VSL Sodba II Cp 2432/2017

Jedro

Čeprav organi pregona niso ravnali z zaseženim valjarjem povsem pravilno, pritožnik ni upravičen zahtevati odškodnine zanj, ker niti v smislu določila 64. člena SPZ ni postal lastnik spornega valjarja, zato tudi aktivne legitimacije v odškodninski pravdi nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 234,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 6.000,00 EUR s pripadki in tožeči naložilo, da toženi plača odmerjene pravdne stroške.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo določila materialnega prava. Z vprašanjem, ali je tožnik gradbeni valjar priposestvoval, se ni ukvarjalo. Da je lastnik, je dokazal z računom, pričami in svojo izpovedbo. Kupil ga je spomladi leta 2008, ga do zasega 17. 8. 2011 (več kot tri leta) tudi priposestvoval, kar pomeni, da je na njem pridobil lastninsko pravico. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ob nakupu valjarja v letu 2008 ni bil v dobri veri. K nakupu ga je napeljal njegov prijatelj Š., ki je prodajalca osebno poznal in vedel, da se ukvarja z dejavnostjo prodaje takšnih strojev, ki jih rabljene uvaža iz Italije in Avstrije. Valjar je dobil v posest, ga plačal in zato prejel račun. To sta potrdili tako priča L. kot Š. Nobenega razloga ni, da bi priči Š. in L. lagali o podrobnostih nakupa in obstoju identifikacijske tablice ob nakupu. Pritožnik poudarja, da je rabljen gradbeni stroj kupil od prodajalca, ki se je ukvarjal s takšno dejavnostjo in ga mu je priporočil znanec, na podlagi računa, na katerem so bile navedene vse osnovne specifikacije valjarja, vključno z njegovo letnico. Zaključki prvostopnega sodišča, da valjar ob nakupu ni imel nobenih identifikacijskih označb so v nasprotju z zapisnikom. Valjar je bil kupljen leta 2008, ko v družbi K. tatvine stroja sploh še prijavili niso. Prvi stroj je bil ukraden šele v letu 2009, ko J. V. ni bil več živ in ne bi mogel podpisati nobene listine. Kako naj bi tožnik vedel, da J. V., ki je podpisal račun, ni direktor družbe, pa ni jasno. V spisu ni nobene podlage za zaključek, ki ga je napravilo sodišče, da naj bi bil valjar, ki naj bi bil zasežen, last K., d.d. Prvostopno sodišče vseh prič, ki bi potrdile, da naj bil tožnik lastnik valjarja že v letu 2008, ni zaslišalo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi A. K. in R. D. Priči nimata nikakršnega interesa za uspeh tožnika v pravdi. Nedopustno je, da je sodišče zaključek o nedobrovernosti tožnika oprlo na dejstvo, da se sporni valjarji prodajajo po dvakrat višjih cenah, čeprav sodišče samo ustreznega znanja o tem nima, sodnega izvedenca s tem v zvezi pa tudi ni postavilo. Konec koncev je bil valjar kupljen po povsem primerni ceni, saj je podjetje ob prijavi kaznivega dejanja v letu 2009 kot vrednost ukradenega stroja navajalo znesek 2.000,00 EUR. Policija je ravnala protipravno, ker je navkljub predloženemu računu, s katerim je tožnik izkazal lastništvo, le-tega vrnila K. d.d., ne pa v hrambo sodišču.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje argumentaciji, pravnemu naziranju in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da po zavrženju kazenske ovadbe zoper njega policija ni imela pravne podlage, da zaseženega valjarja tožniku ne bi vrnila. Ker mu ga ni vrnila, mu je nastala škoda, pri čemer je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode. Ob takšni trditveni podlagi, si je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno zastavilo vprašanje, ali je tožeča stranka lastnica zaseženega valjarja, ker je samo v tem primeru aktivno legitimirana v odškodninski pravdi.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se na podlagi določila prvega odstavka 110. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, torej tudi v predkazenskem postopku, saj bi bila nesmiselna hramba zaseženih stvari, ki niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku in ki nedvomno pripadajo oškodovancu. V obravnavani zadevi ni spora o okoliščini, da je bil zaseženi valjar vrnjen K. d.d., jedro spora pa tudi v pritožbenem postopku ostaja, ali je tožeča stranka izkazala, da je lastnica zaseženega valjarja, če ni, ni upravičena do odškodnine, četudi bi morda pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve v postopku vračanja zaseženega predmeta ravnale nezakonito.

7. Lastninska pravica na stvareh se pridobi na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Ta pa določa, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

8. Dejanske navedbe v tožbi so bile: tožnik je sklenil kupoprodajno pogodbo za valjar na podlagi računa 15/2008 z dne 15. 5. 2008 in plačal zanj 4.800,00 EUR, ga ob plačilu prevzel v posest in ga vse do zasega 17. 8. 2011 uporabljal.

9. Tožnik je bil v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da je ponarejen račun za valjar z dne 15. 5. 2008, ki naj bi ga izdala družba A., d.o.o., uporabil kot pravi. Vendar ne gre prezreti, da tožnik zatrjuje, da je valjar kupil od podjetja A., d.o.o. 15. 5. 2008. V pravdnem postopku in ponovno v predmetnem kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da iz zgodovinskega izpisa sodnega registra sledi, da je bil v času izdaje računa edini lastnik in zastopnik družbe A., d.o.o. A. S., ki je zaslišan izpovedal, da ni prodal nobenega valjarja in da tudi računa št. 15/2008 ni izdal. Družba A., d.o.o. v času, ko je tožnik sporni valjar kupil, ni bila njegov lastnik, J. V., ki je stroj prodal in podpisal račun, pa ne njen lastnik oziroma družbenik zato veljavnega razpolagalnega pravnega posla v imenu družbe A., d.o.o. ni mogel skleniti. Na podlagi pravnega posla z izročitvijo valjarja v posest tožnik ni postal lastnik valjarja.

10. Pri premičninah velja posebna ureditev, ki je določena v 64. členu SPZ, po katerem se lastninska pravica na premičnini pridobi tudi, če prenosnik ni imel pravice razpolagati z njo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla ter so izpolnjeni pogoji iz 40. člena SPZ. Ker je pogoj za pridobitev lastninske pravice od nelastnika, da prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti v promet takšne premičnine, bi bil ta pogoj izpolnjen le, če bi J. V. opravljal registrirano dejavnost in če bi ta registracija zajemala tudi prodajo tovrstnih valjarjev. Tega tožeči stranki ni uspelo dokazati.

11. Da je izpolnjen drugi kumulativni pogoj za pridobitev lastninske pravice od nelastnika - dobra vera, tožeče stranke kot pridobitelja, mora pridobitelj utemeljeno verjeti, da je prenosnik lastnik stvari ali da je s strani lastnika ali zakona pooblaščen za razpolaganje s stvarjo. Pritožnik pravnega posla ni sklenil na naslovu, kjer družba A., d.o.o. opravlja dejavnost, ampak na deponiji, ki ni bila niti ograjena, niti prostor ni bil kako drugače varovan, kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Kljub temu, da je mehanik, ni preveril dokumentacije, ki bi se nanaša na sporni valjar, saj ga po lastni izpovedbi niti ni zanimalo, kdo je bil prejšnji lastnik valjarja. Slednje je toliko bolj nelogično, ker je bila z valjarja odstranjena tovarniška ploščica, na kateri je bila številka šasije, prav tako je bila številka stroja, ki je bila vgravirana v železo, izbrušena. Takšnih identifikacijskih znakov pa ni bilo niti v računu št. 15/2011, ki ga je predložil tožnik.

12. Presoja dobrovernosti zahteva oceno skrbnosti pridobitelja, kar pomeni, da malomarnost ob sklepanju posla z nelastnikom, ne potrjuje dobrovernosti. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da dvom v dobrovernost tožnika pri nakupu in izročitvi valjarja vzbuja dejstvo, da pravni posel in bil realiziran na lokaciji, kjer je družba A., d.o.o. opravljala dejavnost, da zaseženi valjar ni imel nobenih identifikacijskih označb in da takšnih označb tudi ni v računu, ki naj bi dokazoval, da je bil sklenjen posel ter da je bila ob zasegu vozila na spodnjem desnem robu številka šasije celo zbrušena in prebarvana.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo v verodostojnost izpovedbe priče M. Š. na glavni obravnavi, ki je v pravdnem postopku izpovedal, da naj bi valjar ob nakupu identifikacijsko ploščico imel, medtem ko je v mesecu oktobru 2013, v okviru kazenskega postopka, izpovedal, da spornega valjarja sploh ni videl in da v zvezi s tem nakupom ne več nič drugega kot to, da mu je J. V. povedal, da je s tožnikom nekaj uredil. Omenjeno očitno neskladje vzbuja močan dvom v resničnost izpovedb te priče. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, zakaj tožnikovemu sinu ne verjame in zakaj izpovedbi prič K. in D. nista relevantni za odločitev. Z utemeljitvijo se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

14. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je postal J. V. družbenik in pooblaščenec za zastopanje družbe A., d.o.o. šele 17. 10. 2018, torej pet mesecev po prodaji spornega valjarja, pritožba ne izpodbija. Zato sledi logičen materialnopravni zaključek, da v obravnavanem primeru ni šlo za prodajo v okviru dejavnosti družbe. Zgolj navedba, da se je slednji ukvarjal s prodajo rabljenih vozil, pa takšnega zaključka ne omogoča. Zaključek, da bi pritožnik pridobil lastninsko pravico na spornem valjarju, na podlagi 64. člena SPZ tako ni utemeljen tudi iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj nakupa od osebe, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti daje takšne stvari v promet.

15. Čeprav organi pregona niso ravnali z zaseženim valjarjem povsem pravilno, pritožnik ni upravičen zahtevati odškodnine zanj, ker niti v smislu določila 64. člena SPZ ni postal lastnik spornega valjarja, zato tudi aktivne legitimacije v odškodninski pravdi nima.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške postopka sama in je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo. Njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4698/2008
• VSK sklep I Cp 274/2003
• VSK sodba Cpg 185/2008