<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 792/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.792.2017
Evidenčna številka:VSL00016022
Datum odločbe:16.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Mateja Levstek
Področje:ENERGETIKA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - elementi odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pričakovana pravica - višina obratovalne podpore - poslovno tveganje - električna energija iz obnovljivih virov energije - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo

Jedro

Pričakovana pravica oziroma zavarovani pridobitni položaj tožeče stranke se ne nanaša na pridobitev podpore v višini, kot jo je določala Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v takrat veljavnem besedilu Ur. l. RS, št. 43/12), pač pa na to, da bo - če bo izpolnjevala vse predpisane pogoje - podporo dejansko prejela.

Pričakovana pravica tožeče stranke ni iz njene strani pričakovani donos investicije, ki ga je izračunala na podlagi podpore, veljavne v trenutku njene odločitve za investicijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 247,86 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in slednji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, ne opredeljuje. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da zahtevek ni zastaran, pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem za odločitev niso relevantne.

6. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje škodo v višini razlike med obratovalno podporo, ki bi jo prejemala na podlagi določil Uredbe 43/12 in obratovalno podporo, do katere je upravičena na podlagi Odločbe Javne agencije Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju: Agencija) in je bila izdana na podlagi določil Uredbe 90/12. Navajala je, da ji je škoda nastala zaradi protipravnosti pri sprejemanju Uredbe 90/12, ki jo vidi v tem, da se je do spremembe Uredbe 90/12 višina podpore spreminjala na transparenten način, medtem ko Vlada RS sporne uredbe ni predhodno napovedala, niti objavila, s tem pa je kršila 9. člen Poslovnika Vlade RS, ki določa način sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih predpisov. Na ta način je tožena stranka protipravno posegla v pričakovano pravico tožeče stranke, saj se je za postavitev elektrarne odločila na podlagi tedaj veljavne uredbe o višini podpore in zagotavljanju Agencije, da se podpora do konce leta 2012 ne bo spremenila.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu, dokazne predloge za zaslišanje prič pa zavrnilo, tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim razlogom, da med zatrjevano kršitvijo in škodo ni podana vzročna zveza. Ker ni ugotovilo enega izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za to, da bi sodišče lahko ugodilo odškodninskemu zahtevku (prim. 26. člen Ustave RS in 148. člen OZ), ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pri sprejemanju Uredbe 90/12 ravnala protipravno. Zaradi navedenega se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

8. V tej zadevi je za odločitev bistvena (pravilna) ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka (na kar je v postopku na prvi stopnji opozarjala tudi sama), ni mogla pričakovati, da se višina podpore ne bo (nikoli) spremenila. Tega pritožba niti ne izpodbija. Pričakovana pravica oziroma zavarovani pridobitni položaj tožeče stranke se ne nanaša na pridobitev podpore v višini, kot jo je določala Uredba 43/12, pač pa na to, da bo – če bo izpolnjevala vse predpisane pogoje iz 64.n člena Energetskega zakona (Ur.l. RS 27/07; EZ) in vsakokrat veljavne Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov – podporo dejansko prejela. Pravilno zato prvostopenjsko sodišče poudarja, da pričakovana pravica tožeče stranke ni iz njene strani pričakovani donos investicije, ki ga je izračunala na podlagi podpore, veljavne v trenutku njene odločitve za investicijo, saj pravo ne more ščititi njenih pričakovanih ekonomskih interesov. Ali bo podpora, ob nadaljni predpostavki, da bodo izpolnjeni pogoji za dodelitev, dejansko priznana v višini, kot jo je tožeča stranka pričakovala oziroma v višini, na katero je oprla svojo poslovno odločitev, ni bilo mogoče v naprej zagotoviti. Odločitev tožeče stranke za investicijo spada v sfero njenega podjetniškega tveganja, nikakor pa zaradi tega, ker je bila višina podpore drugačna, kot jo je pričakovala, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

9. Odveč so zato pritožbena navajanja, kateri trenutek v investiciji je predstavljal „točko brez povratka“, saj to za odločitev ni bistveno. Isto velja za pritožbene navedbe, da je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe plačala zgolj manjši del celotnega projekta. V konkretnem primeru ne gre niti za t.i. sodbo presenečenja, zaradi česar je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko pozvati, da citira člene pogodbe, na podlagi katerih bi bilo razvidno, kdaj je bila investicija zaključena. Četudi bi se tožeča stranka (kot to navaja v pritožbi) strošku izgradnje sončne elektrarne lahko izognila, če bi bila pravočasno obveščena glede spremembe podpore, gre zgolj za hipotetična predvidevanja, ki ne morejo biti podlaga pravno priznane škode. Nenazadnje tožeča stranka z ničemer ni izkazala, da bi investicijo dejansko opustila, če bi vedela za spremembo podpore; zgolj možnost, da od investicije odstopi (in s tem izgubi vložena sredstva), pa ne more zadoščati. Iz pritožbenih navedb izhaja, da bi se tožeča stranka – če bi za spremembo podpore vedela – šele odločila, ali investicijo izpelje do konca ali ne, kar pa ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke.

10. Glede pritožbenih navedb o namernem zavajanju Agencije, da sprememba podpore do konca leta 2012 ni predvidena, višje sodišče ugotavlja, da le-to z ničemer ni dokazano. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je zgolj pridobitev podpore (ob izpolnjevanju pogojev) lahko bila tožnikova pričakovana pravica, ne pa tudi višina te podpore (prim. 1. odstavek 64.n člena EZ), zaradi česar je za odločitev nerelevantno zatrjevanje tožeče stranke o zagotovilih Agencije. Slednja nespremenljive višine podpore niti ni mogla v naprej zagotoviti; zgolj zagotovilo, da sprememba podpore do konca leta 2012 ni predvidena, pa ne pomeni namernega zavajanja, kot to trdi tožeča stranka. Agencija nenazadnje ni organ, ki bi sprejemal uredbe (pač pa to spada v sfero Vlade RS), zaradi česar njena zatrjevanja tudi sicer niso pravno relevantna. Če se je tožeča stranka zanesla na zagotovila Agencije, to spada v sfero njenega poslovnega tveganja, ne more pa izjalovljenega pričakovanja glede višine podpore prevaliti na toženo stranko.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 148
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285
Energetski zakon (1999) - EZ - člen 64n, 64n/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Poslovnik Vlade Republike Slovenije (2001) - člen 9
Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) - člen 9, 16

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDcw