VSL Sodba II Cp 36/2018

Jedro

Delujoči kotel, kjer se je pod pritiskom zaradi hitro vrtečega se mešala kuhala bonbonska masa s temperaturo 130º C, predstavlja nevarno stvar, delo na njem pa delo s povečano nevarnostjo. To pomeni, da je delodajalec kot imetnik nevarne stvari lahko deloma prost odgovornosti le, če je tožnica kot oškodovanka prispevala k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se:

- v 1. točki izreka dosojeni znesek odškodnine zviša na 5.685,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2015 dalje,

- v 2. točki izreka stroški postopka, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, zvišajo na 2.924,26 EUR.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 5.584,60 EUR in stroške postopka v višini 2.697,88 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bil kotel ustrezno pregledan, saj se je pred nezgodo delo začelo opravljati avtomatizirano in ne več ročno. Potrdilo, ki se nanaša na staro napravo, zato ni bilo ustrezno. Sodišče ni upoštevalo, da je bil program za avtomatsko izkuho v okvari. Skladno s tem je jasno mnenje izvedenca, da do škodnega dogodka nedvomno ne bi prišlo, če naprava ne bi bila pokvarjena. Očitek sodišča, da tožnica ni preverila, ali se je mešalo ustavilo, preden je odprla pokrov, je neutemeljen, saj mešalo ni delovalo pravilno zaradi napake pri senzorjih. Izvedenec pri ravnanju tožnice ni ugotovil nobenih nepravilnosti. Neustrezen je tudi očitek, da tožnica ni pravilno ustavila mešala, saj bi se to moralo ustaviti samodejno. Delodajalec je dopuščal, da so delavci sami reševali težave in je šlo za stalno prakso. Tožnici zato ni mogoče očitati, da o napaki ni obvestila nadrejenih. Da bi morala prenehati z delom, tožena stranka ni zatrjevala. Tožnica se ne strinja s stališčem, da ni pomembno, ali je bila ustrezno poučena za ravnanje s kotlom v avtomatskem načinu. Delodajalec bi jo moral usposobiti, kako ravnati, če avtomatika ne dela pravilno. Odločitev, da je 10 % soprispevala k škodnemu dogodku, je zato neutemeljena.

Glede nepremoženjske škode tožnica graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek glede duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zaradi nezgode so ji ostale brazgotine, ki so vidne na razdalji več kot en meter. Ostale ji bodo celo življenje, so na vidnem delu telesa in niso majhne. Četudi jih tožnica z oblačili lahko zakrije, ne more nositi dekolteja, vse to pa vpliva na njeno počutje in zaradi tega trpi. To je pojasnila tudi ob zaslišanju. Neutemeljeno ji sodišče ni priznalo odškodnine za prestani sekundarni strah, čeprav je bila zaskrbljena, ali se bodo poškodbe sanirale oziroma ali bo prišlo do kakšnih komplikacij in kakšen bo izgled. Zahtevek iz naslova prestanega strahu v višini 1.300,00 EUR je zato utemeljen v celoti. Tožnica ima zaradi nezgode posledice, ki jo omejujejo v njenih življenjskih aktivnostih, zaradi česar duševno trpi. Izogibati se mora vremenskim vplivom in temperaturnim razlikam, če je dlje časa na soncu, jo peče in vleče kožo, kar jo omejuje pri izrabi prostega časa. Paziti mora, da ne pride do prekomernega znojenja. Zato je upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede materialne škode je sodišče tožnici dosodilo 4,6 EUR od vtoževanih 17,02 EUR. Pri tem je zmotno upoštevalo Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in zadnje uradno objavljene zneske povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi v višini 0,1 EUR na kilometer. Ta pravilnik ne more biti osnova za priznavanje odškodnine v zvezi s stroški prevoza, poleg tega tožena stranka materialnim stroškom ni ugovarjala. Glede zakonskih zamudnih obresti sodišče odločitve ni obrazložilo. Tožnica je upravičena do obresti od odškodnine od 25. 3. 2015 dalje, kot jo je vtoževala, saj je bila takrat tožena stranka že seznanjena s popolnim odškodninskim zahtevkom. Tožnica ne soglaša, da je uspela s postopkom v 75 %. Poleg tega ji sodišče ni priznalo stroškov za ogled, kar je v nasprotju s 4. točko tarifne številke 20 Odvetniške tarife. Ni ji priznalo tudi stroškov posebnega poravnalnega naroka, čeprav je v zvezi s tem upravni odbor odvetniške zbornice sprejel obvezno razlago. Gre za poseben narok izven glavne obravnave, ki ne more vplivati na drugačno vrednotenje prvega naroka. Tudi sicer je obračun stroškov napačen.

4. Tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti in meni, da je prispevek tožnice k nastali škodi najmanj polovičen. Strinja se, da je objektivno odškodninsko odgovorna, vendar pa ravnanje tožnice v trenutku nastanka škodnega dogodka ni bilo pravilno. S tem, ko je tožnica uvidela napako na stroju, na katerem je delala in o tem ni nikogar obvestila, je kršila delovni proces in pravilnik, s katerim je bila predhodno seznanjena. Odločilno je, da je škodni dogodek povzročilo dejanje tožnice, ko je odprla pokrov kotla, ne da bi počakala, da se mešalo popolnoma ustavi. Delodajalec nezgode ni mogel preprečiti, saj ni vedel, da je prišlo do napake na stroju, poleg tega ni mogel pričakovati, da bo tožnica odprla pokrov kotla, čeprav je vedela, da se vrela masa še vedno meša. Delavec mora delo opraviti s takšno pazljivostjo, da varuje svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. Tožnica je vedela, da mora pri delu uporabljati zaščitna sredstva in jih je tudi imela na razpolago, a se zato ni odločila. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 5.200,00 EUR je previsoka glede na vrsto poškodb in način ter čas zdravljenja. Tožnica ob uporabi ščitnika in predpasnika ne bi utrpela tako močnih poškodb. Tožena stranka ocenjuje, da bi odškodnina iz tega naslova v višini 2.200,00 EUR predstavljala ustrezno zadoščenje.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in prerekala podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo objektivno in krivdno odgovornost zavarovanca toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi pri kuhanju bonbonske mase. Toženka v pritožbi izrecno soglaša, da delujoči kotel, kjer se je pod pritiskom zaradi hitro vrtečega se mešala kuhala bonbonska masa s temperaturo 130º C, predstavlja nevarno stvar, delo na njem pa delo s povečano nevarnostjo. To pomeni, da je delodajalec kot imetnik nevarne stvari lahko deloma prost odgovornosti le, če je tožnica kot oškodovanka prispevala k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

8. Pritožbeno sodišče glede nastanka nezgode v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje povzetimi v 8. točki izpodbijane sodbe. Čeprav sodišče ni v celoti sledilo izvedencu s področja varstva pri delu, je razloge za svojo odločitev prepričljivo in zadostno obrazložilo. Dokazno oceno o pravno relevantnih dejstvih je namreč napravilo tudi na podlagi zaslišanih prič, ki so o delovanju kotla in načinu delovnega procesa v času nezgode neposredne izpovedovale. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

- tožnica je delo opravljala na kotlu za izkuho bonbonske mase, ki je bil nekaj dni pred nezgodo avtomatiziran,

- v trenutku, ko je prišlo do nezgode, je delo potekalo po ročnem pogonu, ki ga je tožnica predhodno, ko je zaznala okvaro na avtomatiziranem načinu delovanja, sama vklopila in za katerega je bila ustrezno usposobljena,

- tožnica je imela na razpolago zaščitno opremo, in sicer masko in predpasnik, neustrezne so bile le bombažne rokavice, ki opeklin ne bi preprečile, pri čemer (tako kot ostali delavci) opreme ni uporabljala, kar je bilo delodajalcu znano,

