VSL Sodba VII Kp 56216/2017

Jedro

Za kaznivo dejanje razžalitve bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršnekoli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V kolikor gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega B. B. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Odločilo je še, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe, ter sodno takso po tarifni številki 7212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 180,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščenca zasebnega tožilca ter proučitvi spisovnih podatkov, pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v subjektivnem delu, to je glede obdolženčeve krivde, ni dokazana.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar če obdolžencu uspe tako imenovani dokaz resnice (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico (razžalitvijo - pa še to je potrebno ovrednotiti), medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisano. Objekt zaščite je objektivna čast - spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršnekoli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V kolikor gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja. Tako bo storilec lahko odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, v kolikor resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost, ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obdolženi pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovori obdolženega, da je trditev, ki jo je izrekel resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). V kolikor mu dokaz resnice, ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljive zmote uspe, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali pa očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1). V tem primeru pa bo sodišče še dolžno presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (šesti odstavek 160. člena KZ-1), torej ali gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj pa bo obdolženec odgovarjal za kaznivo dejanje le, ko bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja, kar sodišče presoja glede na način izražanja ali glede na druge okoliščine obravnavanega primera (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008).

6. Upoštevaje navedena izhodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za očitke, ki so sicer objektivno žaljivi za zasebnega tožilca - gre za negativno vrednostno oceno, vendar le ta ni nekonkretizirana, saj sloni na preverljivih dejstvih, katerih presoja resničnosti je možna. Zato je sodišče prve stopnje očitano dejanje pravilno dejansko obravnavalo kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve in tako obdolžencu dopustilo pravico uveljavljati dokaz resnice, saj se je smiselno zagovarjal, da gre za resnične trditve.

7. Drugače kot pooblaščenec zasebnega tožilca pritožbeno sodišče pritrjuje smiselni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu dokaz resnice uspel oziroma da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost predmetnih trditev in sicer da je zasebni tožilec oseba, ki ima travo, jo kadi in pri kateri se trava lahko tudi dobi. To ugotovitev oziroma oceno je prvostopenjsko sodišče utemeljeno gradilo na izpovedbah prič C. C., D. D., E. E. ter samega zasebnega tožilca, obdolženčevega zagovora, dopisa Policijske postaje X. ter iz izpisa iz Facebook profila zasebnega tožilca. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena (da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki), ki jo pritožnik vidi v tem, da je sodišče prve stopnje izpoved priče C. C. povzelo na način, kot da je ta priča povedala, da je videla, da je zasebni tožilec dajal travo osebam, ki so se nahajale na objektu Y. ter da je glede priče E. E. zapisalo, da je izjavil, da je videl, da bi zasebni tožilec komu dajal travo, kar pa ni resnično, ni podano. Primerjava zapisnikov o zaslišanju prič C. C. in E. E. z razlogi sodbe o izpovedbah teh prič namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje izpovedi imenovanih prič povzelo korektno in spisovno skladno. Tako je glede priče C. C. pravilno zapisalo, da je med drugim izpovedala, da vsi, ki so zasebnega tožilca poznali, so slišali govorice, da ima travo, sama ga je videvala dvakrat do trikrat tedensko na Y., kjer je bila trava oziroma je bila le ta vedno na razpolago, okrog zasebnega tožilca pa je bila vedno neka skupina, zato sklepa, da jim je on, torej zasebni tožilec dajal travo. Sama ne more reči, ali jo je prodajal ali ne, je pa slišala od drugih, da naj bi jo. Spomni se tudi enega, ki je prišel dol in spraševal kje je A. A., da potrebuje travo. Ve tudi, da je A. A. prinesel travo na Y., tudi videla je, da jo je imel, da jo je dal komu. Povedala pa je še, da se je sam zasebni tožilec hvalil, slišala ga je tako sama kot od drugih, da ima travo. Glede priče E. E. pa je zapisalo, da je izpovedal, da je videl A. A., da ima travo, da jo kadi, ni videl, da bi jo prodajal, je pa videl, da je imel eno vrečo, ki jo je kazal in vsem je bilo jasno, da se trava dobi pri A. A., čeprav tega izrecno nihče ni rekel. Tudi ta čas, ko je A. A. hodil dol so se naenkrat začeli pojavljati določeni ljudje, ki jih ni bilo prej tam in ko je A. A. nehal hoditi na Y., tudi oni niso več prišli. Izpovedal je še, da se takrat nihče ni trudil, da bi skrival kajenje trave, da bi to užival diskretno, sicer pa je tudi sam tam kdaj kadil travo, vendar ne z zasebnim tožilcem. Sodišče torej ni navedlo, da sta imenovani priči videli, da je zasebni tožilec dajal travo osebam, ki so se nahajale na objektu Y. oziroma da je na ta način povzemalo izpovedi imenovanih prič, kar nekritično zatrjuje pritožnik. Imenovani priči pa sta jasno izpovedali, da glede na opisane okoliščine v svojih izpovedbah sklepata, da je zasebni tožilec dajal travo drugim osebam, ki so se nahajale na objektu Y. tako, da zapis sodišča "Priči C. C. in E. E. sta prav tako vedela povedati, da najmanj na Y. vsi vedo, da se trava dobi pri zasebnemu tožilcu" ni v nasprotju z njunima izpovedbama.

8. Neuspešno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič F. F. in G. G., ki sta sicer zanikali, da bi obdolženec kdaj komu prodajal travo ali jo dajal brezplačno, saj sodišče prve stopnje utemeljeno izpovedbam navedenih prič ne verjame in dvomi v njuno verodostojnost. Dejstvo, da imenovani priči tako kot zasebni tožilec niso v prijateljskih odnosih z obdolženim, kar je sodišče izčrpno pojasnilo v točki 8 obrazložitve, ter da je zasebni tožilec drugače kot imenovani priči sam povedal, da kadi travo, tudi v družbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča navedeno oceno od neveredostojnosti imenovanih prič podpira.

9. Glede na izpovedi prič C. C. in E. E., zagovor obdolženega, izpovedbo samega zasebnega tožilca, ki je priznal, da ima kdaj trave zase in da pokadi kakšnega, sicer ne dol na Y. ampak v družbi na čolnu na ..., dopis Policijske postaje X., katerega podatki se sicer nanašajo na časovno obdobje po predmetnem zapisu, a vendarle smiselno potrjujejo ugotovitev sodišča, da je zasebni tožilec tudi v kritičnem časovnem obdobju imel "opravka" z drogo ter izpis iz Facebook profila zasebnega tožilca, ki izkazuje, da slednjemu konoplja ni neznana in da ga le ta interesira, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za utemeljen zaključek, da je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev v predmetnem dopisu in sicer, da se zasebni tožilec v javnosti, ne samo v ožji družbi, predstavlja in daje vtis o sebi, kot oseba, ki ima travo, jo kadi in pri kateri se lahko trava in z njo povezani izdelki tudi dobijo. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obdolženec z oznako razpečevalec zasebnega tožilca ni izrecno označil kot prodajalca trave in drugih opojnih substanc, temveč kot osebo, ki ima travo oziroma druge opojne substance, jih poseduje in pri katerem jih lahko dobijo tudi drugi, pri tem pa sploh ne izrecno za denar. S sklicevanjem na slovar Slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) na spletni strani Sazu ter da je v pogovornem jeziku med ljudmi splošno sprejeto, da pomeni razpečevalec mamil (trave) osebo, ki prodaja mamila (travo) za denar večjemu številu ljudi, zgornje ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožnik ne more omajati. Res je, da so pri besedi razpečevalec dejansko prva asociacija mamila, vendar ne tudi prodaja mamil, kot to nekritično zatrjuje pritožnik, saj razpečevalec v knjižnem jeziku prvotno pomeni razširjevalec in se uporablja tudi za osebo, ki razpečuje, razširja ponarejene bankovce, tisk ali kaj podobnega, torej razpečevalec nima enoznačnega pomena. V pogovornem jeziku med ljudmi pa je dejansko splošno sprejeto, da "diler" ("dilati") pomeni osebo, ki prodaja mamila za denar in s tem služi, vendar tega izraza obdolženi ni uporabil. Zelo ozko in s tem neživljenjsko ter nesprejemljivo je stališče zasebne tožbe, da so z drugimi opojnimi substancami mišljene le druge prepovedane droge, poleg trave, ne pa morebiti alkohol ali pa CBD olje, ki ga omenja zasebni tožilec, kar pa pravilno navaja prvostopenjsko sodišče. Protispisno je pritožbeno navajanje, da je obdolženec v svojem zagovoru trdil, da sklepa, da ima zasebni tožilec denar od prodaje droge in da je ta denar namenil za gradnjo hiše, ki jo gradi drug zavod. Obdolženi je namreč v svojem zagovoru le izrazil svoje razmišljanje oziroma špekuliranje, kot se je sam izrazil in ne trditev oziroma sklepanje tako, da temu delu obdolženčevega zagovora zasebna tožba daje presežno vrednost v smislu omajanja predhodnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča.

10. Pritrditi pa je pritožbeni graji, da je sodišče zmotno ocenilo, da predmetni zapis ni objektivno žaljiv. Označba zasebnega tožilca za razpečevalca trave in drugih opojnih substanc namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, saj imajo mamila in druge opojne substance v naši družbi nedvomno negativno konotacijo, saj so to snovi, ki druge ljudi, predvsem pa mlade spravljajo v hudo ter za zdravje in življenje ljudi nevarno odvisnost. Pritožnik pa neutemeljeno odreka pravilnost nadaljnji oceni prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni moč očitati, da je predmetni zapis zapisal naklepno, z zavestjo, da bo zapis zasebnega tožilca prizadel. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se kaznivo dejanje razžalitve lahko stori le naklepno, z zavestjo storilca, da gre za razžalitev drugega. Praviloma je podan tudi storilčev namen, da drugega razžali, čeprav je kaznivo dejanje podano tudi, če ni imel takšnega namena. Glede na predhodno navedeno, da je dokazni postopek pokazal, da je zasebni tožilec na območju objekta Y. kadil travo, da to ni skrival in da se je v tej družbi predstavljal oziroma dajal vtis o sebi, kot osebi, ki ima travo, jo kadi in pri kateri se lahko trava in z njo povezani izdelki tudi dobijo ter da je obdolženec v obravnavanem dopisu, ki ga je naslovil na prostovoljce in osebe, ki obiskujejo objekt Y. in ki zasebnega tožilca poznajo, v prvi vrsti odgovarjal na predhodno očitane mu nepravilnosti s strani zavoda Y., je tudi po oceni pritožbenega sodišča dopusten in pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da torej obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano v subjektivnem smislu oziroma ni dokazano, da je obdolženec ravnal naklepno, z zavestjo, da bo predmetni zapis zasebnega tožilca prizadel. Samo dejstvo, da se obdolženi ne razume z zasebnim tožilcem iz razloga, ker je navedeni podprl F. F., H. H. in G. G. pri ustanovitvi novega zavoda in pri naslovitvi dopisa na W. pa ob vsem predhodno navedenem ne dokazuje, da je obdolženec ravnal naklepno in to z namenom razžaliti zasebnega tožilca kot sklepa pritožnik, kar vse je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče. Glede na vse navedeno je izrek oprostilne sodbe na mestu.

11. Ker pritožbeni razlogi niso omajali pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da v izpodbijani sodbi in v postopku niso podane kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Ker zasebni tožilec oziroma njegov pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP. Takso je sodišče odmerilo po tarifni številki 7222 Taksne tarife ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 29383/2012
• Sodba I Ips 85/98
• Sodba I Ips 92/2005