<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 475/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.475.2018
Evidenčna številka:VSL00013146
Datum odločbe:21.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:dejanska etažna lastnina - nerazdeljena stanovanjska hiša - dogovor o uporabi - priposestvovanje - gradnja na tujem - numerus clausus stvarnih pravic - pravica uporabe - lastninska pravica

Jedro

Kljub temu, da toženka ne terja ugotovitve stvarne pravice, pač pa le enega od njenih upravičenj (pravico uporabe), pritožbeno sodišče sodi, da takemu zahtevku zaradi urejanja medsebojnih razmerij, ki koreninijo še v l. 1973, ne gre odreči pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- v točki I/2 izreka spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da pripadajoče zemljišče levega dela stavbe, v kateri se nahajajo prostori, ki jih je izvedenec mag. B. K. v svojem izvedenskem mnenju označil s številkami 1, 3 do 20, ki stoji na parc. št. 17/1 k. o. Y., in je na skici terenske meritve izvedenca mag. B. K. z dne 4. 6. 2014 označen z zeleno barvo, predstavlja površino 485 m2 parc. št. 17/1 k. o. Y. in je sestavljeno iz fundusa tega dela stavbe (fundus meri 358 m2 in je označen z zeleno barvo) in zemljišča v izmeri 127 m2, ki je na skici označeno z modro barvo.

Ugotovi se, da pripadajoče zemljišče garaže s teraso, ki jo je zgradila tožnica (skupaj z možem), zavzema celotno parc. št. 18/2, 2 m2 parc. št. 17/2 (t.j. šrafirano roza polje), celotno parc. št. 18/3 in 2 m2 parc. št. 17/1 (t.j. šrafirano roza - roza polji, ki obe merita po 1 m2), vse k. o. Y., kot je vse to označeno na skici terenske meritve izvedenca mag. B. K. z dne 4. 6. 2014.“

- v točki I/3 izreka razveljavi;

- v peti in šesti alineji 1. odstavka točke II izreka in v 2. odstavku točke II izreka spremeni tako, da se glasi:

„ - tožeča stranka po nasprotni tožbi G. U. je lastnica z deležem do 1/2 nepremičnin:

- parc. št. 193/1 k. o. Y., parc. št. 345/0 k. o. Y., parc. št. 346/0 k. o. Y., parc. št. 834/1 k. o. Y., 834/2 k. o. Y., parc. št. 834/3 k. o. Y., parc. št. 854/0 k. o. Y., parc. št. 855/1 k. o. Y., parc. št. 1919/0 k. o. A., parc. št. 1978/0 k. o. A. ter parc. št. 1842/0 k. o. X.

V presežku je sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.“

- v točki III izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 5.435,28 EUR v 15 dneh, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v prvi, drugi, tretji in četrti alineji 1. odstavka točke II izreka).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.949,39 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem pritožbenem postopku (II Cp 706/2016) je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 2015 v delu razveljavljena, zadeva pa je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnica F. H. K. lastnica: - garaže, stoječe na parc. št. 18/2 in 18/3, obe k. o. Y., - prostorov v 1., 2., 3. in 4. etaži stavbe, ki so v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb izvedenca mag. B. K. označeni kot deli stavbe s številkami 1, 3 do 20, vse z deležem do ½, ter - nepremičnin s parc. št. 834/1, 834/3, 345, 346, 347, 854, 855/1, 855/2, 855/4, 855/5, 193/1, 834/2, vse k. o. Y., nepremičnin s parc. št. 1842, 1843/1, 1843/2, 1849, 1828/2, vse k. o. X., in nepremičnin s parc. št. 1919 in 1978, obe k. o. A., vse z deležem do ½ (točka I/1 izreka). Zavrnilo je (primarni) tožbeni zahtevek po tožbi za ugotovitev, da pripadajoče zemljišče levega dela stavbe, v katerem se nahajajo prostori, ki jih je izvedenec mag. B. K. v svojem izvedenskem mnenju označil s številkami 1, 3 do 20, ki stoji na parc. št. 17/1 k. o. Y., predstavlja površino 485 m2 parc. št. 17/1 k. o. Y. in je sestavljeno iz fundusa stavbe (358 m2) in zemljišča (127 m2), in da pripadajoče zemljišče garaže s teraso zavzema celotno parc. št. 18/2, 2 m2 parc. št. 17/2, celotno parc. št. 18/3 in 2 m2 parc. št. 17/1, vse k. o. Y. (točka I/2 izreka). Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku po tožbi za ugotovitev, da je tožnica F. H. K. lastnica: - zemljišča s parc. št. 18/2, 18/3, 17/2 in dela parc. št. 17/2 v izmeri 2 m2, vse k. o. Y., do ½ od celote, ter - polovice zemljišča v izmeri 485 m2, ki leži na parc. št. 17/1 k.o. Y. (točka I/3 izreka sodbe). Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je razsodilo, da je tožnica G. U. lastnica v deležu do ½ posameznih prostorov v 1., 2. in 3. etaži stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 17/1 k. o. Y., s pravico souporabe stopnišč, stavbišča, veže, hodnika in podstrešja, ter lastnica parc. št. 18/2, 18/3, 193/1, 354/01, 346/0, 834/1, 834/2, 834/3, 854/0, 855/1, vse k. o. Y., parc. št. 1919/0 in 1978/0, obe k. o. A., in parc. št. 1842/0 k. o. X. (1. odst. tč. II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (2. odst. tč. II izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.692,06 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (tč. III izreka sodbe).

