VSL Sodba I Cp 69/2018

Jedro

Na tek zastaranja terjatve proti lastniku niso vplivali izvršilni postopki, ki jih je upravnica z namenom izterjave neplačanih stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja sprožila proti najemnikom poslovnega prostora.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 218690/2013 z dne 8. 1. 2014 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 2.260,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje, v točki II izreka pa tako, da je tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 305,43 EUR stroškov pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 293,76 EUR EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 218690/2013 z dne 8. 1. 2014, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo 6.255,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje ter plačilo izvršilnih stroškov 64,00 EUR, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (točka I izreka). Pravdne stroške toženca v višini 1.088,44 EUR je naložilo v plačilo tožnici (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavi ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Kot bistveno očita, da je sodišče s tem, ko je štelo listinske dokaze (priloge A52 - A1061) za umaknjene, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so vse predložene listine, s katerimi je izkazovala pravilnost obračuna obratovalnih stroškov, enako pomembne za dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede zneskovnega odstopanja med višino terjatve, kot izhaja iz izpiska odprtih postavk (12.511,50 EUR), in višino vtoževane terjatve (6.255,75 EUR), bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo. Trdi, da pred sodišče prve stopnje toženec ni argumentirano in specificirano ugovarjal višini vtoževane terjatve, niti ključu delitve stroškov. Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da jestoritve dobaviteljev plačevala iz lastnih sredstev. Glede na 5-letni zastaralni rok (gre za neupravičeno obogatitev) ni prišlo do zastaranja, poleg tega so postopki proti najemnikom poslovnega prostora pretrgali zastaranje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica kot upravnica (poslovnega objekta ...) od toženca, ki je lastnik poslovnega prostora v tem objektu, iztožuje stroške upravljanja in založene stroške obratovanja in vzdrževanja. Predlog za izvršbo je vložila 20. 12. 2013, tožbeni zahtevek pa zajema terjatve, nastale v obdobju od januarja 2009 do julija 2013. V tem obdobju so poslovni prostor uporabljali najemniki, ki stroškov niso plačevali. Zoper dva najemnika (od skupno treh) je tožnica vodila izvršilne postopke, v katerih se ni uspela poplačati.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitve, da so vtoževane terjatve, ki so v plačilo zapadle do 20. 12. 2010, zastarale, in da je tožnica glede višine vtoževane terjatve podala pomanjkljivo trditveno podlago, oziroma da je ni dokazala.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče o 3- letnem zastaralnem roku. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (4. odst. 118. čl. Stvarnopravni zakonik - SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, dobavitelj blaga, storitev oziroma energije nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike. Dobavitelj je kot upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena (271. čl. OZ), upravnik pa ima pravni interes za izpolnitev obveznosti (etažnih lastnikov).¹ V primeru plačila obveznosti namesto etažnega lastnika preide dobaviteljeva terjatev na upravnika (zakonska subrogacija; 275. čl. OZ),² z vsemi svojimi lastnostmi, tudi zastarljivostjo.³ Za terjatve upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov velja torej isti zastaralni rok kot za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo neposredno dobaviteljem storitev. Za občasne terjatve iz 1. odst. 347. čl. OZ,⁴ kot sodišče prve stopnje opredeli stroške po predloženih razdelilnikih, velja 3- letni zastaralni rok. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za 5-letni zastaralni rok, saj ne gre za navadno neupravičena obogatitev, pač pa za (prehod) občasne terjatve.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izvršilni postopki zoper oba najemnika poslovnega prostora (M. d. o. o.) v razmerju do toženca niso pretrgali zastaranja. SPZ kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika etažne enote, ne najemnika (prim. 115. do 118. čl.). Tudi Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki ureja pravna razmerja med lastnikom in najemnikom poslovnega prostora, najemnika ne določa kot zavezanca za plačilo teh stroškov. Po IX. členu Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja je zavezanec za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja lastnik poslovnega prostora. Tudi pogodbenega dogovora med lastnikom in najemnikom, na podlagi katerega se najemnik zaveže, da bo plačeval stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, ni mogoče tolmačiti drugače kot dogovor o prevzemu izpolnitve po 434. čl. OZ⁵. Ne zakon ne dogovor iz 434. čl. OZ torej med upravnikom in najemnikom ne vzpostavlja pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bil upravnik subjekt uveljavljane materialne pravice, najemnik pa subjekt zatrjevane obveznosti. Z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženca 20. 12. 2013 je bil pretrgan tek zastaranja za terjatve, ki so zapadle po tem. Na tek zastaranja niso vplivali izvršilni postopki, ki jih je upravnica z namenom izterjave neplačanih stroškov obratovanja, upravljanja in vzdrževanja sprožila proti najemnikom poslovnega prostora⁶.

9. Tožnica iztožuje terjatve po (41) razdelilnikih stroškov (priloge A7 - A26, A29 - A45)⁷, ki v obdobju od 13. 1. 2009 do 31. 7. 2013 odpadejo na toženca. V razdelilnikih tožnica obračunava (deli) stroške dobaviteljev blaga oziroma storitev, potrebne za funkcioniranje stavbe kot celote, po že izstavljenih računih posameznih dobaviteljev. Sodišče prve stopnje je sicer napačno štelo, da je rok za zastaranje posamičnih terjatev glede obratovalnih stroškov začel teči prvi dan po zapadlosti terjatev tožnice do etažnega lastnika (začetek teka zastaralnega roka veže na datume zapadlosti posameznih razdelilnikov, kar je pravilen pristop glede stroškov upravljanja⁸), kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Po tej so terjatve, ki so v plačilo zapadle več kot 3 leta pred vložitvijo predloga za izvršbo (pred 20. 12. 2013), zastarale⁹; gre za terjatve po 21. razdelilnikih, prvi z datumom zapadlosti 30. 1. 2009 (priloga A13), zadnji z datumom zapadlosti 3. 12. 2010 (priloga A26), katerih seštevek znaša 7.989,98 EUR. V razdelilnikih ni razviden datum zapadlosti posameznih računov dobavitelja do upravnika. Ker tožnica ni trdila, da so posamezni računi dobaviteljev, vključeni v razdelilnike, v plačilo zapadli kasneje kot razdelilniki (kar bi lahko vplivalo na tek zastaranja, oziroma bi bilo njej v korist), je odločitev o zastaranju dela vtoževane terjatve pravilna.

10. Podlaga za izterjavo je izpisek odprtih postavk, iz katerega izhaja znesek 12.511,50 EUR, enak pa je tudi seštevek zneskov po vseh (41.) razdelilnikih stroškov. Četudi iz tožbenih trditev izrecno ne izhaja, da predstavlja vtoževani znesek (6.255,75 EUR) polovico zneska 12.511,50 EUR, pa to jasno izhaja iz trditev toženca (da je poslovni prostor v solastništvu in da je glede polovice terjatve pred Okrajnim sodiščem v Kranju tekel postopek zoper drugega solastnika). Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbena trditvena podlaga zato pomanjkljiva. Sodišče kot podlago za odločanje upošteva (vsa) dejstva, ki sta jih (obe) stranki zatrjevali (7. in 212. čl. ZPP).

11. Praviloma so priloge tožbe listinski dokazi, namenjeni ugotavljanju resničnosti tožbenih navedb, lahko pa je priloga tožbe (kot natančnejša specifikacija trditev) sestavni del tožbene trditvene podlage. V obravnavani zadevi gre prav za to. Tožnica je navedla, da so v predloženih razdelilnikih stroškov razvidni podatki o dobaviteljih, višini računa ter načinu in višini obračuna (ključ delitve stroškov med etažne lastnike in strošek, ki odpade na posameznega lastnika). Iz razdelilnikov stroškov, na katere se tožnica sklicuje kot na del svojih navedb, med drugim izhaja: (1) posamezna mesečna postavka (npr. hladna voda, elektrika, odvoz smeti...), (2) znesek stroškov, ki po tej postavki odpade na celoten objekt, (3) ime dobavitelja blaga, storitve oziroma energije, ki ima terjatev, (4) ključ delitve stroškov med posamezne lastnike, in (5) znesek, ki v zvezi s posamezno mesečno postavko odpade na lastnika poslovnega prostora. Ker so razdelilniki, iz katerih jasno in določno izhajajo vsi elementi izračuna, del tožbene trditvene podlage, tožnici ni bilo treba vsake stroškovne postavke še posebej povzeti v vlogo. Ne gre namreč za situacijo, ko bi bilo na sodišče preloženo breme, da v obsežni in nepregledni dokumentaciji (36 razdelilnikov ni taka dokumentacija) sâmo išče pravno pomembna dejstva.¹⁰

12. Pri oceni morebitne pomanjkljivosti tožbene trditvene podlage je treba upoštevati, da je trditveno breme stranke odvisno od trditev in ugovorov nasprotne stranke. Toženec pa je glede višine iztoževane terjatve navedel, da ni jasno, katere postavke tožnica iztožuje, oziroma da tožnica ni izkazala terjatve, kar pa ne drži. Vsebina njegovih ugovorov zato ni terjala dodatne konkretizacije terjatve.

13. Terjatve, kot izhajajo iz 20 razdelilnikov (št. 2201913078013 - 179,58 EUR (priloga A10), št. 5559998157800 - 36,00 EUR (priloga A11), št. 5559998158423 - 10,80 EUR (priloga A12), št. 2201911071011 - 38,54 EUR (priloga A32), št. 2201911081017 - 16,49 EUR (priloga A33), št. 5559998157850 - 36,00 EUR (priloga A34), št. 8880000207754 - 498,26 EUR (priloga A29), št. 8880000207762 - 411,71 EUR (priloga A30), št. 8880000207770 - 365,97 EUR (priloga A31), št. 2201911071020 - 488,42 EUR (priloga A35), št. 2201911081025 - 380,34 EUR (priloga A36), št. 2201911091012 - 355,25 EUR (priloga A37), št. 2201911101018 - 398,32 EUR (priloga A38), št. 2201911111030 - 373,16 EUR (priloga A39), št. 2201911121035 - 414,54 EUR (priloga A40), št. 2201912011039 - 427,79 EUR (priloga A41), št. 2201912021042 - 3,53 EUR (priloga A42), št. 2201912051049 - 1,54 EUR (priloga A43), št. 5559998196309 - 41,00 EUR (priloga A44) in št. 5559998197216 - 44,28 EUR (priloga A45)), z zapadlostjo po 21.12.2010, niso prenehale zaradi zastaranja. Tožnica vtožuje polovico seštevka navedenih zneskov, kar je 2.260,76 EUR.

14. Ker se toženec na te tožbene trditve o višini terjatve ni ugovarjal z navajanjem konkretnih razlogov, bi moralo sodišče prve stopnje dejstva glede višine terjatve šteti za priznana in teh ni treba dokazovati (2. odst. 214. čl. ZPP). Pritožbeno grajanje relativne kršitve določb postopka pri načinu ugotavljanja dejstev, povezanih z višino vtoževane terjatve, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je torej utemeljeno.

15. Tožnica je s plačilom stroškov obratovanja in vzdrževanja iz lastnih sredstev, torej z izpolnitvijo tuje obveznosti, za katero je imela pravni interes, pridobila pravico terjati vrnitev plačanega. Obveznost plačila stroškov upravljanja pa izvira iz IX. čl. Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja. Upoštevajoč neprerekana dejstva glede višine terjatve po razdelilnikih, navedenih v 13. tč. obrazložitve, je dolžan toženec tožnici plačati 2.260,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje (tj. dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti, kot je določen v pozivu k plačilu dolga (priloga A2)) (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo (2. in 4. alineja 358. čl. v zvezi s 1. odst. 347. čl. ZPP) Ker v ostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Sprememba odločitve vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških (2. odst. 154. čl. ZPP). Glede na uspeh v pravdi (36,1 % v korist tožnice, 63,9 % v korist toženca) je tožnica upravičena do povrnitve 390,08 EUR¹¹ (315,90 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), 291,60 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3102 tarifnega dela ZOdvT, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT in 22 % DDV na odvetniške storitve po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT), kar povečano za plačano sodno takso pred sodišče prve stopnje (315,00 EUR) znaša 1.080,55 EUR), toženec pa do 695,51 EUR. Po pobotu obeh zneskov je dolžna tožnica tožencu iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 305,43 EUR.

18. Še o pritožbenih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP): Tožnica je s pritožbo uspela v 36,1 %, zato je upravičena so povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Tožnici se prizna nagrada za pritožbeni postopek v višini 388,80 EUR po tar. št. 3210 tarifnega dela ZOdvT, stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve in strošek plačane sodne takse za pritožbeni postopek v višini 315,00 EUR, kar je skupaj 813,74 EUR. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 293,76 EUR, kar mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Po 118. čl. SPZ mora upravnik skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe in iz XIV. čl. Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja (priloga A3), ki ji nalaga skrb za nemoteno vzdrževanje in uporabo skupnih prostorov ter obračunavanje in razdeljevanje stroškov obratovanja poslovne stavbe.
² Glej odločbo VS RS II Ips 80/2014.
³ V zastaralni rok se všteje čas, ki je tekel, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj. Ker dolžnik pri zakonski subrogaciji ne sodeluje, se njegov položaj ne sme poslabšati.
⁴ Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve).
⁵ Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.
⁶ Ker gre za poslovni prostor, konkretnih razmerij ni mogoče opreti na določbe Stanovanjskega zakona (4. in 5. odst. 24. čl.) o subsidiarni odgovornosti lastnika (v tem primeru pretrganje zastaranja zaradi postopka, vodenega zoper najemnika, pretrga tudi zastaranje proti lastniku).
⁷ V predloženih 36. razdelilnikih (razdelilnik št. 8337690475836 je označen kot priloga A15 in A16) so kot zavezanci navedeni najemniki poslovnega prostora (M. d.o.o.). V razdelilnikih, ki jih tožnica ni predložila, se pa nanje sklicuje v dopolnitvi tožbe (2201910031016, 2201910041011, 2201910051017, 2201910061039, 8337689557484), so zajete zastarane terjatve.
⁸ Ker upravnik z izpolnitvijo le vstopi v pravni položaj dobavitelja, je za začetek teka zastaralnega roka pomembno, kdaj bi ta začel teči v primeru, da bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno tožencu. Zastaranje vsake posamične terjatve torej začne teči naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja (ne tožnice).
⁹ Zastaranje terjatve začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 336. čl. OZ).
¹⁰ Prim. II Ips 148/2015.
¹¹ 1080,55 EUR x 0,361

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 232/2010
• VSL sodba in sklep I Cp 124/2014
• VSL sodba II Cpg 187/2015