<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 290/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.290.2018
Evidenčna številka:VSL00014812
Datum odločbe:22.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Majda Lušina (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena obogatitev - verzija - vlaganja v nepremičnino tretjega - zastaranje zahtevka na povrnitev vlaganj

Jedro

Ugotovitev, da kupec za nepremičnino ne bo pripravljen plačati več, kot je strošek gradnje nepremičnine z enako uporabnostjo, ne zadošča, saj je kupec lahko pripravljen plačati manj kot znaša ta strošek. Vrednost vlaganj je treba primerjati s tržno vrednostjo nepremičnine, ali vsaj vrednostjo nepremičnine, ugotovljeno na kakšen drug način.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov – z vlaganji v tujo nepremičnino utemeljen – stvarno pravni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice do 5/10 nepremičnine parc. št. ... k.o. ... in izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero toženec dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v navedenem obsegu (I. točka izreka). Delno pa je ugodilo – podrednemu – denarnemu zahtevku: tožencu je naložena obveznost plačila 28.613,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2015 dalje (II. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnjen (III. točka izreka). Glede odločitve o stroških postopka je v obrazložitvi navedeno, da bo sprejeta s posebnim sklepom.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, vendar nobena zoper I. točko izreka. Odločitev iz I. točke izreka – o zavrnitvi stvarnopravnega zahtevka in zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine – je zato že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o ugoditvi denarnemu zahtevku (zoper II. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tudi ta del zahtevka zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sta v drugi pravdi tožnik in priča A. G. tožena na izselitev iz stare hiše ter zato dvomi v verodostojnost pričine izpovedi. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditve, da je toženec posest hiše prevzel že v letu 2003: da tožnik takrat posesti ni imel. Sklicuje se na 14. točko svoje tretje pripravljalne vloge, v kateri je navajala, da je toženec prevzel posest hiše z menjavo ključavnic; vsekakor je bilo to pred 30.4.2010, ne pa šele z vselitvijo septembra 2010. Sklicuje se na tožnikovo izpoved in ocenjuje, da je celo na podlagi tožnikove izpovedi mogoče zaključiti, da se je toženec v hišo vselil manj kot leto dni po smrti očeta, ključavnice pa zamenjal več kot 5 let pred vložitvijo tožbe. Tožnik sam je potrdil, da je posest nove hiše izgubil že pred 30.4.2010. Tožnik je izjavil celo to, da po bratovi smrti ni več vstopil v novo hišo; torej posesti ni imel že od 3.11.2009, vsekakor pa ključev hiše ni imel od zapuščinske obravnave dalje, saj je ključe sam predal in je bilo znano, da je toženec zamenjal ključavnice. Do teh izjav se sodišče ni opredelilo. Sklicuje se na toženčevo izpoved o menjavi ključavnic ter na izpoved J. G. in T. G. Priči sta pomotoma navedli letnico vselitve 2011 namesto 2010. T. G. je izpovedala, da sta tožnik in A. sama izročila ključe nove hiše. Najkasneje takrat je toženec vedel, da na hiši nima pravic. Upravni postopek ugotavljanja tožnikovega stalnega bivališča nima nobene zveze s posestjo. Najkasneje po zapuščinski obravnavni 19.3.2010 tožnik ni imel posesti nad toženčevo hišo. To pomeni, da je podredni zahtevek zastaral in ga je že iz tega razloga treba zavrniti. Sicer pa konkretnih trditev o času, vrsti, obsegu vlaganj tožnik ni podal in vlaganj ni dokazal. Na poziv sodišča, da konkretizirano navede vlaganja, je podal splošne navedbe, ki ji lahko poda vsak. Tudi v času je vlaganja umestil na pamet. Gradnja prizidka in garaže naj bi trajala od 1998 do 2000, enako vgradnja garažnih vrat. Tožnik nekonkretizirano zatrjuje, da je vložil 75.000,00 EUR, ni pa izkazal niti svojih dohodkov. Zaradi pomanjkanja trditev, so izvedenci imeli problem pri ocenjevanju. Izveden je bil informativen dokaz. Tožnik ni nikoli živel v novi hiši, čeprav je bila hiša vseljiva. Tudi po smrti toženčevega očeta se v hišo ni vselil. S toženčevim očetom sklenjenega dogovora ni znal opisati. Priča A. G. ni verodostojna, ker v stari hiši živi. Izpovedi K. in B. sta vzeti iz konteksta. B., ki je tožnikov svak, ni vedel o plačevanju materiala in izvajalcev. Izpovedal je drugače, kot je navajal v pisni izjavi. Njegova izjava je nasprotujoča, saj je izpovedal, naj bi se A., F. in M. vselili v novo hišo, o dogovoru pa ni vedel ničesar. K. R. je izpovedal, da mu je za delo na strehi plačala J. G. Izpoved A. G. se razlikuje od izpovedi A. P., zato je neverodostojna. P. je izpovedal, da si je denar za ostrešje izposodil in vrnil toženčev oče. A. G. je gluhonema in pogovorov ni mogla slišati ter zato o finansiranju ni mogla vedeti. Svojih dvigov iz računa, ni znala povezati z investicijami. Njene izjave o posojilu 15.000,00 EUR, popravilu hleva, prodaji vinograda, so izven trditvene podlage. Tudi o tem, kje naj bi tožnik hranil denar, priča ni vedela povedati, v pisni izjavi pa je potrdila, da je toženčev oče jemal tožnikov denar iz predala. Ko je bila z nasprotjem seznanjena, je izpoved spremenila. Zaradi nasprotij je priča neverodostojna. Ker je bila hiša zgrajena pred letom 1989, so nerelevantne navedbe o brezposelnosti toženčevega očeta po razvezi leta 1994. Neprerekano je, da je tudi tožnik nehal delati leta 1996. Glavna gradbena dela so bila zaključena pred letom 1989. Sklicuje se še na izpovedi M. K., J. G., E. Š., A. P. in P. G. ter na izjavo priče R. L. Te in ostale izpovedi so spregledane. J. K. je izpovedal, da mu je plačala J . G. P. G. pozna podrobnosti, pa mu ni znano, da bi imela tožnik in toženčev oče skupen denar. Dokazno oceno označuje za slabo, ker se selektivno opira na nekatere izpovedi. Meni, da bi bilo treba ugotoviti tržno vrednost nepremičnine, ki ni enaka nabavni vrednosti materiala in storitev Tudi pri stroškovni metodi je treba prišteti vrednost zemljišča in komunalne opremljenosti zemljišča. Za neresne označuje izvedenčeve trditve, da ni bilo primerljivih prodaj. Ker vrednost nepremičnine ni ugotovljena, ni znano povečanje njene vrednosti zaradi vlaganj. Stroškovna metoda odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve, zakon pa uveljavlja obogatitveni princip. Tožnikov prispevek, prikazan v odstotkih, bi bil sprejemljiv, če bi bila tudi vlaganja toženčevega očeta ocenjena na enak način. Tudi na ta način bi bil upoštevan obogatitveni princip. Meni, da tožnik ni izkazal niti ene investicije. Sodišče se je oprlo na tožnikove trditve in izjave prič, ki jih je sestavljal tožnik.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev dela denarnega zahtevka (zoper III. točko izreka). Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Za nesprejemljivo ocenjuje, da so v zvezi z gradnjo prve plošče priznani le stroški cementa in železa v deležu 53/80, saj je bil s tožnikovim denarjem plačan tudi mojster, ki je ploščo izdeloval. Tožnik je tudi s svojim delom odplačal pomoč S. B. Vsi ostali delavci, ki so pomagali, so pomagali celi družini. Predlaga, da se mu prisodi dodatnih 1.398,49 EUR. Glede večvrednosti nepremičnine zaradi tožnikovega vložka zidakov in zidarja pri gradnji nad prvo ploščo uveljavlja dodatnih 3.468,87 EUR. Iz izpovedi E. Š. ni jasno, za katero zidavo mu je toženčev oče plačal s prodajo vola. To je bilo lahko samó za zidanje do prve plošče, ostali stroški zidanja so bili plačani s strani tožnika, kar je vseskozi zatrjevano. Priča A. G. je potrdila, da je toženčev oče iz predala jemal tožnikov denar. Na podlagi izpovedi večine prič je ugotovljeno, da toženčev oče kakšnih denarnih presežkov, s katerimi bi finansiral gradnjo, od leta 1986, ko je prenehal z avtoprevozniško dejavnostjo, ni imel. Kakšnih omembe vrednih dohodkov iz kmetije ni imel. S temi dohodki je moral preživljati tudi starša. Tožnik pa je v tem času dobro zaslužil. Zaradi časovne oddaljenosti se tožnik ni mogel natančno spomniti, kaj vse je bilo finansirano z njegovim denarjem. Posebno, ker je gradnjo organiziral toženčev oče. Da bi se uporabil kakšen les iz domačega gozda, ni nihče omenjal. E. Š. je le ugibal, od kje bi toženčev oče lahko dobil sredstva za finansiranje gradnje. Tožnik je plačal tudi tegolo in njeno vgradnjo na streho, zato mu je treba prisoditi tudi 972,30 EUR. Za zmotno označuje stališče, da nepremičnina zaradi vložka v gradbeni načrt in projektno dokumentacijo ni večvredna. Če je ne bi bilo, bi šlo za črno gradnjo in bi bila hiša bistveno manj vredna. Zaradi vložka v gradbeno dokumentacijo, je nepremičnina vredna 3.500,00 EUR več. Toliko bi bilo treba plačati za gradbeni načrt in projektno dokumentacijo leta 2015. Svojega vložka v izgradnjo fasade tožnik ni specificiral, je pa vseskozi trdil, da so bili delavci in material od prve plošče naprej finansirani z njegovim denarjem. Finansiral je torej tudi fasado, zaradi izgradnje katere je nepremičnin večvredna v višini 3.165,04 EUR. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da toženec svojih vlaganj ni specificiral niti dokazal. A. G. označuje za neverodostojno pričo. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik zatrjuje prehod koristi – na eni strani svoje prikrajšanje, na drugi strani pa toženčevo obogatitev – zaradi vlaganj v gradnjo hiše Č. Toženčev ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da je pravna podlaga vlaganj odpadla takrat, ko tožnik zaradi zamenjane ključavnic ni mogel v hišo. Ker od tega trenutka do vložitve tožbe (30.4.2015) ni preteklo 5 let, zahtevek ni zastaran1.

8. Tožena stranka, sklicujoč se na 14. točko svoje vloge z dne 7.12.2015, izpostavlja za zastaranje pomembna dejstva: čas vlaganj, očetovo smrt (3.11.2009) in njegovo razglasitev za dediča (19.3.2010). Ni ji mogoče pritrditi, da so za odločitev o zastaranju ta dejstva odločilna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno, kdaj je tožnik spoznal, da v hiši ne bo mogel bivati. Zastaralni rok je začel teči, ko je bilo izjalovljeno tožnikovo pričakovanje, zaradi katerega so bila vlaganja izvedena. To je tožnikovo pričakovanje, da bo v hiši živel. Od tedaj dalje so znani vsi elementi, na podlagi katerih je mogoč izračun toženčeve – s tožnikovimi vlaganji – povzročene koristi. Od tedaj dalje tožnik lahko zahteva povrnitev svojih vlaganj.

9. Res je toženec trdil, da je z dovoljenjem pokojnega očeta v hiši (skupaj s tedanjo partnerko) bival nekaj mesecev v letu 2003, ni pa s tem dejstvom utemeljeval ugovora zastaranja, ki ga je postavil. Prvostopenjsko sodišče, ki se do tega dejstva v zvezi z zastaranjem ni opredeljevalo, zato ni kršilo procesnih pravil. S tem dejstvom začetka zastaralnega roka niti ni mogoče utemeljiti, saj je šlo za dovoljenje za začasno bivanje, zaradi katerega tožnikovo pričakovanje, da bo v hiši bival, ni bilo izjalovljeno.

10. V nasprotju s spisovnimi podatki tožena stranka zatrjuje svoje navedbe, da je bila menjava ključavnic izvedena pred 30.4.2010. Takih trditev tožena stranka ni podala. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na posest, ki jo je toženec kot dedič pridobil z odločitvijo o dedovanju, kar pa ni relevantno. Prehod posesti, ki se navzven ne odrazi, za to zadevo ni pomemben. Sicer pa je na toženca kot dediča posest prešla že z očetovo smrtjo (3.11.2009) in ne šele z odločitvijo o dedovanju (19.3.2010), na kar se sklicuje v pritožbi.

11. Velja opozoriti, da tožnikovo pričakovanje, da bo v hiši živel, ni temeljilo na posesti hiše. Pritožnikovo opozorilo, da je tožnik posest hiše izgubil več kot 5 let pred vložitvijo tožbe, zato – tudi če bi bilo pravilno – ni odločilno. Na pritožbene trditve v zvezi s posestjo velja odgovoriti sledeče. Iz tožnikove izpovedi, da je dostop do hiše imel, dokler se toženec ni vselil in zamenjal ključavnic, kar je bilo enkrat spomladi, ni mogoče sklepati, da je bilo to več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Toženec je izpovedal, da je ključavnice menjal enkrat marca ali aprila 2010, kar je preciziral s tem, da je tedaj že dobil sklep o dedovanju2. Toženčeva žena je izpovedala o času menjave ključavnic en ali dva meseca po zapuščinski obravnavi, ki je bila 19.3.2010. Bolj natančno je menjavo ključavnic časovno umestila med izdajo in zemljiškoknjižno realizacijo sklepa o dedovanju ter rojstvo otroka (12.12.2010). V zadnjem stavku 13. točke vloge z dne 7.12.2015 podana trditev, da je toženec posest nepremičnine prevzel takoj po zapuščinski obravnavi, ne kaže na to, da bi tožnik že tedaj lahko dojel, da njegovo pričakovanje po bivanju v hiši ne bo uresničeno. Ne zatrjuje se, da bi bili odnosi med strankama tedaj taki, da bi že zgolj zaradi toženčevega pojavljanja na nepremičnini (navzven vidnega prevzema posesti hiše) tožnik lahko sklepal, da njegovo pričakovanje po bivanju v hiši ne bo uresničeno. Dejstvi – da tožnik že pred menjavo ključavnic v hišo ni hodil (po pritožnikovi oceni zato že pred 30.4.2010 ni imel posesti); da je vedel, da je dedič toženec – ne dokazujeta, da se je tožnik svojemu pričakovanju o bivanju v hiši odrekel. Zato ni bistvena izpoved T. G. (toženčeve žene), da sta s tožencem ključe dobila od tožnika in njegove sestre A. in da tožnik ni nasprotoval, da ima toženec ključe hiše. T. G. je izpovedala, da ob menjavi ključavnic s tožnikom še niso bili sprti, kar dokazuje, da menjava lastnika nepremičnine in toženčeva posest hiše nista omajali tožnikovega pričakovanja zagotovljenosti stanovanja. Z dejstvom, da v hiši ne bo mogel bivati, se je tožnik soočil takrat, ko mu je bilo z menjavo ključavnic pokazano, da v hišo ne more in ne sme. Ponovno pa z izbrisom njegovega stalnega bivališča v uradni evidenci leta 2013, zato pritožbeno sodišče tudi to dejstvo razumno in pravilno opredeljuje pri argumentiranju zavrnitve ugovora zastaranja. Na toženi stranki, ki zastaranje uveljavlja, je dokazno breme, da je bila ključavnica zamenjana pred 30.4.2010 ali da je bilo tožnikovo pričakovanje, da bo v hiši bival, izjalovljeno s kakšnim drugim dejanjem pred menjavo ključavnic. Pritožbeno sodišče soglaša, da dokaznega bremena, da je bilo tožnikovo pričakovanje, da bo v hiši lahko bival, izjalovljeno več kot pet let pred vložitvijo tožbe, tožena stranka ni zmogla. Uveljavljana terjatev ni zastarana.

12. Velja pritrditi, da sta priči J. G. in T. G. pri opredelitvi časa toženčeve vselitve pomotoma navedli letnico 2011 namesto 2010, vendar to ni pomembno, ker čas toženčeve vselitve v hišo ni pravno odločilno dejstvo. Z dejstvom, da v hiši ne bo mogel bivati, se je tožnik soočil že pred tem – z menjavo ključavnice.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazanostjo tožnikovega pričakovanja, da bo v hiši bival. Ni res, da so tožnikove trditve in izpoved o sklenjenem dogovoru kontradiktorne. Res je tožnik svoje pričakovanje utemeljeval tudi s pravico do stvarno-pravnega deleža na hiši, česar pa ni uspel dokazati. Uspel je dokazati manj: da je vlaganja izvršil s pričakovanjem, da bo v hiši bival. To pričakovanje je razvidno tudi iz njegovega nastopanja pred pravdo – v postopku zaradi ugotavljanja njegovega dejanskega bivališča (odločba MNZ z dne 5.6.2013 – listina A5). Zavrniti je treba pritožbeno trditev, da bi se tožnik v novo hišo že vselil, če bi dogovor o bivanju v novi hiši obstajal. V novi hiši ni – razen nekajmesečnega bivanja toženca s partnerko – še nihče bival, tudi toženčev oče ne. Ker sta takó tožnik kot toženčev oče imela možnost bivati v stari hiši, se s selitvijo v novo hišo ni mudilo. To je najbolj plastično opisala A. G., razvidno pa je tudi iz drugih dejstev.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik svoja vlaganja po obliki, obsegu in tudi časovno opredelil do te mere, da jih je bilo mogoče individualizirati. Ne gre za splošne, očitno neverodostojne navedbe, kot jih ocenjuje pritožba tožene stranke. V dejanskih okoliščinah, kot so opisane – da je gradnjo vodil in storitve plačeval toženčev oče, ki je bil doma, tožnik pa je opravljal avtoprevozniško dejavnost in zagotavljal denarna sredstva za gradnjo – tožnik ne more podati navedb, kot jih pričakuje pritožnik: kdaj, komu in koliko je bilo plačano. Iz trditev in tožnikove izpovedi ter izpovedi prič so ugotovljiva dela, ki jih je finansiral tožnik. Tudi časovno je dela mogoče opredeliti, saj je začetek gradnje izkazan z izdajo gradbenih dokumentov, menjava strehe in izgradnja prizidka pa je sledila kasneje.

15. Ker se je gluhonema A. G. z domačimi dobro sporazumevala, ni mogoče soglašati s pritožbo tožene stanke, da ni mogla dojeti dogovora bratov, da bosta skupaj živela v novi hiši. Tudi iz dejstva, da je živela v L. in se domov nekajkrat mesečno vračala, ni mogoče sklepati, da o gradnji in nameravanem načinu uporabe novozgrajene hiše ne more ničesar vedeti. A. G., ki se je nekajkrat mesečno vračala domov, vseh podrobnosti v zvezi z gradnjo res ni poznala. Je pa vedela, kar sta ji ob teh prilikah povedala brata. To pa so za ta postopek pravno relevantna dejstva. Dejstvo, da je priča izpovedala celo več in kaj drugega, kot je v trditveni podlagi, ne izkazuje pričine neverodostojnosti. Gre za leta trajajoče razmerje, številna plačila gradbenih del, ki jih tudi tožnik ni vseh in detajlno opisal. Ni mogoče soglašati, da se pisna izjava te priče vsebinsko razlikuje od izpovedi na naroku. V pisni izjavi je priča potrdila, da sta ji brata, obljubila, da bo v novi hiši – skupaj z njima – lahko bivala; zaslišana kot priča je razmere v zvezi z gradnjo ter namerami glede bivanja bolj natančno opisala. Med drugim tudi kolebanje bratov v zvezi s selitvijo: da sta brata občasno že prespala v novi hiši, da sta razpravljala, da bi se v novo hišo preselil toženčev oče, tožnik pa ostal v stari hiši. Ni pa izpovedala, da bi se tožnik bivanju v novi hiši odrekel, kar želi prikazati pritožba z opozarjanjem na pričino spreminjanje izjave. Tudi glede hrambe tožnikovih prihrankov je izpoved A. G. prepričljiva: ni vedela, da bi tožnik prihranke hranil doma; ko pa je bila vprašana o tožnikovem finansiranju gradnje je izpovedala o predalu, iz katerega je toženčev oče jemal denar, ki ga je tožnik namenil za gradnjo. Izpoved te priče je verodostojna, ker je notranje skladna in skladna z drugimi dokazi. Kolikor nasprotuje K. izpovedi, je že sodišče prve stopnje opozorilo, da je neverodostojna K., z zdravstvenim stanjem pogojena izpoved. Izpovedi A. G. in A. P. si ne nasprotujeta, ker posojilodajalec A. P. ni bil seznanjen s tem, kdo je zagotovil denar za vrnitev posojila. Izpoved priče J. G., ki minimalizira tožnikov prispevek, ni verodostojna, saj se je priča pred začetkom gradnje odselila in je seznanjena le s tem, kar je izvedela od bivšega moža, s katerim je še imela stike. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sklepanjem, da ji je zaradi prizanesljivosti pri izterjavi preživnine zagotavljal, da bo hiša last otrok, bratovega prispevka pa ni omenjal.

16. Ni nenavadno, da je S. B., ki je bil s tožnikom in toženčevim očetu v svaštvu, poznal razmere v zvezi z gradnjo hiše. Pri gradnji je pomagal od temeljev do strehe. Priča ni izpovedala, da so šele leto dni pred smrtjo tožnikovega očeta dogovorili skupno gradnjo, kot želi prikazati pritožba, ampak, da so se leto pred smrtjo pogovarjali o skupni vselitvi. Tudi v pisni izjavi priča ni potrdila, da bi vedela za dogovor o skupni gradnji in financiranju. Gradnjo je spremljala na terenu, slišala je tisto, kar se je tam govorilo. Razumljivo je, da se priča desetletja kasneje podrobnosti ne spominja. Prej kot na neverodostojnost to kaže na verodostojnost priče. Nasprotij v pričini izpovedbi ni. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče izpoved ocenjuje za prepričljivo in skladno z drugimi dokazi.

17. Da je toženčev oče prevozniško dejavnost opustil prej kot tožnik, so skladno izpovedali vsi, ki so o tem izpovedovali. Tožnik je trdil in izpovedal, da je avtoprevozniško dejavnost opravljal do leta 2000. Toženčev oče jo je opravljal do takrat, ko je po materini smrti (umrla je 1996) oče zbolel; oče je umrl leta 1988. Tožnikov oče torej dohodkov iz delovnega razmerja (prevozništva) ni imel že pred razvezo, ki je bila leta 1993.

18. Priča K. je sodeloval le pri določenih gradbenih delih (prvi plošči in zidanju sten), zato ni nenavadno, da o razmerju bratov v zvezi z gradnjo ne ve povedati. J. G. se je odselila že v času pridobivanja gradbene dokumentacije, zato tudi njej namera bratov, da ustvarita skupno stanovanje, ni znana. Da bi J. G. sodelovala pri gradnji, ni zatrjevano. Niti njene izpovedi niti izpovedi drugih prič sodišče ni spregledalo. Priče, ki jih sodišče ne omenja, niso podajale izjav o pravno odločilnih dejstvih. R. L. je potrdila gradnjo do leta 1989 in tudi po tem (gradnja fasade leta 1994). Š. je izpovedal, da se o tem, kdo je kupil material, s toženčevim očetom ni pogovarjal. Izpovedal je, da se domači o tem, za koga se hiša gradi, niso pogovarjali; za graditelja pa je štel toženčevega očeta, ker je on organiziral gradnjo. Tudi izpovedi prič K. in P. G. sta pravilno ocenjeni. P. G. je izpovedal, da ne ve, kako sta imela brata dogovorjeno plačevanje. Izpoved P. G. ni v nasprotju z izpovedmi ostalih prič in ugotovitvami sodišča, je pa očitno, da z domačimi razmerami ni bil v celoti seznanjen. Zaupnica bratov, ki sta živela doma, je bila sestra A., ki je redno, večkrat mesečno prihajala domov. Z bratoma, ki sta živela doma, je bila očitno zelo povezana, saj sta ji obljubila bivanje v hiši. Zato ni nenavadno, da je o tožnikovih vlaganjih ona največ vedela izpovedati. Izpovedi drugih prič njeni izpovedi ne nasprotujejo, ampak jo bolj ali manj dopolnjujejo.

19. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi tožene stranke, da izračuna toženčeve obogatitve ni mogoče preveriti, ker vrednost nepremičnine ni ocenjena. Ugotovitev, da kupec za nepremičnino ne bo pripravljen plačati več, kot je strošek gradnje nepremičnine z enako uporabnostjo, ne zadošča, saj je kupec lahko pripravljen plačati manj kot znaša ta strošek. Sestavine hiše in njihova večvrednost zaradi tožnikovih vlaganj v času postavitve zahtevka (aprila 2015) so ocenjene. To vrednost je treba primerjati s tržno vrednostjo nepremičnine, ali vsaj z vrednostjo nepremičnine, ugotovljeno na kakšen drug način. Izvedenec se ni izrekel, ali je tržno vrednost mogoče ugotoviti na podlagi primerljivih prodaj v drugih področjih s podobnimi karakteristikami, kot jih ima lokacija nepremičnine (nadmorska višina, oddaljenost od industrijskih centrov, komunalna opremljenost, npr. ceste, internet, vodovod, kanalizacija …). Da bo odločitev o višini obogatitve mogoče preveriti, je obema pritožbama – tudi tožeča stranka izpodbija višino toženčeve obogatitve – ugodeno .

20. Odločitev je razveljavljena, ker je racionalno, da sodišče prve stopnje dokazovanje z izvedencem, ki ga je že začelo, izpelje do konca. Razen tega je v ponovljenem postopku treba presoditi tudi druge, za odločitev o višini zahtevka relevantne dokaze. Ugotoviti je potrebno celoten sklop dejstev, ki determinirajo višino zahtevka. Ker to zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja doslej ni bilo izvedeno, pritožbeno sodišče v izogib temu, da strankama odvzame pravico do pritožbe, dokaznega postopka ni sámo dopolnjevalo, ampak bo to storilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Odločitev iz II. in III. točke izreka je zato razveljavljena (355. čl. ZPP).

21. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno ob zaključku postopka, ko bo znan uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Tako Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je bil v veljavi v času vlaganj, kot sedaj veljavni Obligacijski zakonik - OZ določata 5 letni zastrani rok (360. in 371. čl. ZOR, 335. in 346. čl. OZ). Zastaranje začne toči prvi dan pod dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. čl. ZOR in 336. čl. OZ).
2 Sklep o dedovanju je bil izdan 19.3.2010 in je postal pravnomočen 13.4.2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 336, 346

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDA5