VSL Sklep IV Cp 1688/2018

Jedro

Preživnina, določena z začasno odredbo, je določena po drugačnih kriterijih od tistih, ki jih sodišče uporabi ob ugotovitvi utemeljenosti zahtevka s sodbo po izvedbi celotnega dokaznega postopka. Izkazati je treba verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost in da je nujno preživljanje otroka ogroženo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v odločitvi o zavrnitvi predloga toženke za izdajo začasne odredbe glede preživnine nad zneskom 100,00 EUR - tč. IV izreka sklepa) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo določilo stike med tožnikom in mladoletnimi otroki pravdnih strank A. A., roj. ..., B. B., roj. ... ter C. C., roj. ... in tožniku naložilo, da do pravnomočne rešitve pravde za vsakega od otrok plačuje preživnino po 100,00 EUR mesečno. Predlog za izdajo začasne odredbe o določitvi preživnine nad zneskom 100,00 EUR mesečno za vsakega od otrok (toženka je predlagala plačilo v znesku po 250,00 EUR za vsakega) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2. Predlagateljica je zoper zavrnilni del odločitve o začasni določitvi preživnine vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da za vsakega otroka določi začasno preživnino v višini 250,00 EUR mesečno. Sodišču prve stopnje očita, da pri ugotavljanju premoženjskih razmer tožnika ni upoštevalo, da je lastnik podjetja in da tudi iz tega naslova prejema dohodek, da ima tudi nepremično premoženje ter premičnine večje vrednosti. Po drugi strani toženka ni zaposlena in drugih dohodkov, razen socialnih prejemkov, nima. Sodišče je (očitno) štelo, da bi moral glede na ugotovljene stroške preživljanja, vsak od staršev prispevati k preživljanju otrok v enakem znesku in da je premoženjsko stanje oziroma pridobitna sposobnost pravdnih strank enaka. To pa je v nasprotju s predloženimi dokazi. Opozarja na določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh stroškov iz drugega odstavka 129.a člena ZZZDR. Prav tako sodišče ni upoštevalo vseh stroškov, saj otrokom nastajajo tudi stroški bivanja v varni hiši, ki skupaj znašajo 150,00 EUR oziroma za vsakega otroka 37,50 EUR. V nadaljevanju navaja dodatne stroške, ki jih je imela za otroke in graja dejansko oceno prvostopenjskega sodišča stroškov obleke in obutve ter prehrane.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo poudaril, da je preživnina namenjena preživljanju otrok in ne toženke same, da toženka doslej še ni izkazala, da bi se prijavila na ZRSZ kot iskalka zaposlitve, da razen plače nima drugih dohodkov, nepremičnina, v kateri živi, pa ni njegova in opozarja, da je predlagal izdajo začasne odredbe in več stikov z otroki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V sporih iz družinsko pravnih razmerij ima začasna odredba pomen izjemnega pravnega sredstva, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih, ko je korist otroka tako ogrožena, da je potrebno v omenjeno razmerje poseči še pred pravnomočno sodbo, ki jo izda sodišče po izvedenem dokaznem postopku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Izjemnost instituta začasne odredbe se izraža tudi ob izdaji začasne odredbe glede preživljanja. Vsebinski kriterij za določitev višine preživnine zato ni ustrezen življenjski standard, pač pa nujno preživljanje¹. Preživnina, določena z začasno odredbo, je zato določena po drugačnih kriterijih od tistih, ki jih sodišče uporabi ob ugotovitvi utemeljenosti zahtevka s sodbo po izvedbi celotnega dokaznega postopka. Izkazati je treba verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost in da je nujno preživljanje otroka ogroženo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo izpolnjenost obeh pogojev. Toženka, ki je tujka, je brezposelna in nastanjena v varni hiši. Tožnik, ki je zaposlen in prejema redni mesečni dohodek v povprečni neto višini 1.237,19 EUR mesečno, pa k preživljanju otrok ne prispeva ničesar. Hkrati je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je za nujno preživljanje mld. otrok potrebnih 200,00 EUR mesečno za vsakega. Če je mati otrok trenutno brezposelna in brez dohodkov, bi moral znesek, potreben za kritje nujnega preživljanja otrok, prispevati tožnik. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je za čas do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka dolžan prispevati le polovico tega zneska. Takšen materialno pravni zaključek je tako v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in zato napačen. Ker pa pritožbeno sodišče ne more samo spremeniti izpodbijane odločitve in ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe v zavrnjenem delu, saj bi bila s tem dolžniku/tožniku kršena pravica do ugovora oziroma ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nad zneskom preživnine v višini 100,00 EUR za vsakega od otrok in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ Aleš Galič, Začasne odredbe v sporih iz družinsko pravnih razmerjih, Pravosodni bilten, 4/2000, str. 80.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 371/2019
• VSL Sodba in sklep IV Cp 2000/2017
• VSL sodba IV Cp 430/2017