VSL Sodba in sklep II Cp 831/2018

Jedro

Bodoča škoda je tista, katere nastanek je bil ob sojenju objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.

Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo ob normalnem teku stvari. Tista torej, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za plačilo odškodnine za bodočo škodo v znesku 148.617,29 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zaradi umika tožbe za plačilo odškodnine za novo škodo v znesku 185.189,15 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožbo za plačilo bodoče škode v znesku 87.877,71 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrglo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za novo škodo v znesku 14.810,85 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 8.109,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz sodbe III P 1846/2006 izhaja, da je sodišče vso nepremoženjsko škodo obravnavalo kot enotno odškodnino ter v izreku navedlo, da odškodnina temelji na prvem in drugem odstavku 179. člena OZ, medtem ko tožnik bodočo nepremoženjsko škodo uveljavlja skladno s 182. členom OZ. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh argumentov in dokazov tožnika, odločilo je celo v nasprotju z izvedenskimi mnenji. Odškodnina, ki je bila tožniku prisojena v postopku II Cp 3345/2009 z dne 21. 12. 2009, predstavlja 32,5 povprečnih plač, kar predstavlja 250 EUR za vsak dan neupravičenega pripora, kar dokazuje, da je tožnik prejel le odškodnino za preživete dni pripora. Drugi razlog za to pa je, da višina dosojenega zneska nikakor ne dosega kriterijev v takšnih primerih, ko je oškodovancu v celoti uničeno normalno življenje, saj sodna praksa narekuje, da se odškodnina v takšnih primerih dosoja med 82 in 115 povprečnimi plačami. Tožnik je priložil vrsto primerov sodne prakse, do katerih se sodišče prav tako ni opredelilo. Sodišče se nerazumno drži navedb toženke, da je zaradi predispozicije tožnikove bolezni potrebno uporabiti deljeno odgovornost, pri čemer sodišče ponovno ignorira vse predložene primere sodne prakse VS RS, ki navajajo, da v danem primeru deljene odgovornosti ni. Sodišče v izdani sodbi ni upoštevalo tožnikovih trditev, da kot nesposobna stranka nikakor ni mogel biti povprečno skrben oškodovanec. Spregledalo je celotno kronologijo postopka ter vse predložene dokaze in dejstva ter popolnoma ignoriralo vsa izvedenska mnenja, ki vsa po vrsti navajajo, da je tožnik vse od leta 1997 pravdno nesposobna stranka, ki ne more skrbeti za svoje interese in varovati svojih pravic. V tem delu je sodišče prve stopnje kršilo načelo dokazne ocene in neutemeljeno odreklo verodostojnost izvedenskim mnenjem in je samovoljno zaključilo, da je bil tožnik pravdno sposobna stranka in je bil povsem dovolj povprečno skrben oškodovanec, za katerega je bila bodoča škoda povsem predvidljiva. Tožniku zaradi nastale bolezni nastaja dodatna škoda, ki se kaže v vsakdanjem duševnem trpljenju, strahu, vsakodnevnem prikrajšanju, invalidnosti, zato je do bodoče nepremoženjske škode upravičen. Sodna praksa v sklepu II Ips 671/2017 navaja, da je kot bodočo škodo treba šteti tisto škodo, katere nastanek je bil ob sojenju oz. sklepanju sodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo. Prav tako je iz prve sodbe razvidno, da je tožnik tožil za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi odvzete prostosti v obliki pripora ter za škodo iz naslova psihičnih bolečin od leta 1995 do 2005. Sodišče tako v prejšnjem postopku III P 1846/2006 tožniku ni dosodilo odškodnine iz naslova bodoče škode od leta 2005 dalje, kar tožnik vtožuje sedaj v tej tožbi, zato je bilo zavrženje tožbenega zahtevka iz naslova bodoče škode neutemeljeno. Prav tako je napačna odločitev glede obstoja nove škode, saj je sodišče odločilo v nasprotju z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da je tožnik pravdno nesposobna stranka vse od leta 1997. Zaradi zmotnega razumevanja nove škode v sodbi ni bilo zavzeto stališče do odločilnega dejstva, ali je bilo zatrjevano in ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja neizogibno. Nedvomno pa je nova škoda razvidna iz izvedenskega mnenja dr. Tomori z dne 24. 9. 2014, ko je izvedenka ugotovila, da je po letu 2009 in 2010 pri tožniku nastopilo poslabšanje stanja, kar pomeni, da je tožnik nastanek nove škode izkazal. Pritožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, ker stroški niso precizirani, niti se sodišče ni opredelilo, kateri stroški so bili sploh potrebni za pravdo. Pritožnik meni, da bi sodišče pri odločanju o stroških moralo upoštevati, da je s pritožbo zoper sodbo P 3185/2011-III uspel v celoti, zoper sodbo P 2728/2015-III pa sta obe pravdni stranki uspeli enakovredno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

O zahtevku tožnika za plačilo bodoče škode (v znesku 87.877,71 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi)

5. Bodoča škoda je tista, katere nastanek je bil ob sojenju objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.

6. V tretjič ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1846/2006 z dne 26. 3. 2009 (B2) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009 ugotovilo, da je bila tožniku že prisojena odškodnina za bodočo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je v priporu duševno zbolel in postal invalid I. kategorije. Ta odškodnina je bila tožniku prisojena v okviru enotne odškodnine za vso škodo iz naslova pripora. Pri prisoji odškodnine v pravdni zadevi III P 1846/2006 je sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki jih tožnik navaja v obravnavani tožbi, saj jih je uveljavljal že v tožbi z dne 9. 6. 2006 (B7) in v pripravljalni vlogi (B6) v pravdni zadevi III P 1846/2006, in sicer: da je zaradi neupravičenega pripora duševno zbolel in postal invalid I. kategorije, da živi povsem odmaknjeno življenje, da je zaprt v svojem svetu, da je ostal brez prijateljev in prihodnosti, da je prikrajšan za družinsko življenje, da je nezmožen za opravljanje kakršnegakoli dela, zaradi česar ne more prispevati k razvoju in blagostanju družine, da je njegovo zdravje doživljenjsko okvarjeno, da je vseskozi pod zdravniško kontrolo ter da v bodočnosti ni pričakovati izboljšanja. Te navedbe tožnika, s katerimi je utemeljeval nastanek in višino nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vsebinsko enake kot v tožbi z dne 9. 6. 2006 v pravdni zadevi III P 1846/2006, v kateri je navajal, da je zaradi neupravičenega pripora duševno zbolel, postal trajni invalid in nesposoben za kakršnokoli delo, da je zaradi bolezni povsem nezainteresiran za dogajanje okrog sebe (tako v družinskem kot v širšem družbenem okolju) in da ni prognoze za izboljšanje stanja. Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1846/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009 je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku v zadevi III P 1846/2006 že prisojena odškodnina za bodočo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje izpodbijajo, zato niso utemeljene.

7. Ker je bilo o zahtevku tožnika iz naslova bodoče škode že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje tožbo tožnika zaradi ugovora že razsojene stvari (res iudicata) pravilno zavrglo. Posledično obširne pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev, da je bilo o zahtevku za bodočo škodo že pravnomočno razsojeno v zadevi III P 1846/2006, izpodbijajo z argumentom, da o bodoči škodi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bilo odločeno, ker temu nasprotuje sama višina prisojene odškodnine v znesku 30.000 EUR, saj se za katastrofalne škode dosoja odškodnina v višini od 82 do 115 povprečnih plač, ter pritožbene navedbe, ki se nanašajo na načelo deljene odgovornosti pri odmeri višine odškodnine tožniku, niso utemeljene. Iz obrazložitve sodbe III P 1846/2006, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča II Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009, namreč izrecno izhaja, da je bila tožniku odškodnina iz naslova bodoče škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti že prisojena. Nestrinjanje z odmero odškodnine se uveljavlja s pravnimi sredstvi, ne z novo tožbo.

8. Pritožnik izpostavlja tudi, da je bil pravdno nesposobna stranka vse od leta 1997, zaradi česar bodoče škode ni mogel uveljavljati v postopku III P 1846/2006, saj ni bil povprečno skrben oškodovanec. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do navedenih trditev tožnika ni opredelilo, s čimer pritožba sodišču očita kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. Do navedenega ugovora se je namreč sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v 11. točki obrazložitve sodbe z navedbo, da okoliščina, da naj bi bil tožnik v pravdnem postopku III P 1846/2006 pravdno nesposoben, predstavlja lahko razlog za obnovo pravdnega postopka III P 1846/2006, poleg tega pa tudi sicer ni utemeljena glede na to, da je tožnik bodočo škodo v pravdi III P 1846/2006 dejansko uveljavljal in mu je bila odškodnina iz tega naslova tudi prisojena.

O zahtevku tožnika za plačilo nove škode (v znesku 14.810,85 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi)

9. Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo ob normalnem teku stvari. Tista torej, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala. Če oškodovanec in zavezanec za kasneje nastalo škodo nista mogla vedeti in tudi ne predvideti njenih posledic, gre za novo škodo. Tožnik trdi, da je pri njem prišlo do poslabšanja psihičnega stanja leta 2009 in 2010, s čimer utemeljuje nastanek nove škode.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve, ali se je zdravstveno stanje tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje ob koncu sojenja v zadevi III P 1846/2006 bistveno poslabšalo, s čimer tožnik utemeljuje nastanek nove škode, postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. M. T. Slednja je v pisnem izvedenskem mnenju navedla, da pri tožniku v zadnjih letih, konkretno v letih 2009 in 2010, kot to zatrjuje tožnik, ne moremo govoriti o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja. Na podlagi mnenja sodne izvedenke je tako sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve na 14. strani sodbe ugotovilo, da pri tožniku v zatrjevanem obdobju do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja ni prišlo. Navedeni razlog pa utemeljuje materialnopravno pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova nove škode. Ker bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja ni izkazano, tudi nastanek nove škode ni izkazan (7. in 212. člen ZPP). Posledično so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščino, ali je bil tožnik ob zaključku pravdne zadeve III P 1846/2006 povprečno skrben oškodovanec.

11. Sodna izvedenka je v svojem mnenju ugotovila, da je pri tožniku leta 2008 sicer prišlo do bledenja čustvenega odziva in socialnega umika ter splošne pasivizacije, vendar pa je v nadaljevanju na izrecno vprašanje sodišča o obstoju poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika v primerjavi z zdravstvenim stanjem ob zaključku pravdne zadeve III P 1846/2006 podala mnenje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja v zadnjih letih ni prišlo. Zato pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka dr. Tomori potrdila, da se je zdravstveno stanje tožnika po izdaji sodbe III P 1846/2006 poslabšalo, s katerim tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljen.

12. Ker sodišče pri odločanju o pravdnih stroških upošteva načelo končnega uspeha pravdnih strank, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki je o pravdnih stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, pri odločanju upoštevati tudi tožnikov uspeh s pritožbama zoper sodbi P 3185/2011-III in P 2728/2015-II. Ker so pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženki, razvidni iz specificiranega stroškovnika toženke, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sklicuje, ni utemeljen pritožbeni očitek, da preizkus pravilnosti stroškovne odločitve, ki jo pritožba zgolj pavšalno izpodbija, ni mogoč. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa niso pripomogli k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1124/2011
• VSL sodba II Cp 1324/2014
• VSL sodba II Cp 50/2013