega Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL).
² Prim. sklep VSL I Cp 251/2015 z dne 5. 5. 2015, I Cp 3289/2014 z dne 5. 5. 2015, II Cp 2406/2016 z dne 4. 1. 2017 in kasnejše sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 513/2017
• VSL Sklep I Cp 1747/2021
• VSL Sklep II Cp 2737/2017