VSL Sodba II Cp 822/2018

Jedro

Pravdni stranki sta k nastanku škodnega dogodka prispevali enako. Tožnica je povzročila kritično situacijo s tem, ko je tožencu brez utemeljenega razloga preprečevala vstop v hišo, toženec pa je v tožnico s silo porinil vhodna vrata tako, da se je pri tem poškodovala.

Odsotnost primarnega strahu ne pomeni, da stranka ni utrpela strahu za izid zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki v korist tožeče stranke naložilo v plačilo 2.350,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj sodišče druge stopnje spremeni odločitev tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Toženec navaja, da ni podana njegova odškodninska odgovornost za škodni dogodek. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je škodo utrpela izključno zaradi lastnega ravnanja. Toženec se tožnice ni niti dotaknil, temveč je tožnica po tem, ko je odprla vrata in zagledala toženca, pričela vrata odpirati in zapirati, zaradi hitrih in močnih gibov pa je prišlo do poškodbe. Toženec je s tem v zvezi predlagal ogled kraja, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo. Dogodek se je pripetil na ozkem prostoru in je objektivno nemogoče, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica. Posledično ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Priča B. B. je povedala, da je tožnica rinila ven, kar pomeni, da toženec tožnice ni mogel videti. Pravilna je odločitev sodišča, da je tožnica tista, ki je povzročila kritično situacijo. Nadaljnje ugotovitve pa so v nasprotju s stanjem spisa in slonijo na napačni dokazni oceni. Toženec je prišel k svoji partnerki na obisk. Ni utemeljeno, da je tožnica to preprečevala. V kolikor bi tožnica zgolj šla mimo toženca do situacije sploh ne bi prišlo. B. B. je nato obe stranki nagnala iz hiše. Priča je povedala, da tožnice ni prav nič brigalo, ali je imel takrat toženec prepovedan vstop v njeno hišo. Priča je tudi povedala, da se tožnica ob takratni situaciji ni poškodovala. Od tam se je odpeljala s svojim avtom, ko je priči tudi povedala, da ni bilo nič. Priča je pojasnila, da je šlo za majhen, ozek prostor in ni znano, kako bi jo toženec lahko stisnil ob zid oz. porinil v omaro oz. ji je tožnica povedala, da bo „fejst zajebala“ toženca in da je tožnica močna kot slon, kar kaže na to, da je zaradi udrihanja po vratih sama odgovorna za nastalo škodo. Priča tudi ni videla toženčeve noge med vrati. V spisu je tudi skica predprostora, ki potrjuje navedbe. Predmetna tožba je bila vložena z namenom finančnega izčrpavanja toženca. Ni podana vzročna zveza. Sodišče ni z zadostno mero upoštevalo izpovedbe priče, glede katere je sicer zavzelo pravilno stališče, da ji je verjelo, saj nima nikakršnega interesa za izid pravde. Zadosti kritično ni bilo upoštevano tudi mnenje izvedenca, da je sedanje stanje predvsem posledica poškodbe v oktobru 2016 in operativnega posega v aprilu 2017. Izvedenec je povedal, da bi do nastanka poškodbe lahko prišlo tudi na način, kot ga zatrjuje toženec.

Poleg tega je odškodnina odmerjena v previsokem znesku. Tožnica je povzročila kritično situacijo in v dogodku aktivno sodelovala, zaradi česar že pojmovno ne more trpeti nobenega strahu. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica ni utrpela primarnega strahu. Primarni in sekundarni strah sta med seboj povezana, zato je toliko bolj verjetno, da ni mogla utrpeti niti sekundarnega strahu. V kolikor pa je bil prisoten, pa ni bil take intenzitete, da bi šlo za pravno priznano škodo. Prav tako ni pravno priznana škoda v znesku 100 EUR za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je tudi pojasnil, da ni moč ugotoviti objektivnih in natančnejših trajnih posledic.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Škodni dogodek se je zgodil februarja 2013, ko sta se tožnica in toženec srečala pri vratih hiše, v kateri je prebivala B. B. Slednja je bila tožničina takratna prijateljica oz. toženčeva partnerka. Do konflikta je prišlo, ko je tožnica z obiska ravno odhajala, toženec pa prihajal. Tožnica je odpirala vrata, ko je v hišo skušal vstopiti toženec, pri čemer ga je tožnica ovirala. Po obojestranskem rinjenju vrat se je tožnica zaradi toženčevega potiska vrat udarila in si poškodovala desno ramo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica povzročila kritično situacijo, ker tožencu brez utemeljenega razloga ni pustila vstopiti, na drugi strani pa je toženec z uporabo sile v tožnico potisnil vrata tako, da se je poškodovala. Sodišče je zaključilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 50 %, v preostanku pa je ocenilo, da je bil podan tožničin soprispevek. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče ugotovilo, da je imela tožnica že pred škodnim dogodkom degenerativne spremembe, po škodnem dogodku pa se ji je zdravstveno stanje poslabšalo zaradi poškodbe iz leta 2016 in operacije v letu 2017. Posledično tega obsega škode sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog pravdnih strank po ogledu kraja škodnega dogodka kot nepotreben. Dejstva, ki bi se s tem dokazovala, niso bila sporna, sodišče pa je imelo zadostno podlago v navedbah pravdnih strank in drugih izvedenih dokazih. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno, ker naj bi šlo za ozek prostor in do škodnega dogodka objektivno gledano ne bi moglo priti na način, kot ga zatrjuje tožnica. Tudi ni razvidno, kako bi lahko ožina prostora, ki je bila (očitno) vsaj takšna, kot je bila širina vrat, vplivala na ugotovljeno dejstvo, da je toženec s silo porinil vrata v tožnico, ki se je pri tem poškodovala.

8. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica utrpela škodo izključno zaradi lastnega ravnanja; tj. hitrih in močnih gibov pri odpiranju in zapiranju vrat. Iz prepričljive dokazne ocene, ki je pritožbeni očitki ne omajejo, je razvidno, da je toženec s silo porinil vrata proti tožnici, zaradi česar se je ta poškodovala. S tega vidika niti ni relevantno, ali se je toženec tožnice tudi neposredno dotaknil, niti, ali je pred tem podstavil svojo nogo med vrata. Priča B. B., ki je, ko je slišala kričanje tožnice, prišla in del dogodka videla, je izpodbila verodostojnost toženčeve izpovedbe. Videla je namreč, da sta vrata rinili obe pravdni stranki. Tako ne drži, da toženec tožnice ni mogel videti, saj je očitno zanjo vedel že zaradi upora vrat (obojestransko rinjenje) in dejstva, da je tožnica s kričanjem skušala na dogajanje opozoriti pričo. Verodostojnosti omenjene priče toženec v pritožbi ne izpodbija. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovljenih okoliščin glede takrat izpeljanega prekrškovnega postopka zaradi motenja javnega reda in miru. Iz teh je razvidno enako, tj. da je toženec na silo odprl in odrinil vrata, pri čemer je odrinil tožnico (izjava priče) oz. je toženec z vrati udaril in tožnico odrinil ob omaro (izjava tožnice).

9. Izvedenec je ugotovil, da je bil toženec, kljub sklicevanju na svoje zdravstveno stanje, sposoben takšnega ravnanja. Glede mehanizma nastanka poškodbe je izvedenec dopustil več možnosti, tudi tisto, ki jo je podala tožnica. Kot je še povedal, je bila za poškodbo potrebna določena sila, saj pri normalnem odpiranju vrat do te poškodbe ne bi prišlo. Zaključka ne spreminja pritožbeni očitek, da je izvedenec dopustil tudi možnost, da je do nastanka poškodbe prišlo na način, kot ga zatrjuje toženec. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka in ne zgolj izvedenskega mnenja. Izvedenec je tudi ugotovil tožničine zdravstvene posledice zaradi škodnega dogodka in dejstvo, da je bila tožnica kljub poškodbi po dogodku sposobna vožnje z avtomobilom, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki v tej smeri. Vpliv degenerativnih sprememb, padca v letu 2016 in operacije v letu 2017 je sodišče nato pravilno upoštevalo pri obsegu škode oz. višini odškodnine.

10. Pritožbena navedba, da do kritične situacije ne bi prišlo, če tožnica ne bi brez utemeljenega razloga tožencu preprečevala vstopa, drži, a je že bila upoštevana v okviru njenega (so)prispevka (50 %). Tudi če je tožnica tako ravnala je toženec ne bi smel poškodovati, zato je dolžan nositi svoj del odgovornosti. S tega vidika narava njegovega obiska pri tedanji partnerki ni relevantna. Tudi niso izkazani pavšalni toženčevi očitki o tožničinem subjektivnem odnosu do toženca, ki bi vplivali na pravilnost izpodbijane odločitve (zlonamernost, finančno izčrpavanje, itd.).

11. Ni konkretiziran očitek, da je bila odškodnina odmerjena v bistveno previsokem znesku. Drži, da je strah, kot pravno priznana škoda, enovita kategorija, a to ne pomeni, da v obravnavni zadevi ne more biti vsebinsko napolnjen/opredeljen kot strah za izid zdravljenja. Zato tudi dejstvo, kdo je bil povzročitelj kritične situacije, samo po sebi ne vpliva na njegov (ne)obstoj. Odsotnost primarnega strahu pa ne pomeni, da tožnica ni utrpela strahu za izid zdravljenja. Niso utemeljene pritožbene navedbe glede zahteve, da ni pravno priznana nepremoženjska škoda, nastala v obliki sekundarnega strahu oz. zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki je ne navede, zato očitka ni mogoče preizkusiti. V obeh primerih gre za pravno priznano škodo. Končni denarni znesek je (zgolj) rezultat tožničinega soprispevka (in drugih zdravstvenih okoliščin), medtem ko je iz ugotovitev in ocene izvedenca razvidno, kakšno škodo oz. posledice je v škodnem dogodku utrpela tožnica. Razvidno je, da škoda ni bila bagatelna, odmerjena satisfakcija pa je utemeljena. Sodišče je glede na izvedensko mnenje pravilno upoštevalo tudi vpliv drugih zdravstvenih dejavnikov, ki so vplivali na tožničino zdravstveno stanje in jih v razmerju do škode iz tega dogodka razmejilo. Tako ne drži očitek, da pri tožnici ni bilo moč ugotoviti objektivnih in natančnejših trajnih posledic.

12. Izkaže se, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski in hitrejši rešitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1279/2009
• VSL Sodba I Cp 1295/2017
• VSL sodba II Cp 2680/2012