3. V nadaljevanju obrazložitve bo kot tožnica označena F. H. K., kot toženka pa G. U.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (konkretno zoper točke I/2, I/3, II in III izreka sodbe) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku (na ugotovitev pripadajočega zemljišča k levemu delu stavbe, stoječe na parceli 17/1, in garaže), ter v izpodbijanem delu zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

Pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z lastništvom parcel 18/2, 18/3, 17/2 in 17/1, vse k. o. Y. Sledijo bistvene navedbe iz njene pritožbe: Sodišče je (v točki I/3 izreka) ponovno odločalo o lastništvu glede parcele 17/2, pri čemer je odločitev o lastništvu do ½ v nasprotju s pravnomočno odločitvijo po prvi sodbi (da je tožnica lastnica celotnega desnega dela stavbe na parceli 17/2 v izmeri 492,2 m2, in da pripadajoče zemljišče desnega dela stavbe predstavlja površino 260 m2 parcele 17/2). Parcela 17/2 meri 262 m2, zato bi bila lahko predmet samostojnega lastništva zgolj 2 m2, o tem pa sodba nima razlogov.

Nerazumljiv je izrek sodbe v točki I/3, v delu, da je tožnica solastnica parcele 17/2 in dela parcele 17/2 v izmeri 2 m2. Napačen zapis parcele v izreku sodbe (dela parcele 17/2 v izmeri 2 m2, namesto pravilno: dela parcele 17/1 v izmeri 2 m2) je posledica očitne pisne pomote v podrednem tožbenem zahtevku (ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v točko I/3 izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek (točka I/2 izreka sodbe), s katerim je tožnica uveljavljala stališče, da zemljišča pripadajo stavbi, zavrnilo brez obrazložitve. Brez obrazložitve je tudi odločitev o delni ugoditvi podrednemu tožbenemu zahtevku (točka I/3 izreka sodbe). Pritožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede parcel 17/1,18/2 in 18/3 sprejeti enako stališče, kot ga je v svoji prvi sodbi (da 260 m2 parcele 17/2 predstavlja pripadajoče zemljišče desnega dela stavbe).

Predmet izreka v točki I/1 in II izpodbijane sodbe so delno isti prostori. Glede na drugačen opis prostorov (le v točki I se izrek sklicuje na skico geodeta in na v skici uporabljene oznake) primerjava izrekov ni mogoča. Ni torej jasno ali gre za iste prostore, oziroma na katere prostore se odločitev nanaša, in ali se lastništvo, ki je bilo priznano toženki, prekriva z lastništvom, ki je bilo priznano tožnici (v točki I/1 izreka sodbe).

Nepravilno, v nasprotju z naborom stvarnih pravic, je priznanje souporabe določenih prostorov v stavbi; v tem delu je nasprotna tožba nesklepčna.

Podano je tudi nasprotje med posameznimi točkami izreka; sodišče glede istih parcel (18/2 in 18/3) ugotovi, da je toženka njihova lastnica do celote (toženka primarno uveljavlja delež do 7/10) in da je tožnica njihova lastnica z deležem do ½. Ni tudi jasno, ali je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Prav tako izpodbijana sodba nima obrazložitve o tem (oziroma je le-ta v nasprotju z izrekom), da je toženka lastnica parcel 18/2 in 18/3 ter ostalih nepremičnin, navedenih v zadnji alineji 1. odst. tč. II izreka sodbe.

V nasprotju z napotkom pritožbenega sodišča (naj se v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje opredeli do izpovedi odvetnice, ki je sestavljala pogodbo o dosmrtnem preživljanju) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsega pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožnica je uspela v celoti, ne le glede 70 % tožbenega zahtevka. Sodišče ji neutemeljeno ni priznalo stroškov za pritožbeni postopek, nagrado za narok v ponovljenem postopku pa ji je priznalo v prenizkem znesku.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Spor, ki ga danes obravnava sodišče, izvira iz sodne poravnave, ki so jo stranke oz. njihovi pravni predniki sklenili leta 1973, in s katero so želeli razdeliti podedovano premoženje. To premoženje je obsegalo (tudi) stavbo, (danes) stoječo na parcelah 17/1 in 17/2 (desni del stavbe stoji na parceli 17/2, levi del stavbe pa na parceli 17/1, obe k. o. Y.), parceli 18/2 in 18/3 (obe k. o. Y.), na katerih je tožnica zgradila garažo, ter druge nepremičnine (ležeče v k. o. Y., k. o. X. in k. o. A.), v naravi kmetijska zemljišča. Ni sporno, da sodna poravnava nikoli ni bila zemljiškoknjižno realizirana (zato obstoječe zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu), in da so stranke sklenjene sodne poravnave nepremičnine uživale v skladu z dogovorom iz sodne poravnave. Obe pravdni stranki uveljavljata svoja lastninska upravičenja na nepremičninah, ki so bile predmet omenjene sodne poravnave, na podlagi priposestvovanja, tožnica pa (glede parcel 18/2 in 18/3) tudi na podlagi gradnje na tujem zemljišču.

8. Na podlagi prve sodbe sodišča prve stopnje je pravnomočna ugotovitev, da je tožnica lastnica celotnega desnega dela stavbe, ki stoji na parceli 17/2 in je v skici izvedenca mag. B. K. označen s številko 2, v izmeri 492,2 m2, in da pripadajoče zemljišče desnega dela stavbe predstavlja površino 260 m2 parcele 17/2 (sestavljeno iz fundusa tega dela stavbe v izmeri 180 m2 in zemljišča v izmeri 80 m2). Tožnica je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljevala z lastninskimi upravičenji, izvorno pridobljenimi na podlagi sklenjene sodne poravnave2 ter priposestvovanja.

9. Glede stavbe, ki stoji na parceli 17/1, pa trditvena podlaga glede obstoja dogovora o uporabi prostorov v stavbi, kaže, da gre za tako imenovano dejansko etažno lastnino3, saj je bila stavba dejansko razdeljena (posest sta si delili toženka in J. P. (mati tožnice in toženke).

O zahtevkih po tožbi

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženka in J. P. solastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile predmet sodne poravnave, sklenjene v letu 1973 v zadevi Rnp 230/69 Občinskega sodišča v Ljubljani, pridobili s priposestvovanjem4. Glede na ugotovljeno obdobje zakonite in dobroverne posesti je relevantna določba 2. odst. 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)5, po kateri dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. Predmet priposestvovanja so bili tudi prostori v prvi, drugi, tretji in četrti etaži stavbe, stoječe na parceli 17/1 k. o. Y., ki jih je mag. B. K. v svojem osnutku elaborata za vpis stavbe v kataster stavb označil kot dele stavbe s številkami 1, 3 do 20, ter nepremičnine iz k. o. Y. (parc. št. 834/1, 834/3, 345, 346, 347, 854, 855/1, 855/2, 855/4, 855/5, 193/1, 834/2), k. o. X. (parc. št. 1842, 1843/1, 1843/2, 1849, 1828/2) in k. o. A. (parc. št. 1919 in 1978). S priposestvovanimi nepremičninami je J. P. razpolagala v korist tožnice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju 13. 7. 1993. Svoja lastninska upravičenja na nepremičninah, ki so po sodni poravnavi pripadli pokojni J. P., tožnica izvaja (tudi) iz omenjene pogodbe.

