<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep III Kp 48797/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:III.KP.48797.2015
Evidenčna številka:VSL00015491
Datum odločbe:27.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Mateja Lužovec (preds.), Boris G. Hrovat (poroč.), Silvana Vrebac Arifin
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kvalifikatorna okoliščina - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - kaznivo dejanje odvzem motornega vozila - upravičeni tožilec - načelo akuzatornosti - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - zasebna tožba - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon

Jedro

Objektivna identiteta ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so pravno relevantne, saj je od njih odvisna pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, temveč le v drugačno, pri tem je zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov. V nadaljevanju konkretnega opisa je sodišče le še podrobneje nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Te okoliščine pomenijo le dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo obravnavano v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bilo presenečenje. Tudi test že razsojene stvari pokaže, da je objektivna identiteta podana, saj ni mogoče trditi, da bi bil lahko obtoženec, če bi bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja umora pod točko I obtožbe, lahko zatem obtožen za zanj milejše kaznivo dejanje uboja, kot je opisano v izreku sodbe pod točko I.

Tožilstvo obtožencu ni očitalo, da bi kaznivo dejanje pod točko I storil zaradi mržnje, ali vsaj velikega, hudega sovraštva, temveč navaja nizkotne nagibe, „predvsem sovraštvo“, pri čemer iz opisa ni razvidno, kateri drug nizkoten nagib bi bilo obtožencu še lahko očitati.

Ne prenese kritične presoje stališče tožilstva, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja. Način, ki ne dosega mržnje, kaže sicer na direktni naklep obtoženca vzeti življenje očimu in je tudi v povezavi z dejavniki, pomembnimi za bistveno zmanjšano prištevnost, kot so impulzivnost, stresni dejavniki ter sovraštvo. Upravičeno sodišče prve stopnje pri mržnji potegne vzporednico z brezobzirnim maščevanjem. Tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje. Tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo.

Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila iz 210. člena KZ-1 se praviloma preganja po uradni dolžnosti, v 224. členu KZ-1 so določene izjeme, ko se preganja na zasebno tožbo. Odtujeni avto je bil last obtoženčevega očima. V času odvzema avta je bil očim že pokojen in skladno s 132. členom ZD je pokojnikova zapuščina prešla po samem zakonu na njegove dediče. Kdo so dediči ni bilo raziskano. Če bi bila zasebna tožilka lahko le mati, bi bilo potrebno obtožbo glede tega kaznivega dejanja zavrniti po 4. točki 357. člena ZKP, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. A ker je ostalo nerazjasnjeno ali morebiti obstaja še kakšen upravičeni zasebni tožilec, je sodišče v tem delu zavrglo obtožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, saj gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko II izreka ter v odločbah o krivdi in enotni kazni spremeni tako, da se

zoper obtoženega A. A.,

sina ..., do sedaj neobsojen za kazniva dejanja, v priporu,

iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrže obtožba,

da je vzel tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo s tem,

da je dne 17. 12. 2015 po dejanju, opisanim pod točko I., med 7.30 in 8. uro, v stanovanju na naslovu ..., vzel ključe osebnega vozila Chevrolet ..., reg. št. ..., last pokojnega B. B., ki ga je imel parkiranega pred stanovanjsko hišo in ga z originalnim ključem odklenil in se z avtomobilom odpeljal proti ...,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, bremenijo proračun.

II. Nato se obtožencu, ob nespremenjenih določenih kaznih 11 let zapora za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in 7 mesecev zapora za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1,

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

11 (enajst) let in 5 (pet) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba zagovornice, v celoti pa pritožba višje državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju s sodbo IV K 48797/2015 z dne 21. 3. 2018 obtoženega A. A. spoznalo za krivega krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, mu zanj določilo kazen 11 let zapora, kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1, mu zanj določilo 6 mesecev zapora in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, mu zanj določilo kazen 7 mesecev zapora, nato pa izreklo enotno kazen 12 let zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 17. 12. 2015 od 9.41 do 6. 10. 2016, čas v priporu od 6. 4. 2017 od 17.05 ure do 8. 5. 2017, čas že (predčasno) prestane kazni v ZPKZ ... od 8. 5. 2017 do 11. 7. 2017 in čas v priporu od 11. 7. 2017 od 15.00 ure dalje. Odločilo je še, da po četrtem odstavku 95. člena ZKP obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko I izreka, se je pravočasno pritožila višja državna tožilka C. C. z Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1 in mu določi zanj 20 let zapora, nato pa upoštevaje že določeni kazni za ostali kaznivi dejanji izreče enotno kazen 21 let zapora.

3. Na tožilkino pritožbo je odgovorila zagovornica, ki predlaga, da se zavrne kot neutemeljena.

4. Zoper sodbo se je pritožila tudi zagovornica, odvetnica Č. Č., iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se sodba razveljavi in vrne v novo odločanje.

K pritožbi državne tožilke

5. Tožilka meni, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je obtoženec z dejanjem pod točko I izreka storil kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in ne umora po 4. točki 116. člena KZ-1 zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je nepravilno ocenilo ključna dejstva in je dejanje zato prekvalificiralo, v posledici česar je kršilo kazenski zakon, saj je uporabilo predpis, ki ne bi smel biti uporabljen (4. točka 372. člena ZKP) ter izreklo neustrezno kazensko sankcijo.

