VSL Sodba II Cp 462/2018

Jedro

Tožniki so trdili, da jim toženec ni izročil vsega denarja po posojilnih pogodbah, temveč je del denarja, ki ga je dvignil s svojega računa, istega dne oziroma kasneje položil na svoj drug račun. V zvezi s tem so predlagali poizvedbe pri toženčevi banki. Sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. V takem primeru je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožniki konkretizirano uveljavljajo. Ker gre za kršitev, ki jo je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo, je opravilo poizvedbe pri banki, nato pa dokaz izvedlo na pritožbeni obravnavi. Ker dokaz ni potrdil tega, kar so tožniki trdili, je njihovo pritožbo zavrnilo.

Za obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo ne zadošča le primerjava čistih vrednosti, temveč se nesorazmernost lahko odraža tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzema prikrajšana stranka. Vendar teh v obravnavanem primeru ni.

Toženec je uspel dokazati, da sta tožnika dejansko prejela 190.000 EUR na podlagi dveh posojilnih pogodb. Ni šlo za to (kot so trdili tožniki), da sta podpisala potrdila o prejemu tega zneska zaradi stiske.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožniki so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.561,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo zaradi ničnosti dveh notarskih zapisov ter izbrisa zastavnih pravic, ki temeljijo na njih. Sodišče prve stopnje je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo in jim naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka.

2. Pritožniki v pravočasni pritožbi obširno izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje, uveljavljajo vse tri sklope pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzemalo pritožbenih navedb, temveč se bo do njih opredelilo v ožji obrazložitvi te sodbe.

3. Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so v tožbi trdili, da so kot posojilojemalci s tožencem sklenili dva notarska zapisa, in sicer je posojilo po enem znašalo 160.000 EUR, po drugem pa 30.000 EUR. Toženec je kot upnik sprožil izvršilni postopek, tožniki pa v tej pravdi uveljavljalo ničnost obeh notarskih zapisov, posledično pa še izbris vknjižbe hipotek iz zemljiške knjige, ki si jih je toženec na podlagi teh pogodb izgovoril na nepremičninah tožnikov. Trdijo, da sta podana tako objektivni kot subjektivni element oderuštva, saj so od toženca prejeli le 100.000 EUR, pri čemer je toženec izkoristil njihovo stisko in težko premoženjsko stanje ter si izgovoril nesorazmerno korist.

6. Sodišče prve stopnje je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je izvedlo vse predlagane dokaze, le poizvedb na banki toženca o prometu na njegovem TRR ni opravilo. Pritožniki v zvezi s tem sodišču prve stopnje utemeljeno očitajo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, a mora njihovo ne izvedbo ustrezno obrazložiti, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Pavšalen zapis, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno ter da izvedba ostalih dokazov ne bi vplivala na odločitev sodišča, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno) (tj. prejudiciranje). Pritožbeno sodišče je pri tem preverilo, kako so tožniki substancirali sporni dokazni predlog (list. št. 74) in ugotovilo, da je utemeljitev dokaznega predloga zadostna vsaj za delno izvedbo dokaza. Tožniki so najprej zatrdili, kako naj bi toženec posloval (četrti odstavek na list. št. 74), nato pa pojasnili, na kakšen način in kaj dokazujejo s poizvedbami pri toženčevi banki (peti odstavek na list. št. 75).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi treba preveriti njihovo trditev, ali je toženec denar, namesto da bi jim ga izročil, istega dne, ko ga je dvignil, položil na svoj drug račun. Pritožbeno sodišče je na seji senata 18. 7. 2018 sklenilo, da se opravi pritožbena obravnava, v okviru katere je banki S., d. d., odredilo, da sodišču posreduje izpis poslovanja na toženčevem računu.¹ Pri tem je banko pozvalo, naj predloži izpis prometa na računu, katerega številka je enaka številki računa, s katerega je toženec denar dvignil (priloga B 3). Po prejemu odgovora banke in izpisa s prometa (red. št. 63) so tožniki opozorili, da to ni toženčev TRR, temveč račun za namensko varčevanje, in vztrajali pri poizvedbah o prometu na TRR. Pritožbeno sodišče je nato pri banki opravilo še eno poizvedbo o morebitnem drugem toženčevem računu pri njej in o izpisu prometa s tega drugega računa. Banka je sodišču posredovala podatke o prometu s toženčevega TRR (red. št. 67), ki ga je sodišče prav tako vročilo obema strankama, ki sta imeli možnost, da se do dokaza opredelita, nato pa je izvedlo pritožbeno obravnavo.² Na ta način je pritožbeno sodišče samo odpravilo v pritožbi očitano bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP) in se do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s to kršitvijo ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), bo pa dokaz v nadaljevanju ocenilo.

8. 119. člena OZ, ki določa, da o oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Za oderuštvo morata biti kumulativno izpolnjena objektivni (nesorazmernost izpolnitve) in subjektivni element (izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja). Pritožniki pravilno izpostavljajo, da je za obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo ne zadošča le primerjava čistih vrednosti, temveč se nesorazmernost lahko odraža tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzema prikrajšana stranka. Vendar teh v obravnavanem primeru ni.

9. Tožniki so trdili, da so od toženca po spornih posojilnih pogodbah prejeli le 100.000 EUR (delno je toženec poplačal njuna hipotekarna kredita, razliko do 100.000 pa sta prejela na roke).³ Tožniki so trdili, da polnega zneska po posojilnih pogodbah (torej 90.000 od 190.000 EUR niso nikdar prejeli). Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je toženec v postopku predložil dokazilo, da sta prva tožnica in drugi tožnik prejela 160.000 EUR (priloga B 2), pri čemer tožnika nista dokazala, da podpisa na potrdilu ne bi bila njuna. Hkrati je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno (8. člen ZPP), ki ji pritožbeno sodišče sledi, da sta prejela vseh 160.000 EUR. Od tega je toženec 36.381,96 EUR oziroma 40.144,11 EUR nakazal za poplačilo njunih kreditov (prilogi B 6 in B 7), razliko (83.473,96 EUR) pa sta prejela v gotovini, zaključi sodišče. Za približno ta znesek (83.500 EUR) so tožniki trdili, da ga niso prejeli, temveč ga je toženec položil nazaj na svoj račun, ker je tak njegov „modus operandi“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se trditev tožnikov, da je toženec znesek 83.500 EUR položil nazaj na svoj račun in ga ni izročil tožnikoma, ni izkazala za resnično. Iz podatkov o prometu na toženčevem varčevalnem računu (list. št. 206 – prve tri vrstice) izhaja, da so bili kritičnega dne - 18. 1. 2013 v breme računa knjiženi trije zneski: 83.500 EUR, 1.500 EUR in 77.000 EUR, kar dokazuje, da je bil sporni znesek s toženčevega računa dvignjen. Iz podatkov o toženčevem TRR (list. št. 223 – zadnji dve vrstici) pa izhaja, da sta bila zneska 1.500 in 77.000 EUR na ta račun prenakazana s toženčevega računa za namensko varčevanje.⁴ Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz izpiska o prometu na TRR ne 18. 1. 2013 ne v nadaljnjih šestih mesecih (list. št. 217 – 223) ne izhaja, da bi toženec na ta račun položil ali nakazal tudi znesek 83.500 EUR oziroma znesek, vsaj približno enak temu znesku.

10. Pritožbeno sodišče je navedbe tožnikov preverilo še tako, da je oba tožnika zaslišalo in jima predočilo navedene dokazne listine, in ju vprašalo, kaj se je po njunem mnenju zgodilo s tem denarjem. Tožnika nista znala pojasniti, kaj se je z denarjem zgodilo.⁵ Glede na to in ob dejstvu, da toženec razpolaga s potrdilom o dvigu denarja (priloga B 2), pritožbeno sodišče ocenjuje, da z dodatno izvedenim dokazom tožnikom ni uspelo omajati prepričljivosti dokazne ocene,⁶ ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje. Nasprotno, dodaten dokaz v celoti potrjuje toženčevo verzijo dogodkov, ki ji je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, namreč, da je toženec tožnikoma izročil ves denar.

11. Tožnikom torej ni uspelo dokazati, da jim toženec ni izročil vsega denarja, ki naj bi jima ga izročil po prvi pogodbi, tj. 160.000 EUR. V zvezi z drugo pogodbo in zneskom 30.000 EUR pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikom ta znesek izročil.⁷ Pritožbene navedbe, da sta potrdila o prejemu podpisala zaradi stiske, čeprav denarja v resnici nista prejela, so v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki mu pritožbeno sodišče sledi. Ne le, da tožniki, ki nosijo dokazno breme, da izpodbijejo resničnost listin⁸ (potrdil o prejemu denarja), niso uspeli dokazati, da denarja niso prejeli, temveč je toženec uspel dokazati, da sta tožnika dejansko prejela 190.000 EUR in ni šlo za to (kot so trdili tožniki), da sta podpisala potrdila o prejemu tega zneska v nasprotju s tem, kar se je dejansko zgodilo.

12. Dokazni postopek je torej potrdil, da sta tožnika prejela celoten znesek po posojilnih pogodbah, ne le njegovega dela, zato se tožbeni očitek, da razliko predstavljajo oderuške obresti, izkaže kot neutemeljen. To pa pomeni, da tožniki niso uspeli dokazati objektivnega elementa oderuštva. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena 5 % letna pogodbena obrestna mera, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti, povečane za 50 %, zato so pravno neodločilne pritožbene navedbe o dokaznem bremenu iz prvega odstavka 377. člena OZ. Ker objektivnega elementa oderuštva ni, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami v zvezi s subjektivnim elementom sploh ne bo ukvarjalo (prvi odstavek 360. člen ZPP), saj bi morala biti za uspeh tožnikov s tožbo oba podana kumulativno.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

14. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato svoje stroške krijejo sami, tožencu pa so za obrazložen odgovor na pritožbo in udeležbo na pritožbeni obravnavi dolžni povrniti stroške, ki so mu s tem nastali. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo 2250 točk za sestavo odgovora in 2250 točk za udeležbo na pritožbeni obravnavi, skupaj 4500 točk oziroma 2.065,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 2.519,91 EUR, ter 41,31 EUR materialnih stroškov. Do povrnitve ostalih priglašenih stroškov toženec ni upravičen, ker so zajeti v že priznanih postavkah.

-------------------------------
¹ Ker so tožniki dokazni predlog substancirali tako, da je toženec denar po dvigu položil nazaj, pritožbeno sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza s poizvedbami o prometu pred datumom dviga. Pritožniki zavrnitve dokaza niso grajali.
² Senat pritožbenega sodišča je na seji senata 19. 9. 2019, tj. po pridobitvi dokazne listine, ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da bo o pritožbi sodnik poročevalec odločil kot sodnik posameznik.
³ To sta oba toženca tudi izrecno izpovedala ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem.
⁴ Iz rubrike „prejemnik (plačnik)“ izhaja številka toženčevega drugega računa - za namensko varčevanje.
⁵ Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da se matematika tožnikov ne izide. Ker sta priznala, da sta 100.000 EUR prejela (delno s poplačilom kreditov, razliko pa na roke), bi dodatnih 83.500 pomenilo, da je bilo vsega denarja 183.500 EUR, kar pa je bistveno več od zneska po prvi pogodbi (160.000 EUR) oziroma skoraj zadošča za seštevek zneskov po obeh pogodbah (190.000 EUR).
⁶ V zvezi z dejstvom, da je toženec položil denar na svoj drug način, so tožniki predlagali le en dokaz – poizvedbe o prometu na TRR, vendar je višje sodišče ponovilo tudi izvedbo preostalih dokazov (peti odstavek 348. člen ZPP).
⁷ Za zaključek, da je imel toženec na voljo dovolj gotovine, da je 30.000 izplačal na roke, zadošča, da je sodišče prve stopnje verjelo toženčevi izpovedbi, tako dokazno oceno pa izpodbijana sodba izpolnjuje, zato pritožbeni očitki o ne obstoju zadostnih razlogov niso utemeljeni.
⁸ Ne gre za to, da bi sodišče štelo, da je vsebina resnična, kot da bi šlo za javno listino, je pa to toženčev listinski dokaz o tem, da je denar izročil, in tožnikom z nasprotnimi dokazi ni uspelo prepričati sodišče v nasprotno.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 399/2007
• VSL sodba I Cp 1626/2010
• VSC sodba Cp 57/2015