11. Odločitev iz točke I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje (da je tožnica z deležem do ½ lastnica spornih nepremičnin) s pritožbo ni bila izpodbijana, zato ni več pravno pomembno vprašanje, ki ga je pritožbeno sodišče izpostavilo v sklepu II Cp 706/2016 z dne 19. 10. 2016, glede obsega prenosa po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (ali je J. P. v korist tožnice razpolagala z vsem svojim premoženjem - torej s celotnim priposestvovanim nepremičnim premoženjem ali le s svojim (1/5) zemljiškoknjižnim deležem). Ker ne gre (več) za razloge o odločilnih dejstvih, očitana kršitev okoliščina, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju z napotkom pritožbenega sodišča ni opredelilo do izpovedbe odvetnice, ki je pogodbo napisala, nima vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnica na parcelah 18/2 in 18/3, obe k. o. Y., ki sta po sodni poravnavi pripadli toženki in pokojni J. P., pridobila lastninsko pravico na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Glede na ugotovitev, da tožnica ni bila dobroverna graditeljica, je sodišče prve stopnje pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojalo po določbi 25. čl. ZTLR. Po tej določbi nedobroverni graditelj pridobi poleg lastninske pravice na zgrajenem objektu tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji (stavbišče) in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), če lastnik zemljišča v triletnem prekluzivnem roku iz 5. odst. 25. čl. ZTLR, ki teče od zaključka gradnje, ni uveljavil možnosti izbire, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu ali pa naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča.6 Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (da toženka in J. P. kot solastnici v prekluzivnem zakonskem roku nista uveljavili izbirnega upravičenja) ter citiranih zakonskih določb je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica lastnica garaže, stoječe na parcelah 18/2 in 18/3, obe k. o. Y. (prva alineja točke I/1 izreka sodbe). Odločitev v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana.

13. Utemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica izpodbija odločitev v točkah I/2 in I/3 izreka. Po presoji pritožbenega sodišča temelji odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva ugotovitev pripadajočega zemljišča k levemu delu stavbe, stoječe na parceli 17/1 k. o. Y., in h garaži, ter o ugoditvi podrednemu tožbenemu zahtevku, s katerim tožnica uveljavlja lastninsko pravico na parcelah 18/2, 18/3, 17/2, 17/1 (2 m2) in polovici zemljišča v izmeri 485 m2 na parceli 17/1, vse k. o. Y., na napačnih materialnopravnih izhodiščih.

14. V postopku pred sodiščem prve stopnje imenovani izvedenec geodet je pojasnil, da so v zemljiški knjigi vpisani posamezni deli stavbe št. 2316 k. o. Y. kot t.i. nedokončane etaže (označene kot del stavbe št. 901, 902, 903, 904 in 905), ki ne omogočajo zanesljive identifikacije s posameznimi deli stavbe (ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kateri posamezni prostori so del posamezne nedokončane etaže, označene kot del stavbe št. 901, 902 in 903). To je bil tudi razlog za izdelavo osnutka elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, v katerem je izvedenec ugotovil lego in izmero posameznih prostorov v stavbi na naslovu...(stavba št. 2316 k. o. Y.) ter jim določil začasne identifikacijske oznake (deli stavbe št. 1 do 20). Iz tožbenih trditev tožnice izhaja, da del hiše, ki stoji na parceli 17/1, v naravi predstavlja kletne prostore, dva poslovna prostora in stanovanje v pritličju, stanovanje v 1. nadstropju, ter še štiri sobe, WC in kopalnico, da je pokojna J. P. vse prostore (z izjemo poslovnih prostorov) uporabljala, in da se je toženka konec 70. let vselila v stanovanje v 1. nadstropju (v njem je živela do leta 1995, potem pa se je vanj vselila njena hčerka).

15. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe, ki predstavlja samostojno in funkcionalno celoto ter solastnina skupnih delov. Pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je lahko etažna lastnina nastala in obstajala kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način, kot to zahteva SPZ.7 Zgoraj povzete tožbene trditve o delitvi uporabe stavbe omogočajo sklep, da je bila stavba, stoječa na parceli 17/1, v naravi dejansko razdeljena na posamezne dele. Četudi etažna lastnina na sporni stavbi ni bila zemljiškoknjižno izvedena (formalno torej etažna lastnina ni nastala), je v takšnih dejanskih okoliščinah treba tožnico (pa tudi njeno pravno prednico J. P.) in toženko šteti za (dejanski) etažni lastnici.8

16. Zahtevek na ugotovitev pripadajočega zemljišča tožnica utemeljuje s trditvami, da je pripadajoče zemljišče skupen del posamezne stavbe in kot tak last vsakokratnega lastnika/vsakokratnih lastnikov delov stavbe.