Pritožnica navaja, da so nizkotni nagibi opredeljeni kot eden od motivov izvršitvenega načina kaznivega dejanja umora. Gre za analogijo intra legem, zato je pod druge nizkotne nagibe mogoče restriktivno uvrstiti le take življenjske situacije, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredne izvršitvenim načinom, ki so v dispoziciji 4. točke 116. člena KZ-1 izrecno navedeni. Te situacije se praviloma kažejo kot maščevanje (ki ni brezobzirno), mržnja, zloba, zavist, ljubosumje.

Nagib kot psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ugotavljalo izolirano od ostalih dejavnikov. Pri odločanju, ali je pri obtožencu obstajala mržnja, namreč ni upoštevalo načina, trajanja in intenzitete napada ter tudi zmotno zaključilo, da sovraštvo le ni bilo tako veliko. Povod oziroma sprožilni mehanizem je predstavljala mržnja, ki jo je do očima čutil obtoženec.

Obtoženčevo ravnanje je bilo vse prej kot hipno. Sodišče prve stopnje sprejema mnenje izvedenca E. E., da je napad trajal nekaj časa, tudi oceni, da je očim pred obtožencem iz kuhinje zbežal v spalnico, kjer se je lovljenje nadaljevalo, celoten dogodek pa je trajal najmanj 15 minut. Obtoženčeve impulzivnosti si ne gre razlagati tako enostransko, kot to počne sodišče prve stopnje, saj še ne pomeni, da ne moremo govoriti o nizkotnosti obtoženčevega nagiba, ki ga tudi ni mogoče ugotavljati izolirano od ostalih dejavnikov. Nagib namreč ni povezan z impulzivnostjo, saj slednja izraža obtoženčevo osebnost, medtem ko nagib ali motiv izraža obtoženčevo psiho. Impulzivnosti zato ne gre enačiti z vzgibom, ki predstavlja povod za reagiranje, pa čeprav impulzivno. Impulzivno ravnanje torej ne negira obtoženčevega motiva oziroma nagiba za odvzem življenja. Vse okoliščine primera po mnenju tožilke kažejo, da je do dejanja prišlo zaradi močnega sovraštva, ki ga je obtoženec gojil do očima. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da sovraštvo le ni bilo tako intenzivno, da bi predstavljalo pravo mržnjo, s čimer se tožilka ne strinja. Sodišče je samo vneslo besedilo, da je do dejanja prišlo „zaradi doživljanja in pojmovanj podobe očima, povezovanja travmatskih izkušenj z njim ter zaradi projiciranja razlogov vanj za vse pomembne življenjske izgube“, čeprav to iz tenorja obtožbe ne izhaja in ker motiv pri kaznivem dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ni zakonski znak, že sam izrek sodbe kaže, da bi bilo treba dejanje opredeliti kot umor po 4. točki 116. člena KZ-1. V podporo temu je tudi izvedenka D. D. povedala, da je obtoženec intenzivno negativno dojemal pokojnega, do njega gojil akutno sovražnost, ki predstavlja izrazito močno čustvovanje. Iz njenega izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo sovraštvo zelo intenzivno in je ustrezalo pojmu mržnje, kar sodišče prve stopnje tudi sprejema. Da je šlo za negativno doživljanje in sovražno čustvovanje do očima, zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Po mnenju tožilke že dejstvo, da je obtoženec v očimu videl tistega, ki mu je uničil življenje, omogoča sklep, da ga je sovražil do te mere, da bi njegovo čustvovanje lahko označili kot mržnjo, to pa še podkrepi doživljanje očima kot tistega nasilnega in hudobnega, ki je kriv tudi za obtoženčeve psihične težave. Ta dejstva je sicer sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev, a jim zmotno pripisalo premajhen pomen. Nepravilno tudi ni upoštevalo načina odvzema življenja. Izvedba napada, njegovo trajanje in intenziteta ob izpostavljenih kognitivnih doživljanjih obtoženca kažejo, da je obtoženca gnala mržnja. Le-ta izhaja tudi iz tega, da se je po dejanju preoblekel, zaklenil prostore, zlomil ključa, napisal sporočilo in se odpeljal proti morju, saj je po odvzemu življenja prišlo pri obtožencu do olajšanja.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožilstvo v obtožbi (po zadnji modifikaciji) obtožencu niti ni očitalo, da bi kaznivo dejanje pod točko I storil zaradi mržnje, ali vsaj velikega, hudega sovraštva, temveč navaja nizkotne nagibe, „predvsem sovraštvo“, pri čemer iz opisa ni razvidno, kateri drug nizkoten nagib bi bilo obtožencu še lahko očitati. Nizkotni nagib sovraštva utemelji na eni strani s trajanjem in intenziteto napada ter bolečinami, ki jih je trpel očim, na drugi strani pa z obtoženčevim odnosom do očima, saj je slednjega krivil za svojo psihično bolezen, do njega imel v preteklosti številne zamere, bil do obtoženca nasilen in hudoben ter ga podil iz stanovanja. Slednji del besedila je sodišče prve stopnje po svojem posegu v opis dejanja ohranilo, a ga umestilo v drugi del konkretnega opisa dejanja, ki utemeljuje zaključek o bistveno zmanjšani prištevnosti obtoženca. V tem drugem delu opisa se nahaja tudi del besedila, ki ga je vneslo sodišče samo in ga, po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno, tožilka izpostavlja kot motiv, ki kaže, da bi bilo dejanje potrebno pravno opredeliti kot umor.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje namreč upravičeno poseglo v opis okoliščin, pomembnih za sicer enak očitek kot v obtožbi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi obtoženčeve bistveno zmanjšane sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje, torej voljne sposobnosti. Tožilstvo v obtožbi stanje bistveno zmanjšane prištevnosti namreč pripisuje le kombinaciji več duševnih motenj in osebnostnih motenj, neupravičeno pa spregleda še druge dejavnike, ki jih je navedla izvedenka za psihiatrijo D. D., ki ji je zaradi poglobljenosti in strokovne prepričljivosti sodišče prve stopnje upravičeno sledilo in posledično dodalo v opis dejanja pod točko I izreka, poleg besedila, ki ga je vsebovala že obtožba, a slednja v povezavi z utemeljitvijo nizkotnega nagiba. Pri tem pa, kot bo še obrazloženo, sodišče prve stopnje sicer ni prekoračilo obtožbe, saj se obtožencu ne očita drugo kaznivo dejanje in se njegov položaj zaradi tega posega sodišča ni v ničemer poslabšal. Sodišče prve stopnje je tako bistveno zmanjšano prištevnost pravilno utemeljilo, v obrazložitvi sodbe pa tudi jasno in razumljivo obrazložilo (strani 80 in 81 obrazložitve), ne zgolj z obtoženčevimi osebnostnimi lastnostmi, kot je impulzivno vedenje, ob simptomatiki osebnostne motenosti in šibkih prilagoditvenih sposobnostih, temveč še z obtoženčevim doživljanjem očima, zlasti projiciranjem razlogov vanj za vse svoje pomembne življenjske izgube, nadalje z nakopičenimi objektivno pomembnimi stresi v obdobju pred izvršitvijo kaznivega dejanja ter še z akutno slabim počutjem, tedaj torej s kompleksno kombinacijo vsega naštetega.

