VSL Sodba I Cp 486/2018

Jedro

Pogodbeno določilo postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom v njegovo jasnost. Ker je bil s sodno poravnavo določen čas plačila in s tem nastop plačilne zamude, tožena stranka ni uspela zasejati dvoma glede obrestovanja terjatve. Namen določitve roka plačila je ravno opredelitev zamude, katere posledica so zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 70199/2016-2 z dne 7.7.2016 ostane v celoti v veljavi.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Zatrjuje kršitev 2., 14. in 22. čl. Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe tako, da se sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče odločalo o stvari, o kateri je že bila sklenjena sodna poravnava. Zatrjuje nasprotje med razlogi iz 8. in 19. točke obrazložitve. Meni, da bi tožeča stranka plačilo glavnice lahko zahtevala na osnovi sodne poravnave in ji zato ni potrebno pridobivati novega izvršilnega naslova, to je dajatvene sodbe. Sodna poravnava ima zahtevane elemente iz 20. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zapadlost terjatve pa se lahko dokazuje bodisi v izvršilnem postopku ali v pravdi. Zapadlost terjatve 22.788,98 EUR bi torej tožeča stranka lahko dokazala z javno listino – to je z odločbami Carinskega urada ali z uradnim potrdilom, ki ji ga je skladno s 179. čl. Zakona o upravnem postopku izdal Finančni urad. Če pa to ne bi bilo mogoče, bi bila možna tožba na ugotovitev zapadlosti. V nobenem primeru ni dopustno vlaganje tožbe z dajatvenim zahtevkom. Do teh, že v postopku pred sodiščem prve stopnje podanih stališč, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je bilo zato kršeno načelo kontradiktornosti ter onemogočeno obravnavanje pred sodiščem; kršena je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Ker tožeča stranka ponovno uveljavlja sodno varstvo, je treba njen zahtevek zavreči, saj za tožbo nima pravnega interesa. Zmotna je dejanska ugotovitev, da naj bi iz besedila sodne poravnave jasno izhajala obveznost tožene stranke do plačila zamudnih obresti. Taka obveznost se, če je dogovorjena, vedno zapiše. Razlog, da ni bila dogovorjena, je tožena stranka pojasnila v ugovoru in vlogah. Tudi tožeča stranka namreč ob sklenitvi sodne poravnave ni zahtevala plačila obresti za čas od leta 2002 do leta 2008, kar je znašalo 104.893,86 EUR. Ker navedeno dejstvo ni bilo sporno, bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič, pa sodišče tega ni storilo in je zato kršilo 8. točko drugega odstavka 339. čl. ZPP. Priče bi potrdile obstoj dogovora in neobstoj obveznosti plačila zamudnih obresti prav iz tega razloga. Stališče, da se je treba vsaki pravici odpovedati, je v nasprotju s sodno prakso in ekvivalenčno teorijo, po kateri se z zaključkom sodnega postopka uredijo vsa sporna razmerja, izhajajoča iz obravnavanega razmerja. S sodbo ali sodno poravnavo se zaključi spor med strankama in nov spor o istem predmetu ni več dopusten. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je tožeča stranka zahtevek za plačilo obresti vložila šele leta 2016, zato je bilo toženi stranki onemogočeno izpodbijanje sodne poravnave. Nepravilno je uporabljeno določilo 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo. V sodni poravnavi obveznost plačila zamudnih obresti ni navedena. Ker se sodišče o tem ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker obresti niso dogovorjene, gre za negativno dejstvo (neobstoj plačila), česar ni treba dokazovati. Ker v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, obresti ni mogoče zahtevati. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je posledično kršilo pravila o zastaranju. Drugačno stališče je v nasprotju z 2. čl. Ustave RS. Tudi višina zamudnih obresti ni pravilno ugotovljena. Obresti bi bilo mogoče zahtevati samo za tri leta pred vložitvijo tožbe (to je od 18.10.2013, ko je bila spremenjena podlaga tožbe), tožeča stranka pa jih je obračunala od 20.6.2013 dalje. Tožeča stranka sama priznava, da obresti ob vložitvi predloga za izvršbo ni zahtevala. Ker v sodni poravnavi obveznost plačila obresti ni bila določena, je nepravilno stališče, da gre pri obveznosti tožene stranke na plačilo obresti za judikatno terjatev. Ker v sodni poravnavi taka obveznost ni določena, je tožena stranka s plačilom 92.882,38 EUR poravnala glavnico, drugih obveznosti pa nima. Uporaba 288. čl. OZ ni utemeljena. Kršena sta tudi 5. in 62. čl. ZIZ, ker bi sodišče sklep o izvršbi lahko vzdržalo v veljavi le v kondemnatornem delu, ne pa tudi v dovolilnem delu (v drugem odstavku). Z odločitvijo je poseženo v pravnomočno odločitev o razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka, ki je za tožečo stranko opravljala špediterske posle, je za tožečo stranko plačala carinske dajatve. Ker je šlo za začasen uvoz, je tožena stranka v upravnem sporu dosegla, da so bile odločbe o obračunu carinskih dajatev odpravljene. Z odločbama Carinske uprave RS z dne 15.3.2011 je bilo ugodeno zahtevi tožene stranke za vračilo plačnih uvoznih dajatev. Vrnjeno ji je bilo: dne 8.4.2011 70.304,08 EUR in dne 13.4.2011 22.578,30 EUR, skupaj 92.882,38 EUR. Ta znesek je tožena stranka tožeči stranki nakazala 20.6.2016.

