VSL Sodba II Cp 550/2018

Jedro

Pravnomočna zavrnitev nasprotne tožbe - toženčevega lastninskega zahtevka in zahtevka za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje – izključuje možnost ponovne obravnave istih razlogov v pravdnem postopku, začetem s tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da so trije toženci iz zemljišča parc. št. 294/2 k.o. ... dolžni odstraniti gradbeni objekt in nepremičnino izročiti drugo toženi stranki ter opustiti poseganje v to nepremičnino in v nepremičnini parc. št. 292/1 k.o. ... ter 288/63 k.o. ... (II. točka izreka). Tožencem je naložena nerazdelna obveznost izprazniti in prosto oseb ter stvari izročiti drugo tožeči strani nepremičnine parc. št. 294/2, 294/6, 294/7, 294/4, 294/3 in 292/1, vse k.o. ... (III. točka izreka). Tožencem je naložena nerazdelna obveznost opustitve posegov v nepremičnino parc. št. 288/63 k.o. ... (IV. točka izreka). Zoper vse tri tožence uperjen zahtevek za opustitev poseganja v nepremičnine parc. št. 294/2, 292/1, 294/4, 294/3, 294/6 in 294/7, vse k.o. ..., je zavrnjen (V. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.822,25 EUR (VI. točka izreka).

2. Pritožuje se drugi toženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tudi podredni zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev III., IV., V. in VI. točke sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša z zavrnitvijo primarnega zahtevka, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče. Zahtevek je neutemeljen, ker stanovanjske stavbe, ki so last tožencev, niso premičnine, katerih odstranitev bi tožeča stranka lahko zahtevala. Soglaša, da je predmet podrednega zahtevka lastninska tožba. Prepričan je, da bo z izrednimi pravnimi sredstvi dokazal, da je lastnik spornih nepremičnin. Vztraja, da je odločba o denacionalizaciji v delu, ki se nanaša na sporne nepremičnine, nična. Denacionalizacijska odločba se nanaša zgolj na parcele, ne pa na stavbe. Rimskokatoliški samostan.... lastninske pravice ni pridobil. Med strankama nesporno dejstvo je sodišče ugotovilo v nasprotju s soglasjem strank. Zato je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Primeri, na katere se sodišče sklicuje, so zgolj ena od situacij, ki jih ureja 271. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Odločba Ustavnega sodišča RS Up-457/09 je napačno tolmačena. Nosilno stališče odločbe je, da sodišče ni pristojno odločati o upravni zadevi in je potrebno najprej v upravnem postopku ugotoviti ničnost denacionalizacijske odločbe. Ne soglaša z odločitvijo, da nima priposestvovane služnosti hoje in vožnje, saj jo izvršuje že več kot 60 let. Z napačno odločitvijo so kršene temeljne človekove pravice, zagotovljene z ustavo. Pritožniku je brez pravne podlage odvzeta lastninska pravica. Ker prvo tožeča stranka ni uspela z zahtevkom, bi moralo biti odločeno, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

3. Drugo tožeča in tretje tožeča stranka sta na pritožbo odgovorili. Pojasnjujeta, da je revizija, ki je bila vložena v zadevi II P 1900/2013, že zavrnjena. Odločbo Vrhovnega sodišča RS prilagata. Pojasnjujeta, da je tudi predlog za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka že pravnomočno zavrnjen. Pojasnjujeta, da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 135/2015 z dne 16.6.2015 zavrnilo tožbo tožencev na ugotovitev delne ničnosti denacionalizacijske odločbe in odločbo Upravnega sodišča RS prilagata. Pritožnik torej ničnosti denacionalizacijske odločbe ni dosegel. Zanikata, da izpodbijana sodba kot predmet denacionalizacije opredeljuje zgolj parcele, ne pa stavbe. Tudi dejstvo, da pritožnik služnostne pravice nima, je ugotovljeno s pravnomočno sodbo II P 1900/2013. Pojasnjujeta, da sta prva toženka in tretji toženec že izpraznila svojo polovico nepremične, pritožnik pa še ne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče ugotavlja, da se toženec zoper II. točko izreka ne pritožuje, zato je v tem delu sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Za pritožbo zoper V. točko izreka, s katero je delno zavrnjen tudi del podrednega zahtevka, pritožnik nima pravnega interesa. Kolikor se pritožba nanaša na ta del odločitve, ni dovoljena, saj si pritožnik svojega položaja s pritožbo zoper ta del odločitve ne more izboljšati. V ostalem delu je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. čl. ZPP).

6. Ugodeno je dajatvenemu zahtevku: da so toženci dolžni izprazniti in prosto oseb in stvari izročiti drugo tožeči stranki nepremičnine parc. št. 294/2, 294/6, 294/7, 294/4, 294/3 in 292/1, vse k.o. ... Materialna podlaga za to odločitev je 92. čl. SPZ, ki ureja varstvo lastninske pravice. Tožencem je naložena obveznost, da opustijo posege v nepremičnino parc. št. 288/63 k.o. ... ter se jim prepovedujejo bodoči posegi v to nepremičnino. Materialna podlaga za ta del odločitve je 99. čl SPZ, ki ureja varstvo pred protipravnim vznemirjanjem lastnika.

7. Za odločanje na osnovi obeh materialnopravnih določil je pravno pomembno dejstvo lastninska pravica. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik lahko od tistega, ki ga – kako drugače, ne z odvzemom stvari – vznemirja, zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta lastnika obravnavnih nepremičnin drugo tožeča stranka (parc. št. 294/2, 294/6, 294/7, 294/4, 294/3 in 292/1, vse k.o. ...) in tretje tožeča stranka (parc. št. 288/63 k.o. ...).

8. Pritožnik ne polemizira z argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje lastninsko pravico ugotovilo. Dokazov – zemljiškoknjižnih izpiskov (listine B42 - B48), ki lastninsko pravico drugo tožeče stranke in tretje tožeče stranke dokazujejo, ne komentira in ne zavrača njihove pristnosti ter dokazne moči. Ponavlja svoje trditve in dokaze, ki so bili pretreseni v pravdnem postopku, začetem z nasprotno tožbo P 1900/2013-II. V pravdnem postopku P 1900/2013-II je – neuspešno – skušal dokazati svojo lastninsko in pravico tožeče stranke ovreči. Njegov zahtevek je bil zavrnjen s sodbo P 1900/2013 z dne 17.3.2015, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2015 z dne 18.11.2015. Zoper to sodbo vložena revizija je bila zavrnjena s sobo Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2016 z dne 12.10.2017. V tem postopku – za utemeljitev svoje lastninske pravice in zavrnitev lastninske pravice tožeče stranke – ne navaja nobenih dejstev, ki jih ne bi navedel in ne bi bili pretreseni že v pravdnem postopku P 1900/2013-II. Na določilo 271. čl. SPZ, na katerega nepravilno uporabo se sklicuje, bi se lahko skliceval v postopku P 1900/2013-II. Pravilnost uporabe stališč iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-457/09 – o varovanosti lastninske pravice, pridobljene z denacionalizacijsko odločbo, v konkurenci s pred tem pridobljeno lastninsko pravico – je bilo preverjeno s pravnimi sredstvi, vloženimi v postopku P 1900/2013-II. V sodbi P 1900/2013-II z dne 17.3.2015 vsebovana (pravnomočna) zavrnitev toženčevega lastninskega zahtevka in zahtevka za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje po nepremičnini 286/4 (sedaj 288/63) k.o. ... izključuje možnost postavljanja istovetnega zahtevka z istimi razlogi (319. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom iz 18. in 19. točke obrazložitve, kjer prvostopenjsko sodišče zavrača ugovora tožene stranke, da so toženci lastninsko pravico pridobili na podlagi 271. čl. SPZ in 24. čl. SPZ.

9. Zaradi povezanosti zemljišča in stavbe (8. čl. SPZ) je nesprejemljiva pritožbena trditev, da pravni prednik tožeče stranke (denacionalizacijski upravičenec Rimskokatoliški samostan ...) ni postal lastnik stavb. Vse, kar je trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad njo ali pod njo, je sestavina nepremičnine (zemljišča oz. zemljiške površine). S tem soglaša tudi pritožnik, ki navaja, da stavbe niso premičnine, katerih odstranitev bi bilo mogoče zahtevati. To stališče je bilo upoštevano tudi v postopku P 1900/2013-II, saj je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila od Rimskokatoliškega samostana ..., zavrnjen. S tem, da je postavila (tudi) zahtevek na odstranitev stavb, tožeča stranka toženčeve lastninske pravice na stavbah ni priznala.

10. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Prvo tožeča stranka, ki je bila lastnica obravnavnih nepremičnin v času vložitve tožbe, je v teku tega pravdnega postopka lastninsko pravico prenesla na drugo tožečo in tretje tožečo stranko. Ker je tožena stranka z vstopom novih lastnikov v pravdo soglašala, sta nova lastnika v pravdo vstopila kot drugo tožeča in tretje tožeča stranka. Prvo tožeča stranka je vložila tožbo in več vlog, sodelovala na naroku in plačala sodno takso za tožbo, zato so ji v postopku nastali stroški: nagrada za postopek, nagrada za narok, materialni stroški, DDV in stroški sodne takse. Uspeh drugo tožeče in tretje tožeče stranke potrjuje, da je bila tožba, ki jo je vložila prvo tožeča stranka, potrebna in bi bila, če v teku postopka ne bi prišlo do spremembe lastništva, tudi uspešna. Ker so prvo tožeči stranki pravdni stroški nastali in je upoštevan uspeh strank v postopku, kar je merilo za odločitev o stroških postopka, je odločitev o stroških pravilna.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 873/2006
• VSL sklep II Cp 2397/2009
• VSL Sklep I Cp 836/2021