VSL Sodba II Cp 931/2018

Jedro

Toženec (imetnik psa in vzreditelj šarplanincev) je bil tisti, ki je tožnika povabil na posestvo, znotraj ograde, in je odprl vrata v gospodarsko poslopje, v katerem je bila neprivezana psica z mladiči. Ob teh ugotovitvah je povsem pravno nepomembno, da je bil tudi tožnik vzreditelj šarplanincev in je poznal pasmo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.050 EUR z obrestmi od 12. 6. 2014 ter pravdne stroške v višini 858,10 EUR, v preostalem pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija ugodilni del sodbe in kot bistveno navaja, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, po kateri je toženec 100 % odgovoren za napad šarplaninke. Nepravilno je sodišče prve stopnje ob začetku dokazne ocene upoštevalo nesporno dejstvo, da se je tožnik ob prihodu na vhod ob ograji posestva, kjer se je nahajal toženec, predstavil kot vzreditelj psov pasme šarplaninec. Toženec je zato upravičeno domneval, da tožnik pasmo dobro pozna, še posebej občutljivost psic z mladiči. Ko se je toženec obrnil proti gospodarskemu poslopju za 180°, ni mogel videti, kaj tožnik dela ob vratih. Ob kvalifikaciji rejca psov je upravičeno pričakoval, da tožnik ne bo samovoljno vstopil v ograjeno področje, saj je za šarplanince še posebej značilno, da označijo svoje področje kot domače in vsak prihod nanj jemljejo kot grožnjo. Pri psicah z mladiči je še posebej značilna njihova želja po zavarovanju mladičev. V tem delu si izpovedi ne nasprotujeta. Toženec ne bi tožniku dovolil vstopiti, dokler psice ne bi zavaroval z namenom, da tožniku pokaže mladiče. Psica je bila namreč v gospodarskem poslopju spuščena, da je lahko prosto skrbela za mladiče, kar je poznano vsakemu rejcu psov. Tožnik je izpovedbo prilagodil potrebam tega postopka. Očitno je tožnik lahkomiselno menil, da pasmo obvlada do te mere, da se bo izognil hujšim posledicam. Vztraja, da je tožnik sam povzročil nevarno situacijo, zato sam ne more biti odgovoren. Izpodbija tudi višino odškodnine. Prikaz bolečin je prilagojen tej pravdi, o resnih bolečinah ni mogoče govoriti, nevšečnosti, kot so obiski pri zdravniku, pa so posledice tožnikovega ravnanja. Glede na tožnikov status tudi o strahu pri njem ni mogoče govoriti, pa tudi strah zaradi odrgnin ne more biti utemeljen. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnika ugriznila toženčeva psica šarplaninka. Drži, kot pravi pritožnik, da je tudi tožnik vzreditelj psov in da se je tožencu tudi tako predstavil. To je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

6. Toženec v pritožbi izrecno pritrdi zapisu sodišča prve stopnje, da sta bili izpovedi pravdnih strank diametralno nasprotni, izpovedbi priči S. pa le posreden dokaz. V taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dokaznega bremena, ki je v obravnavani zadevi na tožencu. V skladu z drugim odstavkom 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči domača žival (to psica šarplaninka je), namreč odgovoren njen imetnik (to je nesporno toženec), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Tega toženec ni uspel dokazati. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec tisti, ki je tožnika povabil na posestvo, znotraj ograde, in da je odprl vrata v gospodarsko poslopje, v katerem je bila neprivezana psica z mladiči. Ob teh ugotovitvah je povsem pravno nepomembno, da je bil tudi tožnik vzreditelj šarplanincev, saj je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zaupal tožencu, da je psica zavarovana, pred tem pa je vztrajal, da toženec priveže psa in vse dotlej, dokler tega ni storil, ni želel stopiti na posestvo. Ob takih ugotovitvah ni mogoč drugačen zaključek, kot ga je napravilo že sodišče prve stopnje – da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

7. V zvezi z višino prisojene odškodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obseg škode prvostopenjsko sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Odškodnina 500 EUR je ustrezna že glede na to, da je tožnik po ugotovitvah izvedenca trpel 2 dni trajajoče hude telesne bolečine, še 2 dodatna dneva pa stalne srednje hude bolečine, pri čemer je zdravljenje trajalo 14 dni. Ustreznost odškodnine za (primarni) strah (prisojenih 400 EUR) opravičuje že na podlagi zaslišanj ugotovljeno dejstvo, da je tožnik po skoku psice izpod kupa sena stekel in pred njo bežal, nakar ga je ta dohitela, podrla na tla in dvakrat ugriznila.

8. Na podlagi obrazloženega so izčrpane vse pritožbene navedbe. Ker niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

9. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Upoštevaje navedene okoliščine je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 51/2018
• VSRS Sklep II DoR 492/2022
• VSL sodba I Cp 2929/2014