6. V pravdnem postopku I Pg 280/2007 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je – še pred vračilom plačanih carinskih dajatev – tožena stranka (tam tožeča stranka) od tožeče stranke (tam tožene stranke) zahtevala povrnitev plačanih carinskih dajatev. Spor je bil dne 22.10.2008 – še preden je država vrnila plačane carinske dajatve – zaključen s sodno poravnavo. S sodno poravnavo se je tožeča (tam tožena) stranka zavezala plačati 135.000,00 EUR do 28.12.2008, v primeru plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka sodne poravnave). S 3. točko sodne poravnave pa se je tožena stranka (tam tožeča stranka) zavezala, da bo nadaljevala z vodenjem postopkov v zvezi z vračilom carinskih dajatev in da bo v primeru vračila carinskih dajatev le te vrnila do višine 135.000,00 EUR v roku 8. dni¹.

7. Tožena stranka je preplačane carinske dajatve v višini 92.882,38 EUR tožeči stranki nakazala šele 20.6.2016, torej ne v roku 8. dni, predvidenem s 3. točko sodne poravnave. Z dne 6.7.2016 vloženim predlogom za izvršbo na osnovi verodostojne listine je tožeča stranka (upnik) zahtevala plačilo 22.788,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2016 dalje. V dopolnitvi tožbe (prvi vlogi v pravdnem postopku) navaja in dokazuje, da zamudne obresti zaradi plačilne zamude² za obdobje zadnjih treh let pred plačilom (za čas od 20.6.2013 do 20.6.2016) znašajo 22.788,98 EUR ter izvede obračun neplačanega dela terjatve na osnovi 288. čl. OZ na sledeč način: Z dne 20.6.2016 plačanim zneskom 92.882,38 EUR so bile plačane zamudne obresti v višini 22.788,98 EUR, ostanek pa na račun glavnice. Neplačana je ostala glavnica v višini 22.788,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2016 dalje. Zahtevek v tej višini je bil postavljen v dne 6.7.2016 vloženem predlogu za izvršbo (na osnovi verodostojne listine), ki se zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi obravnava kot tožba). V teku pravdnega postopka tožeča stranka zahtevka ni spreminjala.

8. Za odločitev ključno je, ali je 3. točka sodne poravnave izvršilni naslov, na osnovi katerega tožeča stranka lahko uveljavi svojo terjatev do tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki se je izreklo, da ne. Že prvostopenjsko sodišče je zavrnilo trditev, ki se ponavlja v pritožbi: da bi tožeča stranka že na podlagi sodne poravnave lahko dosegla izvršbo na poplačilo glavnice. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bo tožeča stranka v tem postopku izposlovala nov (dodaten) izvršilni naslov – poleg že obstoječega izvršilnega naslova. Pritožba, ki opozarja, da se zapadlost lahko dokazuje z javno listino ali v sodnem postopku (20 čl. ZIZ), povsem spregleda, da pri zapisu 3. čl. sodne poravnave ni izostala navedba zapadlosti. To določilo ne vsebuje obsega obveznosti (21. čl. ZIZ). Ker 3. točka sodne poravnave ne vsebuje denarnega zneska, ki ga je treba vrniti, ni izvršilni naslov (21. čl. ZIZ). Če tožena stranka vrnjenih carinskih dajatev ne bi plačala tožeči stranki, jih le-ta na osnovi 3. točke sodne poravnave ne bi mogla izterjati (v izvršilnem postopku). Potrebna bi bila tožba.

9. Dne 22.10.2008, ko sta pravdni stranki sklepali sodno poravnavo, sta uredili sporno razmerje v zvezi s plačanimi carinskimi dajatvami (1. točka sodne poravnave). Izven postavljenega zahtevka sta dogovorili, da bo tožena stranka (špediter) nadaljevala z vodenjem postopkov v zvezi z vračilom carinskih dajatev in v primeru vračila le te do višine 135.000,00 EUR vrnila tožeči stranki v roku 8. dni (3. točka sodne poravnave). V času sklepanja sodne poravnave še ni bilo znano ali bodo oz. v kakšnem obsegu in kdaj bodo carinske dajatve vrnjene. Na dan sklepanja sodne poravnave 22.10.2008 pravdni stranki še nista vedeli, ali bo njuno razmerje v zvezi z vračilom preplačanih carinskih dajatev sploh sporno; nista mogli dogovoriti koliko in kdaj mora tožena stranka na račun preplačanih carinskih dajatev plačati. Tega razmerja zato z dajatvenim določilom nista reševali s sodno poravnavo³. Sta pa dogovorili rok za vračilo s strani države (eventualno) vrnjenih carinskih dajatev (8. dni). Ker sta z določitvijo plačilnega roka določili nastop zamude (299. čl. Obligacijskega zakonika), je nesprejemljiva pritožnikova razlaga, da se je tožeča stranka s tem določilom odpovedala obrestovanju terjatve (obveznosti), glede katere sta stranki predvideli, da lahko nastane. Tožena stranka ni uspela zasejati dvoma glede obrestovanja terjatve. Pogodbeno določilo postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom v njegovo jasnost. Ker je bil s 3. čl. sodne poravnave določen čas plačila in s tem nastop plačilne zamude, ni verjetno, da bi bilo s tem določilom obrestovanje izključeno. Namen določitve roka plačila je ravno opredelitev zamude, katere posledica so zamudne obresti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, da je 3. čl. sodne poravnave uporabilo tako, kot se glasi, in ni iskalo skupnega namena pogodbenikov (ni zasliševalo prič). S takim postopanjem ni kršilo 82. čl. OZ. Drugi odstavek 82. čl. OZ (iskanje skupnega namena pogodbenikov) pride v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Pravilen je zato materialnopravni zaključek, da se tožeča stranka s sodno poravnavo ni odrekla zamudnim obrestim, do katerih bi bila upravičena, če ji tožena stranka preplačanih carinskih dajatev ne bi pravočasno vrnila.

10. Ker je tožena stranka znesek 92.882,38 EUR, ki ga je kot preplačane carinske dajatve prejela od države, tožeči stranki nakazala več let po tem, ko ga je prejela, dolžna pa bi bila to storiti v roku 8. dni po prejemu, je tožeča stranka utemeljeno štela, da je z dne 20.6.2016 nakazanim zneskom 92.882,38 EUR plačala obresti za zadnja tri leta pred plačilom (22.788,98 EUR), ostanek pa na račun glavnice. Neplačane je ostalo 22.788,98 EUR glavnice, ki se od 21.6.2016 dalje obrestuje po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, kaj se v primeru delnega plačila plačuje, tožena stranka, ki svoje obveznosti ni plačala v celoti (glavnice in obresti), ne more uspešno uveljavljati, da je plačala glavnico. Ker toženčevo plačilo ni zadoščalo za poplačilo celotne terjatve (glavnice in obresti), je tožeča stranka pravilno izvedla obračun neplačanega dela terjatve na osnovi 288. čl. OZ⁴. V obračunu neplačanega dela terjatve, izvedenem na dan plačila (20.6.2016), so zakonske zamudne obresti za zadnja tri leta pred plačilom pravilno upoštevane. Določila o zastaranju terjatev so spoštovana⁵. Z enakimi razlogi je svojo odločitev obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem ni storilo nobene od uveljavljanih procesnih kršitev, niti kršitve ustavnih določb, na katere se sklicuje pritožba.

11. Pritožnikovo razmišljanje, da bi morale biti zamudne obresti dogovorjene s 3. čl. sodne poravnave, temelji na nepravilnem izhodišču, da je to določilo izvršilni naslov. Če bi to določilo bilo izvršilni naslov, bi bilo pritožbeno sklepanje pravilno (v izvršilnem postopku ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obrest od glavnice, če izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje). Prvostopenjsko sodišče se je pravilno odzvalo tudi na trditve tožene stranke, da se je s 3. čl. sodne poravnave tožeča stranka zamudnim obrestim odrekla. Tudi s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja (5. čl. OZ) pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Ker je več let zamujal s plačilom, je lahko računal, da bo tožeča stranka poleg glavnice zahtevala tudi plačilo obresti.

12. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo ter z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Razlogi sodbe so jasni in med njimi ni nasprotja. Pritožnik razloge sodbe ocenjuje za nerazumljive in neprepričljive zato, ker izhaja iz napačne predpostavke, da je 3. čl. sodne poravnave izvršilni naslov. To trditev je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Razloge, s katerimi je utemeljeno, da 3. čl. sodne poravnave ni izvršilni naslov, pritožnik spregleda. V nasprotju z razlogi sodbe se v pritožbi navaja (točka 4.5. pritožbe), da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da, gre pri obveznosti tožene stranke za judikatno terjatev. Res pa je, da se je v 17. točki obrazložitve – pri argumentiranju zamude oz. začetka obrestovanja – sodišču prve stopnje, očitno pomotoma, zapisalo, da gre za judikatno terjatev. Ta nepravilen zapis ne ustvarja nejasnosti, saj so razlogi o tem, da 3. čl. sodne poravnave ni izvršilni naslov, vsebovani v 12. čl. obrazložitve, jasni in razumljivi.

13. Da je tožeča stranka pri vračunavanju obresti pravilno upoštevala triletni zastaralni rok, je razumljivo utemeljeno v 19. točki prvostopenjske sodbe. Na v pritožbi navrženo trditev o zastaranju terjatve v celoti in zmotno uporabo pravil o zastaranju pa velja opozoriti, da ni zatrjevano, da bi tožena stranka po končanem poslu že podala obračun špedicije. Sicer pa je z delnim plačilom 20.6.2016 tožena stranka dolg pripoznala (364. čl. OZ). Če bi zastaralni rok že tekel, bi po delnem plačilu začel teči znova in se do vložitve predloga za izvršbo (6.7.2016) ne bi iztekel (369. čl. OZ).

14. Odločeno je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 70199/2016-2 z dne 7.7.2016 ostane v celoti v veljavi. Ker je bil ta sklep s sklepom VL 70199/2016 z dne 23.8.2016 razveljavljen v delu, s katerim je dovoljena izvršba, je razumljivo, da je vzdržan v veljavi v kondemnatornem delu, ki tožencu nalaga obveznost plačila glavnice z obrestmi in v stroškovnem delu (v prvem in tretjem odstavku). Ker je izvršilni postopek VL 70199/2016 zaključen, ni nevarnosti, da bi bil izrek sodbe napačno razumljen. Če obveznost ne bo izpolnjena, bo izterjana na osnovi prvostopenjske sodbe, ki je z zavrnitvijo pritožbe pravnomočna.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ 3. točka sodne poravnave z dne 22.10.2008 se glasi: „Tožeča stranka se zavezuje, da bo nadaljevala z vodenjem vseh postopkov v zvezi z vračilom carinskih dajatev po odločbah Carinskega urada J. št. 426-25/1150-3/2002/5200-060 z dne 9.12.2002 in št. 426-25/1256-2/2002/5200-060 z dne 9.12.2002 in bo v primeru vračila carinskih dajatev le te vrnila do višine zneska 135.000,00 EUR toženi stranki v roku 8. dni.“
² Celotni znesek vrnjenih carinskih dajatev bi bila tožena stranka dolžna plačati najkasneje 21.4.2011 (13. 4. 2011 + 8 dni; 8.4.2011 + 8 dni).
³ Tudi dajatveno sodbo je mogoče izdati le tedaj, če je toženčeva obveznost zapadla do konca glavne obravnave (z izjemo preživninske obveznosti) – 311. čl. ZPP.
⁴ 288. čl. Obligacijskega zakonika se glasi: Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.
⁵ Prvi odstavek 347. čl. Obligacijskega zakonika se glasi: Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne dajatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranke občasne dajatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1327/2009
• VSL sklep III Ip 5255/2013
• VSM Sklep I Cp 31/2020