VSL Sodba II Cp 1175/2018

Jedro

Bistvena značilnost oderuške pogodbe je subjektivni element, za katerega ne zadošča zgolj zavedanje ene pogodbene stranke o stiski, težkem premoženjskem stanju, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti druge. Pogodba je oderuška, če ena pogodbena stranka te okoliščine izkoristi, tako, da si izgovori nesorazmerno korist (prim. 119. člen OZ). Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja. Nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno, ampak gre za namero ene pogodbene stranke, da si doseže premoženjsko korist. Pomembno je še, da obstaja zveza med težkim osebnim stanjem in izgovorjenim nesorazmerjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica in drugi toženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja ničnost posojilne pogodbe, sklenjene med prvo toženko kot posojilojemalko in drugim tožencem kot posojilodajalcem. Sama je nastopala kot zastavna dolžnica. Bistvo njenih trditev je, da je v posojilni pogodbi sicer navedeno, da je prva toženka prejela 37.000 EUR, prejela pa je nižji znesek, ki je bil v resnici dogovorjen in posojen. V pogodbi navedena glavnica naj bi prikrivala oderuške obresti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo v resnici posojenih 37.000 EUR. Tožnica elementov oderuštva ni dokazala.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa vsaj njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje pred drugim sodnikom. V pritožbi povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka močno zadolžena in da se drugi toženec ne more sklicevati na to, da tega ni vedel. Pritožnici se zdi, da je s tem dokazan prvi pogoj oderuštva - težko premoženjsko stanje, ki ga je toženec izkoristil. Ker je sodišče zaključilo drugače, je zmotno uporabilo 119. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Zmotna, protispisna in posledica kršitve 8. člena ZPP je po prepričanju pritožnice ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da je drugi toženec prvi toženki izročil manj kot 37.000 EUR. Ključno je to, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ker ni pridobilo originala potrdila z 21. 10. 2004, izvedene dokaze pa je napačno pretehtalo in ni uporabilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Drugi toženec je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

O spoštovanju določb pravdnega postopka

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Tudi očitana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ni bila storjena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsakega dokaza posebej; proučilo in obrazložilo je njihovo dokazno vrednost, nato pa presodilo vse dokaze skupaj in napravilo argumentirane zaključke o odločilnih dejstvih, ki so logično prepričljivi, preverljivi in življenjsko sprejemljivi.

7. Pritožnica trdi, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, kar ne drži. Sodišče je izvedlo prav vse predlagane dokaze, tudi dokaz z listino - potrdilom o izročitvi denarja z 21. 10. 2004. Listine se namreč lahko predložijo v izvirniku ali prepisu (1. odstavek 107. člena ZPP). Res pa je, da sodišče ni pridobilo izvirnika potrdila o prejemu denarja, četudi je to na predlog tožeče stranke¹ poskusilo. Kaj je v zvezi s tem naredilo in ugotovilo, izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in podrobnega pojasnila sodišča pravdnima strankama na naroku za glavno obravnavo 6. 4. 2017. Kaj bi še lahko naredilo ali moralo narediti, pritožnica niti ne pove. Pritožbeno ugibanje, zakaj je iz celotnega spisa izginila le ena listina in kdo bi imel interes za to, je nerazumljivo. Do česa bi se moralo v tej luči opredeliti sodišče prve stopnje, zato ni jasno. Izvirnika sporne listine v pravdnem spisu nikdar ni bilo. Iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 75092/2010 in spisa Okrožnega državnega tožilstva Ljubljana Kt (02) 1291/07 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi Okrajno sodišče v Ljubljani potrdila ni prejelo, iz poročila PP pa izhaja, da naj bi bil izvirnik potrdila (ki je bil drugemu tožencu nedvomno zasežen, kar izkazuje potrdilo) poslan skupaj s poročilom Okrožnemu državnemu tožilstvu. Z izvirnikom je razpolagala izvedenka N. Ž., ki je v nacionalnem forenzičnem laboratoriju opravila preiskavo podpisa.

8. Sodišče prve stopnje je torej razpolagalo s fotokopijo spornega potrdila in poskusilo pridobiti izvirnik. Ko ga ni, je dokaz z izvedencem lahko izvedlo le na način, na kakršnega ga je izvedlo - tako, da je izvedenec pregledal fotokopijo listine in mnenje izvedenke, ki je (pred njim) razpolagala z originalom. Dokaz z izvedencem je sodišče prve stopnje izvedlo in ga dokazno ocenilo. Zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da toženka ni podpisala potrdila, višje sodišče sprejema. Pritožničino laično stališče, da je mnenje brez vsakršne dokazne teže, ker izvedenec ni imel izvirnika, dokazne ocene ne omaje. Tudi če bi bilo res, da mnenje, izdelano na podlagi fotokopije, nima nikakršne dokazne teže, to ne bi v ničemer koristilo tožnici, na kateri je bilo dokazno breme v zvezi s trditvijo, da prva toženka ni podpisala potrdila.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o izvedenskem mnenju iz drugega postopka. Z vpogledom v to mnenje je tožeča stranka po pojasnilu sodišča na naroku 6. 4. 2017 namreč izrecno soglašala (list. št. 197 v spisu).

O uporabi materialnega prava

10. Bistvena značilnost oderuške pogodbe je subjektivni element, za katerega ne zadošča zgolj zavedanje ene pogodbene stranke o stiski, težkem premoženjskem stanju, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti druge. Pogodba je oderuška, če ena pogodbena stranka te okoliščine izkoristi, tako, da si izgovori nesorazmerno korist (prim. 119. člen OZ). Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja. Nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno, ampak gre za namero ene pogodbene stranke, da si doseže premoženjsko korist. Pomembno je še, da obstaja zveza med težkim osebnim stanjem in izgovorjenim nesorazmerjem.²

O pravilnosti pravnih sklepov sodišča prve stopnje

11. Sodišče prve stopnje torej utemeljeno izpostavlja, da tožnica ni navedla konkretnih razlogov o tem, da naj bi drugi toženec izkoristil težko osebno stanje druge toženke (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da zanjo ni mogoče trditi, da bi bila neizkušena (razlogi v 24. točki obrazložitve).

12. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec (posojilodajalec) vedel za težko premoženjsko stanje prve toženke (posojilojemalke), kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, ne zadošča za sklep, da je izpolnjen objektivni pogoj oderuštva. Objektivni pogoj oderuštva je namreč obstoj očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo.³ Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pritožnica sicer meni, da je z ugotovitvijo, da je posojilodajalec vedel za težko premoženjsko stanje posojilojemalke, dokazan prvi pogoj oderuštva - objektivni pogoj: težko premoženjsko stanje, ki ga je toženec izkoristil, a nima prav. Najprej zato, ker zavedanje o težkem premoženjskem stanju še ne zadošča za sklep, da ga je drugi toženec izkoristil. Poleg tega pa še zato, ker težko premoženjsko stanje o objektivnem elementu - očitni nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, ne pove prav ničesar.

13. Tožnica je obstoj nesorazmerja gradila na tezi, da je prva toženka prejela nižji znesek od v pogodbi zapisanega, in da naj bi v pogodbi navedena glavnica prikrivala oderuške obresti. Svojih trditev o tem pa ni dokazala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je prva toženka prejela 37.000 EUR, sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP in je tudi prepričljiva. Prejema celotnega zneska, navedenega v pogodbi, ne potrjuje le za tožnico sporno potrdilo (glede katerega ni uspela dokazati, da bi bil podpis prve toženke na njem ponarejen), ampak vrsta drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo v 25., 26., 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.⁴ Pritožnica dokazne ocene ne izpodbija, ampak navrže, da je nelogično, da je dolžnica podpisala potrdilo, da je celotni znesek posojila prejela na dan podpisa notarskega zapisa, če je šele osem dni kasneje prejela dodaten znesek iz naslova posojila. Od kod naj bi izhajalo, da je dolžnica glavnico prejela v dveh delih, pritožnica niti ne pojasni. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prejela celotno glavnico isti dan v avtomobilu, obrazloženo ne nasprotuje. Edini konkretnejši očitek dokazni oceni sodišča prve stopnje je, da sodišče smiselno enači tožnico in prvo toženko, ki pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ocenilo njuni izpovedi. S tem, kakšna sta njuna interesa v tej pravdi ali nasploh, se sodišče prve stopnje res ni ukvarjalo. Dejstvo je, da je toženka pritrjevala tožnici in da sta obe ravnali oziroma izpovedovali drugače kot pred tem. Četudi je možno, da sta njuna interesa različna, njuno ravnanje ni bilo tako zelo različno. Tudi če pritožbeno sodišče sprejme pritožbeno tezo, da sta interesa tožnice in druge toženke nasprotujoča si, to v ničemer ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da tožnica ni dolžna povrniti pravdnih stroškov prvi toženki. Četudi ta odgovora na tožbo ni vložila, na prvem naroku pa je celo pripoznala zahtevek, pogojev za izdajo zamudne sodbe ali sodbe na podlagi pripoznave ni bilo. Glede na naravo sosporništva na toženi strani, ki jo je sodišče prve stopnje povsem pravilno analiziralo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je moralo sodišče obravnavati zahtevek zoper oba toženca. Ker tožnica z njim ni uspela, mora tožencema povrniti pravdne stroške.

15. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo; na ostale pritožbene navedbe pa ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Odgovor prvega toženca na pritožbo (glede na vsebino pritožbe) ne izpolni kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Pridobitev izvirnika potrdila je predlagala za potrebe izvedbe dokaza z izvedencem grafologom, s katerim je tožnica dokazovala, da prva toženka ni podpisala potrdila o prejemu 37.000 EUR.
² Prim. Juhart, M. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 625.
³ Prim. Juhart, M., delo, navedeno v 2. opombi.
⁴ Ker konkretnih razlogov pritožnica niti ne izpodbija, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, izpostavi naj le, da je sama tožnica v ugovoru z 28. 12. 2004 zapisala, da je glavnica v znesku 37.000 (in ne kakšni drugačni višini) že plačana; v ugovoru z 21. 2. 2006 pa je ročni pripis, da je posojilo znašalo 3.700.000,00 SIT in da je polovica že poplačana.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2597/2014
• VSL Sodba II Cp 1448/2020
• VSL sodba I Cp 2800/2015