<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 1771/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1771.2018
Evidenčna številka:VSL00015722
Datum odločbe:03.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:adaptacija objekta - nova stvar - nastanek nove stvari - skupna gradnja - ustni dogovor o skupni gradnji - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji - skupno premoženje

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nastanek nove stvari, temveč za adaptacijo dela obstoječega objekta in preureditev v drugačne prostore in njihovo opremo za drug namen uporabe, ne da bi se pri tem spremenili oziroma povečali gabariti predhodne gradbene celote.

Opisani in izvedeni dogovor o gradnji (pred, v času gradnje ali kasneje) ni vseboval tudi dogovora o pridobitvi lastninske pravice v korist tretje tožnice in S. Š., bodisi na posameznem delu objekta (etažna lastnina) ali (so)lastninske pravice na celotnem objektu ali dogovora o spremembi tedanjih (so)lastninskih deležev, zato nima stvarnopravnih učinkov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe tožeče stranke in nato zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek tožnikov. S primarnim tožbenim zahtevkom so tožniki zahtevali, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje M. Š. in pokojnega S. Š. sodi lokal - bivša picerija, ki v naravi predstavlja prizidek k stanovanjski hiši na naslovu C. 32, S., v izmeri cca 4m x 8m ter prostor v izmeri 10m x 8,7 m, ki se nahaja v starem delu navedene hiše, kar vse stoji na parc. št. 156/1 in 156/6, obe k.o. ..., vsakega do 1/2. Zahtevali so tudi, da se ugotovi, da ta lokal - bivša picerija, ki predstavlja 1/3 nepremičnin parc. št. 156/1 in 156/6, obe k.o. ..., ne sodi v zapuščino po pokojni F. Š., roj. ..., nazadnje stanujoči C. 32, S., umrli dne ..., in se iz zapuščine izloči. Nadalje so zahtevali, da se ugotovi, da sta tretja tožnica M. Š. in S. Š. solastnika tega lokala - bivše picerije, vsak do 1/2, kar predstavlja solastninski delež na nepremičninah parc. št. 156/1 in 156/6, obe k.o. ..., v višini vsakega do 1/6 ter da naj se pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sevnici na nepremičninah parc. št. 156/1 in 156/6, obe k.o. ..., vzpostavi zemljiškoknjižno stanje na ime M. in S. Š. vsakega do 1/6 celote. S podrednim tožbenim zahtevkom pa so zahtevali, da ta lokal - bivša picerija (ki v skladu z načrtom parcelacije oziroma elaborata geodetske izmere nosi ID znak ...), ne sodi v zapuščino po pokojni F. Š., in se iz zapuščine izloči, nadalje ugotovitev, da sta tretja tožnica in S. Š. solastnika tega lokala - bivše picerije (ki v skladu z načrtom parcelacije oziroma elaborata geodetske izmere nosi ID znak ...) vsak do 1/2, ter da se pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sevnici na nepremičnini ID znak ..., k.o. ..., vzpostavi zemljiškoknjižno stanje na ime M. in S. Š. vsakega do 1/2. Odločilo je tudi, da so tožniki nerazdelno dolžni povrniti toženi stranki stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper sklep in sodbo se je pritožila prva tožnica, zgolj zoper sodbo pa tretja tožnica.

3. Prva tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je na naroku dne 31.3.2017 popravila tekst primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, in sicer je besedilo 4 m x 8 m nadomestila z besedilom 4,00 m x 8,05 m. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa, sodišče o tem sploh ni odločalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče navede, da ni zaslišalo priče J. I. iz razloga, ker se na več vabil sodišča ni odzval. Ker je zaslišanje te priče nujno potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Razlog, da se priča ne odzove na vabilo sodišča, še ni razlog, da se priče ne zasliši. Prva tožnica je na naroku 31.3.2017 navedla, da je zaslišanje prič J. I., K. L. in S. L. potrebno zaradi pravilne razjasnitve dejanskega stanja. Prav tako je vztrajala pri imenovanju sodnega izvedenca geometra zaradi podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče se do teh dokaznih predlogov sploh ni opredelilo in jih je brez tehtne obrazložitve zavrnilo. „Picerija“ po oceni prve tožnice predstavlja samostojen objekt, ki predstavlja novo stvar. Izvedenec je v mnenju zapisal, da je picerija v funkcionalnem smislu preurejena tako, da je samostojna, ločena od stanovanjskega dela objekta in namenjena gostinskemu lokalu. Vsak del ima svoj vhod, gre za povsem ločena dela. Ne drži ugotovitev sodišča, da imata oba dela objekta skupno vodovodno instalacijo, skupen elektro priključek in priključek na javno kanalizacijo, saj kaj takega iz izvedeniškega poročila ne izhaja. Sodišče nato samo, ne da bi sodnemu izvedencu zastavilo vprašanje, zaključi, da (gradbeno) ni šlo za nastanek nove stvari, temveč za adaptacijo dela obstoječega objekta, njihovo preureditev v drugačne prostore in njihovo opremo za drug namen uporabe, ne da bi se pri tem spremenili gabariti predhodne gradbene celote. Pomembno je, da je prostor pridobil spremembo namembnosti, tj. v poslovni prostor. Že ta okoliščina bi morala zadoščati, da bi govorili o nastanku nove stvari na podlagi 24. in 25. člena ZTLR. Ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tovrsten prostor mogoče uporabljati na način, kot pred posegi v letu 1989 in da ni prišlo do trajno nespremenljive identitete dela prvotnega objekta in da je šlo le za njegovo prilagoditev drugačni rabi. Prva tožnica vztraja, da je bilo med tretjo tožnico in S. Š. na eni strani ter tedanjimi solastniki na drugi strani dogovorjeno, da bosta tretja tožnica in S. Š. pridobila lastninsko pravico na zgrajenem objektu, saj sicer zagotovo ne bi vložila vseh svojih finančnih sredstev v izgradnjo picerije in prizidka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je manj verjetno, da bi bila v dogovor o preureditvi domačih objektov izrecno vključena tudi tretja tožnica. Sodišče ne obrazloži, kakšen bi bil pravno formaliziran in obvezujoč dogovor. Dogovor res ni bil pisen, je pa treba upoštevati teorijo realizacije, saj sta tretja tožnica in S. Š. nastopila posest. To, da sta E. in F. Š. prejemala redni pokojnini, še ne dokazuje, da sta karkoli prispevala v gradnjo. Sodišče spregleda dejstvo, da je pokojni S. Š. nekaj časa kot poklicni igralec igral v tujini, kjer pa je plačilo prejemal na roke in nato ta denar vložil v izgradnjo picerije. Sodišče zanemari dejstvo, da sta tretja tožnica in S. Š. v času od 1989 do 1990 zaslužila bistveno več kot pokojna F. Š. in njen mož E. Š. (razmerje dohodkov je znašalo 96,42% proti 3,58%). Sodišče na pamet in brez dokazov zaključi, da vložena finančna sredstva tretje tožnice in S. Š. oziroma njuna skupna vlaganja v izvedbo preureditve niso mogla biti tolikšna, da bi povečala vrednost celotnega obsežnega kompleksa nepremičnin z zemljišči za 1/3. V tem delu se sodba ne da preizkusiti, prav tako nima razlogov. Sodišče navaja, da se je tretji tožnici in S. Š. del vloženih sredstev „povrnil“ že v prvem, uspešnem letu delovanja gostinske dejavnosti. Ni jasno, kam sodišče meri s tovrstnimi sklepi, saj jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, prav tako pa so tovrstni zaključki povsem irelevantni za predmetni pravdni postopek. Dejstvo, da je pokojna F. Š. delno skrbela za delovanje lokala tudi po smrti pokojnega S. Š., še ne daje zaključkov, da je pokojna F. preurejene prostore picerije dejansko štela za svoje oziroma njune z možem. Tudi v tem delu se sodba ne da preizkusiti. Glede dogovora o skupni gradnji se sodišče opira na izpoved tretje (pravilno: prve) tožnice, ki je bila v tistem času stara komaj 10 let. Dogovor o skupni gradnji se tretje (pravilno: prve) tožnice ni tangiral, zato bi sodišče moralo slediti navedbam tožbe in izpovedi tretje tožnice. Sodišče prihaja v nasprotje, ko enkrat zapiše, da je bilo mišljeno, da bo njihovo, kar bo „prizidano“ in ostaja spodaj in da je bilo mišljeno, da se bo to pravno zapisalo, ko bo picerija odprta. Po drugi strani pa sodišče navaja, da v izvedenih dokazih in zaslišanju strank ni najti trdne dokazne opore za prepričanje, da je opisan in izveden dogovor o gradnji vseboval tudi dogovor o pridobitvi lastninske pravice v korist tretje tožnice in S. Š. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zapiše, da dogovor o pridobitvi lastninske pravice zlasti ni bil dosežen med tretjo tožnico in ostalimi takratnimi solastniki spornega premoženja, pri čemer pa v zvezi s tem pokojnega S. Š. sploh ne omenja, zato tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče zapiše zgolj, da vtoževana (so)lastninska pravica v korist tretje tožnice in S. Š. na pravno poslovni podlagi ni dokazana. Sodišče napačno razlaga dogovor, ki ga zatrjujejo tožniki in nima nikakršne zveze s kasnejšimi dogovarjanji pravdnih strank in pokojno F. Š. tik pred njeno smrtjo. Dejstvo je, da so pravdne stranke in pokojna F. Š. želeli pred njeno smrtjo urediti stvari, ki bi morale biti že zdavnaj urejene oziroma bi morala tožnikom pripadati solastninska pravica na nepremičnini, kar je bilo že davno dogovorjeno in bi moralo biti že davno realizirano. V kolikor tožniki zahtevajo več, kot jim gre, še vedno lahko sodišče tožbeni zahtevek v presežku zavrne. Ko pa sodišče navaja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen in nato navede, koliko bi tožniki morali zahtevati od pokojne F. Š. in koliko od toženca, pa gre za sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo tožeče stranke v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na odpravo morebitne nesklepčnosti. S tem je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

4. Na pritožbo prve tožnice sta vložili odgovor tretja tožnica, ki je predlagala ugoditev pritožbi, in toženec, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Tretja tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tretje tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je dogovor, sklenjen med zapustnico, pokojnim E. Š. kot zemljiškoknjižnim lastnikom do 3/8, tožencem kot lastnikom do 1/4, S. Š. in tretjo tožnico, imel stvarnopravne učinke, saj je bilo hkrati dogovorjeno, da bosta z izgradnjo prizidka in picerije pokojni S. Š. in tretja tožnica skupno pridobila solastniški delež na parc. št. 156/1 in 156/6, k.o. ..., v deležu, za katerega bosta povečala vrednost nepremičnine kot celote. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da dogovor med navedenimi osebami ni vseboval tudi dogovora o pridobitvi lastninske pravice v korist tretje tožnice in S. Š. na celotnem objektu, pri čemer se sklicuje na izpoved tretje tožnice, da je bilo mišljeno, da si bodo razdelili po etažah, ona, mož in otroci spodnji del, toženec pa zgornji del. Pri tem je sodišče takšen dogovor neutemeljeno štelo za premalo določen. Tudi toženec je namreč že v času gradnje picerije imel solastniški delež na nepremičnini, a je bil ta prostorsko omejen na zgornje nadstropje, kar ni bilo sporno. Dogovor je treba presojati tudi v kontekstu razmerij v družini, kjer so udeleženci kot laiki vedeli, kakšno posledico želijo, niso pa natančno v času sklepanja dogovora vedeli, na kakšen pravno formalni način bodo to izvedli. Zastavlja se vprašanje, ali je treba že ob sklepanju takega dogovora vedeti, kako pravno formalno bo dogovor izveden. Po stališču tretje tožnice to ni potrebno in je v danih okoliščinah dovolj dokazov, da je bil sklenjen tudi dogovor o pridobitvi solastninske pravice na nepremičninah, na podlagi izvedene gradnje picerije. Picerija je nova stvar, saj je spremenila identiteto, šlo je tudi za prizidek, spremenila se je namembnost, ki je še vedno v isti vlogi. V primeru, da bi sodišče štelo zahtevek za nesklepčen, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tretjo tožnico pozvati k dopolnitvi, zlasti v primeru, ko gre za zahtevno zadevo, kot je predmetna. Gre za odpravljivo nesklepčnost. Prva tožnica, drugi tožnik in toženec tudi niso nujni sosporniki, zato ni ovir, da bi tretja tožnica zahtevek iz predmetne pravde usmerila zgolj zoper toženca oziroma njemu pripadajoči delež, ne pa tudi zoper prvo tožnico in drugega tožnika, svoja otroka.

6. Na pritožbo tretje tožnice je odgovoril toženec, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Prva tožnica navaja, da poleg sodbe izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je le to dopustilo spremembo tožbe, podano v prvi pripravljalni vlogi prve in druge tožeče stranke na zaporedni številki 63 spisa in prvi pripravljalni vlogi tretje tožnice na zaporedni številki 36 spisa. V pritožbi pa ne navede nobenega razloga, iz katerega ta sklep izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da te niso podane. Zato je pritožbo prve tožnice zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Res je, kar trdi prva tožnica, da je sodišče prve stopnje, ko je povzemalo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke, pomotoma zapisalo izmero prizidka 4 x 8 m, namesto 4 x 8,05 m, kot je zahtevek popravila prva tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 31.3.2017. Po oceni pritožbenega sodišča pri navedenem popravku tožbenega zahtevka ne gre za spremembo tožbe, o kateri bi bilo dolžno sodišče prve stopnje odločiti s sklepom, saj ne gre za spremembo istovetnosti zahtevka (184. člen ZPP). Ker je očitno, da je sodišče izmero prizidka iz tožbenega zahtevka pomotoma zapisalo v napačni izmeri, gre za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi (328. člen ZPP). Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti, med strankama pa tudi ni sporno, kateri prizidek se obravnava.

10. Pritožbi prve in tretje tožnice ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da se je pri sporni gradnji v letih 1989 do 1990 na severni strani preuredilo del pritličja stanovanjskega dela in prvega prizidka B (dozidanega v letu 1968) v sporni prostor v izmeri 10 m x 8,70 m za potrebe lokala - picerije. Stanovanjski in „poslovni“ del predstavljata vsak fizično druge prostore s svojim zunanjim vhodom, a sta v notranjosti objekta še vedno povezana in prehodna preko hodnika in imata na zahodni strani skupno pokrito teraso. Garaža se je preuredila v bar, ena soba v kuhinjo s pečjo, ena soba v sanitarije, terasa in delavnica pa v jedilnico. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nastanek nove stvari, temveč za adaptacijo dela obstoječega objekta in preureditev v drugačne prostore in njihovo opremo za drug namen uporabe, ne da bi se pri tem spremenili oziroma povečali gabariti predhodne gradbene celote. Ne glede na to, da je sodišče ugotovilo, in kar izpostavlja tudi pritožba prve tožnice, da se je po izvedbi del spremenil tudi dotedanji način uporabe tega dela objekta (za sicer relativno kratek čas od 30.9.1990 do leta 1991 se je v adaptiranem delu izvajala gostinska dejavnost oziroma picerija), je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da to ne pomeni trajne spremembe njegove identitete ter da je sporni del z novimi prilagoditvami interiera še vedno mogoče uporabljati na način, kot pred posegi v letu 1989. Tudi dejstvo, da imata oba dela objekta svoj vhod ter izdelano samostojno vodovodno in elektro inštalacijo ter kanalizacijo, priključek na vodovodno in elektro omrežje pa je skupen, po oceni pritožbenega sodišča ne spremeni pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da ne gre za novo stvar (22. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Gre za pravilno uporabo materialnega prava, zato ne drži pritožbena navedba prve tožnice, da bi sodišče izvedencu gradbene stroke moralo zastaviti vprašanje, ali gre za novo stvar. Ko prva tožnica poudarja, da bi bilo treba za ponovno uporabo tega dela objekta za stanovanjske namene pridobiti spremembo namembnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prva tožnica v postopku na prvi stopnji ni trdila in dokazovala, da bi za prvotno spremenjeno rabo dela objekta takšno spremembo namembnosti tudi pridobila, kar pa sicer sploh ni pravno odločilno dejstvo za odločitev v obravnavani zadevi. Glede na navedeno pritožbi prve in tretje tožnice neutemeljeno grajata zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za novo stvar.

11. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je do adaptacije oziroma preureditve prostorov prišlo na podlagi dogovora o skupni gradnji, predvsem dogovora med pokojno materjo F. Š. in sinom S. Š. ter s soglasjem in pristankom k dogovoru s strani ostalih solastnikov tedanjega objekta. Nadalje je ugotovilo, da sta tretja tožnica in S. Š. k izvedenemu vlaganju prispevala tudi določena svoja denarna sredstva, poleg njiju pa sta finančno prispevala tudi oba pokojna starša Š. Glede na takšno dokazno oceno sodišča, ki je sledilo trditvam tožene stranke o financiranju in gradnji s strani tretje tožnice in S. Š., tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno izvesti še dokazov z zaslišanjem prič J. I., K. L. in S. L., ki bi po zatrjevanjih prve in tretje tožnice potrdile navedena dejstva. Če sodišče šteje, da je določeno dejstvo že dokazano na podlagi izvedbe določenih dokazov, mu ni potrebno izvesti še preostalih dokazov za dokazovanje po oceni sodišča že dokazanega dejstva. Poleg tega pa je bila izvedba teh dokazov (in dokaza z izvedencem geometrom) nepotrebna tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da opisani in izvedeni dogovor o gradnji (pred, v času gradnje ali kasneje) ni vseboval tudi dogovora o pridobitvi lastninske pravice v korist tretje tožnice in S. Š., bodisi na posameznem delu objekta (etažna lastnina) ali (so)lastninske pravice na celotnem objektu ali dogovora o spremembi tedanjih (so)lastninskih deležev. O tem zadnjem dejstvu (dogovoru o pridobitvi lastninske pravice) pa navedene priče niso bile predlagane za zaslišanje. Sodišče je v zvezi z dokaznimi zaključki citiralo tudi izpoved tretje tožnice (ki v času gradnje ni bila stara zgolj 10 let, temveč je bila toliko stara prva tožnica), „da je bilo mišljeno, da kar bo prizidano in obstaja spodaj, bo njihovo in da se bo to pravno zapisalo, ko bo picerija odprta.“. Vendar je po oceni vseh izvedenih dokazov nato zapisalo, da zaključuje, da kljub izvedbi dogovora o gradnji, slednji ni vseboval in ni bil dosežen tudi dogovor o pridobitvi lastninske ali solastninske pravice ali spremembe deležev v korist S. Š. in tretje tožnice (ki bi stranke nato tudi zavezoval). Pri tej svoji odločitvi pa se ni posebej oprlo na izpoved prve tožnice, ki je bila takrat še mladoletna, kot trdi prva tožnica v pritožbi. Če dogovor ni bil sklenjen, pa tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bil realiziran. Zato sklicevanje prve tožnice na teorijo realizacije (ki pride v poštev le kot korektiv pomanjkljive predpisane obličnosti, ne pa tudi v primeru, ko tudi samega ustnega dogovora ni bilo) ne more biti uspešno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in ga pritožbeni argumenti prve in tretje tožnice ne prepričajo v nasprotno. Zgolj dejstvo, da nekdo vloži v izgradnjo določena denarna sredstva, še nima nujno stvarnopravnih posledic, zato ne prepriča pritožbena navedba prve tožnice, da tretja tožnica in S. Š. ne bi vložila denarnih sredstev v izgradnjo, če to ne bi vodilo v pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Nasprotno pa je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je F. Š. tudi po smrti sina S. Š. nadaljevala z izvajanjem gostinske dejavnosti, ne da bi se o tem dogovorila s tretjo tožnico, dokazuje tudi to, da je pokojna F. Š. preurejene prostore picerije dejansko štela za svoje. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da obljube in morebitne razlage zapustnice, da si bodo hišo razdelili po etažah tako, da bo spodnji del od S. Š. oziroma njegove družine, zgornji del pa od toženca oziroma njegove družine, izkazujejo le namero zapustnice za tako delitev premoženja v solastnini, z oblikovanjem etažne lastnine, ki naj bi jo F. Š. imela še nekaj let pred svojo smrtjo, a se ni realizirala. Izražena namera pa ne zadostuje za nastanek dogovora o pridobitvi etažne lastnine. Prva tožnica v pritožbi te ugotovitve sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, temveč le pojasni, da ta dogovarjanja pred smrtjo F. nimajo nikakršne zveze s strani tožeče stranke zatrjevanim dogovorom. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, saj ni izostala niti ugotovitev sodišča glede nesklenitve tovrstnega dogovora s strani S. Š., kar očita prva tožnica. Glede na to, da omenjeni dogovor o skupni gradnji nima stvarnopravnih učinkov (denarnega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila), je nepomembno, kolikšni so bili prispevki tretje tožnice, S. Š. ter pokojnih F. Š. in E. Š. h gradnji, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe prve tožnice o razmerju dohodkov in finančnih prispevkov navedenih ne odgovarja. Enako velja glede trditev pritožnic glede pomanjkljivega materialno procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje, saj bi morebitna takšna pomanjkljiva aktivnost sodišča lahko vplivala le na utemeljenost zahtevka po višini, ne pa tudi po temelju. Tožbeni zahtevek (tako primarni kot podredni) pa je bil tudi sicer pravilno zavrnjen iz razloga nedokazanosti dogovora o pridobitvi lastninske pravice in zato tudi ob izvedenem materialno procesnem vodstvu ne bi bilo mogoče ugoditi zahtevku tožeče stranke. Ker tožbeni zahtevek (tako primarni kot podredni) že po temelju ni utemeljen, tudi ni pravno odločilen zaključek sodišča prve stopnje, da vložena finančna sredstva tretje tožnice in S. Š. v izvedbo preureditve niso mogla biti tolikšna, da bi povečala vrednost nepremičnin za 1/3. Strinjati se je s pritožbo prve tožnice, da je pravno nepomemben tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se je tretji tožnici in S. Š. del vloženih sredstev povrnil že v prvem uspešnem letu delovanja gostinske dejavnosti, zato pa tudi pritožbena navedba v zvezi s tem ni odločilnega pomena.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi prve in tretje tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnici sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 20, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDk1