VSL Sklep IV Cp 1111/2018

Jedro

Starša kot primarna varuha otrokovih koristi morata najti načine, s katerimi bosta čim bolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti. Pri tem pomembno vlogo igra načelo kontinuitete. Vendar ne gre zgolj za kontinuiteto okolja, v katerem je živela družina pred njenim razpadom, ampak predvsem za kontinuiteto vzgoje in varstva ter navezanosti in pripadnosti otroka enemu ali drugemu staršu.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke zoper popravni sklep P 1992/2017-IV-37 z dne 28. 2. 2018 in popravni sklep P 1992/2017-IV-45 z dne 20. 3. 2018 se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep P 1992/2017-IV-35 z dne 20. 2. 2018 in sklep P 1992/2017-II-46 z dne 20. 3. 2018 se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep P 1992/2017-IV-35 z dne 20. 2. 2018 v odločitvi o stikih (tč. 4 sklepa) spremeni tako, da od 1. julija 2018 dalje stiki med tožencem in otrokoma potekajo vsako prvo, drugo in tretjo soboto od 10.00 ure zjutraj, ko ju tožnica pripelje pred ... v ..., kjer ju prevzame toženec, do nedelje do 18.00 ure, ko ju toženec pripelje nazaj na isti kraj, kjer ju prevzame tožnica.

IV. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in mladoletna otroka pravdnih strank A., roj. ..., in B., roj. ..., začasno zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, sklenilo, da se nadomesti toženčevo soglasje za izpis deklic iz vrtca v Z in njun vpis v vrtec ... ter soglasje za prenos zdravstvenega kartona za obe deklici iz Zdravstvenega doma X v katerega od zdravstvenih domov v Y. Hkrati je določilo stike obeh deklic s tožencem, in sicer vsako soboto od 10.00 ure zjutraj do nedelje do 18.00 ure popoldne. Za primer kršitve obveznosti v zvezi s stiki je sodišče določilo denarno kazen v znesku 300,00 EUR. Začasno je določilo tudi preživnino, in sicer za A. 200,00 EUR mesečno, in za B. 150,00 EUR mesečno, ki jo mora toženec plačevati od 1. 3. 2018 dalje. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, da se mladoletni deklici zaupata v vzgojo in varstvo njemu ter da se tožnici določijo stiki z deklicama ter naloži plačilo preživnine.

Tožnica je v pritožbenem roku vložila vlogo, ki jo je naslovila predlog za izdajo popravnega sklepa o začasni odredbi podredno pa ugovor zoper začasno odredbo. Navedla je, da odločitev o stikih odstopa od ustaljene sodne prakse. S določitvijo stikov deklic s tožencem ji je odvzeta možnost, da z otrokoma kvalitetno preživi prosti čas med vikendi, ko hčerki nista v vrtcu in ona v službi. Predlagala je, da se začasna odredba v odločitvi o stikih popravi tako, da se stiki deklic s tožencem določijo vsak drugi vikend in ne vsak vikend, podredno pa, da naj sodišče njen predlog obravnava kot ugovor zoper navedeno odločitev. Prvostopenjsko sodišče je s popravnim sklepom P 1292/2017-IV-37 z dne 28.2.2018 sledilo tožničinemu predlogu za izdajo popravnega sklepa. S popravnim sklepom P 1992/2017-II-45 z dne 20.3.2018 je prvostopenjsko sodišče določilo začetek stika na soboto 10. 3., 17. 3. in 24. 3. 2018.

2. Toženec je zoper izdano začasno odredbo vložil pravočasen ugovor in hkrati pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbi je vložil tudi zoper oba popravna sklepa iz razloga bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče v nasprotju z 328. členom ZPP s popravnim sklepom vsebinsko spreminjalo svojo odločbo. Sodišče prve stopnje je samo s popravnim sklepom nedopustno zožilo stike na vsak drugi vikend namesto prvotno vsak vikend. Predlagal je razveljavitev izpodbijanih sklepov. V pritožbi zoper popravni sklep z dne 20. 3. 2018 je še predlagal, da naj se stiki določijo tako, da potekajo vsako soboto od 10.00 ure zjutraj do nedelje do 18.00 ure popoldne.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1992/2017-IV-46 zavrnilo toženčev ugovor zoper izdano začasno odredbo.

4. Toženec je tudi zoper to odločitev vložilo pravočasno pritožbo. Tako v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe kot pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega ugovora uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Kakršnakoli ogroženost otrok ni izkazana. Izdaja začasne odredbe v družinskih sporih je namreč omejena le na nujne (izjemne) primere. Razlogi, ki jih sodišče izpostavlja, in sicer da otroka od avgusta 2017 bivata z mamo pri njenih starših, da starejša hči tam obiskuje vrtec, mlajšo pa varujejo starši ter sklicevanje na mnenje CSD Z in stališče sodišča, da je za otroka boje, da počakata v okolju, ki sta se ga navadila, ne predstavljajo izpolnitve pogojev, ki bi narekovali izdajo začasne odredbe glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo tožeči stranki. V ugotovljenem dejanskem stanju ni podana nujnost in ogroženost otrok. Sodišče je tako za izdajo začasne odredbe prejudiciralo spor in tožnico neupravičeno postavilo v ugodnejši položaj. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up 410/01, ki je izpostavilo, da imajo regulacijske začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev. Navaja, da je tožnica otroka odpeljala iz domačega in urejenega okolja v stanovanje veliko zgolj 44,1 m2 kjer živi pet oseb, kar ni primerno za zdrav psihofizični razvoj mld. otrok. Iz SMS sporočil tožnice izhaja, da so razmere v novem okolju nevzdržne. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo navedbe toženca, da je tožnica zanemarjena, nestabilna in agresivna, kar izhaja iz predloženih fotografij in SMS sporočil. Sodišče dejanskega stanja, na katerega je ves čas opozarjal toženec, sploh ni ugotavljalo. O ugovoru je sodišče odločilo površno in ga sploh ni obravnavalo, s čimer mu je odvzelo možnost učinkovitega pravnega sredstva ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nadomestitev soglasja za vrtec in zdravstveni karton sodišče izpeljuje zgolj iz dejstva, da otroka od avgusta živita v L. Pri tem pa pusti povsem ob strani dejstvo, da je tožnica otroka odpeljala samovoljno iz domačega kraja, kjer sta imela otroka urejene in stabilne bivanjske razmere. Ni jasno stališče sodišča, da sta otroka na trenutno okolje navajena in da je zanju bolje, da v novem okolju počakata konec postopka. Tožnica s svojim ravnanjem posega v roditeljsko pravico toženca in ne zasleduje največjih koristi otrok. Sodišču pa se takšno njeno ravnanje ne zdi sporno. S tem ko je sodišče pritrdilo tožničini samovolji je ravnalo v nasprotju z materialno določbo prvega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Njeno ravnanje pa je bilo tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 113. člena ZZZDR. Sodišče samo v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je v zvezi s stiki problematična tožnica. Iz odločitve o preživnini ni razvidno, ali je sodišče sploh upoštevalo toženčeve ugovorne navedbe. Iz razlogov ni razvidno, zakaj je sodišče določilo začasno preživnino v skupnem znesku 350,00 EUR. Ni res, da tožnica zasluži manj kot toženec. Toženec ne prejema plače v višini 1.200,00 EUR, ampak v višini 800,00 EUR. V sklepu o ugovoru sodišče zgolj skopo povzema tisto, kar je navedlo že v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe. Pri tem pa se sklicuje na odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta dokazni standard pa v ugovornem postopku ne velja.

5. Tožeča stranka je na pritožbe tožene stranke odgovorila in predlagala njihovo zavrnitev ter potrditev izpodbijanih sklepov.

6. Pritožbi toženca zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe in zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdano začasno odredbo nista utemeljeni. Pritožbi toženca zoper popravna sklepa pa sta utemeljeni. Pritožba tožnice je delno utemeljena.

7. Po določilu 113. člena ZZZDR izvršujeta starša roditeljsko pravico sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Tudi, ko se starša odločita, da ne bosta več živela skupaj, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno in v skladu z otrokovo koristjo. Tako se morata po razpadu njune življenjske skupnosti najprej sporazumeti o vzgoji in varstvu skupnih otrok (prvi odstavek 105. člena ZZZDR). Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, če pa se ne sporazumeta niti ob pomoči centra za socialno delo, odloči o tem sodišče (tretji odstavek 105. člena ZZZDR), ki pri svoji odločitvi kot edini kriterij upošteva največjo korist otroka. Ker so starševske pravice in dolžnosti, ki sestavljajo roditeljsko pravico dane staršem v korist otroka¹, se predpostavlja, da so jih starši pripravljeni in sposobni uresničevati v ta namen. Tako morata starša kot primarna varuha otrokovih koristi najti načine, s katerimi bosta čim bolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti. Pri tem pomembno vlogo igra načelo kontinuitete, ki ga pravilno poudarja toženec. Vendar ne gre zgolj za kontinuiteto okolja, v katerem je živela družina pred njenim razpadom, ampak predvsem za kontinuiteto vzgoje in varstva ter navezanost in pripadnosti otroka enemu ali drugemu staršu.

8. Ko torej med staršema ni sporazuma o vzgoji in varstvu, bo moralo sodišče pri odločanju, komu otroka zaupati v vzgojo in varstvo, ugotoviti, pri katerem od staršev bo imel otrok največ podpore pri graditvi svoje osebnosti. Če pa se v začetem sodnem postopku izkaže, da je položaj otroka ogrožen in je nujno, da se vprašanje vzgoje in varstva otroka oziroma druga vprašanja izvrševanja roditeljske pravice otroka uredijo še pred končno odločitvijo sodišča s sodbo, bo sodišče to storilo z izdajo začasne odredbe. Bistvo (regulacijske) začasne odredbe v družinskem postopku je torej v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako akutno ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Tudi v obravnavani zadevi se je bilo zato treba najprej vprašati, ali obstajajo posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je treba zaradi varstva koristi otrok urediti vprašanja izvrševanja roditeljske pravice že z začasno odredbo še pred pravnomočnim zaključkom pravde.

9. V zvezi z navedenim vprašanjem iz izpodbijane odločitve izhajajo naslednje pravnorelevantne okoliščine:

- da se je tožnica 29. 8. 2017 z deklicama, ki sta bila v času izselitve stari deset mesecev (B.) oziroma dve leti in devet mesecev (A.) preselila iz Z v Y v stanovanje svojih staršev,

- da iz poročila CSD X, po opravljenem obisku na domu tožničinih staršev, izhaja, da je stanovanje urejeno, da ima tožnica z otrokoma v njem svojo sobo, da poleg njih v stanovanju živita (le) še tožničina starša, da sta otroka vesela in razigrana ter živita v ustreznih pogojih in ob primerni negi in skrbi,

- da tožnica deklic ne more vpisati v vrtec (...), ker ji to preprečuje toženec s tem, da že od tožničinega odhoda iz Z za obe deklici plačuje vrtec v omenjenem kraju,

- da je bila tožnica zato primorana vpisati starejšo deklico v zasebni vrtec, za katerega plačuje 598,00 EUR, mlajša hčerka pa zato ostaja doma v varstvu starih staršev,

- mati zasluži okoli 700 EUR na mesec,

- da imata deklici izbranega zdravnika še vedno v ZD X,

- da toženec ne dovoli, da bi tožnica njuna zdravstvena kartona prenesla v Y in da mora zato kljub temu, da nima ustreznega prevoza, na občasne preglede hoditi v X,

- da toženec od odselitve tožnice in deklic za njuno preživljanje ne prispeva nikakršnih denarnih sredstev,

- da se stiki toženca z deklicama ne izvajajo.

10. Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se pravdni stranki po razpadu njune življenjske skupnosti nista zmogli sporazumeti o nobenem od vprašanj izvrševanja roditeljske pravice, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok in ki bi bili v skladu z njuno koristjo. Pri tem jima ni uspel pomagati niti center za socialno delo. Tožnica je res samovoljno z deklicama zapustila skupno domovanje družine, vendar pa pritožbeno kritiko takšnega njenega postopanja relativizira okoliščina, da je bila hčerka B. takrat stara 10 mesecev, A. pa dve leti in devet mesecev. Vsaj mlajša od obeh deklic je bila glede na vedenje o razvoju otrokove osebnosti takrat v simbiotični razvojni fazi, ko je otrokovo mentalno življenje vezano na življenje v paru z materjo². Če je tako, je poenostavljen toženčev zaključek, da tožnica ni ravnala v korist otrok s tem, da ju je ob svoji izselitvi iz skupnega doma zaradi nezmožnosti skupnega življenja z njim vzela s seboj oziroma ju ni prepustila tožencu. Ne glede na navedeno pa je realnost taka, da sta obe deklici že šest mesecev pred izpodbijano odločitvijo živeli skupaj z materjo v njenem novem domovanju in da sta, kot izhaja tudi iz ugotovitev Centra za socialno delo X, novo okolje ugodno sprejeli.

11. Ob ugotovitvi, da se starša mladoletnih deklic ne zmoreta sporazumeti o nobenem od vprašanj, ki sestavljajo vsebino roditeljske pravice, je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je nujno, da se vzpostavi nekakšen začasni modus vivendi, katerega naloga je začasno vzpostaviti takšno razmerje med pravdnima strankama v razmerju do otrok, ki bo sposobno funkcionirati do končne odločitve. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano odločitvijo zgolj vzpostavilo tista pravila v navedenem razmerju, ki bi ga mogla in morali vzpostaviti obe pravdni stranki, če bi zmogli preseči svoj nerazčiščen partnerski odnos in če bi zmogli ravnati kot razumna in odgovorna starša. Glede na navedeno je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je z izdajo začasne odredbe zlorabilo ta institut in prejudiciralo spor.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ne bi bilo prav, da se deklici do dokončne odločitve v tem sporu prestavljata iz okolja, v katerem se nahajata že več kot šest mesecev, na katerega sta se navadili in je zanju primerno. Pravilno je tudi presodilo, da toženec ni izkazal za verjetno, da je tožnica osebnostno neprimerna za vzgojo in varstvo otrok. Hkrati je pravilno presodilo, da je smotrno in v korist deklic, da v istem okolju obiskujeta vrtec in da sta v istem okolju deležni zdravstvenih storitev. Pravilna je zato izpodbijana odločitev, da se z izdano začasno odredbo nadomesti toženčevo soglasje za izpis deklic iz vrtca v Z in za prenos zdravstvenega kartona iz Zdravstvenega doma X v Zdravstveni dom v Y.

13. Ker toženec od odselitve tožnice in otrok za preživljanje mladoletnih deklic ni prispeval ničesar, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo preživnine, saj bi bilo sicer njuno preživljanje ogroženo. Glede na to, da tožnica skoraj svoj celotni mesečni dohodek (700 EUR) prispeva za plačilo zasebnega vrtca za A. (v javnega je zaradi nesoglasja toženca ne more vpisati), da ji morajo pri preživljanju obeh deklic pomagati njeni starši in ob okoliščini, da toženec mesečno prejme okoli 1.200,00 EUR³, določena zneska preživnine v višini 200 EUR za A. in 150 EUR za B., nista tolikšna, da jih toženec ne bi zmogel in bosta tudi glede na verjetne tožničine trditve o preživninskih stroških za oba otroka zagotavljala njuno nujno preživljanje.

14. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo zahtevane pogoje za izdajo začasne odredbe in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. To velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje o toženčevem ugovoru zoper izdano začasno odredbo, v kateri se je opredelilo do bistvenih toženčevih ugovornih navedb. Pri tem je pravilno poudarilo začasnost odločitve sprejete ob uporabi dokaznega standarda verjetnosti. Ta se med posameznimi fazami postopka zavarovanja z začasno odredbo ne spreminja.⁴

15. Glede na navedeno je bilo treba toženčevi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe in zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo zavrniti in izpodbijana sklepa potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16. Pritrditi pa je treba toženčevi pritožbeni kritiki, da je sodišče s popravnima sklepoma poseglo v vsebino svoje odločitve, s čimer je kršilo določbo 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP. S popravnim sklepom je mogoče odpraviti le pomote, ki se tičejo tehnike redakcije sodbe ne pa pomote, ki se nanašajo na napake pri oblikovanju volje sodišča oziroma na odločanje o utemeljenosti zahtevka oziroma predloga.⁵ Prvostopenjsko sodišče je s popravnima sklepoma dopolnjevalo svojo odločitev o načinu izvajanja stikov toženca z mladoletnica deklicama. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je popravna sklepa z dne 28. 2. 2018 in 20. 3. 2018 razveljavilo.

17. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe, toženčev predlog pa je v celoti zavrnilo. V odločitvi o stikih toženca toženca z mladoletnima hčerkama je te določilo drugače, kot je predlagala tožnica. Tožničino vlogo, s katero je predlagala izdajo popravnega sklepa, podredno pa je zoper njega ugovarjala, pri tem pa je zahtevala spremembo odločitve sodišča prve stopnje, je treba po vsebini šteti kot njeno pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato to njeno vlogo presojalo kot pritožbo.

18. Pritožbeno sodišče meni, da je njena pritožba delno utemeljena. Ker gre za začasno določitev stikov, je prav, da se do konca tega postopka vzpostavi med mld. hčerkama in tožencem čim večja možnost za ohranitev njihove čustvene povezanosti. Ker pravdni stranki ne izpostavljata posebej možnosti izvrševanja stikov med tednom in ker toženec ter tožnica in hčerki bivajo v različnih krajih, naj se stiki zagotovijo med vikendi. Po drugi strani pa mora imeti tudi tožnica možnost, da kakšnega od vikendov preživi s hčerkama, torej brez jutranjega hitenja in celodnevne razdvojenosti. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj stiki toženca z mladoletnima hčerkama potekajo na način, kot ga je določilo sodišče vsako prvo, drugo in tretjo soboto od 10.00 ure zjutraj do nedelje do 18.00 ure popoldne. V tem delu je bilo zato treba izpodbijano odločitev spremeniti (3. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Koncept otrokovih pravic temelji na kombinaciji pravic otrok in dolžnosti staršev. Te pravice in dolžnosti pa so medsebojno komplementarne, saj vsaka otrokova pravica predpostavlja tudi dolžnost staršev, da to pravico omogočijo.
² Primerjaj Peter Praper, Nekatere razvojne značilnosti oblikovanja otrokove osebnosti, Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 93.
³ Toženec je ob zaslišanju povedal, da je njegova mesečna plača znaša 800,00 EUR neto, poleg tega pa dobi še stimulacijo ter znesek za prehrano in prevoze, skupaj 1.200,00 EUR.
⁴ Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Zbirka scientia iustitia, str. 14. Avtorica razpravlja tudi z odločbo VSL IV Cp 3299/2012, ki jo v pritožbi omenja toženec.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 2/2011.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Cp 637/2023
• VSL Sklep IV Cp 1476/2018
• VSL Sklep IV Cp 26/2021