17. Po določbi 1. odstavka 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL)9 je pripadajoče zemljišče k stavbi po tem zakonu last vsakokratnega lastnika stavbe. Če je stavba v etažni lastnini, je pripadajoče zemljišče k stavbi po tem zakonu skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe. Po določbi 3. odst. 105. čl. SPZ so skupni deli zgradbe, ki so solastnina etažnih lastnikov, drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine. Pripadajoče zemljišče ima torej enako pravno naravo kot skupni deli zgradbe. Z zgradbo tvori neločljivo enoto in ni predmet samostojnega pravnega prometa (3. - 5. odst. 105. čl. SPZ). Ugotavljanje pripadajočega zemljišča tako pomeni odločanje o tem, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solasti etažnih lastnikov. ZVEtL pripadajoče zemljišče opredeljuje v 2. in 3. odst. 7. čl.: V postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu se za pripadajoče zemljišče k stavbi šteje zemljiška parcela, na kateri stavba stoji, če na zemljiški parceli stoji več stavb ali če je med udeleženci postopka spor o obsegu pripadajočega zemljišča, pa zemljišče, na katerem stavba stoji (zemljišče pod stavbo). V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe.10 Pripadajoče zemljišče je torej najmanj stavbišče, praviloma pa obsega tudi določeno površino zemljišča ob stavbi. ZVEtL ne izključuje možnosti za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi v pravdnem postopku11. Glede na stališče, da sodno varstvo uživajo tudi razmerja med dejanskimi etažnimi lastniki, ni ovire za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, na kateri etažna lastnina formalno (še) ni bila vzpostavljena12.

18. Ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča h garaži pa ima pravno podlago v določbi 25. čl. (v zvezi s 24. čl.) ZTLR, po kateri nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem pridobi tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji (stavbišče) in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče).

19. Izvedenec geodet je v skici terenskih meritev prikazal, da znaša površina levega dela stavbe, ki stoji na parceli 17/1 k. o. Y., 358 m2 (označeno z zeleno barvo), površina pripadajočega zemljišča ob stavbi pa 127 m2 (označeno z modro barvo). V skici terenskih meritev izvedenec geodet tudi prikazuje, da stoji garaža na parceli 18/2 in 18/3, obe k. o. Y., ter da pripadajoče zemljišče h garaži zavzema tudi 2 m2 parcele 17/2 (označeno kot šrafirano roza polje) in 2 m2 parcele 17/1 (označeno kot dve šrafirano roza - roza polji). Tožnica je omenjene ugotovitve izvedenca povzela v svojo trditveno podlago ter spremenila tožbo (vloga z dne 8.4.2015). Toženka se na dopolnjeno trditveno podlago ni konkretno odzvala, zato je dejstva, ki se nanašajo na obstoj in obseg pripadajočega zemljišča, treba šteti za priznana dejstva in se ne dokazujejo (2. odst. 214. čl. ZPP13). Med pravdnima strankama ni bilo spora o obstoju in obsegu pripadajočega zemljišča k levemu delu stavbe in garaži, zato ni ovir za to, da sodišče neprerekana (nesporna) dejstva, ki se nanašajo na obstoj in obseg pripadajočega zemljišča, vključi v dejansko podlago sodbe.

20. Zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na podano pravno podlago glede ugotovitve/določitve pripadajočega zemljišča, po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev, ki jo tožnica uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom. Na podlagi ugotovitve, da pripadajoče zemljišče k levemu delu stavbe, stoječe na parceli 17/1, obsega površino fundusa tega dela stavbe in zemljišča v izmeri 127 m2, ter da pripadajoče zemljišče garaže obsega parceli 18/2 in 18/3 ter 2 m2 parcele 17/2 in 2 m2 parcele 17/1, je pritožbeno sodišče na podlagi 351. čl. z zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka spremenilo tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev (obstoja in obsega) pripadajočega zemljišča k levemu delu stavbe, stoječe na parceli 17/1 k. o. Y., in h garaži. Ob takšni odločitvi pritožbeno sodišče poudarja dvoje. Prvič, gre za ureditev razmerij, ki izvirajo iz obdobja veljavnosti ODZ in ZTLR, oziroma za pravno ureditev dejansko obstoječih razmerij. In drugič, pretežni del tožbenih zahtevkov po tožbi je že pravnomočen (po prvi sodbi je pravnomočna odločitev, da pripadajoče zemljišče desnega dela stavbe predstavlja površino 260 m2 parcele 17/2, po drugi sodbi pa tudi odločitev, da je tožnica z deležem do ½ lastnica garaže, stoječe na parceli 18/2 in 18/3, ter posameznih prostorov v stavbi, stoječi na parceli 17/1), zato razlogi pravne varnosti narekujejo konsistentnost pri odločanju o preostalih tožbenih zahtevkih.

21. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov iz 3. odst. 182. čl. ZPP je v tem, da sodišče odloči o podrejenem zahtevku le, če primarnega v celoti zavrne. Kadar torej sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, se s podrejenim tožbenim zahtevkom ne sme ukvarjati. Posledica spremembe izpodbijane sodbe v točki I/2 izreka je razveljavitev sodbe v točki I/3 izreka (351. čl. ZPP).

O zahtevkih po nasprotni tožbi

22. Sodišče je primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka uveljavljala lastništvo na nepremičninah z deležem do 7/10, zavrnilo že s sodbo 19. 10. 2015. Odločitev je pravnomočna. Pritožbeni očitek glede nejasnosti, ali je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo o primarnem ali podrednem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, je torej neutemeljen. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločalo o podrednem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim toženka uveljavlja lastništvo glede posameznih delov stavbe, stoječe na parceli 17/1, in ostalih nepremičnin, glede vseh do celote.14

23. Prostori v stavbi, ki stoji na parceli 17/1, so predmet izreka v točki I/1 in točki II (1. do 4. alineja). Čeprav toženka ni uporabila enakih označb za posamezne prostore, kot jih je uporabil izvedenec geodet (označbe s številkami od 1, 3 do 20), kar v določeni meri otežuje ugotavljanje, ali gre za iste prostore, kot so navedeni v točki I/1 izreka sodbe, pa je glede na navedbo o namembnosti posameznega prostora v posamezni etaži hiše (klet, soba, shramba, kopalnica...) in izmero prostora, takšna identifikacija posameznih delov stavbe mogoča (npr. klet v izmeri 57,2 m2 v 1. etaži hiše iz 1. alineje točke II izreka, je klet, ki je v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb označena kot del stavbe številka 18). Glede na odločitev o lastništvu z deležem do ½ v korist tožnice in toženke je tudi odveč bojazen pritožnice, da se odločitvi prekrivata (oziroma da si nasprotujeta).

24. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev o lastništvu glede ostalih nepremičnin (parc. št. 193/1, 354/0, 346/0, 834/1, 834/2, 834/3, 854/0, 855/1, vse k. o. Y., parc. št. 1919/0 in 1978/0, obe k. o. A., in parc. št. 1842/0 k. o. X.) ni obrazložena. Navedene nepremičnine so bile predmet sodne poravnave, sklenjene v letu 1973 (pritožnica tega ne zanika), na njih je toženka skupaj z J. P. izvajala zakonito in dobroverno posest. Toženka torej svoja lastninska upravičenja (z deležem do ½) utemeljeno opira na pravila o priposestvovanju, konkretno na določbo 28. čl. ZTLR.

25. S pritožbenimi navedbami, s katerimi napada pravilnost odločitve iz 5. in 6. alineje 1. odst. točke II izreka sodbe, pritožnica dejansko (oziroma smiselno) napada tudi pravilnost odločitve iz 2. odst. točke II izreka sodbe. Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka lastnica parcel 18/2 in 18/3, saj gre za odločitev, ki je v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je tožnica z gradnjo na tujem zemljišču postala lastnica objekta in zemljišča - parcele 18/2 in 18/3. Pritožba tudi utemeljeno izpodbija odločitev, da je toženka lastnica nepremičnin s parc. št. 193/1, 345/0, 346/0, 834/1, 834/2, 834/3, 854/0, 855/1, vse k. o. Y., parc. št. 1919/0 in 1978/0, obe k. o. A. in parc. št. 1842/0 k. o. X., z večjim deležem od ½, saj gre za odločitev, s katero je poseženo v odločitev iz 21., 22., 23, 24., 26., 27., 31., 32., 33., 38. in 39. alineje točke I izreka (da je tožnica z deležem do ½ lastnica istih nepremičnin). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka z deležem do ½ lastnica teh nepremičnin. Na podlagi pooblastila iz 351. čl. z zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu (5. in 6. alineja 1. odst. tč. II izreka, 2. odst. tč. II izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz 3. alineje tč. I izreka predmetne odločbe. V odločitvi, da se v presežku tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je toženka lastnica parcel 18/2 in 18/3, obe k. o. Y., ter lastnica (nad deležem ½) nepremičnin - parc. št. 193/1, 354/0, 346/0, 834/1, 834/2, 834/3, 854/0, 855/1, vse k. o. Y., parc. št. 1919/0 in 1978/0, obe k. o. A. in parc. št. 1842/0 k. o. X.

26. V zvezi s priznanjem (pravice do) souporabe stopnišča (ki vodi v klet in v drugo nadstropje), stavbišča, veže (v 2. etaži stavbe), hodnika (v 3. etaži stavbe) in podstrešja (v 4. etaži stavbe), pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da „souporaba“ ni stvarna pravica po SPZ. Tudi ne gre za stvarno pravico, pridobljeno pred uveljavitvijo SPZ (po določbah ZTLR), ki bi jo bilo mogoče ohraniti v veljavi po uveljavitvi SPZ z vsebino, kot jo določa SPZ (prim. 266. čl. SPZ). V stvarnem pravu namreč glede stvarnih pravic velja načelo numerus clausus; pravo pozna le tiste stvarne pravice, ki jih določa zakon, z vsebino, kot jo določa. Sodba v tem delu tako ne bo izvedljiva v zemljiški knjigi. Vendar je uporaba eno od temeljnih upravičenj lastninske pravice: Lastninska pravica je imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (1. odst. 37. čl. SPZ). Upoštevajoč namembnosti prostorov (stopnišče, stavbišče, veža, hodnik, podstrešje) toženka z zahtevkom brez dvoma meri na souporabo glede (splošnih) skupnih delov stavbe, stoječe na parceli 17/1, na kateri je bil dejansko vzpostavljen odnos etažne lastnine. Z zahtevkom, da ji pripada souporaba stopnišča, stavbišča, veže, hodnika in podstrešja, toženka na ta način uveljavlja manj od tistega, do česar bi bila kot etažna lastnica (z deležem do ½) upravičena (saj so skupni deli objekta solastnina etažnih lastnikov). Kljub temu torej, da toženka ne terja ugotovitve stvarne pravice, pač pa le enega od njenih upravičenj (pravico uporabe), pritožbeno sodišče sodi, da takemu zahtevku zaradi urejanja medsebojnih razmerij, ki koreninijo še v l. 1973, ne gre odreči pravnega varstva.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

27. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izračun pravdnih stroškov neutemeljeno ni zajelo stroškov za prvi pritožbeni postopek, priglašenih ob vložitvi pritožbe (na l. št. 535 v spisu), ter da je nagrado za narok v ponovljenem postopku, upoštevajoč seštevek vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi, odmerilo v prenizkem znesku (764,40 EUR, namesto 1005,60 EUR, kot izhaja iz stroškovnega zahtevka tožnice na l. št. 571 v spisu). Poleg stroškov, ki ji jih je priznalo sodišče prve stopnje (6130,87 EUR), je tožnica upravičena še do povračila stroškov, nastalih v prvem pritožbenem postopku, ki obsegajo nagrado za pritožbeni postopek v višini 1340,80 EUR (838,00 EUR15 x 1,6; po tar. št. 3210 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)), stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR16 (po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT), 22 % DDV na odvetniške storitve (po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT) in strošek plačane sodne takse za pritožbeni postopek (939 EUR), skupaj 2599,18 EUR, ter do nagrade v višini 241,20 EUR (1.005,60 EUR - 764,40 EUR) za narok v ponovljenem postopku, povečane za 22 % DDV (po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT). Pravdni stroški tožnice tako znašajo 9024,31 EUR. Tožnica je s tožbenim zahtevkom po tožbi uspela, uspeh toženke po nasprotni tožbi pa je 50 %. Skupni uspeh v pravdi je za tožnico 75 %, za toženko pa 25 %. Upoštevajoč višino odmerjenih stroškov obeh pravdnih strank ter uspeh v pravdi, je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 6768,23 EUR (75 % od 9024,31 EUR), toženka pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1332,95 EUR (25 % x 5331,80 EUR).17 Po medsebojnem pobotu stroškov dolguje toženka tožnici 5435,28 EUR. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato spremenilo tudi v stroškovnem delu (3. tč. 365. čl. ZPP).

28. Na podlagi navedenega ter ugotovitve, da niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo (in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo oziroma razveljavilo, kot izhaja iz točke I izreka predmetne odločbe), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (tj. v prvi, drugi, tretji in četrti alineji 1. odst. tč. II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

29. Na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožnica je s pritožbo delno uspela (v celoti glede zahtevka po tožbi, in delno (50 %)18glede zahtevka po nasprotni tožbi), zato je upravičena so povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 1340,80 EUR (838 EUR x 1,6; po tar. št. 3210 tarifnega dela ZOdvT), stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR,19 22 % DDV na odvetniške storitve in strošek plačane sodne takse za pritožbeni postopek v višini 939,00 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1949,39 EUR (75 % od 2599,18 EUR). Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 Zapis parcele je napačen - gre za nepremičnino, ki jo toženka v tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (na l. št. 422 v spisu) označuje s parc. št. 345/0.
2 Tožnica je po sodni poravnavi dobila v last in posest „celotno gospodarsko poslopje s hlevom in senjakom ter stranskimi prostori, ki leže desno od hiše, gledano s ceste, s pripadajočim delom funkcionalnega zemljišča, to je delom parc. št. 17, vl. št. 699 k. o. Y.“. Gospodarsko poslopje je preuredila v stanovanjsko hišo in se vanjo preselila leta 1975.
3 Prim. II Ips 202/2012, II Ips 390/2009.
4 Do prenosa lastninske pravice na podlagi sodne poravnave ni prišlo, saj je bil po Občem državljanskem zakoniku (ODZ) (paragraf 431, 436) tudi za prenos lastninske pravice na nepremičnini na podlagi sodne odločbe potreben pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.
5 Upoštevajoč tudi načelno mnenje, sprejeto na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15.12.1983 (Poročilo VS Sl, 1985/I), da je za obstoj stvarnopravnih razmerij in za vse pravne učinke teh razmerij, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR, in da se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka še niso pretekli.
6 Prim. II Ips 38/2017, II Ips 120/1999.
7 Etažno lastnino sta pred SPZ urejala Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS št. 19/76) in Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76).
8 Po sodni praksi (prim. VS RS II Ips 202/2012, II Ips 390/2009) sodno varstvo uživa tudi dejanska etažna lastnina.
9 Pritožbeno sodišče se sklicuje na določbe ZVEtL na podlagi smiselne uporabe 58. čl. ZVEtL-1, ki določa, da se za predloge, vložene pred uveljavitvijo ZVEtL-1, uporablja ZVEtL. Slednji izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. januarjem 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.
10 Pripadajoče zemljišče je nekdanje funkcionalno zemljišče oziroma pozneje gradbena parcela. Pojmi funkcionalno zemljišče, gradbena parcela in pripadajoče zemljišče so sopomenka za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Gl. J. Debevec: Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam; Odvetnik, 2012, št. 55.
11 Prim. VSL I Cp 913/2014, VSL II Cp 3349/2016. V primeru ugotavljanja pripadajočega zemljišča k stavbi si pravdno sodišče pomaga s kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča, ki jih vsebuje ZVEtL (v 7. čl., v povezavi s 30. čl. ZVEtL).
12 Kar je tudi v skladu z ZVEtL, ki določa, da je postopek za določitev pripadajočega zemljišča mogoče predlagati le, če je bila prej na stavbi vzpostavljena etažna lastnina po ZVEtL, z izjemo stavb, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo SPZ (1. odst. 30. čl. ZVEtL).
13 Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.
14 Iz njenih trditev (vloga z dne 15.5.2017) je sicer mogoče povzeti, da toženka s podrednim tožbenim zahtevkom meri na 7/10 vseh prostorov, ki se nahajajo v objektu.
15 Upoštevajoč seštevek vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi.
16 Kar je v okviru tožničinega stroškovnega zahtevka na plačilo 2 % materialnih stroškov.
17 Pritožnica ne izpodbija odmere pravdnih stroškov glede toženke.
18 Gre za oceno, ki glede na naravo zahtevkov ni in ne more biti rezultat matematičnega izračuna.
19 Kar je v okviru tožničinega stroškovnega zahtevka na plačilo 2 % materialnih stroškov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 37, 105, 105/3
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 24, 25, 25/5
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (2008) - ZVEtL - člen 7, 7/1, 7/2, 7/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNTMy