VSL Sodba in sklep I Cp 174/2018

Jedro

Če nekdo brez plačila uporablja tuje stanovanje, je redno vzdrževanje in plačevanje stroškov, ki z uporabo nastajajo, življenjsko logično - celo najemnik (ki za uporabo plačuje) je dolžan nositi določene stroške vzdrževanja in uporabe.

Zapustnica se je s tem, ko je prvi toženki dovolila uporabljati stanovanje, odpovedala delu svojih upravičenj izhajajočih iz lastninske pravice in jih prenesla na prvo toženko, ta pa je bila s tem okoriščena, saj je (čeprav ni bila njegova lastnica) stanovanje uporabljala, za uporabo pa ni plačevala.

S tem, ko je stanovanje uporabljala, zanj pa uporabnine ali najemnine ni plačevala, je bila za vrednost, ki jo predstavlja neplačana uporabnina oziroma najemnina, obdarjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep (točka I izreka) ter izpodbijani del sodbe (točka II in točka IV izreka) potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) ter ugotovilo, da je prva toženka od zapustnice O. B. prejela darilo v obliki brezplačnega bivanja in rabe stanovanja v lasti zapustnice, to je stanovanja št. ... v tretjem nadstropju stavbe G. ... v L., v izmeri 83,85 m², ki je v zemljiški knjigi označeno z ID znakom 000, in sicer od 1. 3. 2006 do 29. 7. 2013, v skupni vrednosti 54.000,00 EUR, kar naj se upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine in posledično izračunu vrednosti nujnega dednega deleža tožnikov (točka II izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače je zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti 4.373,80 EUR s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlagata toženca. Izpodbijata odločitev o dovolitvi spremembe tožbe ter odločitev, s katero je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se sprememba tožbe ne dopusti in zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s tem navajata, da je spregledalo dejstvo, da je za darilo potreben darilni namen oziroma kavza, na podlagi katere bi zapustnica prvo toženko želela obdariti v obliki dopustitve brezplačnega bivanja v stanovanju. Tožnika darilnega namena nista zatrjevala niti dokazala. Trditvene podlage tako ni bilo. Tudi sicer bivanja prve toženke v stanovanju ni mogoče šteti za darilo. Skladno s 533. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je potreben neodplačen prenos lastninske ali druge pravice ali obogatitev obdarjenca na drugačen način in v breme premoženja darovalca. Pojem darila je po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) res širši, vendar je tudi v tem primeru potrebno, da so izpolnjene temeljne predpostavke darila (obogatitev obdarjenca in obremenitev premoženja darovalca). V nadaljevanju pritožbe vztrajata, da je prva toženka skrbela za stanovanje zapustnice, ga vzdrževala in plačevala tekoče stroške povezane z njenim bivanjem ter hkrati skrbela za zapustnico, v zameno pa je v stanovanju brezplačno bivala. Premoženje zapustnice ni moglo biti obremenjeno ali prikrajšano, saj je prva toženka s svojim bivanjem in rednim vzdrževanjem preprečila njegovo propadanje. Zapustnica stanovanja v nobenem primeru ne bi prosto oddajala (v njem so se nahajali dragoceni predmeti, na stanovanje je bila navezana). Če prva toženka v stanovanju ne bi bivala, bi se premoženje zapustnice zmanjšalo. Prva toženka ni bila obogatena. Imela je stroške z vzdrževanjem ter s skrbjo za zapustnico. V nadaljevanju pojasni obseg te skrbi, pri čemer nasprotuje zaključku sodišča, da gre za minimum skrbi, ki se pričakuje od otroka. Bivanju prve toženke v stanovanju nikoli nista nasprotovala niti pokojna sestra A. A. niti drugi tožnik. Odločitev sodišča posega v zapustničino voljo in v njen dogovor s prvo toženko, da bo ta v zameno za skrb zanjo in za stanovanje bivala v stanovanju. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Prva toženka je v stanovanju bivala na podlagi dogovora z zapustnico, kar je tudi dokazala. Sodišče bi v zvezi s tem moralo ugotavljati obseg skrbi ostalih dedičev za zapustnico ter koliko in kakšno skrb je ta potrebovala poleg skrbi, ki so ji jo zagotavljali v domu. Prva toženka je pred vselitvijo v stanovanje štiri leta in pol živela v podnajemniškem stanovanju in ob odsotnosti dogovora z zapustnico ne bi imela razloga, da se preseli. Nameravala se je preseliti v bistveno manjše stanovanje in bi bili stroški vzdrževanja in drugi stroški bistveno nižji. V stanovanje zapustnice se je preselila zgolj in izključno po volji in dogovoru ter na prošnjo zapustnice. Opozarja še na to, da je bilo stanovanje tri mesece po njenem odhodu v Dom starejših občanov prazno, kar kaže, da ga ni imela namena oddati na trgu. Prva toženka je sama nosila stroške vzdrževanja in bivanja v stanovanju, razen stroškov ogrevanja in rezervnega sklada, ki pa tudi sicer bremenijo lastnika stanovanja in je bil tak način plačevanja stroškov dogovorjen z zapustnico. V skladu z dogovorom je plačala tudi stroške menjave črk in napisa na spomeniku. Še vedno plačuje, vzdržuje in ureja grob. Trditev o tem sodišče ni upoštevalo, čeprav to ravnanje dokazuje obstoj dogovora. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo zgolj na zapustničine zapise, prave volje zapustnice pa ni celovito ugotavljalo. Zagrešilo je tudi procesno kršitev, ker ni zaslišalo s strani tožencev predlaganih prič, zaposlenih v domu. V zvezi z očitkom bistvenih kršitev pravil postopka navajata, da je nejasna in nepopolna presoja glede obsega in vrste skrbi, ki naj jo staršu, ki je v domu, nudi njegov otrok. Ob tem opozarjata na svoje trditve, da tožnika na tak način za zapustnico nista skrbela. Izvedenec je bil po nepotrebnem angažiran. Tako ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom ter načeloma zakonitosti in pravne varnosti. Nezakonit je sklep sodišča o dopustitvi spremembe tožbe, saj je ta utemeljen na predpostavki, da je šlo pri dopustitvi bivanja prve toženke za darilo. Zmoten je zaključek o tem, da je vrednost darila treba presojati preko vrednosti tržne najemnine. Tudi sicer izveden dokaz z izvedencem temelji na zmotnih predpostavkah, saj tudi v primeru, da bi šlo za darilo, ni mogoče šteti, da je bila prva toženka obogatena za vrednost tržne najemnine za predmetno stanovanje. Če ne bi bilo dogovora z zapustnico, bi sama najela bistveno manjše stanovanje. Oba sinova že več let bivata v ZDA in tako velikega stanovanja ne potrebuje.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Menita tudi, da so nekatere pritožbene trditve prepozne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta med postopkom (to je z vlogo vloženo 13. 3. 2017, list. št. 114) spremenila tožbo tako, da sta povečala obstoječ zahtevek. Ker se toženca spremembi tožbe nista uprla, ampak sta se spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, se na podlagi drugega odstavka 185. člena ZPP šteje, da sta v spremembo privolila. Njeni spremembi zato v pritožbenem postopku ne moreta nasprotovati. O tem delu pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče posledično ne izjavlja, saj to ni potrebno.

6. Toženca sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da je v zadevi odločalo mimo trditvene podlage, saj ne drži, da tožnika darilnega namena zapustnice nista zatrjevala. Že v tožbi (točka 4) sta navedla, da je bil namen zapustnice pomagati prvi toženki; da je bila zato njena volja, da ji omogoči brezplačno bivanje in to kaže, da je šlo za darilo. Take navedbe za presojo, ali je zapustnica prvi toženki naklonila darilo v obliki brezplačne rabe stanovanja, zadoščajo.

7. Po 2. odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. V tej zadevi je sodišče prve stopnje (med drugim) zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, zaposlenih v domu starejših in v razlogih sodbe pojasnilo, da je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno. Glede na to, da sta toženca zaslišanje priče H. B. S. in M. J. predlagala, da bi dokazala, da je prva toženka vsakodnevno prihajala k zapustnici, preverjala ali je njena oskrba zadovoljiva ter skrbela za višjo kvaliteto njenega življenja (glej navedbe v vlogi z dne 22. 9. 2016, list. št. 28), to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo že z izvedbo dokaza z zaslišanjem prve toženke (glej razloge v točki 9), je bilo izvajanje dodatnih dokazov v tej smeri tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebno. Odločitev, da teh dokazov ne izvede, je zato pravilna, očitek, da je sodišče storilo procesno kršitev (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa je neutemeljen.

8. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke, kršilo načelo enakosti ter načelo zakonitosti in pravne varnosti, je nerazumljiva. Tudi v primeru, da izvedba tega dokaza ne bi bila potrebna, bi to pomenilo le neekonomično vodenje postopka, ne pa kršitve zgoraj navedenih načel. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo prvi toženki darilo dano, pa tudi o tem, da izvedba dokaza z izvedencem (ki je sodišču pomagal pri ugotavljanju njegove vrednosti) ni bila potrebna, ni mogoče govoriti.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je prva toženka v zapustničino stanovanje sicer vselila po volji zapustnice, vendar pri tem ni šlo za dogovor, da bo prva toženka skrbela za zapustnico in stanovanje, zapustnica pa ji bo v odmeno za skrb dovolila v stanovanju brezplačno bivati. Prvi toženki je zapustnica želela le pomagati, saj ta ni imela rešenega stanovanjskega vprašanja in za dovoljeno brezplačno bivanje ni zahtevala nobenega povračila.

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev. Zaključek, da med zapustnico in prvo toženko dogovor o skrbi (za zapustnico in za stanovanje) v zameno za brezplačno bivanje toženke v stanovanju ni obstajal, ima namreč podlago v pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni izvedeni skladno z napotili iz 8. člena ZPP. Ta je bila opravljena vestno, skrbno in natančno. Očitki o njeni pomanjkljivosti, nekritičnosti in posledični napačnosti so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je ocenilo ne le zapustničine zapise, ampak tudi ostale izvedene dokaze, predvsem izpovedbo prve toženke in prve tožnice, ki sta izpovedovali o potrebah zapustnice, njeni oskrbi, o tem, kakšna je bila zapustnica ter o okoliščinah nanašajočih se na stanovanje. Nobenega dvoma ni, da je pritožnica, kot je izpovedala¹, zapustnico vsakodnevno obiskovala v domu in ji po svojih močeh in na različne načine pomagala pri izboljšanju kvalitete tamkajšnjega življenja. Pritožbeno sodišče tudi soglaša, da taka skrb zagotovo presega tisto, kar se sicer pričakuje od vsakega otroka. Vendar pa to na dokazno oceno, da dogovor z zapustnico, ki ga je prva toženka zatrjevala, ni bil sklenjen, ne vpliva. Predvsem ni mogoče spregledati, da je v času, ko naj bi do tega dogovora prišlo (to je kmalu po namestitvi zapustnice v domu) in še nekaj let po tem, zapustnico redno obiskovala in zanjo skrbela tudi hči A. A². Življenjsko nelogično je, da bi zapustnica le eni od hčera za nudeno pomoč ponudila (in tudi dala) odmeno, še bolj pa to, da bi druga od hčera, še po tem, ko naj bi prva prevzela obveznost oskrbe v zameno za brezplačno uporabo stanovanja, skrb v nezmanjšanem obsegu še naprej tudi sama izvajala. Ob upoštevanju dejstva (ki v pritožbi ni izpodbijano), da prva toženka takrat ni imela rešenega stanovanjskega vprašanja in zapustničinem zapisu (priloga A10), da mora prvi toženki pomagati, je zato veliko bolj verjetno, da je šlo za naklonilo zapustnice, za katerega ni zahtevala povračila. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje zapisu zapustnice o tem, da mora prvi toženki pomagati, dalo tudi ustrezno težo. Glede na to, da je bila zapustnica natančna in skrbna in si je vse podrobno zapisovala (kar nenazadnje izkazujejo v spis vloženi zapisi³), bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gotovo zapisala tudi dogovor s prvo toženko, če bi do njega res prišlo. Na dokazno oceno ne more vplivati dejstvo, da je prva toženka stanovanje, v katerega se je vselila, vzdrževala in plačevala tekoče stroške, saj tako ravnanje samo po sebi zatrjevanega dogovora ne dokazuje. Če nekdo brez plačila uporablja tuje stanovanje, je redno vzdrževanje in plačevanje stroškov, ki z uporabo nastajajo, življenjsko logično - celo najemnik (ki za uporabo plačuje) je dolžan nositi določene stroške vzdrževanja in uporabe (glej 94. člen Stanovanjskega zakona in Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj⁴). Dvoma v pravilnost ugotovitve, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen, ne vzbuja niti v pritožbi ponovljena trditev, da bi stanovanje, če bi ostalo prazno, propadalo. Zgolj njegova neuporaba propadanja ne bi povzročila, drugih razlogov pa pritožnica ni navedla. Enako velja za zatrjevano potrebo po "varovanju" stanovanja (saj ne gre za krajevno osamljeno nepremičnino, v stanovanju pa so bila vgrajena tudi protivlomna vrata) in trditve o plačilu stroškov napisa na spomeniku ter plačevanju stroškov za vzdrževanje groba (saj ta strošek tudi sicer nosijo dediči). Ali sta drugi tožnik in mati prve tožnice bivanju prve toženke v stanovanju nasprotovala ali ne, ni relevantno, saj je bilo stanovanje last zapustnice in je z njim lahko samostojno razpolagala.

11. Pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti dokazne ocene (enako pa velja tudi za presojo vrednosti darila) ne more upoštevati pritožbenih navedb, da bi se prva toženka, če ne bi z zapustnico sklenila zatrjevanega dogovora, preselila v bistveno manjše stanovanje, v katerem bi imela nižje stroške. Oba sinova sta takrat že več let bivala v ZDA in tako velikega stanovanja ni potrebovala. Gre za trditve, ki sta jih pritožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ponudila, a prepozno (to je v nasprotju z 286. členom ZPP), tožnika pa sta na to opozorila (glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2017, list. št. 108 in zapisnik naroka z dne 8. 5. 2017, list. št. 122). Ker s tem, ko sta trditve ponovila v pritožbi, svoje zamude in sankcije zanjo nista odpravila, so tudi v pritožbenem postopku le-te neupoštevne (337. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Ob upoštevanju, da se po ZD za darilo šteje kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča (glej 29. člen ZD v zvezi z 31. in prvim odstavkom 46. člena ZD), je prvi toženi stranki dano brezplačno pravico bivanja v stanovanju pravilno kvalificiralo kot darilo. Zapustnica si namreč v zameno za dano pravico ni izgovorila nasprotne izpolnitve. Namen (kavza), zaradi katerega je zapustnica prvi toženki dovolila brezplačno bivati v svojem stanovanju, torej ni bil v tem, da tudi sama dobi nasprotno izpolnitev (causa acquirendi), ampak v tem, da prvi toženki uporabo stanovanja omogoči neodplačno (causa donandi), saj ji je želela pomagati. Tudi ne drži, da zapustničino razpolaganje ni pomenilo prikrajšanja njenega premoženja in koristi za prvo toženko v smislu 533. člena OZ. Zapustnica se je namreč s tem, ko je prvi toženki dovolila uporabljati stanovanje, odpovedala delu svojih upravičenj izhajajočih iz lastninske pravice in jih prenesla na prvo toženko, ta pa je bila s tem okoriščena, saj je (čeprav ni bila njegova lastnica) stanovanje uporabljala, za uporabo pa ni plačevala⁵.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vrednost prejetega darila. S tem, ko je stanovanje uporabljala, zanj pa uporabnine ali najemnine ni plačevala, je bila za vrednost, ki jo predstavlja neplačana uporabnina oziroma najemnina, obdarjena. Ta denar je namreč (zaradi brezplačne uporabe) prihranila. Pritožnika tako ugotovljeno vrednost darila sicer izpodbijata, vendar pa gre pri trditvah, na katere se pri tem opirata (navajata, da bi prva toženka, če bi stanovanje sama najemala, najela manjšega, za manjšo najemnino in z manjšimi dodatnimi stroški, saj živi sama in tako velikega stanovanja ne potrebuje), za nedopustne pritožbene novote (glej razloge v točki 11), ki so neupoštevne (337. člen ZPP)⁶.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sklep in izpodbijani del sodbe potrdilo.

15. Ker toženca s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (154. v zvezi s 163. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, tožnika stroške, ki so jima z njim nastali, nosita sama (155. v zvezi s 163. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče glede na ugovor tožnikov v odgovoru na tožbo ugotavlja, da sta toženca glede obsega oskrbe ponudila tudi konkretne (in pravočasne) trditve (glej pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2016, predvsem točka 3).
² Tega, da bi za zapustnico skrbela tudi tožnika, sodišče ni ugotovilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ugotoviti obseg oskrbe, ki je bil z njune skrbi nuden zapustnici, je zato nerazumljiva in za odločitev očitno nerelevantna.
³ Zapustnica je zapisovala osebe, ki so jo obiskale, kaj so ji prinesle, obiske zdravnika in frizerja, svoje zdravstveno stanje, kako je spala, kraje v domu, pisala je tudi o vnukih.
⁴ UL RS, št. 20/2004 in 18/2011.
⁵ Pogoj obogatitve obdarjenca v breme darovalčevega premoženja je izpolnjen celo v primeru, če pravica, ki je bila prenešena, nima objektivno ocenljive premoženjske vrednosti, ampak le subjektivno vrednost za stranki pogodbe (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, stran 464).
⁶ Pritožbeno sodišče ob tem zgolj v pojasnilo dodaja, da so povzete trditve tudi premalo konkretizirane (v smeri velikosti stanovanja, ki bi ga najela, njegove lokacije, opremljenosti, starosti), da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotavljati hipotetično najemnino, ki bi jo prva toženka v takem primeru plačevala.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 416/2012
• VSC Sklep I Cp 317/2017
• VSK sodba Cp 210/2011