VSL Sodba I Cp 222/2018

Jedro

Dejstvo, da lastnik obenem z izročitvijo stanovanja v neposredno posest ne zahteva tudi izpraznitve stanovanja, ni ovira, da pridobi fizično oblast nad stanovanjem (neposredna posest). Stanovanje se v posest izroči z izročitvijo ključa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec v roku 45. dni dolžan tožnici v neposredno posest izročiti stanovanje v prvem nadstropju in na podstrešju stanovanjske stavbe P. 3, L. v izmeri 52,24 m2, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot solastninski delež 419/3200 in 56/3200 parc. št. 228 k.o. X. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je toženec dolžan plačati tožeči stranki v višini 1.524,85 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na 14. in 15. točko drugega odstavka 339. čl. ZPP in pomanjkanje tožničinega pravnega interesa. Opozarja, da ni zahtevana toženčeva izselitev iz nepremičnine in izročitev stanovanja, prostega oseb in stvari. Ker zahtevek ni tako formuliran, sodišče vsebinsko ni moglo odločiti. Gre za neizvršljiv tožbeni zahtevek, za katerega tožeča stranka nima pravnega interesa. Ta nedenarna obveznost ni izvršljiva. Te dajatvene obveznosti se ne da izpolniti, če ni obenem zahtevano, da se mora toženec v določenem roku tudi izseliti in stanovanje prosto oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Tožba je nesklepčna. Razen tega tožeča stranka posredno posest, ki izvira iz lastninske pravice, že ima. Razlogi so protispisni in kontradiktorni, vse v povezavi s formulacijo zahtevka. Tožena stranka stanovanja ne uporablja brez pravne podlage ali nezakonito. Stanovanje uporablja v skladu z dogovorom in dovoljenjem družbe I. d.o.o. kot sopogodbenikom prodajne pogodbe z dne 23.11.2006. Uporabi tožeča stranka ni nasprotovala. Vzpostavilo se je dejansko najemno razmerje. Sodišče bi moralo zaslišati M. P., ki bi vedela izpovedati o naravi dogovora s tožečo stranko in o uporabi tega stanovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka uveljavlja varstvo lastninske pravice (92. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zatrjuje, da je lastnica obravnavanega stanovanja. Tožba je sklepčna, saj tožeča stranka zatrjuje tudi druga pravno odločilna dejstva: da toženec brez pravne podlage biva v stanovanju in ji stanovanja noče izročiti v neposredno posest. Naveden je sklop pravotvornih dejstev, ki zadošča za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka (sklepčnost). Lastnik stanovanja lahko zahteva izročitev stanovanja v neposredno posest¹. Zakaj naj bi tožeča stranka ne imela interesa za pridobitev neposredne posesti, pritožnik ne navaja. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da je izrek dajatvene sodbe neizvršljiv. Stanovanje se v posest izroči z izročitvijo ključa. Dejstvo, da tožeča stranka obenem ne zahteva tudi izpraznitve stanovanja, ni ovira, da pridobi fizično oblast nad stanovanjem (neposredna posest).

5. Pritožnik ne zanika pravno odločilnega dejstva, da je tožeča stranka lastnik spornega stanovanja. Zahtevku bi se zato lahko uspešno uprl zgolj v primeru, če bi izkazal pravni naslov, ki opravičuje njegovo neposredno posest (npr. najem, posodba ….) . Toženec, ki se sklicuje na dovoljenje za bivanje, ki naj bi ga pridobil od tretje osebe (družbe I. d.o.o.), se zahtevku ne more uspešno upreti. Ne zanika, da je bila pogodba o finančnem leasingu, ki jo je tožeča stranka sklepala z družbo I. d.o.o., razvezana in da ta družba lastninske pravice stanovanja nikoli ni imela ter zato s stanovanjem ni mogla razpolagati ali ga obremeniti. Ker zgolj lastnik lahko razpolaga s stanovanjem, tretja oseba dovoljenja za bivanje ni mogla uspešno podati; dokazni predlogi, da je tretja oseba dovoljenje za bivanje podala, so zato utemeljeno zavrnjeni.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje s tožečo stranko sklenjen dogovor o uporabi stanovanja ni bil zatrjevan. Dokazni predlog z zaslišanjem priče M. P., ki naj bi vedela izpovedati o naravi dogovora o uporabi stanovanja, je zato utemeljeno zavrnjen. Tožena stranka se je sklicevala na dejansko najemno razmerje, do katerega naj bi privedla uporaba stanovanja, kateri naj bi se tožeča stranka ne uprla oz. naj bi ji ne nasprotovala. Ker dalj časa trajajoča uporaba stanovanja do nastanka najemnega razmerja ne privede, drugih argumentov za zatrjevano dejansko najemno razmerje pa tožena stranka ni navedla, se tudi s trditvijo o obstoju dejanskega najemnega razmerja ne more uspešno upreti zahtevku.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Lastninska pravica lastniku omogoča, da stvar uporablja in z njo razpolaga ter vse druge izključi od uporabe in razpolaganja (37. čl. Stvarnopravnega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2055/2023
• VSL sodba I Cpg 209/04
• Sodba II Ips 470/98