8. Sodišče prve stopnje ni spregledalo načina storitve kaznivega dejanja, saj je številnost vbodnin in usmerjenost vbodov v dele telesa, kjer so življenjsko pomembne strukture ter podplutbe na očimovih ustnicah pravilno upoštevalo pri obrazložitvi direktnega naklepa, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, pa tudi kot tehtno obteževalno okoliščino pri odmeri kazni, poleg dlje časa trajajočega napada in očimovih bolečin, ki jih je moral pred smrtjo trpeti.

9. Upravičeno sodišče prve stopnje pri mržnji potegne vzporednico z brezobzirnim maščevanjem. Tako kot maščevanje, ki ni brezobzirno oziroma ni takšno, da je po vsebini in intenzivnosti enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib, tudi sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje, ne pomeni konkretizacije. Tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pri obtožencu že dlje časa obstajalo sovraštvo do očima, vendar ne prenese kritične presoje stališče tožilstva, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja. Način izvršitve kaže na direktni naklep obtoženca vzeti življenje očimu in je tudi v povezavi z dejavniki, ki so bili izpostavljeni že pri bistveno zmanjšani prištevnosti, kot so impulzivnost, stresni dejavniki ter seveda sovraštvo (pripisovanje krivde očimu za vse pomembne življenjske izgube), ki pa ne dosega mržnje. Nenazadnje ni spregledati, da obtoženec že nekaj časa pred storitvijo kaznivega dejanja ni več živel z očimom in materjo, skupno življenje obtoženca in očima bi namreč zaradi njune medsebojne nekompatibilnosti lahko obtoženčevo sovraštvo povzdignilo na raven mržnje. Res je, da napad ni bil hipen, a na drugi strani ni spregledati, da tudi ni mogoče trditi, da se je obtoženec na dejanje pripravil, ga načrtoval, saj se na kraj dejanja ni vrnil z namenom škodovati očimu, temveč, ker je tu iskal (kratkotrajnejše) zatočišče. Tudi hrana na mizi, ki jo je obtoženec že začel uživati kaže, da do konflikta med obtožencem in očimom ni prišlo takoj ob vstopu obtoženca v očimovo domovanje. Zaradi obtoženčevih osebnostnih lastnosti in prisotnih stresnih dejavnikov pa ni bilo potrebno mnogo, da je med njima vzplamtel prepir. Obtoženčevo ravnanje po izvršitvi tudi ne potrjuje teze o mržnji. Ker je očima sovražil, je njegova smrt predstavljala določeno olajšanje in sprostitev, a je bilo obtoženčevo ravnanje po uboju primarno usmerjeno v zaščito matere kot osebe, ki jo je obtoženec cenil. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje upravičeno kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje uboja in ne umora (storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti).

