VSL Sklep II Cp 165/2018

Jedro

Materialno sosporništvo je sicer lahko glede na učinke navadno ali enotno, vendar za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni sosporniki (196. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Zadošča že, da gre za navadne materialne sospornike.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne ugovor krajevne nepristojnosti drugega toženca in tretje toženke.

II. Drugi toženec in tretja toženka sta dolžna tožnikoma solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 441,39 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdna zadeva, ki se vodi pod opr. št. P 589/2017-III razdruži tako, da se bo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko še naprej obravnaval pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (pod opr. št. P 589/2017-III), tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko pa bo vpisan kot nova tožba, ki se odstopi v obravnavanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor krajevne nepristojnosti druga toženca in tretje toženke ter odloči, da je za odločanje o primarnem in podrejenem zahtevku proti vsem tožencem krajevno pristojno Okrožno sodišču v Ljubljani, podrejeno naj sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj drugemu tožencu in tretji toženki naloži, da tožnikoma solidarno povrneta vse stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presoja sodišča, da so toženci po primarnem tožbenem zahtevku navadni sosporniki, je pravilna. Vendar to ni razlog za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče. Zmotno je namreč stališče sodišča, da je mogoče 49. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabiti samo v primeru enotnega sosporništva. Po tej določbi ZPP v zvezi z 191. členom ZPP je bistveno vprašanje, ali so toženci materialni ali formalni sosporniki in ne ali so enotni ali navadni sosporniki. Materialno sosporništvo je urejeno v prvi točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Stališče pravne teorije je, da so solidarni dolžniki kot glavni dolžniki sosporniki, ker so udeleženci specifičnega civilnopravnega razmerja, iz katerega izhajajo upravičenja in obveznosti, o katerih teče spor. Toženci so solidarni dolžniki na podlagi prvega odstavka in tretjega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnika sta že v tožbi trdila, da so toženci skupaj povzročili škodo. Imeli so ključno vlogo pri prodaji nepremičnine, tožnika pa nimata vpogleda v notranje razmerje med njimi. Že iz gramatikalne razlage 49. člena ZPP izhaja, da je ključno, kaj je tožeča stranka navedla v tožbi. Vsako drugačno odločanje bi pomenilo prejudiciranje pred izvedbo dokaznega postopka. Sodišče je sledilo trditvam, da so toženci solidarni dolžniki, ki so sicer navadni sosporniki, vendar pa to ni razlog za nepristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je zmotno štelo, da krajevna pristojnost po 47. členu ZPP prevlada nad krajevno pristojnostjo po 48. členu ZPP. Atraktivno moč imajo namreč vse pristojnosti. Krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani temelji za prvo toženko na določbi 48. člena ZPP in na pogodbeno dogovorjeni pristojnosti. Tožnika sta imela pravico, da izbereta, pri katerem od krajevno pristojnih sodišč za sospornike bosta vložila tožbo. Ker ni podana nobena izključna pristojnost, sta jo utemeljeno vložila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Odločitev glede primarnega zahtevka je zato napačna. Napačna je tudi odločitev sodišča, da je za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku pristojno Okrožno sodišče v Kranju. Podani so namreč vsi pogoji iz tretjega odstavka 182. člena ZPP za uveljavljanje primarnega in podrednega zahtevka v isti tožbi. Izpodbijani sklep v tem delu tudi nima razlogov. Okrožno sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku, saj za odločanje o primarnem in podrejenem zahtevku stvarno pristojno isto sodišče, za oba zahtevka je predpisana ista vrsta postopka, podana pa ni nobena izključna pristojnost. Zahtevka sta v medsebojni zvezi, uveljavljata se proti istima tožencema (prodajalcema), nanašata se na isti historični dogodek in dejansko stanje ter za oba zahtevka so predlagani isti dokazi. Zaradi atrakcije pristojnosti je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi za odločanje o podrednem zahtevku. Če bi izpodbijani sklep ostal v veljavi, bi prišlo tudi do nelogičnih in nesmiselnih posledic oziroma negativnih učinkov, ki se jim je želel zakonodajalec izogniti z uvedbo institutov sosporništva in eventualne kumulacije zahtevkov. Priglašata pritožbene stroške.

3. Drugi toženec in tretja toženka sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnikoma.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru krajevne nepristojnosti drugega toženca in tretje toženke z obrazložitvijo, da so toženci navadni sosporniki, saj je glede na podlago tožbenih zahtevkov mogoče za prvo toženko na eni strani in za drugega toženca in tretjo toženko na drugi strani izdati različno sodbo. Ocenilo je, da zaradi navedenega ni mogoče uporabiti določbe 49. člena ZPP glede pristojnosti tega sodišča (Okrožnega sodišča v Ljubljani), ki je pristojno za prvo toženko, ne pa tudi za drugega toženca in tretjo toženko, za vse tri tožence.

6. Tožnika utemeljeno izpodbijata povzeto stališče sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da je mogoče uporabiti določbo 49. člena ZPP zgolj v primeru enotnega sosporništva. V skladu z navedenim členom ZPP je, če je z isto tožbo toženih več oseb (1. točka prvega odstavka 191. člena), pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev; če so med njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je pristojno za kakšnega glavnega zavezanca. V 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP je urejeno materialno sosporništvo, ki je podano, če so tožniki oziroma toženci glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ali če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Glede na povzete določbe ZPP posebna krajevna pristojnost po 49. členu ZPP velja, kadar so toženci materialni sosporniki. Materialno sosporništvo je sicer lahko glede na učinke navadno ali enotno, vendar za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni sosporniki (196. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Zadošča že, da gre za navadne materialne sospornike.

7. V obravnavnem primeru tožnika uveljavljata primarni tožbeni zahtevek zoper vse tri tožence, za katere ni krajevno pristojno isto sodišče, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob dejstvu, da je tožba vložena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je krajevno pristojno za prvo toženko (48. člen ZPP) in ne tudi za drugega toženca in tretjo toženko,¹ je glede na zgoraj povzete določbe ZPP za odgovor na vprašanje, ali je zaradi atrakcije pristojnosti podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišče v Ljubljani tudi za drugega toženca in tretjo toženko, bistveno, ali so toženci materialni sosporniki.

8. Tožnika s tožbo primarno uveljavljata odškodninski zahtevek. Od tožencev zahtevata solidarno plačilo zneska 93.046,08 EUR. Po trditvah tožbe, ki so povzete v izpodbijanem sklepu, je odškodninska odgovornost prve toženke podana zaradi kršitve Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr), ker tožnika kot kupca ni opozorila na pravno napako objekta - črno gradnjo (predmeta prodajne pogodbe z dne 17. 3. 2016 ) in ni ravnalna kot dober strokovnjak. Plačilo odškodnine od drugega toženca in tretje toženke pa tožnika zahtevata zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz prodajne pogodbe z dne 17. 3. 2016, sklenjene med tožnikoma kot kupcema ter drugim tožencem in tretjo toženko kot prodajalcema, ker sta tožnikoma zvijačno zamolčala, da je predmet pogodbe obremenjen s pravno napako (črna gradnja), zato ga tožnikoma ni mogoče izročiti prostega vseh bremen. Zaradi navedenih ravnanj oziroma opustitev tožencev je tožnikoma po njunih trditvah nastala navadna škoda v višini 93.046,08 EUR - gre za zmanjšanje njunega premoženja zaradi stroškov legalizacije objekta in zaradi zmanjšanja vrednosti objekta. Ker so jima toženci škodo povzročili skupaj oziroma so vsi prispevali k nastanku škode (drugi toženec in tretja toženka sta k škodi prispevala z zamolčanjem pravne napake, prva toženka pa s tem, da te napake ni odkrila in nanjo opozorila tožnika), so jima solidarno odgovorni za nastalo škodo (tretji odstavek 186. člena OZ).

9. Pravilno je pritožbeno stališče tožnikov, da so toženci glede na trditve tožbe solidarni dolžniki na podlagi tretjega odstavka 186. člena OZ. Za solidarno odgovornost v skladu z navedeno določbo OZ zadošča, da več oseb neodvisno druga od druge povzroči škodo in da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi, kar so tožniki smiselno zatrjevali. Pri tem ni nujno, da so pravne podlage odškodninske odgovornosti povzročiteljev škode iste, kot zmotno navajata drugi toženec in tretja toženka v odgovoru na pritožbo.

10. V tej fazi postopka, v kateri se relevantne (zlasti) tožbene navedbe, je glede na navedeno treba šteti, da so toženci solidarni dolžniki in s tem tudi materialni sosporniki. Za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku zoper vse tri tožence je zato zaradi atrakcije pristojnosti (49. člen ZPP) krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je krajevno pristojno za prvo toženko. Okoliščina, da sta se drugi toženec in tretja toženka s tožnikoma v prodajni pogodbi z dne 17. 3. 2016 dogovorila, da je za vse morebitne spore v zvezi s to pogodbo pristojno sodišče po legi nepremičnine, torej Okrožno sodišče v Kranju (tretji odstavek 69. člena ZPP), kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izključuje uporabe 49. člena ZPP. Iz ZPP namreč ne izhaja, da uporaba določila o izbirni krajevni pristojnosti iz 49. člena ZPP ne pride v poštev v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti, ki ga sklenejo tožeča stranka in eden ali več (ne pa vsi) toženci. V konkretnem primeru tudi ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katerega bi veljala izključna krajevna pristojnost po 57. členu ZPP.

11. Tožnika uveljavljata zoper drugega toženca in tretjo toženko tudi podrejeni tožbeni zahtevek za znižanje kupnine po prodajni pogodbi z dne 17. 3. 2016 za znesek 93.046,08 EUR in za plačilo tega zneska. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da za obravnavanje primarnega tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko ni krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, temveč Okrožno v Kranju, štelo, da tudi za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku ni pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedeno je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa moč razbrati, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Je pa takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča glede krajevne pristojnosti za podrejeni zahtevek napačno, ob dejstvu, da je napačno ocenilo, da ni krajevno pristojno za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku zoper drugega toženca in tretjo toženko. Ker je za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku (tudi) zoper drugega in tretjega toženca krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, je treba presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za eventualno kumulacijo oziroma uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 182. člena ZPP. Če so, je namreč zaradi atrakcije pristojnosti podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka.²

12. V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP je mogoče uveljavljati eventualni zahtevek, če obstoji medsebojna zveza med zahtevki ter če je predpisana ista vrsta postopka in ista stvarna pristojnost. Ti pogoji so v konkretnem primeru, kot pravilno opozarja pritožba, izpolnjeni. Za oba zahtevka je pristojno okrožno sodišče in o obeh je treba odločati v rednem pravdnem postopku. Oba zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko sta v medsebojni zvezi, saj temeljita ni istem historičnem dogodku oziroma dejanskem stanju - oba se (glede na trditve tožbe) nanašata na prodajno pogodbo z dne 17. 3. 2016, katere predmet je nepremičnina, na kateri stoji objekt, ki je črna gradnja, in s tem povezano odgovornostjo za pravne napake. Primarni tožbeni zahtevek je sicer uveljavljan zoper tri tožence, podrejeni tožbeni zahtevek pa (le) zoper dva, vendar pa je treba ob dejstvu, da je podrejeni tožbeni zahtevek uperjen zoper osebi, ki sta zajeti že s primarnim tožbenim zahtevkom, in ne zoper nekoga tretjega, kljub temu šteti, da gre za isto toženo stranko v smislu 182. člena ZPP in s tem za eventualno objektivno kumulacijo in ne morebiti za eventualno sosporništvo v smislu 192. člena ZPP.

13. Ker je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku, je glede na pojasnjeno zaradi atrakcije pristojnosti podana tudi njegova krajevna pristojnost za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor krajevne nepristojnosti drugega toženca in tretje toženke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in šestim odstavkom 163. člena ZPP sta tožnika, ki sta s pritožbo uspela, upravičena do plačila pritožbenih stroškov, drugi toženec in tretja toženka pa sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnikoma ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) priznalo: 715 odvetniških točk za sestavo pritožbe - tar. št. 21 (2) in tretji odstavek 7. člena OT, 2 % materialnih stroškov, oboje povišano za 22 % DDV, ter 33,00 EUR za sodno takso za pritožbo, kar skupaj znaša 441,39 EUR. Drugi toženec in tretja toženka morata tožnikoma stroškovno obveznost solidarno izpolniti v petnajstdnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

-------------------------------
¹ Zanju je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kranju.
² Za dopustnost kumulacije (tudi eventualne) zahtevkov ni pogoj enotnost krajevne pristojnosti, saj pride do atrakcije pristojnosti - primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 168.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 615/2010
• VSC Sklep R 15/2021
• VSL sklep II Cp 3195/2013