VSL Sodba II Cp 604/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki kot kriterij določitve višine uporabnine uporablja povprečno tržno najemnino za uporabljeno stvar in nato tožeči stranki prisodilo uporabnino na podlagi izračuna izvedenca z upoštevanjem kapitalizirane najemnine v prostem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke I, II, III, IV, VI izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 27.10.2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 5.1.2018.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so dolžni prvi trije toženci v roku 15 dni plačati tožeči stranki vsak znesek 4.623,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska uporabnine od prvega dne v posameznem mesecu dalje do plačila, tretji in četrti toženec pa nerazdelno znesek 4.623,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska uporabnine od prvega dne v posameznem mesecu dalje do plačila, to svojo obveznost pa sta dolžna izpolniti do višine vrednosti premoženja, ki sta ga podedovala po pokojni M. Ž. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 335,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. S popravnim sklepom z dne 5.1.2018 je sodišče znesek stroškov 335,33 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 841,56 EUR.

2. Zoper to sodbo v zvezi s popravnim sklepom se v ugodilnem delu (točke I, II, III, IV, VI izreka) pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepošteno, nezakonito in neustavno ravnanje sodišč in upravnih organov, ki napako upravnega organa, ki je v odločbo povzel poravnavo med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem, s katero je bilo odločeno, da se parcele, na katerih stojita hiši tožencev, vrnejo denacionalizacijskemu upravičencu, upošteva in neguje, s čimer nastajajo vedno nove napake in krivice. V sodnih postopkih med toženci in nasprotnimi udeleženci je bilo ugotovljeno, da so toženci in njihovi pravni predniki kupili sporna objekta in da so tudi postali lastniki teh dveh objektov. Tako ugotovljeno dejansko stanje lahko pripelje samo do sklepa, da so bili toženci oziroma njihovi predniki na dan uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastniki svojih stavb in so z dnem uveljavitve SPZ na podlagi določbe 271. člena SPZ pridobili stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stavba stoji. Kot lastniki stavbe in imetniki stavbne pravice pa niso dolžni plačevati uporabnine za svoje stavbe. Sodišče je napačno upoštevalo uporabnino v višini 100,00 EUR mesečno, saj je izvedenec jasno obrazložil, zakaj tožeči stranki ne pripada celotna tržna najemnina, temveč uporabnina, ki je od tržne najemnine nižja za stroške vzdrževanja in rizika, da nepremičnina ne bo oddana. V tržni najemnini morajo lastniki prejeti nadomestilo tudi za vzdrževanje objektov, najemnina pa je višja tudi zaradi tega, ker ob zamenjavi najemnikov prostori niso oddani in zaradi tega lastnik ne prejme nobene najemnine. Pri uporabnini tega rizika ni, stroškov vzdrževanja pa tudi ne. Korist, ki so jo imeli toženci od uporabe svojih hiš, tako ni enaka višini tržne najemnine, saj se mora zmanjšati za stroške, ki so jih imeli z nepremičnino in jih ni bilo potrebno nositi lastniku. V kolikor bi sodišče pravilno upoštevalo pravdne stroške in bi pri stroških tožeče stranke upoštevalo tudi stroške izdelave izvedenskega mnenja v višini 1.283,90 EUR, bi tako stroški tožeče stranke znašali 1.572,17 EUR, stroški toženih strank pa 2.471,08 EUR in bi bila tako razlika med stroški glede na uspeh 898,90 EUR.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede navedb tožene stranke o lastništvu spornih nepremičnin in zatrjevani stavbni pravici pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo v sodnih postopkih že pravnomočno odločeno, da toženci niso lastniki spornih nepremičnin, ne stavb, prav tako pa na spornih nepremičninah nimajo stavbne pravice (sodba opr. št. P 1900/2013-II v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2015 z dne 18.11.2015 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 156/2016 z dne 9.3.2016). Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 16 in 17 sodbe. Tožene stranke bi stavbno pravico v smislu 271. člena SPZ pridobile le, če bi bila stavba izvzeta iz denacionalizacije. Kot izhaja iz delne odločbe o denacionalizaciji št. 362-331/92 z dne 20.6.1996 pa stavba, ki stoji na sporni nepremičnini, ni bila izvzeta iz denacionalizacije, njen lastnik pa je postala tožeča stranka oziroma njen pravni prednik. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija konkretnih ugotovitev sodišča v točkah 16 in 17 sodbe, temveč le ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo o zahtevku na plačilo uporabnine tudi po višini. Pravilno se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki kot kriterij določitve višine uporabnine uporablja povprečno tržno najemnino za uporabljeno stvar in nato tožeči stranki prisodilo uporabnino na podlagi izračuna izvedenca z upoštevanjem kapitalizirane najemnine v prostem prometu. Tožena stranka se v pritožbi tako neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče upoštevati tržno najemnino, znižano za stroške vzdrževanja in rizika, da nepremičnina ne bo oddana, saj za zniževanje tržne najemnine v tej smeri ni nobene podlage. Izvedenec je sicer naredil dva izračuna, sodišče pa je tisto, ki nato odloči, katerega od njiju bo uporabilo. Izvedenec pri enem od obeh svojih izračunov ni upošteval stroškov vzdrževanja, ki naj bi jih po zatrjevanjih imeli toženci z nepremičnino, temveč je tržno najemnino pri tem izračunu znižal za ustrezen koeficient, ki predstavlja stroške upravljanja in rizika, da nepremičnina ne bo oddana. Sodišče pa je pravilno upoštevalo izračun tržne najemnine, ki teh odbitkov ne vsebuje.

7. Glede odločitve o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom popravilo odločitev o stroških postopka tako, da je znesek 335,33 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 841,56 EUR. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo vseh priglašenih pravdnih stroškov, zato je izračun tožene stranke v pritožbi napačen, saj upošteva pri sebi znesek, ki ji ga sodišče prve stopnje ni priznalo. Pravilno ji namreč ni priznalo povečane nagrade za narok zaradi zastopanja večih strank. Ni pa sodišče upoštevalo pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče pomotoma ni priznalo tožeči stranki stroška izvedenine, saj je takšna navedba v njeno škodo, pritožila pa se je le tožena stranka, zato pritožbeno sodišče odločitve v njeno škodo ne sme spremeniti. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka stroška izvedenine ob koncu glavne obravnave ni priglasila.

8. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 894/2021
• VSL Sodba II Cp 990/2017
• VSL sodba I Cp 3229/2016