VSL Sodba II Cp 957/2018

Jedro

V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe, v delu sklepa o stroških, spremeni tako, da se znesek „392,88 EUR“ nadomesti z zneskom „349,85 EUR“ ter se doda nov stavek, ki se glasi: „Toženca sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožnikove stroške postopka v višini 43,03 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 000, s sklicem 000 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 000/2016), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (preostanek točke I. in točka III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v višini 392,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi drugotoženca (tožnik po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: drugi toženec) zoper tožnika (toženca po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik).

2. Toženca vlagata pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma samo odloči o tožbenem zahtevku. Pritožba drugega toženca vsebuje dodaten odstavek v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka po nasprotni tožbi, sicer sta pritožbi po vsebini identični. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prispevka tožnika k nastali škodi. Ko sta prišla na kraj škodnega dogodka in pristopila k tožniku, je ta odrinil drugega toženca s stolom in mu dal klofuto. Gre za dejstva, ki jih sodišče v kazenskem postopku ni ugotavljalo. Utemeljujejo deljeno odgovornost med pravdnimi strankami za nastalo škodo, zato bi jih moralo ugotavljati prvostopenjsko sodišče. Pred škodnim dogodkom, dne 17. 8. 2014, je tožnik napadel drugega toženca. Dogodek se je dejansko zgodil. Tožnik je izzival in napadel prvi. Sodišče bi moralo te okoliščine upoštevati kot soprispevek tožnika k nastali škodi. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je pri ugotavljanju višine odškodnine zmotno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je pretirana. Zdravljenje tožnika je potekalo brez zapletov. Sodišče ni upoštevalo osebnih okoliščin tožnika, ki pred poškodbo ni bil delovno aktiven. Njegova delovna aktivnost zato ni bila zmanjšana. Sodišče je dalo prevelik poudarek tožnikovi začasni nezmožnosti ukvarjanja s športom. Tudi višina odškodnine za strah je pretirana. Če je človeka strah, se izogiba kraju, na katerega ga vežejo neprijetni spomini. Previsoko je odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, ker sodišče ni zaslišalo drugega toženca. Zaslišanje je bilo predlagano v vlogah. Drugi toženec je bil neposredno navzoč na glavni obravnavi. Sodišče odloča o izvedbi dokazov. Enakopravnost obeh strank postopka ni dosežena, če sodišče odreče stranki zaslišanje po tem, ko bi bila v postopku lahko zaslišana in ko dokazovanja še ni zaključilo. Na glavni obravnavi dne 17. 1. 2017, na kateri je bil drugi toženec navzoč, je sodišče obravnavo zaradi izvedbe dokaza z izvedencem preložilo za nedoločen čas. Tako ga je imelo možnost zaslišati. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dalo prevelik poudarek izpovedbi policista. Poraja se dvom o zmožnosti policista, da si je po več kot dveh leti od dogodka zapolnil le, da pri drugem tožencu ni opazil rdečine in drugih znakov poškodbe. Sodišče je odločitev oprlo le na tožnikove priče, do pričanja O. Č. se ni opredelilo. Da je bil fizično napaden s strani tožnika, kaže medicinska dokumentacija, izvedensko mnenje ter elektronska pošta Ministrstva za notranje zadeve z dne 13. 10. 2017.

3. Tožnik na pritožbi ni odgovoril.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Toženca uveljavljata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo prispevka tožnika k nastali škodi. Izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov prispevek k škodnemu dogodku (točki 28. in 29. sodbe) in ugotovilo, da ta ne obstoji. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo in navedlo odločilne razloge. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na navedeno določbo in sledilo izreku kazenske sodbe, ki ga je povzelo v izpodbijani sodbi. V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. To pomeni, da toženca ne moreta uspeti s trditvijo, da naj bi napad oziroma pretep v resnici izzval in začel tožnik.¹ Za ugotavljanje tožnikovega prispevka k škodnemu dogodku je relevantno dogajanje dne 24. 8. 2014. Dogodki izpred enega tedna, t.j. z dne 17. 8. 2014, na tožnikov morebitni soprispevek ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je tožnikov napad na drugotoženca dne 17. 8. 2014 pravilno obravnavalo le v okviru nasprotne tožbe.

6. Toženca neutemeljeno nasprotujeta prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera in odškodnino odmerilo skladno z merili oz. določilom 179. člena OZ.

7. O naravi in teži tožnikovih poškodb, njihovih posledic in zdravljenju se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo in odločilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja prisojena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR za to škodo pravično zadoščenje. Tožnik je utrpel tri lahke telesne poškodbe, med njimi tudi zlom glavice druge dlančnice leve roke, ki je terjal nošenje mavčne longete. Trpel je hude in srednje hude bolečine, ki so postopno prešle v zmerne oziroma blage bolečine. Prisotnih je bilo več nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljeno začasno zmanjšanje vseh življenjskih aktivnosti tožnika oz. nevšečnosti, ki jih je zaradi tega trpel tožnik, je sodišče pravilno upoštevalo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Dejstvo, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil zaposlen, še ne pomeni, da teh neprijetnosti ni trpel, saj je bil zaradi nošenja mavčne longete oviran že pri običajnih življenjskih aktivnostih.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res povzelo izpovedbo tožnika, da je strah včasih prisoten še sedaj, kadar sedi v lokalu, v katerem je bil napaden. Vendar to ni odločilno za prisojeno odškodnino za strah. Ključne so ugotovitve izvedenca travmatologa, ki je potrdil tožbene navedbe o hudem primarnem strahu ob nepričakovanem agresivnem napadu, ko se je tožnik počutil v podrejenem položaju. Zaradi poškodb in zdravljenja pa je tožnik trpel srednje hud strah, ki je nato prešel v zmerno skrb za izid zdravljenja. Ugotovljena stopnja in trajanje strahu utemeljujeta dosojeno odškodnino v znesku 700,00 EUR in je ni treba zniževati.

9. Zoper denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti toženca konkretnih pritožbenih navedb ne podata. Zgolj pavšalno navajata, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožencu prisodilo znesek 300,00 EUR, na ta način ne omajeta. Pritožbeno sodišče jima pritrjuje in ju sprejema kot pravilni.

10. Toženca uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo drugega toženca. Stranka ima z namenom dokazovanja resničnosti svojih trditev pravico biti zaslišana. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zaslišita obe stranki. Izjeme od tega pravila so določene v 258. členu ZPP. Med drugim lahko sodišče zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP).

11. Sodišče je drugemu tožencu dalo možnost sodelovanja v postopku, ko ga je povabilo na prvi narok za glavno obravnavo in k zaslišanju na tem naroku. Stvar stranke je, ali to možnost izkoristi. Izjavljanje v postopku je pravica stranke, ne pa njena obveznost, zato je ni mogoče prisiliti, da se udeleži naroka za glavno obravnavo (primerjaj 282. člen ZPP) in tam izpove (primerjaj 262. člen ZPP).² V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje drugemu tožencu ni odvzelo možnosti obravnavanja z nezakonitim postopanjem. K zaslišanju je bil pravilno vabljen, na narok ni prišel in svojega izostanka ni opravičil (niti tega ni storila njegova pooblaščenka). S tem sam ni omogočil svojega zaslišanja. Oporo za odločitev, da ga ne zasliši, je imelo sodišče v drugem odstavku 258. člena ZPP. Tudi pritožbeni očitki, da bi ga sodišče lahko zaslišalo na naslednjih narokih, so neutemeljeni. Naslednjega naroka za glavno obravnavo, na katerega ni bil vabljen k zaslišanju, se je sicer udeležil, vendar sodišču ni predlagal, da opravi njegovo zaslišanje. Na naslednjih narokih, na katerih je pooblaščenka zahtevala njegovo zaslišanje, pa drugi toženec ni bil več prisoten, pooblaščenka pa tudi ni opravičila, zakaj njegovega zaslišanja ni mogla predlagati pravočasno (primerjaj 286. člen ZPP). Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, zato bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 22. člena Ustave RS nista podani.

12. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi drugi toženec sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu preskopa, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek izpovedbi policista, izpovedbe priče O. Č. pa ni upoštevalo. Očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo izvedene dokaze in pojasnilo, katerim je sledilo. Sodba je obrazložena in vsebuje razloge, ki so pripeljali do končne odločitve o drugotoženčevi nasprotni tožbi, zato do bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni prišlo. Tudi kršitve iz 15. točke navedenega člena ni, saj je ta podana le, če je sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Drugi toženec pa s podanimi pritožbenimi trditvami dejansko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ugotovljeno dejansko stanje.

13. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodnik ocenjuje dokaze. Pri tem ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Pritožba izpostavlja, da se zaradi oddaljenosti dogodka poraja dvom o pravilnosti izpovedbe policista. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je njegova izpovedba verodostojna. O tem se je prepričalo tudi s pomočjo listinskih dokazov iz postopka o prekršku, ki se je vodil zoper tožnika. Izpovedba priče O. Č. ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi dogajanja dne 17. 8. 2014, zato se sodišče nanjo, upoštevaje tudi druge dokaze, ni moglo opreti. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje podani dokazni oceni sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ta v tretjem odstavku določa, da mora stranka, ki je dolžna povrniti pravdne stroške stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, namesto njej, te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

15. Sodišče prve stopnje je glede na uspeh v pravdi ugotovilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti ¾ njegovih stroškov, tožnik pa nerazdelno tožencema ¼ njunih stroškov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila brezplačna pravna pomoč (BPP) obema strankama odobrena šele med pravdnim postopkom. To pomeni, da za začetne stroške pravdnih strank 46. člen ZBPP ne velja. Stroški, nastali po odobritvi BPP, pa se morajo v skladu z navedenim členom povrniti v proračun Republike Slovenije.

16. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 1.099,04 EUR stroškov, od katerih stroški pred odobritvijo BPP znašajo 459,00 EUR, oziroma skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV 571,18 EUR. Tožnikovi stroški po odobreni BPP znašajo 527,86 EUR (= 1.099,04 EUR - 571,18). ¾ od teh dveh zneskov predstavlja stroške v višini 428,39 EUR (brez BPP) in v višini 395,90 EUR (BPP). Tožencema je sodišče prve stopnje priznalo 1.725,61 EUR stroškov, od katerih stroški pred odobritvijo BPP znašajo 252,45 EUR, oziroma skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV 314,15 EUR. Stroški tožencev po odobreni BPP znašajo 1.411,46 EUR (= 1.725,61 EUR - 314,15 EUR). ¼ od teh dveh zneskov predstavlja stroške v višini 78,54 EUR (brez BPP) in v višini 352,87 EUR (BPP). Po pobotanju stroškov, ki gredo strankam neodvisno od BPP (428,39 EUR - 78,45 EUR) in stroškov v okviru BPP (395,90 EUR - 352,87 EUR), je tožnik upravičen do povračila stroškov, nastalih pred odobritvijo BPP, v višini 349,85 EUR, ter do povračila stroškov po odobritvi BPP v višini 43,03 EUR (kar skupno znaša 392,88 EUR).

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti stroške v višini 349,85 EUR. Stroške postopka v višini 43,03 EUR pa sta toženca dolžna nerazdelno povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen ZBPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče pri preizkusu stroškovnega dela izpodbijanje sodbe našlo kršitev, na katero je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbama delno ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. točko 358. člena ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarjata pritožbi, ju je kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče pritožbama tožencev le delno ugodilo, in še to le glede stroškov, sta toženca uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojih pritožb. Zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. sodba in sklep VSL II Cp 867/2017
² Prim. sodba VSRS II Ips 193/2016

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3269/2016
• VSL Sodba I Cp 2402/2017
• VSL sodba II Cp 229/2012