VSL Sodba II Cp 1234/2018

Jedro

Sodnica na naroku za glavno obravnavo res ni pojasnila, zakaj je kot nepotreben zavrnila dokazni predlog po zaslišanju, a je v zvezi s tem razloge podala v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zakaj naj bi omenjena opustitev vplivala na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe, pritožba ne pojasni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 1. 2018:

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 68.635,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. marca 2017 dalje ter na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v 15-ih dneh povrniti 1.956,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da jo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da prvostopenjska sodnica na naroku za glavno obravnavo 25. 1. 2018 ni obrazložila, zakaj je prišla do zaključka, da ni potrebno več nadaljnjega zaslišanja pooblaščenca dr. B. B., oziroma zakaj smatra, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje vsaj konkludentno. Takšno obrazložitev je prvič navedla šele v sodbi. Iz previdnosti je pooblaščenec dr. B. B. na istem naroku točno glede tega predlagal svoje zaslišanje. Pritožba pojasnjuje, kaj naj bi v zvezi s tem navedel. Prvostopenjska sodnica je predlog za zaslišanje kot nepotreben zavrnila, pooblaščenec tožeče stranke pa je uveljavljal kršitev postopka. Če bi prvostopenjska sodnica zaslišala pooblaščenca dr. B. B., bi morala ugotovitvi, da je on vseskozi, torej tudi ob priliki podpisa prodajnih pogodb, opozoril toženo stranko, da si pridržuje izpolnitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani iz marca 2008 in da je tudi s tem izrecnim pridržkom podpisal kot specialni pooblaščenec tožeče stranke prodajne pogodbe. Če bi ga zaslišala, bi sodnica nadalje morala ugotoviti, da je šlo za prodajo teh nepremičnin že od leta 2005 naprej, da je tožena stranka vedno „blokirala“ (s čimer je oškodovala tudi sama sebe) in da je bil skrajni čas zaradi finančne krize, ki je bila takrat notorično dejstvo, da se končno prodajajo nepremičnine. Torej je bil interes tudi tožeče stranke, da se (ob upoštevanju svojega pridržka glede zahtevka napram toženi stranki) nepremičnine končno prodajajo na podlagi soglasja, kar se tiče same kupnine in kupca. To je edini razlog, da je prišlo do podpisa. Poleg tega bi morala na podlagi njegovega zaslišanja tudi ugotoviti, da sta med tem pooblaščenca tožeče stranke dejansko tudi že uveljavljala za tiste nepremičnine, ki še niso bile prodane, v zemljiški knjigi izbris tukajšnje tožene stranke, ki temu izbrisu ni ugovarjala. S tem je priznala (očitno izrecno vsaj konkludentno), da se je neupravičeno obogatila in da torej nima pravice do solastnine glede nepremičnin, ki so bile predmet postopka pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Pritožnik v nadaljevanju iz previdnosti uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na to, da je prvostopenjska sodnica ugotovila, da je konkludentno in s svojim podpisom tudi dejansko izjavil pri podpisu prodajnih pogodb, da se je strinjal s svojim prikrajšanjem in v to privolil (sklicuje se na obrazložitev pod točko II pritožbe). S tem, da je njegov pooblaščenec podpisal prodajne pogodbe s kupci, ni sklenil nobene pogodbe s tukajšnjo toženo stranko, torej tudi ne s pokojnim dr. C. P., temveč je sklenil pogodbo izključno s posameznim kupcem. V prodajnih pogodbah so bila navedena tudi samo notorična dejstva, in sicer takratno zemljiškoknjižno stanje in nič drugega. Citiranje sodbe VS RS II Ips 209/2010 kot tudi odločbe tukajšnjega sodišča I Cp 2094/2014 nima s predmetnim dejanskih stanjem nobene zveze. Kar se tiče zastaranje zahtevka iz denacionalizacije, naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je temeljni pravni naslov v tukajšnjem postopku večkrat od prvostopenjske sodnice citirana sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 3. 2008. Gre za izpolnitev te sodbe, torej tudi za izpolnitev tamkajšnjega izreka, in za ta zahtevek velja načelo lex specialis derogat lex generalis. Zato je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Šele s pravnomočno sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 3. 2018 je bila ugotovljena tukajšnja predmetna terjatev, zaradi česar velja zastaralni rok 10-ih let.

3. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjska sodnica na naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2018 res ni pojasnila, zakaj je dokazni predlog po zaslišanju tožnikovega pooblaščenca (dr. B. B.) kot nepotreben zavrnilo, a je v zvezi s tem razloge podala v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zakaj naj bi omenjena opustitev na naroku vplivala na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe, pritožba ne pojasni.¹ Tožeča stranka je na istem naroku takšno zaslišanje predlagala z navajanjem,² da naj bi omenjeni odvetnik zanjo podpisal pogodbe ter da to ne pomeni, da se je sama s tem odpovedala tožbenemu zahtevku. Hkrati je še poudarila, da naj bi tako omenjeni odvetnik kot tudi odvetnik sodediča J. S. napram takratnemu pooblaščencu tožene stranke vseskozi vztrajala na izpolnitvi sodbe VSL iz marca 2008. Kljub temu, da je takoj v nadaljevanju pooblaščenka tožene stranke ugovarjala, če da iz predloga ni razvidno, glede katerih (konkretnih) dejstev točno, naj bi se predlagano zaslišanje pooblaščenca tožeče stranke opravilo, ni slednja v tem oziru ničesar več navajala. Zato je obsežno pritožbeno pojasnjevanje, kaj vse bi lahko prvostopenjska sodnica ugotovila, če bi pooblaščenca zaslišala, (nedopustno) novo v smislu opredelitve pravno-relevantnih dejstev, zaradi katerih naj bi se predlagani dokaz izvedel. To več kot očitno (prvenstveno) velja glede pritožbenih navajanj, da je šlo za prodajo od leta 2005 naprej, da je tožena stranka vedno „blokirala“, da je bil zaradi finančne krize skrajni čas, da se nepremičnine končno prodajajo, da je bil tudi tožnikov interes, da se ob (ob upoštevanju pridržka glede zahtevka napram tožene stranke) nepremičnine (na podlagi soglasja, kar se tiče kupnine in kupca) končno prodajajo, da sta njegova pooblaščenca za tiste nepremičnine, ki še niso bile prodane, v zemljiški knjigi uveljavljala izbris tožene stranke, ki temu ni ugovarjala.³ Kot novo (ali vsaj v veliki meri novo) pa velja glede na predhodno ugotovitev (kaj je bilo na naroku „predstavljeno“ kot razlog za zaslišanje tožnikovega pooblaščenca) omeniti tudi pritožbeno omenjanje (glej točko II/3 obrazložitve pritožbe), da naj bi pooblaščenec, če bi bil zaslišan, izpovedal o tem,⁴ da je vseskozi in torej tudi ob priliki podpisa prodajnih pogodb toženo stranko opozoril, da si pridržuje izpolnitev sodbe tega sodišča iz marca 2008 in da je pogodbe podpisal kot specialni pooblaščenec tožeče stranke s tem izrecnim tihim pridržkom. Ker gre po mnenju pritožbenega sodišča v celotnem opisanem obsegu (tematike, glede katere naj bi sodišče prve stopnje tožnikovega pooblaščenca zaslišalo oziroma naj bi slednji izpovedal) za pritožbene novote, je posledično neutemeljen tudi (sicer presplošno podan) pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.⁵

6. Pritožbeno pojasnjevanje, da je tožnikov pooblaščenec podpisal prodajne pogodbe s kupci in ni sklenil nobene pogodbe s tukajšnjo toženo stranko (oziroma pokojnim dr. C. P.), je prvenstveno prav tako novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa neprepričljivo. V tem oziru namreč ni bistveno, ali je pokojni C. P. v okviru sklenjenih pogodb nastopal kot kupec ali prodajalec. Pomembno je predvsem, da je tožnik, čeprav naj bi vedel, da C. P. do nepremičnin, ki so se prodajale, ni upravičen, pristal na to, da tudi slednji v pogodbah nastopa kot prodajalec, ki je kot tak upravičen do ustreznega dela kupnine. Ta okoliščina pa (glej prepričljivo pojasnilo sodišča prve stopnje⁶ v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) upravičuje uporabo pravila iz 191. člena OZ.⁷ Zakaj odločbi VSRS II Ips 209/2010 z dne 12. 12. 2013 in VSL I Cp 2094/2014 z dne 22. 10. 2014, na katere se v zvezi s tem sklicuje sodišče prve stopnje, za konkretni primer nista „uporabni“, pritožba, ki to zatrjuje, ne pojasni.⁸

7. Ob dosedanjih ugotovitvah ni moč spregledati, da se pritožnik ne dotakne (oziroma jim ne oporeka) ostalih dveh sklopov razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje (prav tako) zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na kupnino, katero naj bi tožena stranka (C. P.) prejela na podlagi pogodb (predpogodb) za prodajo denacionaliziranega nepremičnega premoženja. Na eni strani so to ugotovitve, da zaradi neustreznosti (nepopolnosti) nekaterih pogodb, tožnik na njihovi podlagi prikrajšanja na svoji strani (oziroma obogatitve na strani tožene stranke) ni uspel izkazati⁹ (glej razloge in zaključke v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma da slednji tudi višine svoje vtoževane terjatve v tem delu (točneje zneskov, ki jih vtožuje na podlagi posameznih (pred)pogodb ni obrazložil (glej razloge, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. S sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 5455/2007 z dne 12. 3. 2008 (priloga A9) je bilo odločeno, da je dolžna tožena stranka H. P. (katere dediča sta bila V. G. in C. P.) priznati, da je bil njun oče I. P. po svoji materi in očetu dedno v celoti odpravljen in da se je odpovedal pravici izpodbijati materino oporoko, kot tudi da je dolžna tožena stranka izstaviti listino, na podlagi katere se pri njej lastni 1/8 nepremičnin vpisanih pri vl. št. 1964, 1156, 2018, 3310 ter 1/12 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 2202, vse k.o. ..., vknjiži lastninska pravica na ime L. E. (v tistem postopku tožeče stranke). Ker vsebina omenjenega izreka očitno ne vsebuje denarnega zahtevka, ki ga tožnik iz naslova neupravičene obogatitve uveljavlja v tem postopku, oziroma z omenjeno sodbo ni bila ugotovljena v tem postopku vtoževana denarna terjatev, je drugačno pritožbeno zatrjevanje in sklicevanje na uporabo 10-letnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 356. člena OZ ne le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP¹⁰), ampak¹¹ hkrati neutemeljeno.¹²

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Enako velja za njeno izpostavljanje, da sodnica na naroku svojega stališča, da naj bi tožnik (vsaj konkludentno) privolil v prikrajšanje, ni predstavila. Tudi sicer se s tem ni moč strinjati, saj je prav v posledici ugotovitev, ki jih je sodnica na naroku v tej smeri (posredno a dovolj jasno) podala (tretjo stran zapisnika o naroku z dne 25. 1. 2018), tožnikov pooblaščenec v nadaljevanju predlagal svoje zaslišanje z navajanjem, da ni prišlo do odpovedi tukajšnjemu tožbenemu zahtevku (terjatvi).
² Glej tretjo stran zapisnika z dne 25. 1. 2018.
³ Izrecna trditev, da je slednja s tem (vsaj konkludentno) priznala, da se je neupravičeno obogatila, je ob tem tudi sicer nova (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁴ Oziroma točneje, da bi prvostopenjska sodnica na podlagi njegovega zaslišanja to lahko ugotovila.
⁵ Sploh nejasen pa očitek, da gre tudi za kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki se nanaša na nepravilno sestavo sodišča oziroma odločanje sodnika/sodnika porotnika, ki ni sodeloval na glavni obravnavi).
⁶ Pri čemer je sicer napačno omenjalo 190. člen OZ.
⁷ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Enako velja za pritožnikovo navedbo, da so bila v prodajnih pogodbah navedena samo notorična dejstva (takratno zemljiškoknjižno stanje).
⁹ Oziroma da v zvezi s tem že potrebnih trditev ni podal.
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Vključno z ne dovolj obrazloženim omenjanjem načela lex specialis derogat lex generalis.
¹² Če bi šlo „zgolj“ za izpolnitev sodbe (kot se to v pritožbi navaja), tudi ni (po)jasn(jen)o, zakaj bi moral to tožnik (ponovno) uveljavljati s tožbo.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2535/2014
• VSM Sodba I Cp 372/2019
• VSL sodba I Cpg 835/2010