- delodajalec je dopuščal, do so delavci v primeru, če je prišlo do težav v proizvodnji, te skušali rešiti sami, čeprav so imeli izrecno navodilo, da so dolžni vsako nepravilno delovanje stroja takoj javiti neposrednemu vodji in prekiniti z delom,

- tožnica pri preverjanju bonbonske mase, ki je pri 130º C vrela v kotlu, ni ročno ustavila mešalnika in ni preverila, ali se je mešalo ustavilo, temveč je kotel odprla,

- napake na varnostnem stikalu ni bilo, kljub temu pa je pri dvigu pokrova zaradi predhodnega delovanja sil prišlo do brizga bonbonske mase, ki je opekla tožnico.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je nerelevanten tožničin pritožbeni očitek, da ni bila ustrezno poučena o ravnanju s kotlom po avtomatiziranem programu, saj je do nezgode prišlo, ko je delala na ročnem programu, ki ga je dobro poznala. Dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi bili senzorji na kotlu okvarjeni, ter nasprotne pavšalne pritožbene trditve pravilnosti tega dejanskega zaključka ne morejo izpodbiti. Ker je kotel v ročnem pogonu ustrezno deloval, ni bistveno, ali je delodajalec za avtomatski vklop imel vso dokumentacijo o rednem vzdrževanju in servisiranju. Ker je tožnica preklopila na ročno izkuho bonbonske mase, bi morala mešalo ročno ustaviti. Tako je ob zaslišanju izpovedala sama (list. št. 33), ko je navedla, da mešalo ustavi tako, da na računalniku pritisne tipko, česar ni storila. V pritožbi zato neutemeljeno izpostavlja, da sodba glede ustavitve mešala ni jasna, saj se je sodišče sklicevalo na njeno izpoved. Hkrati gre za nerelevanten pritožbeni očitek, ker sodišče opustitve ustavitve mešala v okviru njenega soprispevka k nastali škodi ni upoštevalo.

10. Po povedanem bistveni razlog nastanka nezgode izvira iz kotla kot nevarne stvari, saj je omogočil odprtje pokrova, čeprav je v njem še vedno brbotala vroča masa s takšno silo, da je lahko brizgnila in poškodovala delavca. Tožnica je k nastanku škode prispevala s tem, ker pred odprtjem kotla ni ravnala s skrbnostjo izkušene delavke in ni počakala, da bi se mešalo popolnoma ustavilo in masa umirila ter tega ni preverila, pa tudi, ker ni uporabljala zaščitnih sredstev, ki bi zmanjšala obseg in težo poškodb. Ravnanje tožnice, ki o napaki na stroju ni obvestila delodajalca, glede na odsotnost trditev toženke, da dela na ročnem načinu izkuhe ne bi nadaljevala, k nezgodi ni odločilno prispevalo, čemur nenazadnje pritrjuje v pritožbi tudi toženka sama.

11. Glede na navedeno obe pravdni stranki z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ¹ neutemeljeno nasprotujeta porazdelitvi odškodninske odgovornosti za nastalo škodo v razmerju 10 % tožnica kot delavka in 90 % zavarovanec toženke kot delodajalec.

12. Toženka po vsebini ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, temveč nasprotuje le odmeri za to obliko nepremoženjske škode. Pri tem poudarja, da je bila tožnica zaradi zdravljenja v bolniškem staležu le 19 dni, hude bolečine je trpela 2 do 3 dni, lahke pa skupno 1 teden. Hospitalno se ni zdravila, 10 dni je imela obkladke in si mesto poškodbe mazala s kremami. Glede na trajanje bolečinskega obdobja ter relativno ugoden potek zdravljenja pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je dosojena odškodnina za to postavko v višini 5.200,00 EUR glede na sodno prakso previsoka². Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in odmerjeno odškodnino za to postavko znižalo na 4.500,00 EUR, kar predstavlja ustrezno zadoščenje za pretrpelo škodo.

13. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji sodišče ni prisodilo odškodnine zaradi utrpelega sekundarnega strahu, čeprav je ugotovilo, da jo je po nezgodi skrbelo, ali ji bodo ostale brazgotine in kakšno bo celjenje. Ker je tudi izvedenec ocenil, da je bil ta strah upravičen, pri čemer je navedel, da se je oškodovanka že pred poškodbo zdravila zaradi depresije, kar glede na splošno znane značilnosti te bolezni lahko prispeva k večji zaskrbljenosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upravičena do odškodnine za prestali sekundarni strah v zahtevanem znesku 300,00 EUR. Tudi sicer enotna odškodnina za prestali strah v višini 1.300,00 EUR ni visoka in bi jo bilo mogoče dosoditi zgolj za prestani primarni strah.

14. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da brazgotine, ki so kot posledica škodnega dogodka ostale tožnici, ne dosegajo standarda skaženosti. Tožnica je izkazala, da so brazgotine zaznavne, prav tako je izpostavila duševne bolečine, ki jih občuti in ki vplivajo na način njenega oblačenja (ne nosi več dekoltejev). Da tovrstne brazgotine upravičujejo dosojo odškodnine, izhaja tudi iz sodne prakse³, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in ji priznalo celotno zahtevano odškodnino za prestale duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR, saj gre za znesek na spodnji meji odškodnin za tovrstno škodo.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je glede te postavke sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da do trajnega zmanjšanja življenjskih in delovnih zmožnosti pri tožnici ni prišlo. Izvedenec ni potrdil, da jo brazgotine ovirajo pri delu in pri prostočasnih dejavnostih, prav tako tudi ne vročina in znojenje. Da je bilo slednje moteče le približno mesec in pol po nezgodi, je izpovedala tožnica sama. Glede na navedeno pritožbenemu vztrajanju, da bi sodišče tožnici moralo priznati tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni mogoče pritrditi.

16. Skupno dosojena odškodnina za negmotno škodo znaša 6.300,00 EUR (4.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti), ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnice k nastali škodi pa ji je toženka iz tega naslova dolžna povrniti 5.670,00 EUR. Odločitev pritožbenega sodišča glede spremembe sodbe ima podlago v 5. alineji 358. člena ZPP.

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da toženka ni prerekala višine vtoževane materialne škode iz naslova prevoznih stroškov za zdravstvene preglede v višini 17,02 EUR. Sodišče zato ni imelo podlage, da ji tega zneska, ob ugotovitvi, da so bili prevozi dejansko opravljeni, ne bi priznalo. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ne predstavlja ustrezne podlage za odločanje o višini odškodnine, nastale v zvezi s prevozi, saj upošteva zgolj porabo bencina pri povprečnem avtomobilu srednjega razreda, ne pa stroške obrabe vozila, morebitnega taksi prevoza in podobno. Oškodovanec ima pravico do povračila takšne materialne škode, kot mu je dejansko nastala, in ne zneska, ki ga državni organ predpisuje za odmero povračila stroškov in nadomestil za zaposlene v državni upravi. Glede na soprispevek tožnice k nastali škodi, ji je tožena stranka zato iz naslova materialne škode dolžna povrniti znesek 15,31 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti toženki naložilo od poteka paricijskega roka za plačilo odškodnine do plačila, a te svoje odločitve ni obrazložilo. Ker je tožnica toženki pred pravdo posredovala odškodninski zahtevek, ki ga je ta prejela 10. 3. 2015 (priloga B 8), in jo v njem pozvala, naj odškodnino nakaže v roku 15 dni, je skladno s prvim odstavkom 299. člena OZ prišla v zamudo s 25. 3. 2015. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti, ki namesto od poteka paricijskega roka tečejo od 25. 3. 2015 dalje (5. alineja 358. člena ZPP).

19. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je upoštevalo, da je glede na spremenjeno odmero odškodnine tožnica uspela po višini z 68,5 %, po temelju pa z 90 %, skupno torej z 79,25 % oziroma 80 % tožbenega zahtevka. Glede posameznih postavk je sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, s tem da je tožnici priznalo stroške pristopa njenega pooblaščenca k ogledu pri izvedencu v višini 250 točk in ne zgolj 50 točk, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ni pa sledilo tožnici, da ji pripadajo v celoti stroški poravnalnega naroka in hkrati opravljenega prvega naroka za glavno obravnavo, saj ni vezano na obvezno razlago Odvetniške tarife Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi tožnici nagrado za poravnalni narok prisodilo še posebej⁴. Skupaj je sodišče tožnici priznalo 4.368,14 odvetniških točk (4.315 točk in 53,1 točk za materialne stroške), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.004,95 EUR, priznalo ji je tudi 2,22 EUR kilometrine, skupno torej 2.007,17 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa 2.448,75 EUR. Tožnici gredo tudi stroški izvedencev v višini 578,62 EUR in 627,95 EUR, tako da skupaj njeni stroški znašajo 3.655,32 EUR. Ob 80 % uspehu tožnice ji je toženka dolžna povrniti 2.924,26 EUR stroškov pravdnega postopka, ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela glede višine odškodnine v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem, ki jo je sodišče znižalo s 5.200,00 EUR na 4.500,00 EUR, tožnica pa je uspela z dvigom odškodnine za prestali strah za 300,00 EUR in za skaženost 500,00 EUR ter pri dvigu odškodnine za materialno škodo na 17,02 EUR. Glede temelja odškodninske odgovornosti pritožnici s pritožbama nista uspeli. Tožnica je uspela še glede stranskih terjatev, in sicer teka obresti in delno glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob upoštevanju skupnega uspeha je uspeh tožnice v postopku minimalno večji od uspeha toženke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je vložila tudi odgovor na pritožbo toženke, vendar podanim trditvam iz te vloge pritožbeno sodišče ni sledilo.

-------------------------------
¹ Za primerjavo je pritožbeno sodišče upoštevalo naslednje zadeve: - odločbo VS RS VIII Ips 191/2012, kjer je sodišče ugotovilo 20 % soprispevek oškodovanca, ki je v nasprotju z navodili ob odpravljanju zastojev stopil na ograjo in ohišje ležajev ter z roko porival zatrpani karton, s čimer se je izpostavil nesreči,- odločbo VSL I Cp 991/2015, kjer je sodišče ugotovilo 20 % soprispevek oškodovanca, ki je v nasprotju z navodili v nevarni del stroja posegel z roko in s prijemalom, hkrati pa sprožil nožni vklop ter ravnal aktivno v času, ko je odstranjeval odpadni material, - odločbo VDSS PDP 620/2016, kjer je sodišče 20 % soprispevek tožnice ugotovilo zato, ker je posegala v nevarni del stroja z roko in ne s pinceto, ter se izpostavila nesreči. V vseh omenjenih zadevah so oškodovanci ravnali bolj aktivno, kot v konkretni zadevi, ko oškodovanka zgolj ni bila dovolj pozorna pri odpiranju pokrova, zato je odločitev o 10 % soprispevku k nastali škodi pravilna.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 218/2001, kjer je bilo za daljše trajanje bolečin dosojenih 3,7 plač, II Ips 484/99, kjer je bilo ob bolj kompliciranem zdravljenju dosojenih 4,7 plač, II Ips 532/2004, kjer je bilo dosojenih pet plač, vendar ob hujšem poteku zdravljenja in šestih dneh hospitalizacije, II Ips 645/2008, kjer so po trimesečnem zdravljenju in daljšem obdobju bolečin bile dosojene štiri plače.
³ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 484/99, II Ips 532/2004, II Ips 267/2011, II Ips 231/2010.
⁴ Primerjaj odločbe VSL V Cpg 887/2017, I Cp 2118/93, I Cp 2491/2015.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 558/2004
• VSL Sodba II Cp 871/2018
• VSL sodba I Cp 1835/2014