K pritožbi zagovornice

10. Zagovornica se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obtoženca podani znaki uboja in ne umora. A ker je sodišče samo spremenilo konkretizacijo opisa in vzrokov stanja, ki utemeljujejo zaključek o bistveno zmanjšani prištevnosti obtoženca, je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, saj je presežena objektivna identiteta izreka sodbe ter obtožnice, kar predstavlja prekoračitev obtožbe oziroma kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče namreč povzema okoliščine, ki so zajete v obtožnici kot okoliščine, ki naj bi utemeljevale obstoj kvalifikatornih okoliščin, a ker sodišče slednjih ni ugotovilo, je okoliščine v izreku sodbe uporabilo kot okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o prištevnosti obtoženca. Ker v ta sklop sodijo tudi okoliščine, ki jih mora po prvem odstavku 359. člena ZKP vsebovati izrek sodbe kot okoliščine, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakonika, gre torej za pravno relevantna dejstva, ki po mnenju zagovornice presegajo dejstveno podlago obtožnega akta.

11. Zagovornica po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela akuzatornosti kazenskega postopka, ker naj ne bi bila več podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, obtoženec naj bi bil torej obsojen za dejanje, za katero ni bil obtožen. Nedvomno ni podana skladnost sodbe in obtožbe glede pravne opredelitve kaznivega dejanja pod točko I izreka, torej pravna identiteta, saj je v obtožbi očitano kaznivo dejanje umora v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, s sodbo pa je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ni potrebno, da je med obtožbo in izrekom sodbe podana pravna identiteta, saj skladno z drugim odstavkom 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Tudi ni dvoma, da je v obtožbi in izreku sodbe pod točko I obravnavan isti historični dogodek. Po oceni pritožbenega sodišča pa je v sodbi še vedno podana identiteta med dejanjem opisanim v obtožbi in izreku sodbe pod točko I, kljub posegom sodišča prve stopnje, posledično pa slednje ni kršilo obtoženčeve pravice do učinkovite obrambe. Objektivna identiteta namreč ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so nedvomno pravno relevantne, saj je od njih odvisna tudi pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se posledično odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje. Spremenilo ga je le v drugačno, pri tem zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov, predvsem sovraštva (na kar kažejo „trajanje in intenziteta napada, bolečine zaradi povzročenih poškodb pred nastopom smrti z zadušitvijo z blazino“, kot je očitala obtožba). Za zagovornico niti ni problematično, da je bil obtoženec spoznan za krivega milejšega kaznivega dejanja od očitanega, kar je z vidika obrambe tudi razumljivo. Neupravičeno pa očita kršitev pravila objektivne identitete obtožbe in sodbe z vnašanjem oziroma spreminjanjem besedila, v delu, ki se nanaša na očitek bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja le podrobneje nanizalo okoliščine, opirajoč se na psihiatrično izvedensko mnenje D. D., ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi bistveno zmanjšane sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja ob nebistveno zmanjšani zmožnosti razumevanja pomena svojega ravnanja, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Z dodanim opisom, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti „zaradi doživljanja in pojmovanja podobe očima - partnerja svoje matere, povezovanja svojih številnih travmatskih doživetij z njim in projiciranjem razlogov vanj za vse svoje pomembne življenjske izgube“, nadalje „zaradi nakopičenih objektivno pomembnih stresov v obdobju pred izvršitvijo kaznivega dejanja, saj je bil brez sredstev za preživetje in zadolžen, pretila mu je tudi možnost izgube stika s svojim otrokom in ob akutno slabem počutju zaradi premraženosti, slabo prespane noči in izgube možnosti realizacije svojega načrta za nov začetek v življenju in zaradi vsega tega v stresu posledično še močneje izraženega impulzivnega vedenja“ in „šibkih prilagoditvenih sposobnostih“ ter besedilom, ki je v obtožbi utemeljevalo nizkotni nagib „saj je menil, da je bil očim B. B. v 10 letih skupnega življenja do njega nasilen in hudoben, da ga je podil iz stanovanja in da je zaradi B. B. sam psihično zbolel, in do katerega je imel v preteklosti številne zamere“ v del besedila, ki se nanaša na prištevnost, se bistvo očitka o bistveno zmanjšani prištevnosti nikakor ni spremenilo. Čeprav drži zagovorničina trditev, da gre za navajanje pravno relevantnih dejstev oziroma okoliščin (in ne npr. le za redakcijske ali jezikovne spremembe opisa dejanja), pa pomenijo te okoliščine samo natančnejšo konkretizacijo opisa dejanja, dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bil obravnavan v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bil presenečenje. Tudi test že razsojene stvari pokaže, da je objektivna identiteta podana, saj ni mogoče trditi, da bi bil lahko obtoženec, če bi bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja umora pod točko I obtožbe, lahko zatem obtožen za zanj milejše kaznivo dejanje uboja, kot je opisano v izreku sodbe pod točko I. Sodišče prve stopnje je spremembo opisa tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo v zadnjem odstavku na strani 80, strani 81 in prvem odstavku na strani 82 obrazložitve sodbe.

12. Tako spremenjen opis kaznivega dejanja pod točko I je povsem razumljiv. Po kratkem abstraktnem delu vsebuje konkretni opis kraja, časa dejanja in poškodb očima, tako kot v obtožbi, kar zagovornica niti ne problematizira. Nato sledi konkretni opis osebnostnih značilnosti obtoženca, stresnih dejavnikov in še nekaj osebnostnih značilnosti obtoženca zaradi utemeljitve bistveno zmanjšane prištevnosti. Takšen opis je razumljiv in v prejšnjem odstavku navedenem delu obrazložitve sodbe prve stopnje tudi temeljito obrazložen, zato je neutemeljen očitek zagovornice, da je v izreku zmeda in nerazumljivost zaradi spremembe opisa dejanja, ki ga je napravilo sodišče samo. Dejstvo, da sodišče prve stopnje kvalifikatornih elementov kaznivega dejanja ni izključilo, temveč jih je smiselno vključilo v opis dejstev, pomembnih za pravno vprašanje prištevnosti, ne odpira možnosti različnih interpretacij glede pravne kvalifikacije dejanja, saj je iz opisa nedvoumno razviden očitek kaznivega dejanja uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. O nizkotnem nagibu sovraštva v tako spremenjenem opisu ni sledu, pač pa je podan kompleksnejši opis okoliščin, pomembnih za očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, ki je potreben tudi zaradi pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno zaradi hudega sovraštva oziroma mržnje. Glede na obrazloženo očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana.

13. Zagovornica očita, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko I izreka ugotovilo nepopolno ter prekršilo pravice obrambe, ker ni uporabilo določb tretjega odstavka 22. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje sprejema zaključek izvedenca o telesnih poškodbah, da je med obtožencem in očimom prišlo do konflikta, prepiranja in prerivanja. Tak zaključek pa navaja k sklepu, da obtoženi ni nenadno in neizzvano napadel očima. Ker je bil drugi pogrinjek prazen in čist, ne drži hipoteza tožilstva in sodišča, da je bil obtoženec povabljen k skupnemu zajtrku, saj je po izpovedbi pokojnikove žene že zajtrkoval skupaj z njo. Za prepir in prerivanje ne zadostuje zgolj ravnanje ene osebe. Pokojni je poznal obtoženca, vendar se konfliktu ni znal ali zmogel izogniti. Vse to po mnenju zagovornice kaže na možnost obstoja izzvanosti obtoženca, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

14. Sodišče druge stopnje ne sprejema zagovorničine teze, da naj bi obtoženi prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z istočasnim protipravnim napadom očima. Tudi sodišče druge stopnje ni spregledalo, da obtoženec pri opisovanju dogajanja tik pred kaznivim dejanjem ni bil konsistenten. V zagovoru pred preiskovalno sodnico naj bi se očim na obtoženca pričel dreti, ga odrivati, poditi ven, ko ga je vprašal, če lahko prespi, bil naj bi tudi jezen in hladnokrven, ko je potrkal na vrata in mu rekel, da je premražen in da bi nekaj pojedel. Na glavni obravnavi v prvem sojenju je ravnanje očima stopnjeval. Očim naj bi se razjezil, ker mu je obtoženec rekel, da ne misli iti iz stanovanja, edino mrtev. Očim naj bi potem zagrabil nož in ga začel vihteti tam po stanovanju, v katerem se je potem zatekel v sobo. Obtoženi naj bi stekel za njim, skočil nanj in med prerivanjem naj bi očimu nož nekako zletel. Ker ga je očim še vedno hotel napasti, ga je obtoženec začel udarjati, ker se je enostavno ustrašil. Med prerivanjem ga je očim udaril, nakar je še sam udaril očima, ki je pri tem padel na tla. Sam se je nato umaknil, se ustavil, medtem pa je očim hotel zgrabiti proti mestu, kjer je pustil nož, zato je nož zgrabil sam. Potem naj ne bi več vedel točno, ker je bil v šoku. Tudi v dopolnitvi zagovora v prvem sojenju je obtoženec trdil, da se je zgodil konflikt med njim in očimom, ki se je le še stopnjeval od prepira do prerivanja in pretepa. Agresija se je samo še razvijala, ko ni hotel oditi. Dogodek se je slučajno odvil tako, to je prišlo v momentu, ker je bil tudi sam napaden. Ne ve, ali bi umrl on ali pa očim. Takrat je malo izgubil spomin. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je pred ubojem med obtoženim in očimom prišlo do konflikta, a dokazni postopek nikakor ne daje zanesljive podlage za sklepanje, da je očim sprožil istočasen protipraven napad na obtoženca. Nasprotno, zelo očiten razkorak med številom in težo poškodb na obtožencu in očimu (fotografije obtoženca ter očima na obdukciji in kraju dejanja, izvedensko mnenje o poškodbah obeh izvedenca E. E.), sledovi dogajanja na kraju dejanja (razmetana vsa spalnica, kamor se je zatekel očim in ne obtoženec, s sledovi krvi tudi na stenah), obtoženčeve biološke sledi na hrani oziroma vilicah v kuhinji (torej je vendarle dobil zajtrk in tudi začel z uživanjem hrane), kakor tudi obtoženčevo neprepričljivo sklicevanje na delno izgubo spomina (mnenje izvedenke D. D., da obtoženčeva amnezija ni verjetna, saj se časovne meje le-te v obtoženčevih pripovedih spreminjajo, kompleksnost in trajanje dejanja pa ne kažeta možnosti izbrisa spomina zaradi skrajne stopnje čustvenega vznemirjenja), jasno kažejo, da ni mogoče govoriti o silobranu, niti o prekoračenem ne, temveč, da gre le za poskus razbremeniti obtoženca krivde. Tako se je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca E. E., ki je glede na skromnost obtoženčevih poškodb na rokah ocenil, da za njihov nastanek zadostuje že majhna sila, nedvomno manjša, kot bi pričakovali pri poskusu domnevno napadene osebe, da odvzame nož domnevnemu napadalcu, tudi dve vbodnini na obtoženčevi dlani je po mnenju izvedenca nesmiselno pripisovati obrambi pred napadom z nožem. Po mnenju izvedenca ostre poškodbe na obtožencu tudi niso nastale med prerivanjem, saj cilj ni bila desna roka. Gre namreč za ogromno disproporco med ranami, ki so na glavi na eni strani, od tistih, ki so na roki na drugi strani, saj če se človek brani, bi se z vso silo branil z roko in bi tudi na roki pričakoval resne poškodbe, ne pa praskice in pikice, kot so pri obtožencu. Po mnenju izvedenca je šlo za lovljenje in borbo, predvsem z obrazom v obraz, vmes sta oba padla tudi na kolena. Obtoženčevih poškodb na glavi pa izvedenec niti ni mogel opisati kot poškodbe v kazenskopravnem smislu, saj je šlo le za kratko rdečino. Po mnenju izvedenca obtoženec ni imel nobene omembe vredne poškodbe, nobene modrice. Tako sodišče prve stopnje na strani 23 in 24 obrazložitve pravilno zaključuje, da napad izvira s strani obtoženca in da je očim celo bežal in da obtoženec ni imel nobene udarnine, ki bi potrjevala njegovo tezo, da ga je očim udaril; le ena manjša udarnina je najverjetneje nastala pri trčenju glave ob kak robat predmet, kar kaže kvečjemu na prerivanje.

15. Zagovornica nadalje izpostavlja mnenje izvedenca (E. E.), da nobena od poškodb pokojnega ni bila življenjsko ogrožajoča, ni merila na vitalne organe ali dele telesa, zato postavlja pod vprašaj naklep obtoženca, ki je šele ob eskalaciji dogajanja uporabil vzglavnik in tako povzročil smrt očima. Če bi obtoženec na samem začetku imel v naklepu odvzeti življenje drugemu, bi stremel k povzročitvi smrtnih ran z uporabo noža. To po mnenju zagovornice izhaja tudi iz vseh mnenj izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, namreč, da prihaja pri obtožencu ob kumulaciji do izbruhov nekontrolirane impulzivnosti s posledično agresivnostjo, sposobnost obvladovanja pa se znižuje do trenutka, ko se ne moreš več zadržati in ustaviti. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornico. Res je, kar vse izhaja iz izvedenskega mnenja E. E., da od telesnih poškodb očima le razbitje leve očesne votline (z vsemi zlomi, vdorom krvi, požiranjem in vdihavanjem le-te) predstavlja hudo telesno poškodbo, ki pa ni neposredno ogrožala življenja očima, da so ostale tope poškodbe praktično nepomembne, ostre poškodbe pa niso ogrožale življenja in z nobeno ni bila prizadeta kakšna pomembna struktura, niti vsaka posebej niti s skupnim učinkom pa niso povzročile izkrvavitve, torej te poškodbe niso povzročile smrti niti same zase niti s svojim skupnim učinkom, pač pa je smrt povzročila zadušitev. Toda številčnost poškodb očima na občutljivih delih telesa in trajanje dogajanja kakih petnajst minut, na kar poleg mnenja izvedenca kaže tudi zelo razmetana spalnica, jasno kaže na trdno odločenost obtoženca, da očimu vzame življenje, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Obtoženec ni izurjen ubijalec, niti mesar ne, da bi bil vešč zadajanja smrtnih poškodb z nožem, zato ne čudi, da kljub številnim vbodom, ki pa so bili vendarle na obrazu, sencih, zadnji strani vratu in na hrbtu, torej nedvomno na pomembnih občutljivih delih telesa, na tak način ni uspel vzeti življenja očimu. To mu je uspelo šele na koncu dogajanja, ko ga je s pomočjo blazin zadušil, pri čemer podplutbe in poškodbe na notranji strani ustnic kažejo, da je bil očim pred zadušitvijo še pri zavesti. Tako je onkraj razumnega dvoma mogoče govoriti o obtoženčevem direktnem naklepu vzeti življenje očimu.

16. Res je, da iz izvedenskih mnenj psihiatrične in psihološke stroke izhaja problematična narava obtoženca, povezana z neugodnimi razmerami v katerih je odraščal, a ni dvoma, da obtoženčeva prištevnost v času storitve kaznivega dejanja pod točko I izreka ni bila izključena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe obširno povzelo vsa mnenja in jih nato natančno in prepričljivo ocenilo, tudi mnenje Komisije in njene članice F. F., ter tudi obrazložilo (zadnji odstavek na strani 78 in prvi na strani 79 obrazložitve sodbe), zakaj je sledilo mnenju D. D., pritožbeno sodišče pa mu v tem delu v celoti pritrjuje. Tako je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi osebnostnih značilnosti obtoženca in podanih dejavnikov (odnos do očima, premraženost, slabo prespana noč, izguba možnosti za realizacijo planiranega „novega začetka“,...) obtoženčeva zmožnost razumevanja pomena svojega dejanja zmanjšana, a ne v bistveni meri, pač pa so bile bistveno zmanjšane obtoženčeve zmožnosti obvladovanja zaradi kombinacije stresa, njegove impulzivnosti, upoštevaje tudi negativen vpliv akutnih neugodnosti, saj je znano, da neprespanost in podhlajenost zelo znižujeta prag tolerance za strese.

17. Zagovornica neutemeljeno trdi, da sodba nima obrazložitve glede krivde obtoženca kot to določa drugi odstavek 24. člena KZ-1 glede dejanja pod točko I, zaradi česar naj bi bila podana kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ima veljavni (tudi v času storitve kaznivega dejanja) 24. člen KZ-1 le en odstavek. Sodišče prve stopnje je obsežno in podrobno analiziralo izvedenska mnenja psihiatrične in psihološke stroke zaradi odgovora na vprašanje o obtoženčevi prištevnosti v času storitve tega kaznivega dejanja, sintezo pa je napravilo v tretjem odstavku na strani 79 obrazložitve, kjer je zaključilo, da je bila obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojega ravnanja v kritičnem času zmanjšana, vendar ne bistveno, bila pa je bistveno zmanjšana zmožnost obvladovanja svojega ravnanja. V tem odstavku sicer ni izrecno uporabilo besedne zveze „bistveno zmanjšana prištevnost“, vendar ni dvoma, da je po oceni sodišča prve stopnje podana, saj jo izrecno navede v nadaljevanju, v prvem odstavku na strani 81 in v drugem odstavku na strani 85 obrazložitve. Da je obtoženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, je sodišče prve stopnje obrazložilo v že navedenem tretjem odstavku na strani 79 obrazložitve, kjer po predhodni analizi izvedenskih mnenj zaključuje, da se je obtoženec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in dejanje hotel storiti. Na namen storilca kažejo številnost vbodnin, usmerjenost vbodov v dele telesa v katerih se nahajajo življenjsko pomembne strukture ter podplutbe v sluznici pokojnikovih ustnic. Zatrjevana kršitev torej ni podana.

18. Prav tako zagovornica neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe o izvedenstvu in pregledu daktiloskopskih sledi na ročaju noža. Res je, da iz odgovora Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 18. 9. 2017 izhaja, da je daktiloskopska preiskava ročaja in rezila noža še vedno smiselna, kljub opravljeni biološki preiskavi, vendar pa opozarjajo, da je glede na že opravljeno DNK preiskavo, površino in kontaminacijo predmetov možnost dejanskega zavarovanja za identifikacijo uporabnih sledi papilarnih linij majhna. Dopis je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na strani 22 obrazložitve tudi korektno povzelo, nato pa napravilo oceno, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča logična, da je možnost za uspešno opravo preiskave minimalna. Sodišče prve stopnje pa je navedlo še nadaljnji prepričljiv argument za zavrnitev (potencialno razbremenilnega) dokaza, namreč četudi bi na ročaju bila najdena prstna sled očima, bi bilo to povsem pričakovano, saj gre za domač kuhinjski predmet, ki ga je očim nedvomno uporabljal ter v prvem odstavku na strani 25 obrazložitve še, da tudi morebitna najdba prstnega odtisa očima ali obtoženca na nožu ne bi vplivala na oceno in zaključke sodišča, ker glede na mnenje E. E. ne sprejema zagovora, da je bil očim tisti, ki ga je napadel z nožem in se je bil zato primoran braniti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi ni logičen potek dogajanja, da bi se napadalec oborožen z nožem zatekel v spalnico, napadeni pa bi mu neoborožen sledil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tedaj upravičeno zavrnilo dokazni predlog o daktiloskopski preiskavi noža.

19. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede kaznivega dejanja odvzema motornega vozila pod točko II izreka o vprašanju ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Sodišče navaja, da je obtoženi vzel očimovo vozilo po tem, ko je bil slednji že pokojni. V 224. členu KZ-1 določa posebne pogoje za pregon kaznivega dejanja glede na sorodstvene in druge posebne okoliščine tudi za omenjeno kaznivo dejanje. Za pregon ni pristojno državno tožilstvo, temveč se začne na zasebno tožbo. Po Zakonu o dedovanju (ZD) preide zapuščina, torej tudi osebno vozilo, po samem zakonu na zapustnikove dediče v trenutku njegove smrti. Upravičeni tožilci bi tako bili dediči B. B. in ne državno tožilstvo.

20. Načelo akuzatornosti, zapisano v 19. členu ZKP, je eno temeljnih načel kazenskega postopka. Kazenski postopek se namreč lahko uvede le na zahtevo upravičenega tožilca. Za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, je pristojni tožilec državni tožilec, za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, pa je upravičeni tožilec zasebni tožilec. Sodišče je dolžno ves čas kazenskega postopka paziti, ali opravlja funkcijo pregona upravičeni tožilec. Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka. Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila iz 210. člena KZ-1 se praviloma preganja po uradni dolžnosti, a zakon v 224. členu določa tudi izjeme, ko se preganja na zasebno tožbo. Izjema velja za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno proti določenim sorodnikom (npr. krvnemu sorodniku v ravni vrsti, bratu, sestri, drugemu sorodniku v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena (kamor sodijo tudi starši obtoženčevega očima) ali proti drugim osebam, s katerimi živi storilec v skupnem gospodinjstvu. V obravnavani zadevi ni bilo problematizirano dejstvo, da je bilo vozilo Chevrolet ... last B. B. Le-ta je bil v sorodstvenem razmerju do obtoženca po svaštvu v prvem kolenu ravne vrste, saj je bil obtoženčev očim. Če bi bil očim v času storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila še živ, bi bil torej on lahko zasebni tožilec. Toda iz opisa kaznivega dejanja, ki je potrjeno s podatki v spisu, izhaja, da je obtoženec to kaznivo dejanje storil neposredno po končanju prvega kaznivega dejanja, to je uboja očima. V času odvzema motornega vozila je bil očim že pokojen, skladno s 132. členom ZD pa je pokojnikova zapuščina prešla po samem zakonu na njegove dediče. Kdo so dediči pokojnega očima, ni bilo raziskano, prav tako ne, kdo je dedoval vozilo Chevrolet ... Utemeljeno pa je domnevati, da je dedinja vsaj pokojnikova vdova G. G., ki je obtoženčeva mati, torej krvna sorodnica v prvem kolenu v ravni vrsti. Skladno s 56. členom ZKP se kazenski pregon začne z zasebno tožbo kateregakoli od oškodovanih, če je s kaznivim dejanjem oškodovanih več oseb, v primeru kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1 pa ob nadaljnjem pogoju iz 224. člena KZ-1, da so s storilcem v omenjenem sorodstvenem razmerju oziroma skupnem gospodinjstvu. V primeru, da storilec ni v takšnem bližnjem razmerju s katerim od oškodovancev, takšen oškodovanec ne more biti zasebni tožilec, temveč je upravičeni tožilec državni tožilec. V primeru enega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila z več oškodovanci, pri katerem so le nekateri od oškodovancev v omenjenem bližnjem razmerju do storilca, bi lahko bila v sicer enotnem postopku upravičena tožilca celo dva, poleg državnega tožilca še zasebni tožilec (ali več njih). Zasebno tožbo je skladno z 52. členom ZKP potrebno vložiti v subjektivnem procesnem roku treh mesecev od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Ta rok je prekluziven in po njegovem poteku upravičenec izgubi pravico do kazenskega pregona. Nedvomno je za obtoženčevo mater trimesečni rok že potekel, saj je bila o dejanju in storilcu seznanjena med prvimi po kaznivem dejanju, obtoženec se je ovadil sicer kar sam, zapuščinski postopek pa je v več kot dveh letih verjetno tudi končan in je že jasno, kdo je dedoval vozilo, zato bi bilo potrebno obtožbo glede tega kaznivega dejanja zavrniti po 4. točki 357. člena ZKP, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. A ker je ostalo nerazjasnjeno ali morebiti obstaja še kakšen upravičeni zasebni tožilec, je sodišče v tem delu zavrglo obtožnico na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, saj gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

21. Ker je pritožbeno sodišče obtožbo glede dejanja pod točko II zavrglo, je skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, bremenijo proračun.

22. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo tudi glede kazenske sankcije. Ne drži trditev zagovornice, da je za kaznivo dejanje uboja sodišče prve stopnje izreklo kazen le malo nižjo od zakonsko predpisane najvišje kazni, saj je določilo kazen, ki je kar štiri leta nižja od posebnega maksimuma. Pri tem je primerno težo dalo olajševalnim okoliščinam neugodnega okolja, v katerem je obtoženec odraščal. Obtoženčevo psihično stanje se je odrazilo pri ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Uporaba omilitvenih določb za kaznivo dejanje uboja na podlagi tretjega odstavka 29. člena KZ-1 pa ni primerna, saj ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah nikakor ni mogoče spregledati načina izvršitve, številnosti in usmerjenosti vbodov, dejstva, da je napad trajal dlje časa, očim pa je pri tem trpel hude bolečine. Pri dejstvu, da je obtoženec tudi sam iskal zdravstveno pomoč v bolnišnici, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ni spregledati, da je bil do svojega zdravstvenega stanja in potreb po zdravljenju tudi vedno znova premalo kritičen. Kaznivi dejanji nista še tako časovno odmaknjeni, da bi bilo to dejstvo mogoče upoštevati kot omembe vredno olajševalno okoliščino, upoštevaje, da je sedaj pred zaključkom ponovljeno sojenje. Res se je obtoženec policiji sam javil, a ta okoliščina ne more upravičiti nižje kazni, upoštevaje številne obremenilne dokaze na kraju dejanja, ki jasno kažejo na obtoženca kot storilca kaznivega dejanja uboja. Pri kaznivem dejanju tatvine tudi ni mogoče spregledati, da je obtoženi v letu 2013 že izvršil protipravna ravnanja, ki imajo znake tatvine, torej istovrstnega kaznivega dejanja, pri čemer je bila pri tatvini registrskih tablic prištevnost podana. Za dejanji pod točkama I in III je tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje določilo primerni kazni 11 let in 7 mesecev. Ker pa je pritožbeno sodišče zavrglo obtožbo glede dejanja pod točko II, je nato skladno z asperacijskim pravilom izreklo primerno nižjo enotno kazen 11 let in 5 mesecev zapora.

23. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi zagovornice v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe in zato posledično izreklo tudi nižjo enotno kazen, sicer pa je pritožbo zagovornice, v celoti pa pritožbo državne tožilke, zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v postopku in v izpodbijani sodbi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 19, 352, 352/1-1, 354, 354/2, 357, 357-4
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 116, 210, 224

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNTI1