VSL Sodba II Cp 2742/2017

Jedro

Na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila F. N. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. V. N. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da jim: prva toženka solidarno s sedmim tožencem plača 228.434,33 EUR s pripadki (IV.1 točka izreka), druga toženka solidarno s sedmim tožencem plača 76.144,78 EUR s pripadki (IV.2 točka izreka), tretji toženec solidarno s sedmim tožencem plača 76.144,78 EUR s pripadki (IV.3 točka izreka), četrti toženec solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.4 točka izreka), peti toženec solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.5 točka izreka) in šesta toženka solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.6 točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške (V. do X. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave in 1. člen prvega Protokola k EKČP). Pritožbi prilagajo Pravno mnenje o dedovanju denacionaliziranega premoženja V. N. prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic.

3. Kot bistveno navajajo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je ob sklepanju dednega dogovora obstajala jasna sodna praksa glede dedovanja denacionaliziranega premoženja v primeru, ko je bil oporočni dedič živ ob uvedbi dedovanja (in torej sodi v krog dedičev) in mrtev v trenutku prehoda denacionaliziranega premoženja na dediče, to je na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ni sporno, da je prvi tožnik poznal odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001, vendar navedena odločba ne rešuje situacije, ko oporočni dedič doživi pravnomočnost prvotnega sklepa o dedovanju, hkrati pa umre pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Sodna praksa se je šele v primeru tožnikov opredelila za uporabo instituta vstopne pravice dedičev oporočnega dediča. Slednje Zakon o dedovanju (ZD) ne predvideva, sodišče ne navaja nobene prakse, ki bi govorila v prid njene ustaljenosti v času sklepanja dednega dogovora. V primerih dedovanja denacionaliziranega premoženja tudi ni mogoče uporabiti pravila o t. i. dedni transmisiji. V teh primerih namreč premoženje ne preide na dediče s trenutkom uvedbe dedovanja, temveč s trenutkom pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ZD pa ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča in take pravice izrecno ne uvaja niti Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Položaj, ki nastane pri dedovanju denacionaliziranega premoženja s strani oporočnega dediča, ki sicer sodi v krog dedičev, ni pa doživel pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, predstavlja pravno praznino, ki jo je treba, če je mogoče, napolniti z analogijo. Ker ni mogoče uporabiti t. i. dedne transmisije niti vstopne pravice, je treba šteti, da je oporočni dedič umrl, preden je nanj prešlo zapustnikovo premoženje, zato je treba uporabiti 139. člen ZD, v skladu s katerim delež oporočnega dediča »priraste« zapustnikovim zakonitim dedičem. Glede na navedeno sta prvi tožnik in pok. J. V. lahko upravičeno pričakovala, da bodo po pok. V. N. dedovali njegovi zakoniti dediči.

4. Sodišče bi moralo pri presoji elementov oderuške pogodbe upoštevati okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve dednega dogovora, ko je bilo vsaj negotovo, kako bo teklo dedovanje po pok. V. N. Sodišče je prezrlo razloge za sklenitev dednega dogovora, ki so bili: 1) spoštovanje poslednje volje zapustnika, 2) odprava spornih razmerij in s tem negotovosti in 3) razdelitev tistega, kar naj bi podpisniki dednega dogovora pridobili neodplačno na podlagi dedovanja. Prvemu do šestemu tožencu so bili ti razlogi znani in obširno razloženi. Iz besedila dogovora je razvidna možnost, da slovenski dediči ne bodo dedovali. Iz njega tudi izhaja, da se z njim urejajo razmerja, ki bi bila lahko sporna ali vsaj negotova, katera so ta razmerja in kakšna sta najslabši oziroma najboljši možni izid za češke dediče, če dogovora ne podpišejo. Vse pogodbene stranke so premoženje pridobile neodplačno, zato si tožniki niso pridobili nesorazmerne koristi, ker naj bi dobili 30 % dediščine. Sodišče ni upoštevalo, da sta se prvi tožnik in pok. J. V. odpovedala pravici uveljavljati neveljavnost oporoke po pok. V. N., kar bi lahko bistveno vplivalo na izid dedovanja, hkrati pa sta priznala vstopno pravico dedičev pok. F. N., ki bi bila lahko vprašljiva. Nadalje sta s sklenitvijo dogovora prevzela plačilo stroškov, ki jih je sedmi toženec v času sklepanja dogovora ocenjeval na 40 %. Toženci glede subjektivnega elementa oderuštva niso dali zadostne trditvene podlage ali pa je bila ta prepozna, prav tako tega elementa oderuštva niso ustrezno dokazovali. Sodišče pri ugotavljanju subjektivnega elementa oderuštva ni ovrednotilo dejstev, da čeških dedičev nihče ni silil v podpis dogovora, da je bil sporazum preveden v češki jezik, da so najmanj tri stranke izkušene v sklepanju poslov (torej tudi na „področju prava“) in da je prvi toženki pri sklepanju pogodbe svetovala izkušena odvetnica. Nepoznavanje prava, tudi če gre za tuje pravo, ne more predstavljati neizkušenosti v smislu 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dedni dogovor dovolj jasno opisuje stanje, kakršno je bilo na dan podpisa dogovora. Če bi se toženci želeli prepričati o tem, kakšna je verjetnost, da bo dedovanje po pok. V. N. teklo po oporoki in ne po zakonu, bi brez težav lahko pridobili ustrezne informacije. Sodišče ni ugotavljalo, kaj šele ugotovilo, da sta se prvi tožnik in pok. J. V. zavedala ali bi se morala zavedati neizkušenosti čeških dedičev, niti tega, da sta ravno to neizkušenost uporabila za to, da sta dosegla domnevno očitno nesorazmerno korist. Sodišče ni ugotovilo, da naj bi prvi tožnik in pok. J. V. namenoma prikrajšala češke dediče, temveč je ugotovilo elemente, ki kažejo na negotovost pri opredelitvi kroga dednih upravičencev v času sklepanja dednega dogovora. Trditve tožencev v postopku so kazale na obstoj zmote in prevare, ki nimata za posledico ničnosti pogodbe. Sodišče ni upoštevalo temeljnega pravila pogodbenega prava pacta sunt servanda, zaradi zmotne presoje pa tudi ni opazilo, da so toženci tisti, ki ne spoštujejo sklenjenih dogovorov in zlorabljajo pravice.

5. Pasivna legitimacija sedmega toženca je podana, saj je univerzalni pravni naslednik pok. J. V., ki je bila stranka dednega dogovora. Dogovorjeni način razdelitve premoženja zato sedmega toženca zavezuje. Sodišče ni upoštevalo, da zatrjevana solidarnost med prvim do šestim tožencem in sedmim tožencem ni bila nikoli prerekana. Prav tako ni upoštevalo, da so prvi do šesti toženec del zahtevka po višini priznali, sedmi toženec pa zahtevka po višini ni prerekal.

6. Pritožba je bila vročena tožencem, ki so v odgovorih na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

9. Pritožniki izpodbijani sodbi na več mestih očitajo neobrazloženost, protispisnost in arbitrarnost, s čimer smiselno uveljavljajo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožniki takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspejo prikazati, temveč se dejansko ne strinjajo z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb pravdnih strank. Nestrinjanje tožnikov s posameznimi razlogi še ne utemeljuje očitka, da jim je bila kršena pravica do izjavljanja, kakor tudi ne očitka o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave in člena 6(1) EKČP.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Vsebino dednega dogovora je namreč ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz navedenega člena, hkrati pa je ustrezno ovrednotilo pravočasno zatrjevane razloge za njegovo sklenitev.

Glede dedovanja denacionaliziranega premoženja

12. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o dedovanju po pok. V. N. III D 825/2008 z dne 4. 4. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 pravnomočno odločilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je predmet tega postopka. S sklepom so bili za dediče tega premoženja proglašeni prvi do šesti toženec kot zakoniti dediči zapustnikove soproge pok. F. N. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravdno sodišče na takšen sklep zapuščinskega sodišča vezano. Pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev zapuščinskega sodišča, zato ne morejo spremeniti dejstva, da so dediči denacionaliziranega premoženja pok. V. N. prvi do šesti toženec in ne tožniki.

13. Pritožniki skušajo z navedbami o dedovanju denacionaliziranega premoženja dokazati, da v času sklenitve dednega dogovora dne 1. 9. 2010 takšne odločitve zapuščinskega postopka ni bilo mogoče predvideti oziroma je bila ta vsaj negotova.

14. Dejansko stanje, ki je glede dedovanja denacionaliziranega premoženja pok. V. N. obstajalo v času sklenitve dogovora, in je bilo prvemu tožniku in pok. J. V. znano, je naslednje:

- pok. V. N. je dne 12. 11. 1954 napravil oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustil svoji ženi F. N.;

- leta 1958 je bil velik del premoženja V. N. nacionaliziran;

- dne ... 9. 1959 je V. N. umrl;

- sklep o dedovanju po pok. V. N. je postal pravnomočen v letu 1962, na podlagi oporoke je vse njegovo premoženje dedovala njegova vdova F. N.;

- dne 17. 12. 1974 je F. N. napravila oporoko, v kateri je razpolagala s premoženjem, ki ga je dejansko posedovala v času smrti;

- leta 1978 je F. N. umrla, po njej so dedovali oporočni dediči;

- v letu 2007 so postale pravnomočne tri denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bil pok. V. N. vrnjen del nacionaliziranega premoženja, in sicer v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., ....

15. Pritožniki v pritožbi ne vztrajajo več pri trditvah, da prvi tožnik in pok. J. V. nista vedela, da se oporoka pok. V. N. nanaša tudi na denacionalizirano premoženje ter da je dedinja tega premoženja pok. F. N. Element negotovosti vidijo v dejstvu, da je slednja umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, zaradi česar denacionalizirano premoženje nanjo ni moglo preiti (drugi odstavek 78. člena ZDen).

16. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 odločalo o ustavnosti 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), s katerim je bila ta določba spremenjena na način, da se je dedovanje po umrlem uvedlo z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, da je sprememba prvega odstavka 78. člena ZDen relevantna v primerih, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, saj je za te primere 20. člen ZDen-B določil drugačen krog dedičev. Po prvem odstavku 78. člena ZDen so dedovali dediči dedičev, po 20. členu ZDen-B pa dediči denacionalizacijskega upravičenca (9. točka obrazložitve). Po opravljeni presoji ustavnosti je spremenjeno določbo razveljavilo in odločilo, da se v nepravnomočno končanih sodnih postopkih uporablja prvi odstavek 78. člena ZDen, ki v prvotnem besedilu velja še danes.

17. Iz navedene odločbe, ki je bila prvemu tožniku in pok. J. V. znana, tako povsem jasno izhaja, da v primeru, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedujejo dediči dedičev. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod to pravno stališče je preprosta. Sklep o dedovanju po pok. V. N. je postal pravnomočen dne 13. 3. 1962, po njem je kot oporočna dedinja dedovala pok. F. N., ki v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bila več živa, zato denacionalizirano premoženje dedujejo njeni dediči.

18. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da ustavna odločba ne rešuje situacije, ko oporočni dedič doživi pravnomočnost prvotnega sklepa o dedovanju, hkrati pa umre pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Odločba namreč ne daje nobene podlage za sklepanje, da zgoraj citirano stališče Ustavnega sodišča velja le za primere zakonitega dedovanja po pok. denacionalizacijskem upravičencu, ne pa tudi v primerih, ko je po denacionalizacijskem upravičencu dedoval oporočni dedič.¹ Temelja za takšno razlikovanje ne nudijo niti določbe ZD. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe, da vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni, vendar v konkretnem primeru prvi do šesti toženec niso dedovali na podlagi vstopne pravice. Pritožbeno sodišče tako kot pravilno povzema pritožbi priloženo pravno mnenje, da lahko na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila F. N. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. V. N. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

19. Pritožbeno sodišče tako ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da se je sodna praksa šele v primeru tožnikov opredelila za uporabo instituta vstopne pravice pri oporočnem dedovanju. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče v sklepu II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 zapisalo, da zakoniti dediči pok. F. N. dedujejo na podlagi vstopne pravice, to stališče pa je ponovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Ne glede na navedeno nedoslednost iz obrazložitev obeh odločb namreč povsem jasno izhaja, da sta sodišči izhajali iz relevantnih določb ZDen, ki ločujejo trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče.

20. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja o tem, da v konkretnem primeru ni mogoče smiselno uporabiti pravil glede t. i. dedne transmisije, po kateri dedna pravica umrlega dediča preide na njegove dediče. S tem, ko je zakonodajalec ločil trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče, je namreč ustvaril položaj podoben položaju transmisije dedne pravice (dedna pravica kot pravica dedovati preide od (oporočnega) dediča na njegove dediče).²

21. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami, da ob sklenitvi dednega dogovora ni obstajala sodna praksa, na podlagi katere bi bilo mogoče predvideti bodočo odločitev zapuščinskega sodišča. Pritožniki tako sami priznavajo, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2277/2009 z dne 9. 9. 2009 nanaša na primerljiv primer, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je takšen tudi sklep istega sodišča II Cp 3847/2008 z dne 18. 3. 2009. Nadalje pritožniki v pritožbi priznavajo obstoj 4 sodnih odločb, ki so zavzele enako stališče v primeru zakonitega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu.³ Ker kot rečeno ni podlage za razlikovanje primerov zakonitega in oporočnega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu, so tudi te odločbe primerljive z obravnavano zadevo. Ključno pa je, da tožniki v pritožbi ne navedejo nobene odločbe, na podlagi katere sta lahko prvi tožnik in pok. J. V. utemeljeno verjela, da iz ustavne odločbe citirano stališče v primeru oporočnega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu ni uporabno, oziroma odločbe, po kateri bi v primerljivem primeru dedovali zakoniti dediči zapustnika in ne dediči zapustnikovega dediča.⁴

22. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila sodna praksa vse od sprejema Ustavne odločbe U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 ustaljena. Odločitev zapuščinskega sodišča v zadevi dedovanja denacionaliziranega premoženja pok. V. N. od nje v ničemer ne odstopa. Tožniki skušajo z izpostavljanjem posameznih dilem ustvariti vtis, da je bila zakonodajna ureditev nejasna, dedovanje po pok. V. N. pa negotovo, vendar je iz zgornje obrazložitve razvidno, da je bila odločitev zapuščinskega sodišča povsem predvidljiva. Dejstvo, da se tožniki z zakonodajno ureditvijo dedovanja denacionaliziranega premoženja ne strinjajo, ne pomeni, da ta ni bila jasna. Nenazadnje tudi iz priloženega mnenja prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic ne izhaja, da je bila odločitev sodišča ob obstoječi zakonski ureditvi presenetljiva, temveč je iz njega razvidna zgolj kritika te ureditve.

23. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi tožnik in pok. J. V. nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje pok. V. N. oziroma, da sta se zavedala, da morda ne bosta dedovala. Še več. Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj opredeljenih pravnih izhodišč in v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev, da je bil prvi tožnik zelo dobro seznanjen z denacionalizacijskimi predpisi,⁵ poleg tega pa je imel vseskozi pomoč odvetnika, prepričano, da sta vedela, da ni podlage, da bi po pok. V. N. dedovali njegovi zakoniti dediči, temveč da bodo dedovali dediči njegove dedinje pok. F. N.

24. Ker pritožniki v pritožbi priznavajo, da so toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje opravili temeljito analizo sodne prakse, o kateri so se imeli možnost izjaviti in s katero polemizirajo tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje s tem, ko ugotovitve o ustaljenosti sodne prakse ni podkrepilo z navedbo relevantnih opravilnih številk, tožnikom ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ni izpodbijana sodba zato obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede elementov oderuške pogodbe

25. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dedni dogovor, ki so ga dne 1. 9. 2010 sklenili prvi tožnik, pok. J. V. in prvi do šesti toženec, oderuški in zato ničen.

26. Materialnopravno podlago te odločitve predstavlja 119. člen OZ, po katerem je, če kdo izkoristi stisko, težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, takšna pogodba nična.

27. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta si prvi tožnik in pok. J. V. izgovorila 30 % zapuščine po pok. V. N., čeprav do nje nista bila upravičena in čeprav se nista v zameno za to zapuščino k ničemur zavezala, oziroma nista za pridobljeno korist dala nobene dajatve ali protidajatve.

28. Pritožniki se v zvezi s presojo sorazmernosti neutemeljeno sklicujejo na kavzo pogodbe, ki naj bi bila trojna: 1) spoštovanje poslednje volje zapustnika, 2) odprava spornih razmerij in s tem negotovosti ter 3) razdelitev tistega, kar naj bi podpisniki dednega dogovora pridobili neodplačno na podlagi dedovanja.

29. V zvezi z razlogom pod točko 1) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso trdili, da bi bil odločilni interes za sklenitev pogodbe želja po spoštovanju poslednje volje pok. V. N., temveč so navedbe o tej volji podali v smislu navajanja podlage za izpodbijanje njegove oporoke. Tudi v pritožbi ne trdijo, da bi takšna želja vodila tudi češke dediče. Dejstvo, da je bila v uvodnih določbah povzeta določba oporoke, v kateri je pok. V. N. izrazil željo, da njegova oporočna dedinja zapuščine ne odtuji, temveč jo zapusti njegovim nečakom ali nečakinjam ali bratrancem in sestričnam, ne zadostuje za ugotovitev, da je spoštovanje te želje preraslo v enega od bistvenih motivov (interesov) za sklenitev pogodbe. Glede razloga pod točko 3) pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je bil namen čeških dedičev ob sklenitvi pogodbe razdeliti med dediče brezplačno pridobljeno premoženje, vendar hkrati ugotavlja, da se ta namen ni uresničil. Prvi tožnik in pok. J. V. namreč nista dediča, zato ne gre za dedni dogovor, s katerim bi si dediči razdelili premoženje zapustnika, temveč za pogodbo o odstopu dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD), s katero so toženci prvemu tožniku in pok. J. V. odstopili svoje premoženje. Ker tožniki niso navajali, da bi imeli toženci namen neodplačno in brez protidajatve odstopiti svoj dedni delež, je za presojo sorazmerja medsebojnih dajatev pomembno, kaj so posamezne pogodbene stranke s sklenitvijo pogodbe pridobile in k čemu so se zavezale oziroma čemu so se odpovedale. V zvezi s tem pa je treba presoditi tudi, ali je med njimi dejansko obstajalo sporno razmerje in negotovost, katerih odprava naj bi predstavljala tretji razlog za sklenitev pogodbe.

30. Pritožniki v pritožbi ponavljajo navedbe, čemu vse so se v zameno za pridobitev 30 % zapuščine odpovedali, vendar je vse te navedbe pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

31. Tako je glede izpodbijanja oporoke pravilno ugotovilo, da tožniki niso navedli, kako in na podlagi česa bi izpodbijali oporoko pok. V. N.. Ob tem je opozorilo, da je bila oporoka napisana leta 1954, da je po njej že leta 1962 dedovala pok. F. N. ter da tožniki niso trdili, da bi bil pok. V. N. kakorkoli omejen v oporočnem razpolaganju. Takšne ugotovitve so glede na vsebino 61. člena ZD, ki kot skrajni rok za izpodbijanje oporoke določa 20 let od njene razglasitve, razloge za razveljavitev pa omejuje na napake volje, oporočiteljevo nesposobnost za razsojanje in mladost, povsem zadostne. Neutemeljeno je sklicevanje tožnikov na v pogodbi navedena razloga za izpodbijanje oporoke. Iz besedila oporoke jasno izhaja, da pok. V. N. oporočni dedinji ni določil dediča, hkrati pa tožniki niso podali navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni imel želje in namena z vsem svojim premoženjem razpolagati v korist svoje žene, kar je za veljavnost njegove oporoke ključno. Prvi tožnik in pok. J. V. se torej z odpovedjo izpodbijanju oporoke pok. V. N. dejansko nista odpovedala ničemur. Enako velja glede bremen zapuščine iz notarskega zapisa darilne in izročilne pogodbe iz leta 1944, saj je prvi tožnik izpovedal, da so bila ta dvomljiva, sporna in negotova, v postopku pa tudi ni pojasnil, na kakšni podlagi bi jih zakoniti dediči pok. V. N. uveljavili. Edina obveznost, ki sta jo prvi tožnik in pok. J. V. prevzela, je bilo tako plačilo stroškov. V zvezi z njimi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že brez tega podana njuna nesorazmerna korist, hkrati pa sta si tudi iz naslova stroškov izgovorila nesorazmerno visok znesek. Tožniki se sicer sklicujejo na to, da je sedmi toženec svoje stroške ocenjeval na 40 % zapuščine, vendar zanemarijo, da sta prvi tožnik in pok. J. V. že sama takšen znesek ocenjevala za previsok, zato bi morali tožniki, da bi izkazali, da ju je ta zaveza opravičevala do 30 % zapuščine oziroma, da upoštevajoč pričakovane stroške 70 % zapuščine ne predstavlja nesorazmernega zneska, izkazati, kakšne stroške je bilo v času sklenitve pogodbe realno pričakovati. To velja toliko bolj, ker tožniki v pritožbi navajajo, da so bila v znesek 40 % všteta bremena zapuščine po notarskem zapisu iz leta 1944, ki so bila vsaj dvomljiva, hkrati pa se sklicujejo na možnost 10 % stroškov zapuščinskega postopka, kar je že na prvi pogled pretiran znesek.

32. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki skušajo prikazati, kaj vse so prvi do šesti toženec v zameno za odstop 30 % (70 %) dednega deleža pridobili. Pritožniki navajajo, da so se češki dediči izognili naslednjim tveganjem: 1) možnosti, da slovenski dediči izpodbijejo oporoko pok. V. N. in zato češki dediči dobijo samo polovico premoženja; 2) stroškom v višini 40 % zapuščine; 3) nejasnemu bremenu iz leta 1944 in 4) možnosti uveljavitve oporoke pok. F. N. Vsa navedena tveganja so bila bodisi navidezna, bodisi so jih toženci s sklenitvijo pogodbe prevzeli nase. Kot rečeno možnosti razveljavitve oporoke pok. V. N. ni bilo, pa tudi, če bi se uresničila, položaj čeških dedičev ne bi bil nič slabši kot po dednem dogovoru, s katerim so pridobili polovico zapuščine. Bremena zapuščine so bila povsem negotova in za češke dediče niso predstavljala nobenega realnega tveganja. Tudi, če bi se uresničilo celotno tveganje v zvezi s stroški, bi češki dediči še vedno dobili vse to, kar so dejansko dobili. Navsezadnje že tožniki sami priznavajo, da je bilo tveganje za uveljavitev oporoke pok. F. N. manj verjetno, še bolj pomembno pa je, da tega tveganja s sklenitvijo dednega dogovora češki dediči niso odpravili, saj dogovor ne zavezuje oporočnih dedičev pok. F. N.

33. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da se nista prvi tožnik in pok. J. V. (oziroma slovenski dediči) v zameno za pridobitev 30 % zapuščine k ničemur zavezala oziroma se ničemur odpovedala, poleg tega sta si na račun stroškov izgovorila previsok znesek, zaradi česar je bila brezplačno pridobljena korist še večja. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo prvega tožnika in pok. J. V. na eni strani ter prvega do šestega toženca na drugi strani obstaja očitno nesorazmerje.

34. V zvezi s subjektivnim elementom oderuštva pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da navedbe prvega do šestega toženca v prvi pripravljalni vlogi niso prepozne, saj so bile podane znotraj roka, ki ga je sodišče tožencem odredilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Vsi toženci so podali zadostne trditve glede njihove neizkušenosti in želje prvega tožnika in pok. J. V., da to neizkušenost izkoristita, zato so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljene.⁶ Ker so bili druga toženka, tretji toženec in peti toženec v enakem položaju kot četrti toženec in šesta toženka, za odločitev ni pomembno, da v postopku niso bili zaslišani, saj je sodišče njihov položaj lahko ugotovilo iz zaslišanja ostalih tožencev.

35. Sodišče prve stopnje je v zvezi s subjektivnim elementom oderuštva na strani tožencev ugotovilo naslednja dejstva:

- prvi tožnik je stopil v stik s češkimi dediči preko dr. P. P., ki je v Češki republiki ugleden odvetnik in podpredsednik odvetniške zbornice;

- pri pogajanjih s toženci je sodeloval odvetnik M. M.;

- tako dr. P. P. kot M. M. sta informacije in navodila prejemala od prvega tožnika;

- pogodbene stranke so sorodniki v svaštvu, zaradi česar so prvi do šesti toženec prvemu tožniku povsem zaupali;

- toženci niso poznali slovenskega prava, ne govorijo in ne razumejo slovenskega jezika, prav tako jim niso bile poznane družinske razmere pok. V. N.;

- prvo toženko je zastopala odvetnica iz Češke;

- dedni dogovor je bil preveden v češčino;

- tožencev ni nihče silil v podpis dogovora, prav tako niso bili pod časovnim pritiskom.

Glede subjektivnega elementa na strani tožnikov pa so iz razlogov sodbe razvidna naslednja dejstva:

- prvi tožnik in pok. J. V. nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala po pok. V. N.;

- vedela sta, da je dedovanje slovenskih dedičev negotovo;

- prvi tožnik češkim dedičem ni povedal, da obstaja možnost, da slovenski dediči ne bodo dedovali;

- slovenski dediči so že pred letom 2010 delovali v smeri izključitve čeških dedičev iz dedovanja;

- iskanja čeških dedičev so se lotili šele na poziv sodišča.

36. Pritožniki nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so delovali v smeri izključevanja čeških dedičev, in v zvezi s tem grajajo dokazno oceno dopisov z dne 18. 3. 2009, 2. 4. 2009 in 23. 12. 2013, vendar se pritožbeno sodišče strinja, da je iz dopisov razvidna želja prvega tožnika in pok. J. V., da se zapuščina po pok. V. N. razdeli mimo sodišča in s tem mimo čeških dedičev. Tudi sicer sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni oprlo le na navedene dopise, temveč tudi na izpoved sedmega toženca, ki je pritožba ne izpodbija. Res je, da ravnanje prvega tožnika in pok. J. V. v letih 2009 in 2013 ne predstavlja neposrednega dokaza o njunem ravnanju pred sklenitvijo dednega dogovora, kljub temu pa gre za pomemben indic o njunih namenih ob vzpostavitvi stika s toženci. V zvezi z vsebino dopisov pritožbeno sodišče dodaja, da iz njih res izhaja stališče, da pride po pok. V. N. v poštev zakonito dedovanje, vendar ni mogoče zanemariti dejstva, da je ta komunikacija potekala s sedmim tožencem kot oporočnim dedičem pok. F. N., zato je logično, da sta prvi tožnik in pok. J. V. zagovarjala zase ugodno stališče. Vsebina teh dopisov zato v ničemer ne vpliva na zgornjo ugotovitev, da sta se zavedala vsaj tega, da morda ne bosta dedovala.

37. Prvi tožnik je do tožencev pristopil kot sorodnik in s tem zaupanja vredna oseba ter jim predstavil, da po pok. V. N. obstaja zapuščina, katere dediči so slovenska veja dedičev in češka veja dedičev, vsaka veja do ene polovice zapuščine.⁷ Čeprav je vedel, da je dedovanje slovenskih dedičev (vsaj) negotovo, češkim dedičem ni povedal, da obstaja možnost, da slovenska stran ne bo dedovala, in da bo celotno premoženje dedovala češka stran. Nasprotno. Z navedbami (in pogodbenimi določbami) o spornosti oporoke pok. V. N., obstoju bremen zapuščine, možnosti oporočnega dedovanja po pok. F. N. in visokih stroških je ustvaril vtis, da je položaj čeških dedičev negotov ter da je sklenitev sporazuma zanje ugodna. V pogovorih je sodeloval slovenski odvetnik, kar je krepilo vtis, da je predstavljeno stališče skladno s slovenskim pravom. Nadalje je bil v pogovorih udeležen ugleden češki odvetnik dr. P. P., ki je navodila prejemal od tožnika in je predlagani sporazum tožencem predstavil kot ugoden. Ker toženci ne znajo slovenskega jezika, so imeli zelo omejene možnosti seznaniti se z vsebino slovenskega prava in preveriti prejete informacije. Slednje velja toliko bolj, ker je šlo za vprašanja, ki so specifična za slovenski pravni red, zaradi česar jim splošna pravna razgledanost ali morebitno poznavanje češkega prava nista koristila. Češki dediči so bili torej postavljeni v izrazito neenakopraven oziroma podrejen položaj.

38. Tega ne spremeni dejstvo, da tožencev ni nihče silil v podpis sporazuma, da so imeli dovolj časa za premislek, kakor tudi ne, da gre sicer za življenjsko in poslovno izkušene osebe. Pravni standard izkušenosti je potrebno presojati glede na vse okoliščine primera. Te pa so bile v konkretnem primeru takšne, da sta prvi tožnik in pok. J. V. zavestno ustvarila situacijo, v kateri toženci možnosti priti do resničnih informacij praktično niso imeli, saj so jim iste pomanjkljive oziroma napačne informacije dajali prvi tožnik kot sorodnik in s tem zaupanja vredna oseba, odvetnik M. M. kot poznavalec slovenskega prava in češki odvetnik, ki so ga dojeli kot varuha pravic čeških dedičev, čeprav je navodila prejemal od prvega tožnika. V teh razmerah in ob upoštevanju dejstva, da je bil dogovor povezan s specifičnim vprašanjem denacionalizacije, dejstvo, da je prvo toženko zastopala češka odvetnica, ni odločilno.

39. Neutemeljeno je sklicevanje na vsebino dednega dogovora, ki naj bi razkrival vse pomembne informacije. Te informacije je bilo namreč mogoče ovrednotiti le ob zelo dobrem poznavanju slovenskega prava, tega znanja pa niti toženci niti odvetnica prve toženke niso imeli, pojasnila prvega tožnika pa so bila pomanjkljiva in napačna. Med slednjimi pritožbeno sodišče kot ključne izpostavlja navedbe o neveljavnosti oporoke pok. V. N., možnosti oporočnega dedovanja po pok. F. N., navedbe o bremenih zapuščine, pretirano visokih stroških, predvsem pa zamolčanje dejstva, da obstaja vsaj velika verjetnost, če že ne gotovost, da po pok. V. N. ne bo prišlo do zakonitega temveč oporočnega dedovanja, v skladu s katerim bodo denacionalizirano premoženje dedovali le dediči pok. F. N. Že iz pritožbe izhaja neutemeljenost navedb, da je bilo iz pogodbe jasno razvidno, da slovenski dediči morda ne bodo dedovali, da v primeru oporočnega dedovanja po pok. V. N. dedujejo le češki dediči ter da slovenska stran deduje le v primeru zakonitega dedovanja. Do takšnih zaključkov namreč tudi pritožniki pridejo šele s kombinacijo in interpretacijo različnih pogodbenih določb, pri čemer ne pojasnijo, zakaj navedena dejstva niso bila tako jasno kot v pritožbi izpostavljena že v dednem dogovoru. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na drugi odstavek IX. člena dogovora, saj je prvi tožnik izpovedal, da je bila ta določba vključena, ker slovenski dediči niso poznali razmer v češki veji dedičev in obratno. Ker je tudi določilo drugega odstavka VI. člena pogodbe vsebinsko enako, češki dediči iz teh določb niso mogli razumeti, da z njima odstopajo svoj dedni delež slovenskim dedičem. To velja toliko bolj, ker v nobeni od njiju ni izrecno določeno, da obstaja možnost, da od dedovanja odpade cela veja dedičev.

40. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki omogočajo pravni sklep, da sta prvi tožnik in pok. J. V. voljno in zavestno izkoristila nevednost in neizkušenost tožencev. Prvi tožnik in pok. J. V. sta že pred vzpostavitvijo stika s toženci ravnala v smeri njihove izključitve iz dedovanja po pok. V. N. Vedela sta, da obstaja možnost (velika verjetnost), da ne bosta dedovala.⁸ Vedela sta, da češki dediči ne govorijo slovenskega jezika in ne poznajo slovenskega prava, hkrati pa sta lahko računala, da se bodo povsem zanesli na besede prvega tožnika kot sorodnika, ki jih je seznanil z obstojem premoženja, za katerega sami niso vedeli. Vedela sta, da jima toženci zaupajo, prav tako sta morala vedeti, da se ne zavedajo možnosti, da sklenjena pogodba ne predstavlja razdelitve premoženja med dediče, temveč odstop dednega deleža slovenskim dedičem. Kljub vsemu navedenemu jih nista opozorila na (vsaj) negotov izid zapuščinskega postopka, temveč sta skupaj s pooblaščenci zavestno ustvarjala vtis, da češki dediči s sklenitvijo sporazuma pridobivajo. Nobenega dvoma zato ni, da sta prvi tožnik in pok. J. V. namenoma izkoristila nevednost in neizkušenost tožencev.

41. Ugotovljena dejstva presegajo dejanski stan prevare in opravičujejo ugotovitev, da sta prvi tožnik in pok. J. V. zavestno izkoristila neizkušenost in neznanje čeških dedičev, da sta dosegla sklenitev sporazuma, s katerim sta si v njihovo škodo pridobila nesorazmerno korist. S tem so izpolnjeni vsi elementi oderuške pogodbe.

42. Na navedeno presojo ne vpliva dejstvo, da so prvi do šesti toženec dediči postali nepričakovano, morda celo po naključju. Ključno je, da so imeli skladno z veljavnimi predpisi položaj dedičev denacionaliziranega premoženja pok. V. N., medtem ko tožniki oziroma njihovi pravni predniki tega položaja niso imeli.

43. Neutemeljene so navedbe, da bi zavzeto stališče lahko pripeljalo do tega, da bi bil subjektivni element oderuštva na strani oškodovanih podan pri vseh osebah, ki niso pravniki. Sodišče namreč odločitve o izpolnitvi tega elementa ni oprlo (zgolj) na nepoznavanje slovenskega prava, temveč je kot eno izmed okoliščin upoštevalo, da je bila njihova možnost, da se seznanijo z njegovo vsebino, zelo omejena, če ne neobstoječa. Glede na to in vsa ostala izpostavljena dejstva tožencem tudi ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, še manj zlorabe pravic.⁹

44. Zgolj podredno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dedni dogovor ničen, tudi če bi sledilo tožnikom, da sta bila prvi tožnik in pok. J. N. prepričana, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje pok. V. N. Pravno sklepanje bi bilo v tem primeru sledeče.

45. V skladu s prvim odstavkom 1058. člena OZ je poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. To velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva (drugi odstavek 1058. člena OZ).

46. Tožniki trdijo, da sta bila prvi tožnik in pok. J. V. zmotno prepričana, da bo po pok. V. N. prišlo do zakonitega dedovanja, v skladu s katerim bodo dedovali tako slovenski dediči kot češki dediči. Prvi do šesti toženec so dogovor prav tako sklenili misleč, da bodo dedovali slovenski in češki dediči. Nobena od strank ni navajala, da je bil namen pogodbenih strank, da češki dediči slovenskim dedičem odstopijo svoj dedni delež,¹⁰ temveč iz njihovih navedb izhaja, da so dedni dogovor sklenile v prepričanju, da urejajo sporno razmerje med dediči glede delitve zapuščine po pok. V. N. Takšen dogovor ima značaj poravnave (prvi odstavek V. člena dednega dogovora).¹¹ Kasneje se je izkazalo, da medsebojnega razmerja, ki so ga pogodbene stranke urejale, ni bilo, brez tega razmerja pa tudi ne bi bilo spora oziroma negotovosti, ki so ju s sklenitvijo dogovora odpravljale. Ker je dedni dogovor tako temeljil na napačni predstavi (zmoti) obeh strank, da med njima obstaja sporno oziroma negotovo razmerje sodedičev, je na podlagi 1058. člena OZ ničen.¹²

47. Ker je dedni dogovor, na podlagi katerega tožniki utemeljujejo tožbeni zahtevek, ničen, tožniki pa tudi niso dediči pok. V. N., da bi imeli pravico zahtevati pripadajoči jim del zapuščine na podlagi 141. člena ZD, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, tako v razmerju do prvega do šestega toženca, kot tudi v razmerju do sedmega toženca. Pritožbenemu sodišču se zato do pritožbenih navedb o pasivni legitimaciji sedmega toženca, solidarni odgovornosti tožencev in višini zahtevka ni treba opredeljevati.

48. Iz vseh zgornjih razlogov izhaja neutemeljenost pritožbenih očitkov o prejudiciranju, arbitrarnem odločanju in neenakopravnem obravnavanju strank ter prezrtju relevantnih navedb tožnikov. Posledično je neutemeljen očitek o kršitvi pravice tožnikov do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Ker tožniki svoj zahtevek utemeljujejo na podlagi nične pogodbe, z njegovo zavrnitvijo tudi ni moglo priti do kršitve ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave in 1. člen prvega Protokola k EKČP).

49. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

50. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniki namreč s pritožbo niso uspeli, medtem ko navedbe v odgovorih na pritožbo niso bile takšne, da bi lahko prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Iz stališč pravne teorije celo izhaja, da je dilema med besediloma prvega odstavka 78. člena ZDen in 20. člena ZDen-B relevantna samo v primeru, če bi oporočni dedič denacionaliziranega premoženja umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, saj se krog dedičev spremeni le v tem primeru. V tem primeru namreč po noveli ne bi dedovali zakoniti dediči oporočnega dediča (niti če bi bili njegovi potomci, ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice), ampak dediči denacionalizacijskega upravičenca (primerjaj K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, Ljubljana 2002, str. 157).
² Primerjaj K. Zupančič, Predpisi o dedovanju z uvodnimi pojasnila Karla Zupančiča, Ljubljana 1997, str. 177.
³ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takih odločb še več: npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3011/2009 z dne 18. 11. 2009, I Cp 6383/2006 z dne 22. 11. 2006, II Cp 616/2004 z dne 6. 4. 2005, II Cp 78/2002 z dne 30. 1. 2002, I Cp 231/2001 z dne 14. 3. 2001 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 318/2002 z dne 3. 7. 2003.
⁴ V postopku pred sodiščem prve stopnje so se sklicevali na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 16/2000 z dne 1. 3. 2000, II Cp 825/1996 z dne 18. 9. 1996, I Cp 1118/1996 z dne 4. 12. 1996 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/1996 z dne 18. 9. 1997, ki so bili izdani pred Ustavno odločbo U-I-138/99; sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1073/2011 z dne 30. 3. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 474/2009 z dne 9. 2. 2012, ki sta bila izdana po sklenitvi dednega dogovora in urejata drugačno dejansko stanje ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2049/2000 z dne 27. 6. 2000, ki je bila sprejeta v času veljavnosti 20. člena ZDen-B, pa tudi sicer je bila sprejeta neposredno po sprejetju Ustavne odločbe, ki jo je kasnejša praksa dosledno spoštovala.
⁵ Bil je bivši državni sekretar na Ministrstvu za .... (v obdobju med letoma 1996 do 2001), eden od strokovnih oblikovalcev in vodja skupine, ki je pripravljala ..., predsednik Združenja ..., hkrati pa je sodeloval v ...
⁶ Prva toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je tožnik predstavil kot zakoniti dedič, da je komunicirala s prvim tožnikom, M. M. in P. P., da se je zanesla na informacije prvega tožnika, da ji je prvi tožnik dajal lažne informacije, da je njena odvetnica postavljala vprašanja, vendar je dobila napačne odgovore, da ji je bilo slovensko pravo nepoznano, da ni mogla preveriti resničnosti trditev o obstoju bremen.
⁷ Neutemeljena je pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik češkim dedičem zatrjeval, da bodo slovenski dediči dedovali, saj takšna ugotovitev temelji na izpovedi prvega tožnika, da nihče od njih ni računal, da slovenska stran ne bo dedovala in te možnosti tudi niso predstavili češkim dedičem.
⁸ Po prepričanju pritožbenega sodišča sta celo vedela, da ne bosta.
⁹ Pri čemer, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, na to ne vpliva kasnejši sporazum s sedmim tožencem glede stroškov vodenja denacionalizacijskega postopka.
¹⁰ Res je bilo v pogodbi določeno, da v primeru, če kateri od dedičev ne deduje, dedni dogovor velja kot dogovor o odstopu dednega deleža, vendar iz zgornje obrazložitve izhaja, da pogodbene stranke s tem niso imele v mislih možnosti, da od dedovanja odpade celotna veja dedičev, temveč možnost, da kateri od dedičev znotraj veje slovenskih oziroma čeških dedičev ne bi dedoval.
¹¹ V skladu s prvim odstavkom 1050. člena OZ osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.
¹² Primerjaj B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str. 1119, 1120.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2175/2009
• VSK sodba I Cp 908/2006
• VSM sodba I Cp 1086/2007